da so ali popolnoma pošteni ali pa popolnoma spačeni, srednje mere za
njih nima. Ravno tako bi se dalo soditi o Tirolcih. Med ljudi, ki so
povse spačeni in zavrženi, treba vsekako uvrstiti profesorja Prijapa
ali Šufterleta. Života je bil ta Tirolec nizkega in čokljatega, las
in brade pa rudeče. Izpod nizkega čela gledale so potuhnjene njegove
zlobne, mačje oči. Nosil je brke. Z desnico se je neprenehoma držal zanje
ter jih mencal in prifrkaval. Truplo mu je pokrivala debela suknja z
visokim ovratnikom. Glava mu je molela neposredno iz nje, kakor da nima
nič vratú. Šole je izdelal na Tirolskem, profesorski izpit pa je prebil
na Dunaju. Potrjen je bil samo za pol gimnazije. Hvalil se je, da ima
spričevalo tudi za višjo realko, ali mu nihče ni verjel, ker je bil
zakrknjen lažnik. Služil je najprej v šleski Opavi, za kazen premestili
so ga v Zagreb. Sam je pravil, da so ga zato odtirali iz Opave, ker je
trdil v šoli, da je bil Luter oče nemškega pismenega jezika in novonemške
literature. Ali meni se zdi mnogo bolj verjetno, da je moral oditi iz
Šlezije radi kakega pohujšljivega dejanja. V Zagreb je prišel s trdnim
namenom, da bo pospeševal na vso moč vladino politiko germanizacije. Take
napotke je dobil seveda tudi od Klemana. Že v Zagrebu je poniževal in
zasramoval vse, kar je bilo slavjansko in hrvatsko, rogal se je narodnim
šegam in težnjam, ometaval z blatom vse prave narodnjake. O vsaki
priliki je zatrdil z zlobnim smehljajem, kako trd, neskladen, prostaški
in grd je hrvatski jezik. Mnogo je zahajal v kavarne. Čitaje na videz
novine, vlekel je tanko na ušesa, kaj se pomenkujejo gostje. Naučivši
se kakih 50 hrvatskih besed začel je pazljivo poslušati tudi hrvatske
pogovore. V društvu se je bahal rad s svojim znanjem starogermanskega
jezika. V dokaz molil je rad gotski očenaš: Ata unsar tu in himinam. —
Gostje so se delali, kakor da jih strašno zanima ta molitev, pa so ga
prosili neprenehoma, naj jim jo ponovi. Ker je bil strašno nečemuren,
jim je seveda rad ustregel. Molil je včasi gotski očenaš po desetkrat
zaporedoma, neko nedeljo pa se od 7. do 10. ure ni slišalo nič drugega
v tistem kotu, kjer je navadno posedal, nego: Ata unsar tu in himinam
itd. Tepče ni zapazilo, da ga imajo gospodje, kakor pravimo, za Pepčka.
Šufterleta vlada ni hotela potrditi za pravega profesorja v Zagrebu,
najbrž zato, ker se ji je zdel preveč bedast. Poslala je k nam na Reko
ta divni zaklad nemške omike in nravnosti. Od konca je hlinil proti
vsem profesorjem neko navidezno prijaznost. Jeli smo ž njim občevati,
hoditi v njegovem društvu v gostilnice in kavarne. Ko smo mu povedali,
kako prijetno se zabavljamo v čitalnici, zapisal se je tudi on za uda.
Posnemal je v tem doktorja Lorenca. To zaupanje naše pa ni dolgo trajalo.
