in „Bahove huzarje“ novica, da je prinesel uradni dunajski časnik
(Wiener-Zeitung) cesarski zakon, ki daje velike pravice narodnim jezikom
v gimnazijah. Učni jezik se znatno izpremeni, polovico ur dobe narodni
jeziki, druga polovica ostane še za naprej nemškemu. V dolnji gimnaziji
se bo razlagala večja polovica predmetov na narodnem jeziku, v gornji
gimnaziji pa istotako večja polovica predmetov po nemški. Germanizatorji
so kar blazneli in besneli, ko so to čuli in čitali. Strangfeld je bil
baje tako nasajen tisti dan, da je žalil in psoval svoje najzvestejše
podrepnike, služabnico pa za nameček še opljuskal, da mu je ušla, ne
da bi zahtevala svoj zaslužek. Ravnatelj zagrebške gimnazije je bridko
vzdihoval, da ga čedalje bolj zapušča zdravje — prosil bo za upokojenje.
Naš nadzornik pa je sprejel to čudno novico povse ravnodušno. Smatral
jo je za umestno in modro, saj je prišla od dunajske vlade, ki je bila
za vse reči njegov nezmotljiv in brezgrešen orakul. Čez dva ali tri
dni dobi od ministerstva, to je od Klemana, tajno poročilo, da se ta
cesarski zakon ne sme priobčiti gimnazijskim ravnateljstvom. Obide ga
silna radovednost, kaj to pomeni. Odveze se o prvi priliki na Dunaj,
da zve skrivnost od Klemana samega. Našel je pri njem vse polno višjih
birokratov, ki so prišli iz raznih dežel in pretresali ž njim novi zakon.
Iz Hrvatske so prihiteli v Beč Švab, Hohenvart, Kelersberg, Strangfeld,
Šmid in še nekoji drugi. Vsi so srdito udrihali po nepovoljni novici.
Kleman jih potolaži, da ni tako hudo, kakor mislijo avstrijski domoljubi.
Novi zakon je samo velik škandal, ki pa ostane brez zlih nasledkov.
Proti njemu so se vzdignili jako silni faktorji in vsa je nada, da
ga ovržejo in za vselej pokopljejo. To se razumeje samoobsebi, da so
čitali slavjanski rodoljubi blagi zakon z najiskrenejšim pozdravom in
oduševljenjem. Hrvatje so se obveselili, ker se jim vrne zdaj v srednjih
šolah vsaj polovica njihovega prava, še veliko bolj pa je zamikala novica
slovenske narodnjake. Po vsej Sloveniji so se že od nekdaj predavali
v gimnazijah vsi predmeti samo po nemški. Po nemški nam je razlagal
profesor Metelko celo slovenski jezik v osmi šoli! Odslej pa bo vladala
slovenščina v spodnji in za nekoje predmete celo v gornji gimnaziji!
Od radosti smo takrat kar vriskali in poskakovali, slavili smo zlati
zakon pri brezbrojnih kupicah in bokalih. Dali smo mu ime: magna carta
— velika listina, ker osvobodi naš jezik sramotne sužnjosti, v koji je
tičal in ječal toliko nesrečnih stoletij. Vsi hrvatski in slovenski
rodoljubi pa so bili uverjeni, da se je začela s tem zakonom rušiti
bahaška zgrada Bahovega sistema, ki je bila komaj ravnokar dogotovljena.
Podrl se ji je močen steber, čigar padec je omajal tudi ostalo poslopje.
