dalje nego je zahteval zakon in delal vse Klemanu po volji, ni mu bilo
treba dolgo čakati. Kleman je bil proti njemu celo tako prijazen, da ga
je vprašal pismeno, kaj mu je za nagrado njegovih zaslug ljubše ali kak
red ali 300 gld. doklade k pokojnini, naj si izbere. Vidic, praktičen
mož, izvolil si je doklado. Pokoja si je želel tembolj, ker ga je
skrbela čedalje huje rana, ki se mu je naredila na jeziku. S pušenjem
si ga je bil na koncu ožgal, iz te spečenine se je razvil sčasoma rak.
Da si olajša bol, dal si je izdreti več zdravih zob, ali za dolgo mu
to ni pomoglo. Zadnje tedne pred odhodom z Reke je bil strašno čmeren
in zadirčen. Razžalil je človeka brez povoda in vzroka. Odhajaje se ni
poslovil z nikomer. Gospa njegova je poslala moji ženi za spomin lepo
vazo z veliko umetniško cvetico. Pošta ga je odnesla v Trst, kjer se
je mislil naseliti za stalno. Pokojnine pa ni dolgo užival. Umrl je po
groznih bolečinah za rakom. Vsi nasprotniki so se bili ž njim spravili.
Ločil se je od tega sveta z zavestjo, da nima več nobenega sovražnika
pa tudi nobenega prijatelja razun svoje plemenite žene. Mesto njega
je potrdila deželna vlada za začasnega ravnatelja našega dragega nam
tovariša Lorenca. Pregledujoč račune nameril se je novi ravnatelj na
čudno službeno skrivnost in kljuko Vidičevo. Vlada je določila reški
gimnaziji za kurjavo 120 laških črevljev drv. Šolska drvarnica jih je
jemala samo 90 črevljev in šolski sluga Lemut je zatrdil, da jih Vidic
nikoli toliko kupil, da bi bila polna. Prihranilo se je torej vsako leto
več nego 30 črevljev drv, ali Lorenc ni našel nikjer nobene beležke, da
se je denar zanje vrnil državi! O tej povesti Lorenčevi, ki je govoril
vedno resnico, spomnil sem se neke zgodbe iz l. 1857. Po končanem šolskem
letu je poklical Vidic mene in mojega tovariša Rubeša v pisarnico. Rekel
nama je, ker sva učila po več ur na teden nego zapoveda zakon, da nama
gre vsekako nagrada za te ure, ali ta pot naj ne prosiva zanjo, kajti
on dobro ve, da ne dobiva ničesar. V blagajnici, ki je namenjena za
taka plačila, so denarji pošli, ker je bilo preteklo leto mnogo drugih
nujnih potreb. Napravila bi mu le sitnost in nepotrebno pisanje, ako
bi mu izročila prošnjo za nagrado. Kaj sva hotela? Vedoč, da živiva v
absolutizmu, pomignila sva z ramami in rekla: z Bogom! Mislila sva za
trdno, da Vidic govori resnico. Nagrade po takem nisva dobila nič, mesto
nje pa sta došla obema tako mastna pohvalna dekreta, da se ju nisva
usodila komu pokazati, ker sva se sramovala teh pohvalnih superlativov.
Čuvši iz Lorenčevih ust poročilo o šolskih drvih spomnil sem se, kakor
pravim, svoje zaslužene ali neprejete nagrade in jele so me obhajati
sumnje, če se ni izgubila morda po raznih ovinkih v kak tuj žep, ki ni
imel do nje nobene pravice. To bi ne bilo baš nič čudnega. Treba je
pomisliti, da je služil Vidic mnogo let v domeni poljskih plemenitašev,
v Galiciji, kjer je bila vsa oprava že od nekdaj jako nepravilna in
pokvarjena. Tudi v šoli in sodiščih premagali so se z denarjem vsi
pomisleki in vsi paragrafi. Moji poljski tovariši in znanci na Dunaju so
mi pravili včasih o tej korupciji jako debele in označilne izglede. Vidic
jeprinesel torej tudi na Reko nekoliko tistega koristolovskega duha,
ki je vladal nekdaj v skrajno zanemarjeni Galiciji na veliko škodo in
sramoto narodu, deželi in državi.
