panslavista. Jednake ovadbe mu je pošiljal zoper mene tudi nekdo z
Reke. Moji znanci so ugibali, da me je ovajala deželni vladi mestna
policija. Mogoče bi že bilo, ali meni se zdi najbolj verjetno, da me je
tožaril neki Vestfalec, za katerega sem vedel, da je političen agent
in moj zakleti sovražnik. Tudi v Ljubljani so pravili Jarcu prijatelji
marsikaj o mojem narodnem rogovilstvu, ali brez zlobne namere, tako za
šalo in kratek čas. Ob počitnicah sem se mudil vsako leto nekaj časa
v Ljubljani. Najljubša zabava mi je bila tam hoja na ~narodni lov~.
Mahnil sem jo v kako krčmo, kjer se je zbirala mladina, ali pa sem se
napotil v Šiško h „Kameniti mizi“, včasi tudi pod Rožnik. Če sem zapazil
v teh krajih kakega večjega dijaka ali rokodelskega pomočnika, začel
sem se ž njim pogovarjati in napeljal pomenek vselej na slovenščino.
Dokazoval sem mu našo pravico in sramoto in ga skušal ogreti za naše
narodne svetinje in ideale, posebno pa ga oduševiti za naš prelepi
slovenski jezik. Dostikrat se mi je ta trud povse izjalovil, včasi pa se
mi je vendarle posrečilo, da sem ujel kako bistroumno človeško ribico v
narodno mrežo. Ta šport mi je naklonil mnogo srečnih ur, in še zdaj se ga
spominjam z največjim veseljem. Nekoč sem se sešel pri Lozarju z mladimi
obrtniki, ki so bili udje podpornega obrtniškega društva. Povedali so
mi, da se volijo v tem društvu vselej le ~nemški~ odborniki. Jaz sem
jih prepreveril, da je na vso moč sramotna za nas taka volitev, in jih
nagovarjal, da si izbero zanaprej, kakor se spodobi, samo slovenske
odbornike. Mladiči so me poslušali. Neki stolarski pomočnik pa je še
tisti dan naznanil policiji, da je družba zavrgla nemške odbornike, ker
sem jo nato jaz nahujskal. Policija je hotela začeti proti meni uradno
preiskavo, ali je bila vendar toliko pametna, da je poslušala profesorja
Vončino, ki je bil menda predsednik družbi in ni pripisoval tej volitvi
nobene važnosti, češ, društvo sme voliti svobodno take odbornike, koji
mu ugajajo. Razun več manjih, doživel sem v Ljubljani še jedno večjo
nepriliko. Potujoč po Dolenjskem sem nabral razna poročila o turških
vojnah in tudi nekoliko ulomkov pesni, ki so omenjale Turke. Dežman me
je nagovarjal, da bi predaval to tvarino v zgodovinskem društvu, ki je
imelo jako malo delavnih sotrudnikov. Pri „Slonu“ sva se pomenkovala o
tem s čuvajem tega društva, s slavnim penezoslovcem Jelovšekom, ki me je
vprašal, kako mislim govoriti na shodu zgodovinske družbe? Jaz sem dejal:
„Seveda po slovenski.“ On pa odkima in veli: „Naše društvo sprejema
poročila na vsakem jeziku razun slovenskega, kateremu ne more in neče
priznati te pravice iz jako tehtnih razlogov!“ Jaz se razkačim in začnem
strašno zabavljati in psovati nesramno nemčursko druhal, ki razglaša naš
jezik brezpravnim celo v Ljubljani, v osrčju naše slovenske domovine.
Drugi dan dobim od zgodovinske družbe ~nemško~ povabilo, da bi prišel
predavat. Jaz vržem ta spis pred noge slugi, ki mi ga je bil prinesel,
in velim: „Recite gospodom, kakor oni nečejo razumeti naše slovenščine,
nečem razumeti niti jaz njihove nemščine!“ Ta prigodek se je popisoval
potem v mnogih nemških novinah in je prišel celo v francoske i. t. d.