Najprej razžalila je vsakogar njegova sarkastična zabavljivost. Sodil je
nemilo in raznašal človeka, ne da bi ga le količkaj spoznal. Često smo
ga zasačili v debeli laži. Posebno zopern in neprenosen nam je bil radi
vednega bahanja in samohvalja. Čital je res prav veliko ali brez kritike
in prebave. Verjel je vsaki knjigi, naj je bila glupa ali pametna. Nekje
je bral, da so bili stari Etruski — Nemci in to neumnost je imel za povse
dokazano resnico. Takih izgledov bi se dalo še mnogo našteti. Najrajši
je čital knjige, ki so postavljale Nemce nad vse druge narode, ali pa
take, ki so Slavjane sramotile in jim prerokovale same poraze in narodno
smrt. Laški jezik je za silo znal, mogel se je z Lahi pogovarjati. Mnogo
se je bahal tudi s svojo francoščino in angleščino ali, kar nam je
kvasil o posebnih svojstvih teh dveh jezikov, ni dokazovalo baš velike
vednosti in bistroumnosti. V šolskem programu je dal natisniti prvo
polovico svoje zgodovinske študije o nekem vladarju srednjega veka. Proti
meni se je strašno razkoračil in napihoval, koliko truda ga je stalo to
delo. Ali zato je pa tudi povse izvirno, zajeto iz najstarših listin
in tako korenito, da se o tej tvarini ne napiše lahko še kaj novega.
Na skoro pa smo se uverili, da je vsa ta hvala prazen humbug. Čitaje
Leotovo zgodovino srednjega veka sem spoznal, da je Šufterle prepisal iz
nje kar cele strani ali brez kake kritike. Slavjanska beseda Kum mu je
došla n. pr. iz sanskrita, ne pa iz latinščine. Sodba nemških učenjakov
se je glasila o tej razpravi tako nepovoljno, da naš ravnatelj ni hotel
dati natisniti druge polovice na neskončno jezo slavohlepnega šušmarja.
Tudi v šoli je pokazal Šufterle vsak dan svojo učiteljsko nesposobnost.
Razlagal ni nikoli ničesar. Vsa njegova modrost je bila ukazovanje: Von
da bis da! Izpraševal je samo po šolskih knjigah, ki so ležale vedno
pred njim. Kar se ni nahajalo v njih, ni imelo zanj nobene veljave.
Radi te starokopitne metode so ga vsi dijaki zaničevali. Soglasno so
trdili, da je on najslabši učitelj izmed vseh, kar so jih poznali. Zato
ni čudo, da jim je služil kakor Zagrebčanom za objectum foppabile. Vsak
dan so si ga narisavali sedečega za mizo v nerodni, visokovratni suknji,
vihajočega si desni brk in zijajočega glupo v šolsko knjigo. Naša mladina
pa je Šufterleta tudi z vso dušo črtila in preklinjala radi nesramnega
napadanja vseh narodnih svetinj in uzorov. Čvekal in čeljustal ji je
neprenehoma, da so Nemci prvi narod na svetu, ki nosijo in dele vsem
drugim narodom prosveto in znanost, filozofijo in umetnost. Hagedorn,
Ramler, Kleist se štejejo v nemški literaturi le za pesnike srednje
vrednosti, ali vsi Slavjani skupaj nimajo nijednega, ki bi se mogel ž
njimi primerjati, nikari s Klopstokom in drugimi nemškimi velikani.
Slavjani se hvalijo s svojim Miklošičem, na Nemškem pa živi več stotin
učenjakov, ki se morejo ž njim kosati. O našem narodu je govoril ta
švabski pritepenec tako zaničljivo, da je razdražil in razkačil celo
take dijake, ki so bili po slabi svoji nadarjenosti prav malo vneti za
domovino. To gnjusno slavofobstvo so mu vsi rodoljubi tem bolj zamerili,
ker ga je začinjal z debelimi očitnimi lažmi. Pravil je mladini, da
so Nemci veliki, močni in lepi ljudje, Slavjani pa majhni, slabotni,
nečedni in često pokvečeni. V gimnaziji je služilo do 1858. l. sedem
Nemcev, izmed kojih je bil močan jedini Bena, visok jedini Mezmer, vsi
drugi so bili bolj majhne rasti in slabotni, dočim smo bili učitelji
slavjanskega rodu do malega vsi veliki in tudi precej močni, pokveke
ni bilo med nami nobene. Dijaki so seveda to videli in so se strašno
smejali Šufterletovim blednjam. Drugikrat jim je čenčal, kako hitro
da se širi na vse strani nemški jezik. Na Kranjskem se je že zdavnaj
tako ukoreninil, da ga znajo dobro vsi prebivalci. Viharno krohotanje
nastane v šoli o teh besedah, kajti živelo je na Reki mnogo stotin naših
rojakov, ki niso znali ni pisniti po nemški. Ali Šufterle je poveličeval
in slavil o vsaki priliki tudi nemško poštenost in moralnost, na vso
moč pa je grajal slavjansko nenravnost. Dejal je proti meni in drugim,
da označuje Slavjane najbolj spolna razuzdanost. Za živ izgled si je
izbral carja Nikolaja, o kojem je trdil, da je živel v krvoskrunski
zavezi s svojo hčerjo Olgo. Take nesramne klevete si je izmišljal ta
lopov, ki je bil sam učlovečena svinja! Čital sem o carju Nikolaju mnogo
spisov, koji so prišli izpod peresa njegovih huliteljev in sovražnikov,
ali v nobenem nisem našel nijedne besede, ki bi bila sumnjičila uzorno
poštenje tega vitežkega vladarja. V čitalnici se je začel Šufterle brez
povoda prepirati z vrlim trgovcem Jakićem. Izustil je predrzne besede:
Naj Hrvatje na kolenih Boga hvalijo, da so hoteli Nemci k njim priti!
