zahteva, da omenim tudi njegova dobra svojstva. Stara avstrijska šola
pred l. 1848. ni bila tako malopridna kakor so jo razlagali privrženci
novega sistema. Med učitelji se je nahajalo dosti izvrstnih pedagogov,
mnogo odličnih Latincev, semtertja tudi kak dober zgodovinar in
matematik. Do 7. šole je imel vsak razred samo po jednega profesorja
in vseh 6 razredov samo jednega kateheta. Profesorji so si morali
torej prisvojiti neko splošno izobraženje in poznavanje vseh svojih
predmetov. Sedanji gimnazijski učitelji so često brez te omike, brigajo
se samo za svojo stroko. Tudi nekdanja metoda je bila bolj praktična
od sedanje. Vidic je v prvih dveh razredih vežbal otroke jako spretno
v latinščini in dosegel najlepše uspehe. Veselila ga je nekoliko tudi
zgodovina. Prečital je o njej več dobrih knjig in si ohranil v spominu
vse važnejše podatke in tudi duh in pravec vsake knjige. Ugajali so mu
tudi pedagoški spisi, vedel je marsikako pravilo in reklo Komenskega in
Pestalocijevo. Če se pomisli še na zdravi in bistri njegov um, treba
priznati, da ni bil učitelj samo po imenu, ampak tudi po poklicu in
sposobnostih. Ravnateljske posle in dolžnosti svoje opravljal je točno
in vestno, nikoli ni ničesar zamudil, ničesar pozabil, uradovanje mu
je teklo redovito in pravilno kakor dobra ura. V pisarnici je ždel do
malega ves dan, po zimi še pri luči do pozne noči. Pisaril je navadno
stoje za visoko mizico, dolgo ni posedal rad, ker se je bal krvotoka. Med
delom je pokadil kdaj kako smodko najlaglje vrste, pušil jo je, dokler mu
mu ni dogorela prav do ust in baš ta napaka je bila vzrok njegove zadnje
bolezni in smrti. Vidic je strogo pazil, da se ne poruši šolski red, da
se ponaša mladina naša pošteno in spodobno o vsaki priliki, hotel je
pridobiti gimnaziji naši ugled in simpatije občinstva. Za druge reči je
dijakom rad odpustil in prezrl marsikako neumnost, nepremišljenost in
prešernost. More se reči, da je bil bolj pedantičen proti profesorjem
nego proti učencem. Večkrat je celo, če se je spri kak dijak z učiteljem,
branil dijaka in očital profesorju breztaktnost. Bilo je vidno, da ga
taki prepiri malo preveč vesele, porabil jih je kot dobrodošlo priliko,
da poniža učitelja. Ta običaj njegov mora vsak pedagog obsoditi, ker je
izviral vsekako iz zlobne nakane. Po vseh srednjih šolah je vladala v
naši državi že od nekdaj ostudna navada, da so se izbirali ravnatelji med
dijaki vohune, ki so jim poročali ne le grehe svojih součencev, ampak
so mu ovajali tudi svoje profesorje. Ako je izustil kateri v šoli kako
bolj svobodno ali izpodtakljivo besedo, nesel jo je še isti dan dijak
ravnatelju. Za take zasluge dajala se je seveda tudi primerna nagrada.
Ravnatelj je skrbel za vohuna, da so mu podarili učitelji prvi red, dasi
je zaslužil dvojko, naklonil mu je s svojo priporoko inštrukcije ali pa
brezplačen obed. Tudi Vidic si je dal poročati po takih vohunih vse grehe
in napake gimnazijskih dijakov in učiteljev. Vendar treba priznati, da
tem tožbam ni vselej verjel ali pa jih je smatral za prazne in neznatne.