Jaz sem pisal takrat v Bleiweisovih „Novicah“ vrsto sostavkov, kako
naj se uredi poučevanje v naših gimnazijah in kateri predmeti in kako
naj bi se razlagali na slovenskem in nemškem jeziku. Predno sem še
končal razpravo (v kateri pa je bilo dosti tiskarskih in drugih pomot),
zvedeli smo iz uradnih virov, da se „velika listina“ ne uresniči, nego
da ostane le na potrpežljivem papirju kot nov dokaz, da je Avstrija
res država neverjetnosti in nepričakovanih naključij. Tisti čas sem
dobil pismo od pesnika Vilharja, ki mi je čestital, da sem nehal pisati
o novem zakonu. Sporočil mi je, da so se radi te razprave že zbirali
črni, hudourni oblaki nad mojo glavo in bi bilo brez dvojbe vame tudi
treščilo. Vilhar je pogodil morda resnico, saj vemo, da je bil naš vrli
Raič baš zato kaznovan, ker je zahteval, da se novi zakon izvrši. Prvi
mesec po razglašenju njegovem smo na Reki vsi mislili, da se uveljavi
na začetku bodočega šolskega leta. Za to važno izpremeno smo se že
tudi pripravljali. Narodni profesorji so zahtevali zasedanje, da se
dodovorimo, kateri predmeti da naj se bodo razlagali po nemški in kateri
na narodnem jeziku. Ta jezik je bil brez dvojbe hrvatski ali lahonski.
Rečani so želeli, da bi se naša gimnazija poitalijančila. Vidičevo mnenje
je bilo, da ostani gimnazija nemška kakor je bila dozdaj. Pritrdila sta
mu samo dva učitelja, ki sta bila oba Rečana in duhovnika: Mihić in
Morasi. Vsi drugi profesorji, med njimi tudi Nemci Lorenc, Penc in Mezmer
pa so izjavili, da treba učni red preinačiti po duhu in zmislu novega
zakona in predavati polovico predmetov po hrvatski. Te predmete smo tudi
imenovali. Vidic pošlje zapisnik te zanimive seje deželni vladi. Čez
nekaj dni mu odpiše Jarc, da je bilo jako neumestno in napačno, da je
sklical to zasedanje. Ko pride kmali po tem na Reko, nam pove na shodu
s trdim glasom, da oni cesarski zakon ne velja za Hrvatsko in sploh za
nobeno drugo deželo razun Ogerske. Tam je še kakih 70 čisto magjarskih
gimnazij, v kojih bo zavladal zdaj za polovico predmetov nemški jezik.
Mi smo ostrmeli in kar zazijali o tem poročilu. Nekateri so se jeli
muzati, drugi škripati z zobi in pogledavati srepo zdaj v tla, zdaj v
govornika. Mislil si je menda vsak kakor jaz: Kaj, ali je res mogoče,
da igrajo resni možje, višji cesarski uradniki tako nedostojno ulogo?
Saj znamo, hvala Bogu, tudi mi čitati. V uradnih dunajskih novinah je
bilo rečeno razločno in jasno, da velja zakon za vse cesarstvo in torej
tudi za Hrvatsko. Tam ni bilo nobene vrstice o Ogerski in 70 magjarskih
gimnazijah. Vsi smo se zgražali, da se udeležuje te birokratične
spletnje tudi naš spoštovani nadzornik, da hoče utajiti tako očividno
dejstvo kakor je ta cesarski zakon. Saj so čitali „veliko listino“ in
jo razumeli tako kakor mi tudi možje drugih narodnosti, avstrijskih in
inostranskih. Pretresale so jo vse nemške novine in jo seveda strogo
obsojale radi pravic, koje daje narodnim jezikom. Posebno hudo se je
repenčila „Augsb. Allg. Z.“, v kateri je priobčevala včasi svoje nazore
tudi avstrijska vlada. Baš pisava tega glasila nemške inteligencije je
dokazovala najbolj očitno, da sta se borili v Bahovem ministerstvu dve
nasprotni struji. Kakor v mnogih drugih državah je vladala v Avstriji
že od nekdaj aristokracija, ki je bila zvečine nemška, centralistična
in tesno zvezana z birokracijo. Kdaj pa kdaj se je pa vendarle zgodilo,
da so prišli do veljave nazori in zahtevi čeških, ogerskih in poljskih