Naučijo jih vsaj po človeški živeti itd. Jakić se je seveda strašno
razpalil in ga psoval tako glasno, da se je čulo na tretjo ulico. Rekel
mu je vse, samo tega ne, da je človek. Od takrat se ni predrznil več
skruniti čitalniških dvoran s svojim ostudnim gobcem. Kmali potem se
je v našo največjo zadovoljnost izbrisal izmed udov čitalnice. Saj je
hodil vanjo samo zato, da vohunari, da opazuje izbruhe narodne nejevolje
radi vedno okrutnejšega zatiranja. Ta svoj glavni posel je opravljal z
največjo gorečnostjo tudi v naši gimnaziji. Hodil je poslušat k vratom,
kaj in kako razlagajo profesorji, izmikal je tuje naloge pa jih pazljivo
pregledaval, kako jih popravljalo profesorji, razširjal je po mestu
najgrje klevete in laži proti svojim službenim tovarišem, da jim ukrade
dobri glas. Ko je nabral dovolj gradiva, se je usedel, napisal več pol
ovadb ter jih poslal deželni vladi v Zagreb. Tožil je ravnatelja Vidica,
mene in še več drugih profesorjev, da smo ignoranti in ne izvršujemo
svojih dolžnosti. O meni je naglašal posebno to, da se bavim najrajši s
slavjanskimi fantomi, s katerimi okužujem tudi šolsko mladino. Šufterle
se je jako varal, če je mislil, da mu bo kdo verjel. Revišče, ki je
prebilo z velikim trudom komaj, komaj svoj izpit za dve šoli iz grškega
in za 4 iz latinskega jezika, predrznilo se je očitati nevednost kolegam,
ki so bili vsi po dobrih izpitih potrjeni za vso gimnazijo. Mene je
črtal ta švabuh najbolj, brez dvojbe zato, ker sem vnemal mladino za
narodni jezik in domovino in mu zapiral vsa pota do uspeha. Gotovo bi
se bil iz srca rad pohvalil vladi, koliko privržencev je znal pridobiti
materi Germaniji. Ravnatelja Vidica je sovražil že radi nesprejete druge
polovice svoje razprave, pa tudi zato, ker ga ni priporočil vladi za
pohvalni dekret in mu povedal naravnost, da njegova učna metoda ne more
prinesti mladeži nobene koristi. Zagrebška vlada je poslala po zakonu
Šufterletove ovadbe ravnateljstvu reške gimnazije, da pove o njih svoje
mnenje. Mi učitelji smo končali to grdo spletko prav naglo in korenito.
Zbravši se smo sklenili, da z denuncijantom ne moremo in nečemo več
služiti. Baš tiste dni je došel na Reko nadzornik Jarc. Da mu naznanimo
svoj sklep, šli smo in corpore k njemu, vodil nas je starešina Lorenc.