VII.
Šolski nadzornik dr. Anton Jarc.
Jarc se je bil rodil v Ajdovcu na Dolenjskem, nekoliko ur od Novegamesta.
O mladostnih letih njegovih mi nič znano. Izdelavši gimnazijo je šel
v bogoslovnico in pozneje na Dunaj, kjer se je izučil za doktorja sv.
pisma. On sam je pravil, da je čital prav malo knjig razun šolskih,
romane samo tri ali štiri Valter-Škotove. Glavo je imel dobro in učil se
je na vso moč marljivo. Pastirstvo, zlasti na kmetih, ga ni veselilo,
tembolj pa ga je mikala šola. Tej želji njegovi je vlada ustregla,
potrdivši ga za kateheta na ljubljanskem liceju, kjer sem bil tudi
jaz njegov učenec. Krščanskega nauka nas ni le izpraševal po bukvah,
ampak nam ga tudi razlagal in to jako korenito. Jarc ni bil samo po
naslovu, nego v resnici doktor teologije. Govoreč o stvarjenju sveta nam
je povedal, da se ujemajo s poročilom sv. pisma za čudo natanko tudi
posledki geologičnih preiskav. Razkladal nam je najstarejšo zgodovino
sveta, kolikor se je dalo, racijonalno. Meni je to neizrečeno ugajalo,
ker so mu mučile že dve leti vsakovrstne verske dvojbe in sumnje. Pozneje
mi pa njegovo razlaganje ni bilo več tako povšeči. Nadejal sem se,
da nam naznani pravi vzrok, da so prišli Izraelci ne zmočivši se čez
Rudeče morje, ali o tem potu nam je pravil tako, kakor se je nahajalo v
šolski knjigi. Isto tako o vseh drugih čudežih, koje nam pripoveda sv.
pismo. Prekrasno nam je pojasnjeval pisma in delovanje sv. Pavla. O sv.
Avguštinu pa bi bil jaz rad kaj več zvedel. On sodi med najznamenitejše
spreobrnjence. Potrdil in dokazal je s svojim izgledom, da se lahko
tudi veleizobražen človek sprijazni s Kristusovimi nauki in postane
njegov najiskrenejši učenec in oznanjevalec. Kar smo čuli iz Jarčevih
ust o reformaciji Lutrovi in Kalvinovi, zdelo se mi je že takrat preveč
pristransko. Vso nesrečo in krivico razkola je pripisoval nasprotni
stranki, popolnoma pa je zamolčal napake, ki so razjedale katoliško
cerkev pred tridentskim zborom. Tudi njegovo dokazovanje nekojih dogem ni
uverilo vsakogar o njih resnici. Kaj čudno se mi je zdelo, da ni omenil
trditve naravoslovne vede, da na svetu ne more nobena stvar poginiti.