velikašev. Ta stranka je bila nenemškim narodom vsaj nekoliko pravična,
dočim je pangermanska zaničevala in teptala njih jezike in jih hotela za
Bahove vlade popolnoma uničiti. „Velika listina“ se je razglasila brez
dvojbe po naporu prve stranke. Pangermani so se je tako ustrašili, da so
napeli vse sile, da jo odpravijo, še predno se uveljavi. In to se jim je,
žal, res posrečilo. Jaz bi bil kaj rad zvedel natančno zgodovino tega
naglega preobrata. Pisal sem dunajskemu znancu, da bi skušal preiskati
nemško spletko in bi mi sporočil posledke svojega truda. Proti zakonu se
je osnovala že prvi dan prava vojna in gonja. Imena glavnega činitelja
ne smem povedati. Na čelu birokratov, ki so bili jedro opozicije, stal
je seveda Kleman, katerega je podpiral najbolj goreče Prusak Bonic,
vseučiliški profesor. Tudi Slovenec Čižman je pihal kakor gad na „veliko
listino“. Vsak drugi dan je prisopihal h Klemanu in ga zaklinjal, da
odvrne od Avstrije to nesrečno koncesijo. Čižman je bil tako strasten
nemškutar, da je smatral za najsvetejšo dolžnost naše države, da ponemči
vse svoje narode, posebno pa vso njihovo inteligencijo. Taka usoda kakor
ta zakon doletela je prej in pozneje še razne druge imenitne ukrepe
n. pr. glasoviti septemberski manifest l. 1871., ki je povrnil češki
kraljevini nekdanjo avtonomijo. Takih izgledov imamo tudi v zgodovini
slovenskega naroda. Že Marija Terezija je zapovedala, da bi se razdelili
občinski spašniki. Ta zakon se je po njeni smrti mnogokrat ponovil, pa je
ostal vendarle več nego sto let na papirju. Nasprotovali so mu grajščaki
v društvu z birokracijo, ker so se bali, da bodo kmetje, ako obvelja,
zaganjali svojo živino na njihova zemljišča. Mnogi mislijo, da je taka
nepokorščina mogoča samo v absolutnih državah. Izkušnja tega mnenja ne
potrja. Avstrija se zove že dolgo časa ustavna, državni zbor je potrdil
že zdavnaj jednakopravnost vseh narodov s slovečim § 19. in vendar mi
Slovenci še dandanes nimamo skoro ni sledu kake jezikovne pravice. V vseh
cesarskih uradih, v vsehsred njih šolah vlada še zmerom nemščina zato,
ker se protivi jednakopravnosti nemška aristokracija v zvezi z nemško
ali ponemčeno birokracijo in z nemško inteligencijo. Radi nepristranosti
pa ne smemo prezreti, da se ugodi včasi kaki narodni želji, če se nahaja
krmilo države tudi v rokah ministerstva s pangermanskim programom. Tak
minister je bil gotovo Bah in vendar se je posrečilo baš pod njegovo
vlado našemu Slomšeku, da nam je pridobil na Štajerskem čisto slovensko
vladikovino. Pogodovala mu ni le višja hierarhija, nego tudi blagohotnost
nekojih čeških kavalirjev, kojih beseda se je poslušala na dvoru. Tožni
konec cesarskega zakona je rodoljubne Hrvate strašno razburil. Nikdar
več niso oprostili vladi, da se je igrala tako objestno z njihovimi
svetinjami. Takrat je izgubil Jarc v njih vse spoštovanje; imeli so ga
za sokrivca tiste birokracije, ki se je predrznila zavreči in utajiti
cesarjevo naredbo in voljo, jeli so ga smatrati za svojega zakletega
sovražnika. Nekateri slovenski duhovniki so ga skušali braniti, češ,
kaj pa je mogel storiti, ko so mu na Dunaju ukazali, da mora zakon
povse drugače razlagati nego se je glasil iz prvine? Da se je uprl in
ugovarjal, bi ga s tem ne bi rešil, nakopal bi se bil le mržnjo in osveto
strašnega Klemana in se strmoglavil s svoje lepe službe morda celo
brez pokojnine. Uklanjal se je sili kakor vsi drugi uradniki. Hrvatski
duhovniki niso mogli odobravati tega zagovora Jarčevih prijateljev.