Ta je povedal nadzorniku, da mora učitelj Šufterle ostaviti naš zavod,
če ne se odrečemo vsi profesorji službe na reški gimnaziji. Razložil
mu je seveda natanko tudi vzroke. Šufterletova usoda se je odločila še
tisto uro. Nadzornik nam je dal častno besedo, da Šufterle ne bode več
ud učiteljskega zbora reške gimnazije. Po natančnem preiskovanju uverila
se je deželna vlada, kako nesramno se ji je nalagal zlobni Tirolec.
Odstranila ga je ne le iz naše gimnazije, nego ga odpustila popolnoma iz
službe. Pomoči si je šel iskat na Dunaj, kjer jo je tudi našel. Takega
besnega Germana bi bilo seveda škoda žrtvovati. Kleman poslal ga je
najprej v Koper, pozneje pa celo v Trst. V teh dveh mestih je razkazoval
Šufterle občinstvu kar očitno svojo zversko nenravnost in pohotnost.
Na Reki je znal svoje grdobe skrivati, ni ravnatelj ni učitelji nismo
vedeli zanje. Dijakom pa so bile prav dobro znane, ali ga niso nikomur
ovadili, ker so se sramovali praviti take nečedne reči. Zasačili so
ga bili na šetališču, ki se zove Školić, tri pote in flagrantibus. Kar
se je Mefistu v Favstu Getejevem samo sanjalo („Einst hatt’ ich einen
wüsten Traum“ itd.), to je izvrševal Šufterle dejanski, ali dijaki so,
kakor pravim, molčali. V Kopru je med kopanjem v Adamovi opravi letal za
pericami po belem dnevu. V Trstu je napadel tudi po dnevu neko ugledno
gospo tako predrzno in nesramno, da mi ni mogoče povedati. Gospa ga je
tožila, začela se je proti njemu preiskava, ki pa zanj ni imela prehudih
nasledkov. Kot strasten germanizator in marljiv ud tajne policije našel
si je pokroviteljev. Službo je res da moral pustiti. V šoli ga niso
mogli in smeli več rabiti, ali dali so mu petsto goldinarjev letne
pokojnine. Da je delal tako pohujšanje kak Slovenec, zapodili bi ga bili
brez pokojnine in mu prisodili za nameček še kako leto zapora. Še predno
je doslužil, prijelo se ga je ime Priapus ali po naši pisavi Prijap.
Tako so ga imenovale tudi Bleiweisove „Novice“. Iz Trsta se je preselil
najprej v središče naše Slovenije. Naši sovražniki so mu izročili glasilo
svoje stranke. Truditi se mu ž njim ni bilo dosti treba, urejal ga je s
škarjami. Radi nesposobnosti so ga kmali odpustili, ali so mu naklonili
učiteljstvo v privatnih hišah. Tako se je potikal po naših krajih
semtertja, dokler je nekam izginil. Prijap-Šufterle je bil oženjen z
neko častito zagrebško rodoljubko, ki mu je pa pobegnila precej, ko je
zvedela, s kakim razuzdancem je poročena. Baš radi nje in njene rodbine
mu nisem mogel povedati pravega imena. Med vsemi Bahovimi huzarji je bil
Šufterle najbolj besen, divji in nesramni protivnik hrvatskega naroda,
ali ravno zaradi tega je nakanam dunajske vlade mnogo več škodil nego
koristil. Naši dijaki so kazali s prstom za njim in govorili porogljivo:
Evo vam apostola njemačke kulture! Jaz sem že dolgo na svetu in sem
poznal mnogo ljudi, ali po duši moram zatrditi, da je bil Šufterle
najhudobnejši in podlejši človek, na katerega sem se nameril.
VI.
Štefan Vidic, ravnatelj reške gimnazije.