Poginiti ne more torej niti duša in ta dokaz za brezsmrtnost njeno mi
je med vsemi najbolj ugajal, ker je najbolj jasen. Sploh pa je govoril
Jarc v šoli in na prižnici tako hladno, suho in doktrinarno, da ni mogel
nikogar oduševiti za vero in ga v njej utrditi; verskih dvomb ni pregnal
nikomur. Njegovo predavanje torej ni donašalo mnogo ploda in blagodatnih
nasledkov za dušo. Ali kriv ni bil Jarc, nego vladajoči šolski sistem, ki
je deval krščanski nauk v isto vrsto z drugimi šolskimi predmeti. Očetje
tega sistema niso pomislili, da posvetni nauki razvijajo in dajo svoje
zaklade razumu in spominu, krščanski nauk pa je namenjen najbolj pameti,
vesti in srcu človeškemu. Razlika med njim in drugimi šolskimi predmeti
je ogromna, zato pa ga treba tudi bistveno drugače razlagati. Učitelj,
mu ne sme biti fanatik, ali mora biti na vso moč oduševljen za vzvišeno
vero Kristovo, govoriti mora iz srca do srca, buditi vest, blažiti pamet,
vnemati čuvstvo za resnico, pravico, blaginjo, dvigati poslušalca v
vedre nebeške višave do idealov. Nemški šolski sistem se za vse te reči
čisto nič ne briga. Krščanski nauk se ne uči za poboljšanje duše nego
zato, da se dobi iz njega dober ali slab red v spričevalu. Huje se ta
božestveni predmet pač ne more ponižati in osramotiti. Jarcu se, bogme,
ne more očitati, da ni vršil svoje dolžnosti, ali napačni sistem ni dal
dobremu semenu, da bi kalilo. Padalo je na kamenita tla. Kakor noben drug
katehet tudi Jarc ni mogel popraviti nravnosti šolske mladine, ki je
živela precej ohlapno, lahkomiselno in skrivaj včasi tudi jako razuzdano.
Dandanes javkajo nekoji stari gospodje, kako zlobna in spačena je sedanja
mladina in hvalisajo dobo svoje mladosti, ko so živeli učenci mnogo bolj
nravno in po krščanski. Jaz dobro pomnim, kaki so bili dijaki pred 60 in
50 leti, pa moram potrditi po duši, da so sedanji na vsako plat bolji
in zastavnejši. Zdaj se nahaja v vsaki srednji šoli vse polno takih, ki
prebirajo strastno slovenske knjige in časopise, ki se zanimajo za razvoj
našega jezika in slovstva in tudi za tuje literature. Nekdaj je bilo
tega jako malo — mesto s knjigami in časniki, zabavljala se je mladina
s kartami, vinom, dekleti in z dolce far niente. Povem vam nekoliko
črtic iz dijaškega življenja l. 1848-1850. V cerkev smo hodili, kolikor
smo morali. Izmed 80 učencev jih ni bilo ni pet, koji bi bili čitali
med mašo kake pobožne bukve ali molili. Mnogi pa so se učili v cerkvi
kakega šolskega predmeta. Izpovedne listke smo morali prinesti katehetu
menda petkrat na leto. Mnogi pa niso šli k izpovedi sami, listke so si
kupili, takrat vem, da so bili po deset krajcarjev. Ta prodaja je bila
prava dijaška obrtnost. Nekateri so se izpovedali po petkrat, morda tudi
po desetkrat. Dobljene listke so zveli brez truda in se tako prislužili
lep kupček krajcarjev. Nekoč sem stal pri izpovednici in slišal tale
pomenek. Karl: Ti, kadar se izpoveš, prinesi listek k meni, koliko ti
dam zanj? Gustelj: Tistega velikega žižka, ki tako lepo poje. Karl: Prav
rad ga ne dam ali naj bo, meni se ne ljubi k izpovedi hoditi. Gustelj:
Priduši se, da mi ga daš! Karl: Pri moji duši! Nekikrat se nas je zbralo
več takih, ki smo imeli premalo denarjev, da bi listke kupovali, pa smo
se posvetovali, kako bi jih dobili zastonj. Tovariš Kočar veli: Hajdimo
k patru Alfonzu, on je pameten mož, ki dobro ve, da prisiljena dijaška
izpoved nima nikake vrednosti, morda ga omečimo, da nam podari listke
brez izpovedi. In šli smo res k patru Alfonzu. Kočar stopi predenj in
mu začne dokazovati z raznimi modroslovskimi frazami, nabranimi po
časnikih, da je vsak človek suženj, ki ne časti Boga po svoji volji in
kadar je zato pripravljen. Taki sužnji smo tudi mi dijaki; katehet nam je
napovedal izpoved, na katero se nismo čisto nič pripravili itd. P. Alfonz
mu seže v besedo: Jaz vašega učenega govora sicer ne razumem dobro, ali
močno se mi dozdeva, da bi dobili radi izpovedne listke. Kolikor jih
imam, dam jih drage volje. To rekši, potegne iz rokava mal zvezek in
zdajci začno leteti na tla zaželjeni listki. Mi planemo po njih kakor
lačni volkovi na čredo ovac. Jaz sem pograbil tri, kar mi je zadoščalo
za vse leto. Ko so drugi součenci to zvedeli, drli so krdeloma k patru
Alfonzu, ki jim pa ni mogel ustreči, ker smo mu odnesli mi vse listke.