Časnikarji so trdili o tej priliki, da se je osnovala v Ljubljani zaveza
mladih „Slovencev“, ki so se zarotili, da bodo rabili odslej v besedi in
pisanju samo slovenski jezik. Vse te reči so nosili znanci Jarcu pridno
na ušesa, to seveda tudi z dodatki in polepšavami, Jaz se čudim še
dandanes, da je tako dolgo molčal in mi z nobenim znakom ni dal vedeti,
da je name nejevoljen. Naposled pa je vendarle sedel in napisal Vidicu
privaten list, v kojem mu je naznanil, da ima mnoge neovržne dokaze o
mojem panslavističnem rovarstvu. Opominjal ga je, naj me posvari resno in
strogo in mi razloži žalostne nasledke, ki me čakajo za tako nezakonito
delovanje. Vidic me pokliče v pisarnico in mi začne čitati Jarčevo
pismo, v kojem je bila tudi grožnja, da me vlada brez milosti zapodi iz
službe, ako ne opustim za vselej svoje panslavistične agitacije. Proti
koncu lista pisal je Jarc, da je trdno uverjen, da njegov opomin ne bo
nič koristil, ker sta mu le predobro znana moja trdokornost in narodni
fanatizem. Čitaje pismo je Vidic večkrat čudno jecljal, razne besede
popravljal in se včasi tudi nekoliko ustavil in premišljal, predno je
dalje čital. Jaz sem ga bistro opazoval in kmali spoznal, da mi lista
ne čita tako kakor je pisan, nego z dostavki in izpremembami. Prebravši
dopis začel me je svariti tudi od svoje strani. Jaz sem ga nekaj minut
poslušal, potem pa ga prosil, naj mi prečita pismo še jedenkrat ali pa
mi ga izroči, ker mislim Jarcu vsekako in to precej odgovoriti. Vidic
mi lista ni hotel dati, jel ga je zopet sam čitati. Besedilo pa je bilo
zdaj precej drugačno nego prej, tiste grožnje, da me vlada zapodi iz
službe, ni bilo nič v njem! Še isti dan sem sestavil svoj odgovor, ki
je bil odločen in precej trd. Pisal sem Jarcu, da je človek, ki me je
zatožil malopridnež in nesramen lažnik, kajti najnesramnejša laž je, da
sem jaz kak panslavističen rovar. Prosil sem ga, da mi pove ime tega
ovadnika, ker ga mislim pozvati v cesarsko sodišče radi zlobne klevete.
Neki paragraf kaznenega zakonika veli: „Wer Jemanden im Dienste falsch
anklagt, kann bis zu zehnjährigen Kerker verurteilt werden.“ S tem
paragrafom kanim poščegetati lopovskega tožnika. Panslavizem je težnja,
združiti vse slavjanske rodove in dežele pod oblastjo ruskega carja na
razvalinah Avstrije, Turčije in Prusije. S tako veleizdajsko agitacijo
se jaz nisem nikdar ukvarjal. Vnemal sem le v hrvatski mladini ljubezen
do hrvatskega naroda, do materinskega jezika, do narodnega slovstva,
do domovine hrvatske. Objednem razlagal sem ji tudi korist in potrebo
slavjanske vzajemnosti, koje oče, pesnik Jan Kollár, predava nepreganjan
na dunajskem vseučilišču. Po moji misli morajo se cesarski uradniki tako
vesti in tako delovati, da dobe narodi dobro mnenje o svoji vladi, da jo
smatrajo za svojo prijateljico in dobrotnico. Jaz se torej trudim, da
ustrežem ne le hrvatskemu narodu, ampak objednem tudi naši vladi, kateri
pridobivam njegove simpatije. To je, bogme, jako lojalen slavizem, za
koji sem zaslužil pohvalo in priznanje, ne pa graje in kazni. Grajati in
kaznovati treba tiste uradnike, ki nenemške avstrijske narode zaničujejo,
žalijo in zatirajo, ker jih s takim postopanjem dražijo, hujskajo in
razkačujejo zoper avstrijsko vlado in državo i. t. d.