Soglasno so trdili, da je bila njegova sveta dolžnost povedati vladi
na vsa usta, da priobči ravnateljstvom gimnazijskim cesarski zakon s
prvotnim besedilom. Ako ji to ne ugaja, ne daje mu vest, da bi ostal še
dalje v službi, prosi jo upokojenja. Jarc bi bil moral vsekako dokazati,
da je zanj cesarjeva volja več vredna nego Klemanova. Soparen, težek zrak
se je ulegel po zadnji seji na reško gimnazijo. Do malega vsi profesorji
so izgubili vero v svojega nadzornika in vendar je to čuvstvo tako nujno
potrebno med podložniki in načelniki. Razun tega so se čutili po pravici
razžaljene po nekem dopisu deželne vlade, ki je z veliko hvalo priznala
sijajni napredek reške gimnazije, potem pa zatrdila, da so se tako
povoljni učni uspehi dosegli samo in jedino le po zaslugi neutrudnega
ravnatelja. Jaz sem dobro zapazil, kako zmagoslavno se je ozrl Vidic po
profesorjih, ko nam je to prečital. Z dobro vestjo ponavljam trditev, da
so prva leta skoro vsi pravi učitelji več storili, nego jim je nalagala
dolžnost. To je bilo tudi jako potrebno, ker je bila mladina v nekaterih
predmetih silno zanemarjena. Vsako leto so dobili tudi nekateri pohvalne
dekrete za svojo marljivost. In zdaj pa se je nam dalo na znanje, da ima
vso zaslugo le ravnatelj, torej mi drugi profesorji nobene! Jaz se baš
nisem dosti jezil, ker uradni hvali in graji nisem pripisoval nikoli
posebne važnosti. Objednem sem bil uverjen, da ta mastna pohvala Vidicu
ni došla od Jarca samega, nego od Klemana, kateremu se je znal tako
prilizniti, da ga je prišteval najboljim gimnazijskim predstojnikom v
Avstriji. Vidicu se je po takem preizvrstno posrečilo, da nas je proti
vladi oklevetal, počrnil in ponižal, sam sebe pa visoko povzdignil in
poslavil. Korenito pa se mu je izjalovil ves trud, da bi si naklonil
tudi javno mnenje na Reki. Meščani so ga imeli za sebičnjaka, ki odriva,
da bi se prikupil vladi, italijanski jezik proti zakonu tudi iz dolnje
gimnazije. In res je zadnje dve leti začel učiti prvošolce latinski jezik
s pomočjo neznane jim nemščine! Rečani so ga tako malo cenili, da ga na
ulici niso hoteli pozdravljati tudi nekoji taki, ki so imeli v gimnaziji
svoje otroke. Reška inteligencija ga je smatrala za zakrknjenega
birokrata, potuhnjenega zavistnika in komaj srednje nadarjenega
starokopitnika, ki bi ujel rad kako odliko o tuji škodi in tujem strošku.
Meni niso znani tisti pripetljaji in razlogi, radi kojih ga je javno
mnenje tako strogo (po moji misli prestrogo) sodilo in obsojalo.
Čudno naključje je tako naneslo, da sva imela jaz in nadzornik Jarc
istega ljubeznjivega prijatelja. Ta učlovečena dobrota je bil Ivan
Markovič, ravnatelj reške realke. Jarc in Markovič sta si bil součenca,
njiju prijaznost je bila že stara. Pri Markoviču je Jarc stanoval, kadar
je prišel na Reko. Jaz in Markovič pa sva se seznanila, ker je imel
v naši šoli svoja sinova, sprijateljilo naju je jednako rodoljubje,
ki je obsegalo Slovence, Hrvate in vse Slavjane. On je obžaloval in
pomiloval Jarca, da hodi po tako napačnih, nenarodnih potih in se daje
rabiti brezsrčnemu renegatu Klemanu za nemškega agenta in poslovodjo.