Kar jaz vem, niso imele skoro nikoli slabih nasledkov ni za mladež ni za
učitelje. Kadar je obavil Vidic posle svoje v pisarnici, šel je navadno
domov k svoji čedni in preblagi ženi, ki mu je ljubeznjivo stregla in
preizvrstno kuhala. Vino je pil zmerom svoje. Kupil si ga je vsako zimo
nekoliko veder. Za jed in pijačo je bil velik epikurovec, objednem pa
vendar jako zmeren in previden. Pred kosilom je srknil vselej po izgledu
poljske in vse slavjanske gospode kupico dobre slivovke, po obedu pa
je izpraznil poliček starine, kak kozarec še tudi popoldne. Zvečer je
posrebal skodelico kave in šel potem zgodaj v posteljo. Kadar je dobil
goste, se je živelo seveda precej drugače. Take dni je prišlo na mizo
vse, kar je bilo najbolj slastnega v kleti, hramu in kuhinji. O takih
prilikah oglašali so se vselej tudi pevci. Najljubše so mu bile slovenske
in hrvatske pesmi. Vidic ni bil tak borniran bedak kakor toliko drugih
birokratov, ki niso mogli slišati slovenske besede. Razun službene plače
prejemal je obilne obresti in je torej prav lahko zdeloval. Kot dober
gospodar si je mnogo sam prihranil, žena pa mu je prinesla do 25.000 gld.
dote. Bogastva svojega pa ni le sam užival, delil je prihodke kolikor
toliko z reveži, posebno je podpiral rad uboge dijake. Z darežljivostjo
svojo se ni nikoli hvalil. Ker ni zahteval hvaležnosti, ni očital nikdar
nikomur kake nehvaležnosti. Z Rečani je občeval samo toliko, kolikor je
moral po službeni dolžnosti. Večje prijateljstvo je imel le s trgovcem
Dežmanom, očetom slavnega hrvatskega pesnika, ki je bil rojen Gorenjec
iz Lancovega. Na svežem zraku se je izprehajal premalo. Na deželo je
šel z ženo vsako leto enkrat ali dvakrat. Nekoč pa se mi je vendar
posrečilo, da sem ga spravil v Kastav. Hodila sva peš. Dasi je bil on
že jako v letih, korakal je dosti urno, da sem se čudil. Ali pozneje mi
je tožil, da ni bil ves teden za nič, tako ga je pot utrudil in zdelal.
Kakor da bi bil slutil bližnjo smrt, zaželel je videti še jedenkrat lepi
gorenjski kraj, v katerem se je rodil in preživel blažena otročja leta.
Usedli smo se zajedno na poštni voz, on, jaz in trgovec Dežman. Jeden
dan smo ostali v Ljubljani, potem hajdi dalje! Vozili smo se skupaj
prav do Bleda. Tam smo se ločili. Vidic je krenil proti domu, Dežman v
Lancovo, jaz pa nazaj v Ljubljano. Vidic se je vrnil na Reko zdrav, čil,
vesel, rudečega obraza. Sam je trdil, da mu je to potovanje za pet let
podaljšalo življenje, da je bilo zanj največja veselica, katero je užival
v vsem svojem življenju. Jaz sem mu to radost prav iz srca privoščil, saj
se na Reki ni udeležil nikoli nobene javne zabave. Plesi in koncerti so
mu bili zoperni, celo gledališče ga ni nič mikalo. Vpisati se ni hotel
niti v laško kazino, niti v hrvatsko čitalnico. Čital je doma dunajsko
„Presse“ ali pa kako zgodovinsko knjigo. Največje veselje pa mu je delala
pisarnica. Pisal je marsikaj potrebnega, še več pa nepotrebnega. Ker je
bil razumen mož, se je dostikrat sam smejal svojemu črčkanju, sam pred
sabo se je opravičeval s pravilom: Dolžnost treba izvršiti pa naj je
neumna, kolikor hoče. Vidic se je zdel dijakom in Rečanom jako pobožen,
do malega tercijal, kajti videli so ga vsak dan pri maši; tudi je prejel
večkrat v letu sv. obhajilo. Ljudje so ga poznali le površno. Hodil je
res vsak dan v cerkev, ali samo k dijaški maši, po službeni potrebi,
kajti bi bil moral on odgovarjati, če bi se bil pripetil kak nered o
priliki dijaške službe božje. Meni so bile nekoliko bolj znane njegove
misli o veri in cerkvi. V glavne dogme je morda veroval, o mnogih manj
važnih cerkvenih rečeh in naredbah pa je majal z glavo in se posmehoval.