Drugi dan sem prečital svoj odgovor ravnatelju. On mi veli: „Veste“ kaj,
dajte ta list meni, da ga pošljem jaz nadzorniku, to seveda tudi s
svojimi pripomnjami. Če ga daste Vi na pošto, poslal bi mi ga vsekako
nadzornik, da povem o njem svojo misel. Ta stvar se opravi torej najbolj
ob kratkem, da ga izročite meni, prihranite si s tem poštnino. Jaz sem
mu res pismo oddal in pričakoval prav prav težko, kaj poreče nadzornik.
Čakal sem več tednov, potem sem vprašal Vidica, če mu ni Jarc še ničesar
pisal o mojem odgovoru. Vidic pravi: „Še ničesar.“ Zopet prejde več
tednov, jaz se oglasim znova pri ravnatelju. On pa se zasmeje: „Janez,
bodite veseli, daß die Sache so glimpflich abgelaufen ist. Nadzornik je
vrgel vaše opravičevanje menda v koš, meni še ni pisal ne črke o vaši
aferi.“ Mislil sem, da mi bo Jarc, kadar pride na Reko ustno kaj pridigal
in očital, ali tudi to pričakovanje me je prevarilo. In tako je vsa ta
reč zaspala brez kakih nasledkov. Jarc je ostal še več let moj nadzornik,
ali panslavizma mi ni nikdar več očital. Ta prigodba je potrdila moje
mnenje, da Jarc ni hudoben človek.
S hrvatsko duhovščino je živel naš nadzornik prva leta v najlepši slogi
in prijaznosti. Zlasti nadškofu Havliku je bil persona gratissima. Često
so ga povabili župniki in samostanci na kosilo. Nekoč sva obedovala
zajedno pri varaždinskih frančiškanih. Bilo je tudi drugih gostov, med
kojimi so se nahajali dobri pevci. Po kosilu se je mnogo popevalo in na
moje čudo pridružil se je pevcem tudi nadzornik. Pel je z močnim glasom
povse pravilno: „Pridi, Goren’c...“ Te simpatije pa je brzo izgubil v
duhovščini, ko je začel l. 1854. odločno iz šol izganjati narodni jezik.
Dala mu je ne baš častni pridevek: švabski mameluk. Skoro še bolj pa
jo je razkačil, ko je poklical za kateheta gornje gimnazije Slovenca
Brodnika. Celo Havliku se je s tem zameril. Dejal je: „Moji duhovniki
niso baš cerkveni očetje, ali za katehete so še zmerom saj toliko
sposobni kakor Kranjci.“ Jarc je pozval Brodnika zato v Zagreb, ker je
vedel, da noben hrvatski svečenik ne bi hotel razlagati krščanskega
nauka po nemški, on pa je hotel vsekako tudi ta predmet ponemčiti.
Brodnik je res prišel na Hrvatsko, ali se je kmali bridko kesal, da je
poslušal Jarca. Že prvi mesec je zapazil, da ga grdo gledajo domači
duhovniki in ne marajo ž njim občevati. Leta 1859. začela ga je tudi
šolska mladina zasmehovati in dražiti. Ko se je vnela na Laškem vojna,
bleknil je pred učenci nepremišljene besede: „Če vlada še pravičen Bog,
Avstrijanci ~morajo~ zmagati.“ Bog je ostal pravičen vladar, Avstrijanci
pa so le doživeli huda poraza pri Maženti in Solferinu. Poredni dijaki
so mu nagajali malone vsak dan s tem nesrečnim prerokovanjem in ga
povpraševali krohotaje se, če res misli, da Bog ni več pravičen? Kmali
po oktoberskem diplomu so jeli čedalje glasneje zahtevati, naj se jim
predava krščanski nauk po hrvatski. Brodnik se je pridno učil tega
jezika, ali ni mogel lahko napredovati, ker se je bal občevati s Hrvati.
Tih in bojazljiv je bil že po naravi svoji. Težek kamen se mu je odvalil
od srca, ko je ostavil hrvatsko zemljo, šele takrat je začel zopet srečno
živeti. Greh bi bil misliti o Brodniku, da je bil kak nemškutar ali
bedak. Po nemški je predaval, ker mu je ukazovala to višja oblast, kojo
je smatral za božjo namestnico. Tisto prerokovanje pa mu je ušlo nekaj iz
avstrijskega patrijotizma, še bolj pa zato, ker so bile razglasile vse
cerkvene novine borbo zoper Francoze in Lahe za versko vojno. Saj se je
nahajal v tej čudni zmoti celo naš velerazumni prvak — vladika Slomšek!