Moj ravnatelj Vidic se je rodil okoli 1800. l. na Gorenjskem blizu
blejskega jezera in gorenjska stran mu je ostala do smrti najkrasnejša
izmed vseh dežel tega sveta. Tudi Gorenjce je častil in ljubil bolj nego
vse druge zemljane, morebiti še bolj nego so tisti čas zaslužili. Večkrat
mi je dejal, ako bi se osnovala gimnazija v Kranju, oglasil bi se jaz
precej za ravnatelja in še za manjšo plačo nego jo imam na Reki. Kako
rajsko veselje bi užival med našimi brhkimi, bistroumnimi gorenjskimi
fanti, v tem zdravem planinskem zraku! — Večje sreče si na svetu ne
morem misliti in želeti. Že te besede dokazujejo, da Vidic ni bil tisti
brezčutni puhloglavec, za kakoršnega so ga bili razlajali njegovi tržaški
sovražniki. Kdo ga je učil v otročjih letih, mi ni znano, pohvalil pa
se mi je dostikrat sam, da je pohajal ljubljansko gimnazijo ob času
francoske vlade (1809-1813). Kakor drugi njegovi vrstniki smatral je tudi
on to dobo za jedino srečno v vsej kranjski zgodovini. V šoli se je bil
navzel najživahnejših simpatij za prvega Napoleona in Francoze. Ko se je
vrnila avstrijska oblast, moralo se je to čuvstvo na vso moč skrivati.
Vidic se je dal izpitati za gimnazijskega profesorja. Ta izkušnja je
bila tako lahka, da se je vselej sladko zamuzal, kadar jo je omenil. Kje
je služil od konca, ne vem. Vlado je prosil, da bi ga poslala v Galicijo.
Hotel je živeti med Poljaki zato, ker so se spominjali Napoleona z isto
ljubeznijo kakor on sam in so častili in ljubili ves francoski narod tako
iskreno kakor on. Vidic mi ni nikoli pravil, koliko let je služil tam za
profesorja in kdaj so ga potrdili za prefekta v Ržežovu. Življenje med
Poljaki mu ni preteklo brez sledú. Občeval je vsak dan z narodom, ki se
je ponašal po pravici s svojo zgodovino in zaslugami, koje si je pridobil
za krščanstvo, za vso Evropo in za človeško prosveto. ~In ta narod je
bil slavjanski.~ V Vidičevi slovenski domovini se je zaničeval narodni
jezik, češ, da je dober le za kmeta in delavca: izobražencu pa treba
govoriti po nemški ali po italijanski. V Galiciji pa je zapazil precej
prve dni, da se glasi slavjanski jezik ne le iz prostaških, ampak tudi
iz gosposkih ust, da ga govore tanko omikane gospe najrajše in najlepše
in da ga ljubi do malega vsak človek, začenši od težaka do najvišjega
aristokrata. V poljski deželi ni našel nič takih malopridnežev, kakoršnih
je bilo pri nas vse polno, kateri bi bili blatili svoje gnezdo in se
celo bahali in ščepirili s svojim podlim izdajalstvom. To opazovanje je
naučilo Vidica, da treba spoštovati in ljubiti tudi slavjansko govorico
in narodnost. On torej ni čutil v srcu nobene mržnje ni proti Slovencem
ni Hrvatom. Da se ni naučil njih pismenega jezika, krivo je bilo to, da
ga v službi ni potreboval, tudi je bil za tak nauk že prestar, ko se je
vrnil med južne Slavjane. V plemenitaški Galiciji se je bil nalezel tudi
on velikaškega duha in nekega čudnega ponosa, na kakoršnega se človek
ne nameri z lahka v naši Sloveniji. Oblačil se je vedno ne le spodobno,
ampak tudi elegantno, dasi ne vselej po najnovejši šegi. Kadar se je
nahajal s kom v pomenku, razžalila ga je včasi kaka majhna beseda, pa
je po najprijaznejšem razgovoru kar nagloma umolknil ali pa se tudi
prav osorno zadrl. Kdor je ž njim občeval, ni smel nikoli pozabiti, da
ima posla z jako trmastim človekom, čigar duh je podoben spremenljivemu
aprilu. Vidic je užival v Galiciji mnogo let poljsko gostoljubje. Vabili
so ga v gosti tudi meščani in grajščaki in o takih prilikah se je povsod
izborno jedlo in pilo, včasi tudi prepevalo, godlo in plesalo. Izustila
se je na teh shodih marsikatera pametna, slana in ~svobodna~ beseda. Tudi
ta narodni običaj je ugajal Vidicu, držal se ga je kolikor toliko tudi on
sam do smrti svoje. Nas profesorje je povabil večkrat med letom na kosilo
in nam postregel vsikdar z najboljšo pijačo, ki se je dobiti mogla in s
tako obilnim in slastnim obedom, da bi bil ž njim vsak grof zadovoljen.