Cerkveno oblast je spoštoval in se vladal proti njej vsekdar pristojno,
objednem pa je zagovarjal odločno načela Jožefa II. Po njegovem mnenju
mora biti cerkev popolnoma podložna in pokorna vladi in državi. Vidic je
bil trdo zapečen Jožefovec. Da ne zagazi v kako sitnost in nevarnost, je
o novem konkordatu najrajši molčal. Če ga pa je omenil proti človeku,
kateremu je zaupal, govoril je o njem silno zabavljivo in zaničljivo.
Vera se je razlagala v reški gimnaziji hrvatski mladini v nižjih razredih
po laški, v višjih po nemški. Ker ni zvečine nobenega teh jezikov dobro
umela, učila se je krščanski nauk na pamet, po papagajski, ne vedoč, kaj
blebeče. Z vero je v tesni zvezi nravnost, sosebno za mladih let. Ker se
krščanski nauk po tej metodi ni mogel prijeti srca in duše, zabredli so
naši dijaki včasih že radi tega v prav grde napake in grehe. Nekoč sem
jih čul na svoja ušesa, da so se rogali sv. obhajilu. Za nekatere smo
zvedeli, da so zahajali k služabnicam blodne Venere. Ta sodrga se je bila
ugnezdila v vseh ulicah okoli gimnazije. V 7. šoli je je bilo neko leto
samo osem učencev, ki so skoro v isti čas vsi zboleli. Da bi se ne zdelo
profesorjem preveč čudno in sumno, ako bi ostali vsi doma, dogovorili so
se, da je prišla vsak dan jedna polovica njih dopoldne, druga popoldne v
šolo. Vidic je po svojih vohunih lahko zvedel, kaj se je pripetilo, pa se
je lotil energično težavnega dela, da ta gnjusni nered ustavi in odpravi.
Z resno in moško besedo in s korenitimi popisi zla je dvignil mestno
gosposko, politično oblast, državno in mestno policijo na borbo zoper
javno pohujšanje in že v dveh tednih je dosegel najsijajnejši uspeh, s
katerim se je lahko ponašal. Nesramne vlačuge so morale brez oklevanja
ostaviti vse ulice in hiše okoli gimnazije in se preseliti v zapadni
del starega mesta — Gomile. Policija je odslej strogo pazila, da jih
dijaki ne pohajajo. Da je zasačila katerega pri njih, odtiral bi ga bil
učiteljski zbor brez usmiljenja iz gimnazije.
Ker Vidic ni bil sovražen narodnemu jeziku, mogel sem delati zanj
propagando kolikor sem hotel. Vzbujal sem v mladini ljubezen do naroda in
domovine, naglašal o vsaki zgodni priliki potrebo in korist slavjanske
vzajemnosti, priporočal „Neven“ in dobre narodne knjige, zabičeval
dijakom, da morajo govoriti po hrvatski z vsakim domačinom, naj bo
kmet ali gospod, kmetica ali gospa. Na vso moč se nam je truditi, da
spravimo zopet svoj jezik v gosposke družbe in dvorane, od koder je
izginil po zanikarnosti naših prednikov in po žalostnih zgodovinskih
prevratih. Vidic je dobro vedel, kaj delam, in vendar me ni nikoli
grajal radi tega, nikari da bi me bil ovadil vladi. Zunaj šole nisem
govoril z nobenim hrvatskim dijakom drugače nego po hrvatski, z nobenim
slovenskim drugače nego po slovenski, tudi sem opominjal učence, da se
morajo med sabo pogovarjati vedno na materinskem jeziku. Da je bil moj
ravnatelj kak nemčurski podrepnik, naslikal bi me bil mojim poglavarjem
tako črnega, da se nikdar več ne bi bil mogel oprati in očistiti. Nekdo
me je bil ovadil Vidicu, kadar začne med mojim predavanjem ura biti, da
neham demonstrativno po nemško govoriti sredi stavka, ki ga nadaljujem
potem po hrvatski. Moj ravnatelj se je strašno smejal tej tožbi in me
podražil večkrat z mojimi na pol švabskimi na pol slavjanskimi stavki.
Vsak drug birokrat bi me bil, če ne ovadil, pa vsaj prav surovo ozmerjal.