Nemščina je vladala zdaj res v zgornji gimnaziji reški, ali Bahovci so
hoteli, da se mladina ne le nemškega jezika nauči, ampak da se tudi sama
ponemči in se razgovarja med sabo po nemški. Na Reki se je doseglo kaj
takega tem težje, ker je bil občevalni jezik tamošnje inteligencije
laški ne pa nemški, kakor n. pr. v Celju ali Ljubljani. Trebalo je torej
dobiti dijakov, ki so govorili med sabo po nemški, da bi zanesli ta
običaj tudi med druge součence. In res je ulovil Jarc na Štajerskem tri
šesto- ali sedmošolce, ki so bili pripravljeni iti na Reko. Ondi jim
je priskrbel inštrukcije, dvema celo brezplačen obed. Po svoji navadi
in zdaj tudi po višjem nalogu so hoteli ti mladiči občevati s svojimi
tovariši po nemški. Ko pa so se namerili na upor in se preverili, da
hrvatsko Primorje ni ustvarjeno za nemškovanje, jeli so se pridno učiti
hrvatski in čitati hrvatske in slovenske knjige in časopise. Predno je
minilo leto, stali so vsi trije v narodnem taboru in se niso več niti med
sabo pomenkovali po nemški. Z rojaki so občevali po slovenski, s Hrvati
po hrvatski. Nadzornik nam je poslal na Reko še jednega dijaka, ali ne
z namenom, da bi razširjal nemščino nego da bi — vohunaril! Sosebno mu
je priporočal, naj pazi dobro na moje predavanje in si zabeleži vse take
besede, ki cikajo kolikor toliko na slavjanstvo in rodoljubje in kar
je ž njim v zavezi. Ta nečedni posel so dijaki brzo zavohali. Asanger
ga je vprašal, zakaj zapisuje za mano samo stavke o slavjanstvu, za
drugo moje razlaganje pa se nič ne briga. On je zarudel in dejal, da
ga samo taki stavki zanimajo, ker je že od nekdaj Slavjan z dušo in
telesom. Asangerju in drugim se je zdelo to malo verjetno, ker ga niso
nikoli videli, da bi čital kako hrvatsko knjigo in se je družil najraje
z nemškutarskimi pisarji in finančnimi stražniki. Nekoč so ga vzeli
nalašč s sabo, ko so šli v bližnje selo pokušat novo vino. Moral se je
z vsemi pobratiti in izprazniti v to ime brezštevilne kupice. Ko je bil
že povse trd, začeli so ga izpitavati, kdo ga je napotil, da je prišel
iz gornje Hrvatske na Reko. Dejal jim je bahaje se: Napotil me je velik
gospod, veste kdo, sam nadzornik. In dal mi je pod nadzor vse, kar se
giblje v naši gimnaziji, najbolj pa mi je zabičil, da pazim na tistega
vražjega Kranjca Janeza, ki vam je vsem zmešal možgane, da zdaj sami ne
veste, ali ste samci ali babice. Več nego deset krepkih pesti se vzdigne
o tem očitanju na zabavljača, ki bi ga bile pošteno premikastile, da
jih ni prosil s povzdignjenimi rokami za zamero. Čez pol leta je ta
vohun izginil iz reške gimnazije. Zvedeli smo o njem le to, da je bil po
dovršenih latinskih šolah precej sprejet med uradnike nekega ministerstva
na Dunaju. Pomogla je njemu kakor tudi mnogim drugim velikaška priporoka.
Ta malopridnež je bil sin jedne tistih hrvatskih rodovin, ki so za Bahove
vlade izdale svoj narod in se razglasile za nemške. V službi bi bil
brez dvojbe brzo napredoval, da ga ni zavedla ljubezen na kriva pota in
strmoglavila naposled pod gomilo. Sploh sem se preveril, da vohunom ni
usojeno dolgo, še manje pa srečno življenje.