Svetega obhajila ni prejelo po vrednem gotovo ni deset dijakov iz naše
šole. Pater Benvenut, pri katerem se je zbiralo največ grešnikov, ni dal
skoraj nobenemu odveze, ker je poznal do korena lahkomiselno mladino.
Drugi duhovniki so odvezo rajši dajali (razun Volca), ali dijakom ni bilo
mari, da bi šli k sv. obhajilu. Za vero je vladala v višjih razredih
gimnazije splošna mlačnost in ravnodušnost. Mnogi so jo že popolnoma
izgubili. V naši šoli smo imeli nekega Dolenjca T—, ki je bil dečko
jako bistre glave ali lahkoživec prve vrste. Ta je zavpil, ko še ni
bilo profesorja: Zdaj se štejmo, koliko nas je, ki ničesar ne verujemo!
Oglasilo se jih je 18, izmed njih so šli potem nekateri v bogoslovnico!
Ali brezvercev je bilo še več nego 18, mnogi so se bali priznati svoje
brezverstvo tako očitno. Mislim, da profesorji niso vedeli, na kako
nizki stopinji se nahajata vera in nravnost. V 7. šoli nismo spadali
po starem sistemu več k gimnaziji, sedmi in osmi razred sta se zvala
licej. V njem je vladala mnogo večja svoboda nego v latinskih šolah.
Profesorji so nam med letom razlagali, izpraševali pa so nas samo na
koncu vsakega poluletja in imenovali so svoje dijake že „gospode“. Novi
sistem se je uvedel, ko smo vstopili v 8. šolo. Poleg njega smo bili
zdaj zopet gimnazijci, objednem smo izgubili častni naslov „gospodje“.
Mnoge dijake je to silno razkačilo. Profesorji so nas izpraševali z nova
tudi med letom, drugače se pa za nas niso dosti brigali. V liceju menda
ni bilo nič vohunov, ki bi bili tožarili svoje součence. V 8. šoli je
bil jedini Kleman, ki mu je nekdo obešal naše grehe na ušesa. Sploh pa
se niso menili ni profesorji za dijake, ni dijaki za profesorje. Ostali
smo po takem precej neznani drug drugemu. Ohranilo se je za nas tudi v
8. šoli kolikor toliko prejšnje licejske svobode. Doktor Jarc nam je
razlagal poleg vere tudi pedagogiko in to jako pametno in racijonalno,
rabil je res dobre vire. Posebno nam je ugajalo, da spolne ljubezni
ni spoznal za grešno in prepovedano. Učil nas je, da čista ljubezen
mladega človeka poboljša in ga varuje uspešno vseh grehov zoper 6. božjo
zopoved. To resnico potrjajo vsi razumni pedagogi. Ideja narodnostna se
je bila rodila že davno pred 1. 1848., bila je pravzaprav hči francoske
revolucije. Ali 1. 1848. se je razširila iz posameznih glav kar na cele
velike narode ali pa vsaj na njihovo razumništvo, polastila se je vsega
javnega mnenja, postala je os, okoli katere so se vrtila vsa druga
pitanja. Ako se vpraša, kako jo je sprejel dr. Jarc, treba odgovoriti,
da niti prijazno niti sovražno. Čakal je kaj poreče vlada. Njenemu
mnenju, pravše ukazu pridružil se je tudi on. Brez privoljenja dunajske
vlade ni maral nobenega političnega in nepolitičnega načela. Stopivši