V gostilnici sva se seznanila jaz in Katkić z goriškim duhovnikom, ki
je ves gorel za naš narod, njegov jezik in pismenost. Po obedu sva mu
razkazala Reko. Potem smo se šli izprehajat po cesti na Trsat, kjer nas
je povabil predstojnik samostana, da pridemo drugi dan tja na kosilo.
Povabilo smo sprejeli vsi trije. Med obedom smo se pogovarjali o
slavjanstvu, slavjanskih slovstvih, posebno pa o jeziku in književnosti
hrvatski in slovenski. Vrli goriški rojak se je odpeljal še isti dan
dalje proti Karlovcu. Drugi dan me pozove ravnatelj v pisarnico in mi
veli: No, — včeraj so se godile lepe reči v trsatskem samostanu. Vi,
Katkić in neki neznan duhovnik ste napravili tam prave panslavistične
orgije. Vidic, ko mi je to pravil, se je držal na smeh, jaz pa sem se
zakrohotal na ves glas in mu razložil, kakove nedolžne pomenke smo imeli
za mizo. Vidic veli: Zdaj vidite, kako nevarno je dandanes baviti se
s slavistiko vpričo drugih ljudij. Vašemu poročilu verjamem, kajti za
panslavistične orgije je samostan najzadnje mesto na svetu. Za take
komedije bi bila bolj pripravna vaša čitalnica ali pa kaka samotna
beznica v mestni okolici. Kdo je bil tako hudoben, da je naš literarni
pomenek predelal in ovadil za vseslavjansko orgijo? Katkić je mislil, da
je krivec neki Tirolec, ki je služil v samostanu za kozla. Zvali so ga
navadno homo bonlucus a non lucendo! Mogoče pa je tudi, da nas je ovadil
kak menih. Patri so bili slovenskega rodu, ali prišedši iz Meternihove
šole nemškega duha in mišljenja. Hrvat se je nahajal med njimi samo
jeden, ki je bil vsaj nekoliko naroden. Jako me je veselilo, da se je ta
narodna beda kmali izgubila iz trsatskega samostana. Čez 15 let je vladal
v njem že prekrasen duh; patri so bili od prvega do zadnjega zvesti
sinovi matere Slave in zakleti sovražniki požrešne Germanije. To mi je
potrdil moj sorodnik, ki je živel precej dolgo v tem samostanu.
V nemški trdnjavi Mogunciji nahajali sta se takrat poleg ustanove nemške
zaveze avstrijska in pruska posadka. Avstrijski vojaki so bili meščanom
vedno dragi gostje, dočim so gizdave Prusake sovražili. Pripetila se je
v tem mestu grozna nesreča, da se je vnela in razletela zaloga strelnega
prahu, kar je povzročilo veliko škodo tudi privatnim hišam in ljudem. Po
vsej Nemčiji so se jeli nabirati darovi za nesrečne Moguncijane. Tudi
avstrijska vlada je pozvala svoje narode, da bi pomagali tem nemškim
„bratom“, in avstrijske novine na Dunaju so dokazovale silno politično
korist, katero prinese ta pomoč naši državi. Pridobimo si ž njo simpatije
vsega nemškega naroda. Avstrija in Nemčija se združita moralno še tesneje
nego sta že zdaj združeni. Ali baš ta politična tendencija je ostrašila
slavjanske rodoljube, da niso marali podpirati tujih revežev. Saj so
imeli doma dovolj svojih. Na Slovaškem in v Lombardiji so bile naredile
povodnji škode za več milijonov. V čitalnici smo se dogovorili, da
zvržemo vsak kak goldinar in pošljemo te novce Slovakom. Tudi Vidicu sem
povedal naravnost, da se jaz ne udeležim zbirke za Nemce, naša dolžnost
je pomagati najprej avstrijskim podložnikom, posebno Slovakom, katerim
je v nekaterih krajih odnesla voda ne le razno blago, ampak tudi zemljo
in celo hiše. Vprašal sem Božiča, če je kaj dal za Moguncijane. Dejal
mi je, da 1 gld. ali da ni prav vedel, za koga se pobirajo darovi. Ko
sem mu stvar pojasnil, bilo mu je jako žal, da ni naklonil svojega daru
Slovakom. Še isti dan je prinesel goldinar tudi zanje. Vidic je od konca
renčal in godrnjal, da se politika ne sme mešati v dela usmiljenja.