Nekoč ga je vprašal naravnost, kako more on, rojen Slovenec, zametavati
slavjanski jezik in narivavati Hrvatom nemščino? Ali ga ni sram in ga
vest nič ne peče? Nadzornik mu je odgovoril: Kar delam, moram delati po
svoji verski dolžnosti. Saj veš, da je pisano v sv. pismu: „Vsaka oblast
dohaja od Boga. Kdor se upira oblasti, se torej upira samemu Bogu. Višja
oblast zahteva, da uvajam v hrvatske šole nemški jezik in jaz jo moram
poslušati, drugače ne bi bil prav kristijan in katoličan.“ Ta odgovor
označuje prav dobro mojega nadzornika. Kdor veruje v tako načelo, mu
koristi gotovo i na tem i na onem svetu. Na tem svetu s politiko lahko
avansiraš, dobivaš odlike in naposled mastno pokojnino in nimaš nikoli
nobene sitnosti v službi. Na drugem svetu te pa čakajo nebesa, ker si
tako pridno ponemčeval Slavjane in izpolnjeval s tem zapovedi svoje
oblasti in objednem božje! Ako se iztrgajo iz sv. pisma posamezni stavki,
se da ž njimi vse dokazati. V južnih pokrajinah ameriških Združenih držav
so dokazovali protestantski pastorji z besedami sv. pisma božji izvir in
potrebo sužnjosti! Sv. pismo se rabi s pridom, kadar se govori o veri in
nravnosti. Za politična, narodna in druga dnevna vprašanja pa naj se
pusti ta vzvišena knjiga na miru. —
Na Slovenskem sem našel može, ki so trdili, da je bil Jarc ~vedno~ vnet
rodoljub, in torej tudi tista leta, ko je služil na Hrvatskem. Take čenče
naj se ne kvasijo meni, ki sem mu dobro poznal značaj in vse navade. Jarc
je imel mnogo dobrih svojstev, ali v njem ni tlela ni iskrica rodoljubja.
On ni govoril nikoli ne v šoli, ne zunaj šole z nikomer nas po domače.
Večkrat smo se izprehajali po celo uro zajedno, pa mu ni ušla nikoli
nobena slovenska ali hrvatska beseda. Nekoliko potov sem ga pozdravil
in ogovoril po slovenski, on mi je odzdravil in odgovoril vselej prav
priljudno, ali — po nemški! Ponašal se je na Hrvatskem ravnotako,
kakor pri nas v Ljubljani, kjer tudi ni govoril z nobenim le količkaj
izobraženim človekom nego po nemški. Jarc je sodil popolnoma med tiste
ljudi Meternihove dobe, ki so mislili, da je naš jezik ustvarjen samo za
prosto ljudstvo. Da je bil pedagog in birokrat povse ponemčenega duha,
spričuje vse njegovo delovanje na Slovenskem in Hrvatskem. Ali to pa se
mu mora vsekako priznati, da ni bil nemčurski ~fanatik~ in ni preganjal
nijednega rojaka (izimši patra Bernarda) radi narodnega mišljenja. Z
mojim slovenstvom in slavjanstvom ni bil zadovoljen, ali kaznovati me pa
vendar ni hotel, dasi je dobro vedel, da se nikoli ne predrugačim in ne
„poboljšam“. Nekateri ljudje so precej pripravljeni razglasiti človeka
za rodoljuba, ako jim ugajajo druga njegova svojstva. Naš Miklošić se
šteje med prve slavjanske jezikoslovce, slava njegova je svetovna in
brezsmrtna. Ali ta profesor staroslovenskega jezika je bil tak figa-mož,
da ni hotel z nobenim rojakom govoriti po slovenski. In vendar se je
oglasil nekdo celo javno v časopisu, ki je hvalil Miklošićevo rodoljubje!
Naša izobražena mladina pa govori po pravici zaničljivo o pošvabljenem in
spačenem značaju tega res velikega učenjaka.
Pri Solferinu ni bila potolčena samo avstrijska vojska, ampak tudi Bahov
sistem. Pokazalo se je očitno, da je zidan iz peska in postavljen na
pesek. Jel je pokati in se krušiti in rušiti na vseh koncih in krajih.
Spričevalo je sto znamenj, da mu dnevi potekajo. Sešlo se je pomnoženo
državno svetovalstvo, sledila sta oktoberski diplom in februarski patent.