v državno službo zapisal se je za vselej vladi, njene želje in težnje
je smatral za sveto zapoved in sveto dolžnost, ki se mora izpolniti, in
če bi ga tudi ves svet za to grajal in obsodil. Že 1848. 1. so nakanili
osmošolci, da bodo prepevali v cerkvi med mašo po slovenski. Jarc jih
je odločno zavrnil, da so morali odjenjati. Dejal je, da bi vlada v to
nikoli ne privolila, ker hoče, da ostanejo šole nemške. Sedmošolci so ga
prosili, da bi jim pridigoval po slovenski. Jarc jim veli s trdim, skoro
jeznim glasom: To je prepovedano! Vlada zahteva nemške ekshorte. Nikari
ne mislite, da govorim tako zato, ker ne znam pridigati po kranjski. Po
domače sem pridigal preje nego po nemški. Ali vlada se ne sme nikdar
razžaliti, moje pridige ostanejo torej nemške. Tudi jaz in dva druga
součenca smo šli k njemu s prošnjo za slovenske ekshorte. Obraz se mu
pomrači, osorno zavpije: Unmöglich! Po kaj hodite k meni, ali še res ne
veste, da take prošnje ne morem in ne maram izpolniti? Jarc je dokazoval
z vsem svojim govorjenjem in vedenjem, da je mož stare, Meternihove šole.
Z učenci svojimi se ni hotel pomenkovati nikoli po slovenski ne v šoli,
ne zunaj šole, niti na domu. Slovenščino je imel za občevalni jezik
prostih, surovih kmetov in težakov, inteligenciji pa se pristaja, da se
pogovarja po nemški. Vsi starokopitniki so smatrali nemščino za glavno
znamenje prave omike in prosvete. Dijaki so često jako poredni dečki,
tudi v meni je zaigrala včasi mlada žilica na negodno plat. Jarčevo
nemškovanje me je strašno jezilo, pa sem mu hotel malo ponagajati. Nalogo
smo dobivali takrat ne le iz raznih jezikov, ampak tudi iz krščanskega
nauka! To je bila tako strahovita neumnost, da se kaj bolj abotnega ne
more lahko misliti. Te naloge smo pisali v šoli, doma nas ž njimi niso
trapili. Jaz sem spisal že precej prvo nalogo iz krščanskega nauka po
slovenski in sem bil silno radoveden, kaj poreče in kako se bo jezil
name doktor Jarc. Neizrečeno sem se čudil, da me ni nič pograjal. Dejal
je: Ta spis je slovenski, ist aber recht gut. Tudi pozneje sem mu pisal
vse naloge po domače in nekateri součenci so isto storili, ali nikdar
nam ni rekel radi tega žal-besede. Uverili smo se, da nam ni zameril
naše svobode in da torej ne pase v svojem srcu nikake mržnje zoper
slovenščino. Tako ravnodušnost je kazal tudi pozneje o vsaki priliki.
Nemški jezik je postavljal na prvo mesto, ker je bil v nemškem duhu
vzgojen in ga je postavljala na prvo mesto dunajska vlada.
Po glasu javnega mnenja bi bil moral postati ravnatelj ljubljanske
gimnazije ~Krsnik~, ki je bil najstarejši in najbolj popularen med vsemi
učitelji. Ali vladi se je zdel preveč naroden in premalo birokratičen.