Čez nekoliko dni pa mi je rekel: Vi ste prav govorili, da mora država
podpirati najprej svoje ljudi. Ali naši sedanji vladi so tuji Nemci
ljubši nego domači Slovaki. Na to vi niste pomislili: „Janez, Janez, sie
werden nie Direktor werden!“...
Nekoč nas je ravnatelj na zasedanju prav resno svaril, da naj se ne
vtičemo preveč v politična vprašanja in, če ljubimo svojo narodnost,
mora imeti to samo po sebi dobro čuvstvo neke meje. Saj veste, kaj pravi
Latinec: Omne quod est nimium, vertitur in vitium. Dovršil je svojo
pridigo z besedami: Seien si also, meine Herren, keine ~übertriebenen~
Panslavisten! Ali smo se smejali, da se mu je zareklo tako nerodno. Po
takem bi mi smeli slobodno biti zmerni panslavisti, kar nam gotovo ni
mislil priporočiti.
Občevalni jezik je bil našemu ravnatelju nemški. S profesorji, večjimi
dijaki in sploh z izobraženci je govoril po nemški, po italijanski samo
z reškimi meščani. Tudi uradoval je seveda vse po nemški, tudi privatno
dopisovanje mu je bilo nemško. Le, kadar se je udobrovoljil, izustil je
proti slovenskim dijakom kako domačo besedo. Midva sva pa često po cele
ure kramljala slovenski. Na potu v Kastav in na Bled mislim, da mu ni
prišlo iz ust vseh skupaj ni sto nemških besed. Slovenska govorica se
mu je ustavila le ob kakem znanstvenem terminu, ki mu je bil znan samo
na nemškem jeziku. Gorenjščine se je bil popolnoma odvadil, rabil je v
pomenku ljubljansko narečje, ki mu je teklo še dosti gladko. Iz njegove
pisarnice je prišel celó jeden slovenski akt. Vidic bi bil kaj rad
dobil v gimnazijo kakega odličnega Latinca. Vprašal me je, če vem jaz
za katerega. Rekel sem mu, da vem. Naj pozove na Reko mojega součenca
Božiča. Popisal sem mu tudi druge vrline in kreposti tega poštenjaka.
Vidic me prosi, naj mu napišem povabilo. Jaz sem se usedel in v dobri
četrti uri je bilo pismo dogotovljeno. To se razume samo po sebi, da sem
mu pisal slovenski. Vidicu preberem povabilo, on se podpiše, pritisne
pečat in priredi pismo za na pošto. Zdaj se začne strašansko smejati in
veli: Zdaj sva naredila novico vseh novic, morda prvi (?) službeni akt na
slovenskem jeziku, kar svet stoji!
Pravo politično mišljenje svojega ravnatelja sem zvedel takrat, ko
sva popotovala v Kastav. Bil je tisti dan posebno dobre volje. Ko sva
dospela bolj na višavo med drevje, prevzel ga je sveži zrak in pogled
na neskončno morje s toliko silo, da je začel od radosti vriskati in
ukati. Malo dalje nego na sredi pota sva prišla do prijazne krčmice
in se usedla na klop za hišo, da se malo odpočijeva. Popila sva bokal
vina, ki je bilo rezno in jako pitno. Zdajci se Vidic razigra kakor kak
objesten dečko pa začne zabavljati mene in vse krčmarjeve z jako slanimi
burkami in bajkami, potem pa prepevati z močnim glasom: „Napoleon reče:
Ilirija, vstan’!“ itd. Jaz sem zazijal kakor kapelj. Iznenadilo me je že
to, da je znal na pamet Vodnikovo „Ilirijo oživljeno“, še bolj pa, da
jo je prepeval, kajti nisem prej še nikoli slišal, da ima ta pesem kak
starinski napev. Vidic mi je zdaj povedal, da so se morali za francoske
vlade vsi dijaki naučiti „Ilirije oživljene“, ki je dobila svoj napev
kmali potem, ko je bila zložena. Ko sva ubrala zopet pot pod noge, pravil
mi je moj sopotnik z mladostnim oduševljenjem o srečnih časih, katere
je doživela kranjska dežela pod blago francosko oblastjo. Kmet naš se
je oprostil, kakor bi trenil, vse tlake desetine in grajske mogočnosti.