Na Ogerskem in Hrvatskem izgine politična dremota, v javnem mnenju vre
huje in huje, prirejajo se hrupne demonstracije zoper Nemce, absolutizem
in centralizem, z jedno besedo zoper ves Bahov sistem. V Zagrebu se je
pojavila narodna razburjenost najprej v gledališču, ki je bilo izgubilo
pod nemško vlado skoro popolnoma svoj slavjanski duh in značaj. Tudi
Jarcu se je majalo stališče, le predobro je čutil, da mu ugled zamira,
da se ga nihče več ne boji. On radi tega baš ni žaloval, saj mu ni
bilo nič mari za javno mnenje. Izpolnjeval je kakor prej voljo svoje
vlade in prejemal vsak mesec svojo lepo plačico — vse druge reči so ga
malo zanimale. Oktoberski diplom je spravil v habsburški monarhiji ves
politični svet pokoncu, Jarc pa je ostal miren in ravnodušen, kakoršen je
bil zmerom. Ko se je razglasil februarski patent, nahajal se je na Reki.
Napovedala se je seja. Zadnji pride v zbornico Morasi in nam pove, da je
ravnokar čital novico, da se obrne na Ogerskem vse zopet na stari red in
da zavladajo sploh povsod nekdanji zakoni. Jarc je poslušal pazljivo in
dejal smehljaje se: Stari zakoni so bili res v mnogih rečeh bolji nego
so sedanji. Njegovo Veličanstvo že ve, kaj treba ukreniti, da se narodi
zadovoljijo. Ko se ni moglo več dvojiti, da zmaga dualizem, rekel je
prijatelju Markoviću: Meni je vse jednako, naj bo absolutizem ali ustava,
jednotna ali dualistična država. Jaz bom služil svoji vladi in jo slušal
zvesto kakor dozdaj. Politične izpremene me ne morejo ni oduševiti, ni
užaliti. — Z ravnotežja ga ni mogla spraviti ni zavest, da na Hrvatskem
ne bo mogel dolgo ostati. Tolažil se je: Če ne bom služil tukaj, bom
pa drugje. Če me nikjer ne bodo hoteli, pojdem pa v pokoj. Stari Vidic
nas je bil že ostavil in njegov namestnik Lorenc se je pripravljal tudi
na odhod, ker se mu je podelila dobra služba v ministerstvu. Trebalo
je poiskati reški gimnaziji novega ravnatelja. Jarc se spomni svojega
senjskega prijatelja, duhovnika S. in ga priporoči vladi v potrjenje.
Zagrebški prijatelji so nam pisali, da bo S. potrjen, predno preteče
mesec. Po rojstvu je res Hrvat, po političnem in narodnem mišljenju pa
švigašvaga — petelin na strehi! Iz Senja pa so nam poročili, da je ta S.
grajal rodoljubno mladino, ki se je ponašala s svojim narodom: Kaj hočete
doseči s tem Hrvatstvom? S hrvatskim jezikom ne pridete niti do Trsta,
z nemškim pa do konca sveta. Ta naznanila so nas strašno vznemirila.