Med tem, ko je iskala pripravnega kandidata, lazil je Kleman pridno na
Dunaj in se dobrikal in priporočal ministru Tunu s takim uspehom, da
ga je ta postavil za direktorja. Drugi profesorji ga niso pozdravili z
veseljem. Jarc pa je kmali zapazil, da mora biti Kleman v veliki milosti
na Dunaju, ker je prejemal od ministra tudi privatna pisma, v kojih ga je
popraševal za dober svet v šolskih rečeh. Mislil si je, takega moža se
treba okleniti in ž njim sprijazniti. To se mu je lahko posrečilo, ker
je kazal svojemu ravnatelju najiskrenejšo udanost. Na konferencijah je
glasoval, kakor sem že povedal, vedno tako kakor Kleman in proti drugim
ljudem ni mogel prehvaliti ravnateljevih sposobnosti in vednosti. To
obožavanje je častilakomnemu Klemanu seveda ugajalo in prineslo Jarcu
sijajno nagrado. Ko je Tun poklical Klemana v svoje ministerstvo, začela
sta precej ugibati, koga da bi poslala vlada za šolskega nadzornika
Hrvatom. Minister je hotel dati to važno službo slovenskemu rodoljubu,
Kleman pa je začel na vso moč priporočati Jarca in po nedolgem omahovanju
mu je Tun pritrdil. Na Hrvatsko je došel Jarc menda že 1851. l., ko je
imela Avstrija še ustavo, saj na potrpežljivem papirju. Na ponemčevanje
je vlada že takrat mislila, ali javno se še ni usodila razglašati svojega
programa. Na Hrvatskem je dobil novi nadzornik v roke čisto narodne
srednje šole razun reške realke, ki je bila italijanska. Moral si je
kupiti ilirsko slovnico in se začeti učiti hrvatskega jezika, ki se je
imenoval takrat tudi uradno ~ilirski~. Tudi drugih opravkov je imel
dovolj: trebalo mu je urediti srednje šole tako, kakor so bile urejene
v zapadni polovici monarhije. Nastanil se je Jarc seveda v Zagrebu, v
sredini hrvatske kraljevine in svojega delovanja. Svojih novih dolžnosti
se je lotil resno in vestno. V ilirskem jeziku je napredoval počasno.
Proučil je ilirsko slovnico pazljivo od prve do zadnje strani. Čital je
novine in kdaj tudi kako knjigo. Lotil se je celo Gundulića, ali ga kmali
opustil, ker mu je bil pretežek. Kdaj pa kdaj je tudi poskušal govoriti
po hrvatski, ali gladko mu ta jezik ni tekel nikdar, še manje pa ga je
znal pravilno pisati. Bilo je kazno, da za tuje jezike nima ni dosti daru
ne pravega veselja. V pisarnici svoji je uradoval že precej od konca
vse po nemški. Po nemški je poročal ne le dunajski, ampak tudi deželni
hrvatski vladi. Kaj takega jaz ne bi bil verjel, da nam Jarc ni tega sam
pravil. Ban Jelačić je vedel, da se uči pridno ilirskega jezika, da kaže
dobro voljo in radi nje ga ni pokaral nikoli radi nemškega dopisovanja,
še manje pa mu ga prepovedal. Bil je proti njemu vsekako preveč
popustljiv. Poleg ilirščine se je učil Jarc tudi grškega jezika, kateremu
se je pripisovala po novem pruskem sistemu silna važnost in vzgojevalno
sredstvo prvega reda. Prečital je Kinerjevo slovnico, nekoliko spevov
Ilijade in kakih 10 strani Ksenofontove anabaze. S tem se je zadovoljil,
kajti se je uveril, da se v svojih letih ne more grški nikoli popolnoma
naučiti. Dasi se je v bogoslovnici izvrstno izuril v latinščini, usedel
se je vendar dostikrat k Tacitu in k Ciceronu in se bavil ž njima po več
ur zaporedoma, dobro vedoč, da cerkvena latinščina ne zadošča za korenito
razumevanje rimskih klasikov. Ponavljal je tudi najvažnejše zgodbe in
dobe starih vekov, ki so v zavezi z grškimi in latinskimi klasiki in
se popisujejo obči zgodovini. Jarc ni hotel biti le kak najemnik, ki
dela kolikor baš mora, da ulovi svojo plačo. Pripravil se je vestno za
svoj poklic in si služil svoje lepe dohodke z mnogim delom in trudom.