Med njim in grajščakom ni priznavala nova vlada nobenega razločka, — oba
sta imela iste pravice in dolžnosti. Inteligencija naša pa se je šele
takrat zavedla svojega človeškega dostojanstva: državne in druge javne
službe dajale so se po vrednosti ne pa radi visokega rodú. Francozom je
veljal grof toliko kakor kak pometač. Službo je dobil tudi on, če jo je
zaslužil, drugače pa ne za noben denar. Stan in priporoke niso pomagale
nič, priporoke so mu lahko še škodile, če so bile nadležne. Pod tako
razumno vlado ni čudo, da se je širilo blagostanje prav očividno po
mestih in na deželi. Francoska vlada je bila, da povem vse ob kratkem,
~nobel~. Znala je povzdigniti k sebi tudi najnižje stanove, da so se jeli
ponosno zavedati svojih pravic in svoje važnosti v državnem organizmu.
Oh, da — preradostno se je živelo tista blažena leta od 1809. do 1813.
More se trditi po vsej pravici, da je bil tisti čas jedina slavna doba v
vsej kranjski zgodovini.
V Kastvu je Vidicu jako ugajal lepi, vzvišeni kraj, še bolj pa delavno
in napredno meščanstvo najčišče hrvatske krvi. Ko sva se vračala, prašal
me je, zakaj ne prosim nič, da bi prišel kam za ravnatelja? Odgovoril
sem mu, da sem si izvolil učiteljski stan iz poklica zato, da bi
poučeval in vzgajal mladino, ne pa da bi avansiral. Meni je tudi zoperna
vsaka policijska služba. Gimnazijski ravnatelj pa mora poročati tajno
o raznih rečeh in tudi o profesorjih. Njegovo službo smatram torej za
policijsko in že radi tega si ne želim in ne maram ravnateljstva. Vidic
se zakrohoče: Sie sind ein unverbesserlicher Idealist! Ali pomislite,
da ravnatelj lahko vendar malo udobneje živi nego kak profesor. Jaz
sem dejal: Jaz ne pogrešam nobene udobnosti. S svojim stanom na Reki
sem povse zadovoljen. Življenje ni predrago. Dijaki so bistre glave
in učni, kolegi pa so mi zvečine tako dobri prijatelji, da si boljših
skoro ne morem želeti. Tudi mi ugaja na vso moč primorska pokrajina in
primorsko podnebje, v katerem je prava zima do malega neznana. Vidic se
mi zopet zasmeje: No, vi ste, bogme, skromen in srečen človek. Ali to mi
se pa vendar dozdeva, da se o svojih službenih tovariših močno motite.
Verjemite mi, da nobeden njih ne bi bil pripravljen za vas kaj trpeti ali
žrtvovati. Vsaka služba in tudi državna je sužnjost, ki zamori v človeku
plemenitost, katera se razvija in razcveta samo na božjem solncu svobode.
V sužnjosti veljajo le zapovedi načelnikove, ne pa dobra čuvstva. Ako
bi vas n. pr. jaz tožil, da sovražite našo vlado pa bi poklical vaše
kolege, da se podpišejo pod mojo tožbo za priče proti vam, kaj mislite,
da bi se večina njih dolgo premišljala in branila? Videč mojo odločno
voljo in boječ se hude zamere, podpisal bi se zdaj ta zdaj oni in, predno
bi petelin trikrat zapel, izneveril bi se svojemu prijatelju drug za
drugim in podpisal svoje ime pod mojo lažno ovadbo. Mojim besedam smete
verjeti, ker sem videl take izglede v Galiciji. Jaz pa Vidicu nisem mogel
verjeti nego sem odbil z največjo nejevoljo njegovo natolcevanje. Nekaj
let pozneje pa me je preverila prebridka izkušnja, da je govoril resnico:
možje, koje sem smatral za svoje najbolje prijatelje, podpisali so se
zoper mene za krive priče! — — —
1859. l. vnela se je vojna s Francozi in Piemončani. Uradni tržaški
list „Osservatore triestino“ prinese velevažno novico, da so Avstrijci
pri Maženti sijajno premagali trinoga Napoleona in mu vojsko uničili.