Kar nas je bilo rodoljubov, smo se zakleli, da takega ravnatelja ne
maramo in ne sprejmemo. Na pomoč smo hoteli poklicati javno mnenje, ki
je po oktoberskem diplomu dobivalo vsak dan večjo moč in veljavo. Jaz
se usedem in napišem protest, da bi se imenoval našim ravnateljem tak
nedomoljuben človek, kakor je S. Ta protest so podpisali vsi rodoljubni
profesorji, večina našega učiteljskega zbora. Pošljemo ga v zagrebški
list „Pozor“, ki je bil glavno glasilo narodne stranke. S svojim ugovorom
smo res dosegli zaželjeni uspeh. Potrjenje se odloži in S. umakne svojo
prošnjo, ko vidi, da ga nečemo imeti za ravnatelja, ali nam nikdar ni
mogel oprostiti, da smo mu priredili tako sramoto. Tudi Jarc se je
strašno jezil na reške profesorje, nekaj radi protesta, nekaj zbog raznih
zbodljivih dopisov, katere je donašal „Pozor“ o njegovem za Hrvate
škodljivem in pogubnem delovanju. Imenoval se je v njih naravnost morilec
hrvatskega jezika in ljut sovražnik hrvatskega naroda. Jarc je mislil,
da ga mrcvarijo v „Pozoru“ reški profesorji, najbolj je sumničil mene,
ali ne po pravici. Dopisnik, ki je našega nadzornika tako nemilo mlatil,
je bil duhovnik senjske vladikovine. Jarc se naposled tako razsrdi, da
gre v kr. zagrebško sodišče in uloži tožbo zoper vse profesorje, ki smo
podpisali protest in ga napadali po njegovi misli v novinah. Nekoji
zagrebški učitelji so zdaj zahtevali, da se mu pošlje rezka nezaupnica,
pod katero bi se podpisali vsi profesorji vseh hrvatskih gimnazij. Na
Reki pa smo se uprli tej nakani. Dejali smo: Jarc je zdaj brez moči,
nadzornik le še po imenu. Mi nečemo posnemati tistega osla, ki je čul,
da se bliža smrt njegovemu sovražniku volku, pa je pritekel k njemu
in ga brcnil na vso moč v glavo, potem pa zarigal ponosno: Tko se ne
osveti, taj se ne posveti. Istotako se je izjalovila mačja godba, kojo so
pripravljali Jarcu nekoji mladiči na Reki. O tej demonstraciji sem pravil
jaz v Ljubljani. Jarcu so prijavili prijatelji, kaj ga čaka na Reki. On
je pisal o tem reški politični oblasti, mestni gosposki in policiji. Ti
uradi so ga srečno obvarovali mačje godbe in se silno čudili, da jim ni
noben vohun ovadil, kaj se snuje in kuje zoper njega.
Po dolgem omahovanju se je vrnila Ogrom in Hrvatom starodavna ustava.
V Zagrebu se snide sabor trojedne „kraljevine“. V njem pride kmali
na dnevni red tudi Jarčeva tožba zoper reške profesorje. Poslanec
Veber-Tkalčević dokaže, da smo prav storili, ko smo se dvignili zoper
dr. Jarca, najhujšega nasprotnika hrvatskemu jeziku in narodu. V saboru
se začne razlegati gromovito kričanje: Pereat Jarc! Ko se hrup nekoliko
poleže, oglasi se ban Šokčević in pove saboru, da je kot predsednik
višjemu sodišču tožbo Jarčevo kot neosnovano zavrgel in da je torej te
pravde konec. Ne vem, kako je sprejel nadzornik to poročilo. Jaz bi
dejal, da je kaj takega tudi on sam pričakoval, kajti videl je na svoje
oči, kako visoko se dvigajo valovi narodne nejevolje zoper Nemce in
njihove mameluke in podrepnike.