Vladajoči sistem je zahteval tudi od njega birokratično natančnost in
pedantstvo. Pisaril je včasi od zarje do mraka in še pri luči, kar bi se
bilo dalo opraviti na pol pole papirja ali s kratkim ustnim poročilom.
Ali te bedastoče ni zakrivil on, nego sistem, ki bi se mu bil zdel
brez dvojbe jako neumen, da ni dohajal od njegove boginje, dunajske
vlade. L. 1852. je zapihala ostra sapa, ki je pregnala meglo nikdar ne
uresničene, oktroirane ustave. Zavladal je absolutizem in ž njim združeni
centralizem z germanizacijo. Glavni faktorji v državi so bili zdaj
vojaščina, policija, žandarmerija, birokracija, katoliška aristokracija,
ultramontanski škofje. Vsa država je imela sedaj iste zakone, iste
uredbe, iste oblastnike, ki so se razlikovali na Ogerskem in Hrvatskem
le nekoliko po imenu. Povsod je veljal zdaj tudi novi avstrijski šolski
sistem. Vpraša se, je li bil ta sistem res toliko vreden, kakor so ga
hvalili in hvalisali njegovi privrženci. Nečem govoriti o kvaru, ki je
došel mladini od tod, da je predaval zdaj vsak profesor samo tista dva
predmeta, iz kojih je bil izprašan. Poglejmo rajši površno, kako so se
učili zdaj posamezni nauki. Vera se je razlagala po novem sistemu ravno
tako napačno kakor po starem. Mesto oduševljenega namestnika Kristusovih
apostolov, ki bi oznanjal njegov sv. evangelij z milim glasom in gorečim
čuvstvom, iz srca do srca, vidimo za mizo državnega uradnika-kateheta,
ki predava verske dogme hladno in ravnodušno kakor kak posveten predmet.
Dijaki ga poslušajo, da bi kaj znali in dobili dober red v spričevalu, ne
pa, da se poboljšajo in nravno povzdignejo. Ob nedeljah in praznikih hodi
isti uradnik-katehet na prižnico. Morda bo vsaj tu spoznal in izpolnjeval
svoj poklic? Kaj še! Mož se usede in čita svojo pisano „ekshorto“. Dijaki
ga poslušajo zehaje, vsak si lahko misli: Tako bi znal pridigati tudi
kak črevljarski dečko, ki je zdelal z dobrim redom začetno šolo. Med
verske dolžnosti dijaške se štejejo tudi ~prisiljeno~ pohajanje sv. maše
in ~posiljena~, večkratna izpoved, za katero se izmed desetorice komaj
jeden nekoliko pripravi. — Latinskemu jeziku daje tudi novi sistem, silno
število ur pa kakov uspeh se doseza? Ali znajo na koncu osme šole vsi
dijaki po latinski govoriti, kakor se je godilo to nekdaj? Nobeden! Pa
saj ne znajo tega niti njihovi profesorji. Ali morejo čitati gladko vsaj
latinske klasike brez pomoči kakega slovarja? Tudi ne — brez slovarja ne
morejo razumeti besedila najlagljih latinskih pisateljev niti odličnjaki.
Tudi za grški jezik je opredeljenih jako mnogo ur, dasi manje nego
za latinski. Zato pa tudi dijaki še težje bero grške klasike in jih
često niti s slovarjem ne morejo razumeti. Mladina ne čuje v šoli tudi
skoro ničesar o divni kulturi grškega naroda, o prezanimivi in poučni
zgodovini grške literature, grške umetnosti, grške filozofije itd. Ob
latinskih urah premlevajo profesorji zvečine samo slovnico in skladnjo
od prve do osme šole, istotako ob grških urah začenši od tretje šole.