Po vsem tem, kar sem o njem povedal, se ne bo zdelo nikomur čudno, da
je Vidic na vso moč hvalil in povzdigoval poljsko gospodo in sploh ves
poljski narod. Kadarkoli se je govorilo o Poljakih, ponavljal je besede:
Ja, die Polen sind eine noble Nation, die man schätzen und lieben muss.
Wer über sie schimpft, ist ein Schuft! Ne vem natanko, katerega leta so
ga poslali v Trst za začasnega ravnatelja tamošnje nemške gimnazije. Tu
se je mnogo potil in trudil, da se je naučil laški. Govoril je ta jezik
precej dobro, pisal pa ga je nespretno in hrapavo, kakor kak učenec
glavne šole. V tržaški gimnaziji so služili takrat nekoji jako učeni in
nadarjeni možje n. pr. naš rojak Čižman, ki je vzbujal v mladeži prav
uspešno veselje za zgodovino. Ali glavne potrebe — sloge pa na tem zavodu
ni bilo. Ravnatelj in profesorji so se neprenehoma porečkali, obirali
in rovarili drug proti drugemu. Zarodili sta se v učiteljskem zboru dve
sovražni stranki, ki se nista dali pomiriti, dokler ni posegla v to
kolobicijo vlada. Razgnala je učitelje na vse strani in jih nadomestila
z novimi, bolj krotkimi. Za gotovo se ne more povedati, kdo je zakrivil
ta razdor, ali javno mnenje je pripisovalo večjo polovico zla ravnatelju
Vidicu. Imelo ga je za rojenega spletkarja, kar pa nikakor ni bil. Tudi
Verne ga je sodil nasproti meni nekoliko preostro. Vidic se je pokazal
včasi res zlobnega, še večkrat pa prav dobrega in milosrčnega. Midva
sva občevala prijateljski z jako redkimi presledki. Kdaj pa kdaj sva se
precej dolgo pričkala ali brez jeze. Na začasne izbruhe njegove zlobe smo
se pripravili že koj od konca, ko sem prišel na Reko. Moji novi tovariši
so bili zvečine prav vrli možje, s katerimi sem se kmali sprijaznil.
Med njimi so se nahajali razun Slavjanov tudi Nemci Lorenc, Penc in
Huber. Prijatelji smo se dogovorili, ako bi hotel Vidic koga nahujskati
na kolego, da si bomo to precej priobčili in šli skupno nadenj, da ga
naučimo pameti in poštenja. Vernetovo svarilo ni bilo povse prazno.
Vidic je hotel menda tudi med nami narediti zdražbo, saj meni se je tako
dozdevalo. Najprej me je začel obdelovati nekaj proti profesorju Hilerju,
ki je služil preteklo leto zajedno ž njim v Trstu in ga je torej nekoliko
poznal. Po kratkem pomenku sva si s Hilerjem preporno stvar pojasnila in
se uverila, da se strinjava in ni nikakega vzroka, da bi se prepirala.
Še bolj me je hujskal Vidic proti katehetu. Ta je trdil, da na podlagi
ravnokar sklenjenega konkordata treba izvrševati neko cerkveno naredbo
ali šego tako, kakor on namerja ne pa kakor želi ravnatelj. Vidic mi je
dejal z zabavljivim smehom: Ali ga vidite farja! Taki so ti svetniki! Da
se pripeti kaj takega drugje, ali bi ga naučili moliti kozje molitvice.
Tukaj pa se nihče ne gane, vzdramite se in pokažite črnuhu zobe itd.!