Našemu bivšemu nadzorniku je srce brez dvojbe od veselja poskakovalo, ko
je odhajal iz soparnega političnega zraka hrvatske kraljevine. Za drugo
službo se njemu ni bilo bati, da bi je ne dobil. Kleman ga je poslal za
nadzornika na Kranjsko. Tudi v svoji domovini je služil zvesto dunajski
vladi in pangermanski politiki. Rojaki so ga sprejeli z veseljem,
imel je med njimi dosti znancev in starih in novih prijateljev. Samo
v Novem mestu se je pojavila proti njemu precej velika sovražnost. Po
smrti poštenjaka Vilfana so si želeli tamošnji kanoniki za prošta obče
priljubljenega g. Gabrijana, mesto njega pa je prišel g. Peter. Mnogi so
mislili, da se je zgodilo to po priporoki Jarčevi in so bili nanj silno
nejevoljni, ali brez razloga. Jarc se v to volitev ni nič mešal. Gospod
Peter je imel baje nekoja taka svojstva, da ga ljubljanski gospodje niso
mogli biti nič prav veseli. Da se ga znebe, poslali so ga Novomeščanom
poleg pravila: Promoveatur ut amoveatur! Ravnatelj novomeške gimnazije
je bil takrat jako rodoljuben mož in odličen matematik in fizik — pater
Bernard. Neki lopov ga je zatožil vladi, da je panslavist, in Jarc
mu je verjel. Nasledek je bil, da se je imenoval za gimnazijo drug
ravnatelj. Čez nekaj časa pride Jarc v Novomesto, sreča patra Bernarda
in ga vpraša, kako mu se godi? Pater mu odgovori: Tako, kakor se mora
goditi človeku, ki je bil po krivem tožen in po krivem kaznovan. Patru
Bernardu se je storila res velika krivica. Ker ga je občinstvo sploh
spoštovalo in ljubilo, nakopal si je nadzornik s svojo lahkovernostjo
veliko nepotrebnega sovraštva. Povse iznenada zvedeli smo iz novin, da je
vlada Jarca kar nagloma upokojila. Strašno pa sem se mogel smejati, ko
sem čital, zakaj je moral iti v pokoj. Učitelji narodnih šol so napravili
v Ljubljani shod. Razpravljali so razne reči in tudi vprašanje, kateri
jezik naj bi se sprejel za občevalni med slavjanskimi rodovi. Soglasno
so dokončali, kar mora vsak pameten Slavjan odobravati, da ta jezik more
biti le ruski. Ne vem, zakaj se je udeležil shoda tudi dr. Jarc. Morda
zato, ker je bil šolski nadzornik ali pa mu je to ukazala deželna vlada.
On se ni čisto nič mešal v učiteljske razgovore in zato ni ugovarjal
niti ruskemu občevalnemu jeziku. Na Dunaju so mu to tako zamerili,
da so ga stante pede zapodili v pokoj. Ha ha ha! Jarc, germanizator
comme il faut, prvak Bahovih huzarjev v šolskem eskadronu, bil je torej
kaznovan radi ~panslavizma in rusofilstva~!!! Kaj tako neumnega se ni
morda še nikoli ukrenilo, kar stoji Avstrija. Jarcu je bilo seveda jako
lahko otresti se tega nezakrivljenega madeža in dunajski gospodje so se
podvizali, da popravijo svojo budalost. Dali so mu pristojno pokojnino
z živim in toplim priznanjem velikih zaslug, koje si je nabral za
šolstvo na Hrvatskem in Kranjskem. — Jarc je živel odslej v Ljubljani
in se prilagodil prav spretno novim prilikam, v kojih se je nahajal.
Skoro vsi slovenski duhovniki so stali takrat že v narodnem taboru in
se pomenkovali med sabo ne le po domače, ampak često na čisti pismeni
slovenščini. V službenih spisih so rabili še nemščino, ali ne več
vsi. Po slovenski se je razgovarjala vsaj zvečine tudi naša posvetna
inteligencija. To izpremeno je opazil Jarc povsod, i v mestih i na
deželi. Narodnemu napredku se niti on ni hotel upirati, saj v srcu svojem
ni pasel nikoli sovraštva do slovenščine. Pridružil se je torej narodni
stranki in se vpisal za uda tudi v narodna društva n. pr. v „Slovensko
Matico“, v kateri so ga rodoljubi drage volje odlikovali. Ker ni bil z
oficijalnim svetom v nobeni zavezi več, izginili so vsi pomisleki in
razlogi, ki so mu dozdaj branili, priznati se za narodnjaka. Občeval je
rad z vsakim prijateljem naše narodnosti in domovine in govoril ž njim
po slovenski pravilno in gladko, da so se ljudje čudili. Da je prijala
nova svoboda tudi njegovemu truplu, dokazovalo je zdravo polno lice z
lepo rejenim podbradkom. Živel je še več let v zdravju in zadovoljnosti,
obče spoštovan radi svoje človekoljubnosti, pohlevnosti in priljudnosti.
Pomagal je mnogim z dobrim svetom in s svojo veljavno besedo in
priporoko. Tudi več mojih znancev je dobilo po njegovi blagohotnosti
zaželjeno službo in jeden celo bogato, čedno in dobro ženo.