Vem, da n. pr. profesor Jagić ni razlagal mladini samo slovnico, ampak
tudi življenje in mišljenje grškega in rimskega naroda, ali taki možje
so bili rari nantes, saj jih novi sistem ni zahteval in morda niti ni
maral. Tako bi se dalo tudi o drugih predmetih brez truda dokazati, da ta
sistem ni vreden nobene posebne hvale. Zgodovina avstrijske monarhije in
njenih krepkih narodov, se je razlagala le mimogrede in povse površno, za
mnoge gimnazije pa vem, da se je v njih popolnoma zanemarjala. Obširen
in korenit bi moral biti tudi zemljepis prekrasnih avstrijskih dežel;
po novem sistemu izučeni dijaki pa često v šoli ni pojma niso dobili
o njihovi naravi in njihovem bogastvu. Računstvo se predava preveč
teoretično, to je, premalo v zavezi s praktično rabo te lepe znanosti.
Vsi profesorji fizike, koje sem poznal, so mi tožili, da jim ostaja tako
malo časa za kemijo, ki spada dandanes med najvažnejše prirodoslovne
vede. Jedini pravi napredek, ki ga je prinesel novi sistem srednjim
učilnicam, je telovadba, koja razvija telesne moči in pospešuje zdravje
in je vsekako velika blagodat zlasti za mestne otroke. Gimnastika je
imela na Dunaju hude nasprotnike. Minister Tun jo je uvrstil med šolske
predmete navzlic njihovim ugovorom. O koristi njeni preverila ga je
izkušnja, kajti baš ž njo si je okrepčal on sam svoje oslabelo truplo in
zdravje.
Več let ni imel Jarc med učitelji nobenega sovražnika, ker se je vladal
proti njim vedno jako prijazno, priljudno in ugodljivo. Varoval je
skrbno ugled vsakemu profesorju in celo suplentu. Nikdar ni grajal
nikogar vpričo drugih ljudi, nikari dijakov. Na zasedanjih poslušal je
pazljivo mnenja učiteljskega zbora in je pritrdil svetu ali predlogu
tudi najmlajšega suplenta, ako se mu je zdel umesten in pameten. Jako
radodarno je delil pohvalne dekrete. Če je ravnatelj o kakem učitelju
le količkaj dobro poročil deželni vladi, došel mu je gotovo od nje
pohvalen dekret po priporoki nadzornikovi. Tudi se nikdar ni protivil,
ako je prosil kak učitelj male denarne podpore. Po vsej pravici se more
trditi, da je bil doktor Jarc vzor za vse poglavarje, kako jim treba
postopati s podložnimi uradniki. Ali to se ve, da so odločevali tudi v
tej reči nazori in želje dunajske vlade. Jarc je častil najbolj učitelje
klasičnih jezikov, ker jih je častila najbolj tudi vlada sama, ki je
izbirala samo izmed njih ravnatelje za gimnazije. Vlada Bahova je dosti
očitno prezirala naravoslovje in naravoslovce, menda zato, ker so jih
smatrali tercijali za zastopnike materijalizma. Tudi Jarc ni odlikoval
nikoli teh mož, še poslušat jih bojda ni maral iti, kako predavajo.
Tako je zanemarjal le še učitelje narodnega jezika in zopet samo zato,
ker je smatrala vlada slavjanski jezik za peto kolo pod šolskim vozom.
Kar je meni znano, kazal je Jarc očitno mržnjo samo proti varaždinskemu
profesorju V., ali ne zato, ker je bil naravoslovec, ampak radi tega, ker
je bil nekdaj bogoslovec pa je iz semenišča pobegnil.