Jaz sem odgovoril: Naš narodni pregovor pravi: Kjer te ne srbi, se ne
čehljaj! Za cerkvena opravila naj skrbe duhovniki, zame so deveta briga
itd. Vidic, prekanjeni lisjak, je na skoro menda zapazil, da moramo imeti
med sabo nekak dogovor, da si sloge ne damo porušiti. To spoznanje ga je
napotilo, da odslej ni poskušal nikoli več sejati med nami seme razdora
in sovraštva. Ni dolgo trajalo, da smo zvedeli drug izgled njegove zlobe.
Čuli smo, da obrekuje proti Rečanom sploh vse profesorje, kake sitnosti
da ima ž njimi, ker so nesposobni za svojo službo. Proti meni se je tožil
na učenjaka Lorenca: On je naravoslovec — drugo pa nič. Wozu kann ich
ihn brauchen? Jaz mu odgovorim: Vaša sodba o njem je krivična. Lorenc
spada med najporabnejše učitelje našega zavoda. Na gornji gimnaziji
razlaga naravoslovje in propedevtiko, pa bi razlagal lahko tudi nemški
jezik, a na spodnji gimnaziji se mu izročé slobodno vsi predmeti razun
grškega jezika. Vidic me pogleda srepo in zabavljivo in veli: Glauben
sie? No, wir werden sehen. Od takrat ni zinil proti meni nikoli več
nobene besede proti kakemu profesorju. Temveč pa je kvasil proti drugim
ljudem. Dejal nas je na rešeto vse po vrsti, o vsakem je trdil, da ni
za rabo. Vedno je ponavljal svoj: Wozu kann ich ihn brauchen? Nekoji
kolegi so se nanj strašno jezili radi te razžaljive klevete. Jaz sem
jih tolažil: Naj čenčá dedec, kar hoče! Mi smo dokazali svojo znanost
na strogih izpitih. V rokah imamo o tem spričevala. V šoli se trudijo
nekateri gospodje bolj nego zahteva naša dolžnost. Vest nam torej ne
more nič slabega očitati. Pravično sodbo o svojem delovanju pa lahko
pričakujemo od javnega mnenja, ki sluša o profesorjih poročila naših
učencev in precej dobro ve, kateri so bolje ali manje sposobni. Tak
kakor Vidic so tudi mnogi načelniki drugih uradov. Podložne si uradnike
obirajo proti občinstvu in jih ovajajo celo vladi. Ali ljudje se jim
smejajo, kadar slišijo grajanje kakega vrlega uradnika, in pravijo: Ta
predstojnik je malopridnež — filú, iz njega govori zavist in zloba.
Občinstvo obsodi tako tudi našega ravnatelja — ne bojte se, ta kazen
se mu ne oprosti. Najbrž se bo še kesal, da ni znal brzdati svojega
hudobnega jezika. Tudi moji tovariši so se sčasoma pomirili. V mestu nam
Vidičevo klevetanje ni čisto nič škodilo, mnogi ugledni meščani so nas
omilovali, da moramo služiti pod oblastjo takega ujedljivega človeka. Za
nesposobne niso imeli profesorjev, nego njega samega, posebno potem, ko
so zvedeli, da poučuje latinski jezik v najnižjih razredih. Posmehovali
so se mu zaničljivo: Da je res kaj učen, razlagal bi bahač latinščino v
osmi šoli ne pa v prvi. Vidičeva kritika o našem delovanju ni bila povsod
jednaka: presojal nas je na treh krajih in na vsakem drugače. Proti
meščanom in drugim zasebnikom nas je opravljal in obrekoval, kar se je
le dalo; deželni vladi pa nas je v svojih poročilih popisoval mnogo bolj
vestno in pravično. V njih ni bilo ni črke o naši nesposobnosti, često
nas je celo na vso moč hvalil. Vsako leto so dobili nekoji profesorji
pohvalne dekrete od zagrebškega namestništva baš na podlagi ravnateljevih
priporok. Meni so došli štirje zaporedoma; brez njih mislim, da ni ostal
noben profesor reške gimnazije. Po takih nepričakovanih izkušnjah nismo
več gledali Vidica tako pisano in nezaupno. Na njegove klevete smo se
pač še zmerom jezili, kadar smo jih zvedeli, ali razkačile niso nikogar
več, prestopili smo o njih, bi rekel kak parlamentarec, na dnevni red.