Vidicu se je obraz kar svetil od radosti, ko nam je priobčil to prigodbo.
Napovedal je precej učiteljem in dijakom dan, kateri pojdemo vsi zajedno
v bližnjo Drago praznovat o njegovem strošku avstrijsko zmago. A že
drugi dan se je zvedelo, da se je službeni list zlagal in da so bili pri
Maženti premagani naši ne pa Francozi. Solferinska bitev je odločila
vojno na korist združenim Francozom in Lahom. Sovražnike smo videli tudi
na Reki, ker je priplulo k njej več francoskih bojnih ladij. Avstrijska
posadka je odšla iz mesta, istotako vsi uradniki razun profesorjev, ki
nismo dobili o tem nobenih napotkov iz Zagreba. Tiste dni me je poklical
Vidic k sebi v pisarnico in vprašal krohotaje se, kaj mislim o avstrijski
nesreči. Jaz sem pokimal z ramama in molčal. On pa me prime za roko in
veli: Janez, jaz vam čestitam! Vi ste še mlad mož, zdaj šele se vam
odpira pot do vaše prave sreče. Francozi ne bodo mirovali, dokler ne
dobe zopet svoje 1813. l. izgubljene Ilirije. Potem se prične pri nas
v novo po človeški živeti, v Avstriji se le životari. Pri nas je vse
gnjilo: vojska, uprava, sod, šolstvo — vse, ali Napoleon mahoma ustanovi
red, da bo veselje. Službe se bodo delile po zasluženju, ne pa proti
protekciji kakor zdaj. Ha ha ha! Pri nas je pred vojno kar deževalo
zaupnic, ki so se pošiljale vladi od vseh strani vetrov, tudi jaz sem
se udeležil komedije. Ali vse to pismeno zaupanje je bilo posiljeno, le
na papirju, v srcu pa ni pri nas nič pravega patrijotizma itd. Govoril
je tudi take reči, katerih ne morem ponavljati, ker nečem imeti posla
z državnim pravdnikom. Na koncu svojega nemškega govora me vpraša po
slovenski: Kaj ali se res nič ne veselite? Jaz sem dejal odločno: nič.
Moja želja je ta, da dobodo Slavjani take pravice, kakor jih imajo
Nemci, da se osvobodimo nemške in vsake sužnjosti. Jaz ne maram nobenega
jarma, ni nemškega ni francoskega, čeravno vem, da bi bil francoski
laglji od nemškega. Vidic me pogleda zabavljivo in sikne. Te vaše sanje
se ne uresničijo nikdar! Slovenci in Hrvatje so bili vedno pod tujo
oblastjo in pod njo tudi ostanejo. Ali pod francosko vlado nismo bili
sužnji, kakor vi mislite, nego svobodni, srečni možje, kojih ni smel
nihče zatirati in odirati. Uradniki so morali izvrševati državne zakone,
oblasti pa niso imeli nikakoršne: strašna zver, birokracija je bila
takrat neznana na Kranjskem. Vidic je še dalje in obširno popisoval vse
sreče, koje nas čakajo, in na obrazu se mu je bralo, da ni bil zadovoljen
z ravnodušnostjo, s kojo sem ga poslušal. Naposled sem se naveličal tega
frankofilskega besedovanja pa sem se poklonil in odšel. Veselilo me je
samo to, da sem spoznal zdaj prav do korena politični program in zanimivo
lojalnost svojega ravnatelja. Smejati pa sem se moral njegovi nadi, da
bodo zmagoviti Francozi zahtevali nekdanjo svojo Ilirijo in da jim jo bo
Avstrija vsekako morala vrniti. Ta iluzija dokazuje, da se Vidic ni bavil
mnogo s politiko in da so mu ostale neznane tiste novodobne ideje, kojim
so se dale voditi vse napredne vlade in vsa razumna diplomacija.