Tretje mesto, kjer je izrekal naš ravnatelj svoje misli o profesorjih,
pa je bil ~Maribor~. O velikih počitnicah je zahajal tja grozoviti
gospodar avstrijskega šolstva, Kleman s svojo ženo. O prihodu je sporočil
vsem bližnjim ravnateljem, naj pridejo k njemu na prijateljski pomenek.
Prišli so zagrebške gimnazije ravnatelj Premru, naš Vidic, tržaški,
ljubljanski, celjski, celovški in še nekoji drugi gimnazijski ravnatelji.
Ostali so skupaj po dva ali tri dni. Časa in prilike je bilo dovolj, da
so se razpravljala vsa šolska vprašanja. Na teh shodih so se preiskavale
korenito osrčje in obisti vseh profesorjev. Klepetalo se je o njih z
mnogim smehom, pravile so se anekdote, ki se niso nikdar pripetile,
ali so bile navzlic temu jako pikantne in zanimive. Kleman je hotel od
svojih podrepnikov sosebno to zvedeti, kateri izmed njih profesorjev bi
imel vsa potrebna svojstva za ravnatelja. Za to službo je želela vlada
mlajših mož, ki so bili filologi in izpitani po novem učnem sistemu.
Vidic je presojal po vrsti vse svoje profesorje in izustil naposled
svoje uverjenje, da na Reki ni nikogar, da bi ga mogel priporočiti za
ravnatelja. O meni je povedal, da me vidijo večkrat v prostih krčmah,
kamor zahajajo romarji in vozniki, v mestu da občujem največ z narodnimi
ultraši, na deželi pa z mornarji in ribiči. Vidic se ni lagal. V vozniške
krčme sem res hodil, ker se je dobivalo v njih najbolje vino. Z mornarji
pa sem se rad družil že zato, ker so mi pravili toliko zanimivega o južni
Rusiji, kako so živeli v Odesi, Berdjansku, Taganrogu.
Zdaj moram omeniti še Vidičevo hudobnost, katero je kazal proti
suplentom. Zahajal je pogostoma k njim v šolo. Po pretekli uri, včasi
pa še prej, začel jih je pikati, zmerjati, očitati jim napake v metodi,
ali pa jih kar naravnost pitati z bedaki in ignoranti. Če je tak revež
izpremenil metodo, mu ni to nič koristilo, kajti Vidic je došedši z nova
na njega predavanje obsodil in grajal odločno vse to, kar je prej sam
zahteval. Nagajal je kolikor toliko tudi pravim profesorjem, kadar jih
je prišel poslušat. Katkića, ki je razlagal življenje in šege starih
Egipčanov, opominjal je z ostro besedo, da mora biti predavanje bolj
nazorno, „anschaulicher“. Katkić ga dobro zavrne, da ne more prinesti
v šolo piramide ali obeliska. Podob o njih pa tudi nima, ker jih
ravnateljstvo dozdaj še ni kupilo, dasi bi bila njega dolžnost priskrbeti
gimnaziji dobre podobe za vse starine. Od takrat ni prišel Vidic nikoli
več k njemu. Nekoč je začel nadlegovati tudi mene zaradi grščine, jaz sem
ga pa odpravil tako osorno, da se niti na mojem predavanju ni prikazal
nikdar več. Posebno brezsrčno je postopal s suplenti na koncu leta. Ne
da bi jim bil to prej naznanil, odpovedal jim je službo in dal ustaviti
plačo, da niso siromaki za počitnice nič dobili. Jeden njih, vrli češki
rodoljub Šah se je glasno zajokal o toliki brezčutnosti in okrutnosti
ravnateljevi, ki je vrgel nadarjenega, vestnega in marljivega suplenta
na cesto, samo zato, da se more pohvaliti vladi, da ji je prihranil
nekoliko forintov. Šah je bil takrat že oženjen, imel je blago soprogo in
je pričakoval ravno prvo dete, zato ga je moral tem strašneje zadeti ta
službeni udarec, kojega, bogme, ni bil zaslužil.