je prav Tirolec i po truplu i po značaju: krepak, debeloglav, močnih
kosti, ješč do neverjetnosti, brbljav, bahaški, ali jako marljiv in
vstrajen, kadar se je lotil kakega nujnega dela. Z besedami je slavil
strašno svojo Germanijo, ali novci mu zanjo niso šli radi iz rok. Po
njegovi misli Avstrije ni ustvarila turška nevarnost, nego reka Dunav,
katero je smatral za nemško reko. Vse dežele ob njej in pritokih njenih
imenoval je nemško vlastino in nemško dedino. Germanizacijo je hotel
pospeševati na Hrvatskem ne le radi ukaza Klemanovega, ampak tudi po
svoji volji, ker ga je ta posel veselil in oduševljal. Služil je najprej
v Trstu, o katerem mi je pravil, da je že na pol nemški in da je našel
tudi v okolici ljudi, s katerimi se je je pomenkoval lahko po nemški. Jaz
sem se mu seveda smejal, veliko bolj pa me je zanimalo molčanje njegovo
o Vidicu, ki mu je bil v Trstu ravnatelj. O kaki zlobi njegovi ni zinil
nikoli ne besedice. Bena Hukepak je torej želel razširjati ugled in
veljavo obožavane nemščine, samo to je bil šment, da ni prav vedel, kako
bi se lotil tega zanimivega dela. Nagovarjal je učence, naj se uče pridno
nemški, da se bodo mogli lahko tudi med sabo pomenkovati po nemški. Ali
naši mladiči so mu ugovarjali in dejali, da se uče nemški zato, da bodo
mogli občevati z Nemci, ali med sabo se bodo pa pogovarjali vedno le
na svojem materinskem jeziku. Bena Hukepak je hvalisal na vse pretege
in kriplje slavno mater Germanijo, povzdigoval jo visoko nad vse narode
tega sveta, imenoval jo domovino vseh znanosti, glavni vir vse poezije,
prvo zastopnico vse človeške omike in prosvete itd. Dijaki so poslušali
povse hladno te superlative. Neki Slovenec se oglasi: Vsak berač svojo
malho hvali! Hrvatski dijaki pa so ga jeli izpraševati, kako je to, da
imajo ti prvaki kulture toliko sovražnikov med narodi, koji bi jih morali
častiti in ljubiti, če je to res, kar jim on pripoveda? Hukepak dogovori
smehljaje se: Vsak odličnjak ima nasprotnikov. Nemce sovražijo tujci
zato, ker jim zavidajo, pa tudi radi tega, ker jih dobro ne poznavajo.
Nemci jedini se trudijo, da spoznajo korenito druge narode, oni so tudi
jedini, ki priznavajo in poveličujejo dobra svojstva in zasluge vseh
inorodcev. Oni jedini znajo biti pravični vsem ljudem in narodom. Tem
glupim čenčam in lažem so se dijaki smejali in mu povedali kar v brk,
da mu ne verjamejo. Odtod se vidi, da si Hukepak ni pridobil dosti
ugleda, tudi o drugih prilikah so ga imeli fantje za Pepčka. Nekoč jih
je vprašal, kako se pravi Nemcem po njihovem jeziku? Rekli so mu: Nemci.
Bena veli: Kaj pa pomeni koren te besede? Dijaki odgovore: ~Nem~ je v
našem pismenem jeziku to, kar nemški „stumm“, v našem narečju pa pomenja
„dumm“. Nemec je torej po smislu naše govorice to, kar „ein dummer
Mensch“. Bena se osupne in silno vznemiri. Dijake svoje je začel zdaj ne
le pregovarjati in zaklinjati, ampak jih tudi lepo prositi, naj svojim
ljudem doma dopovedo, da so Nemci jako pameten narod, ne pa bedaki. Grdo
ime „Nemec“ morajo Hrvatje vsekako zavreči in pozabiti, naj imenujeje
Nemce odslej Germane, kakor jim pravijo rimski pisatelji. Hukepak bi bil
rad zvedel, kaj mislijo ljudje o Nemcih, kakova svojstva jim pridevajo.
Pozval je torej k sebi izvrstnega dijaka Asangerja, ki je znal dobro
nemški, in ga prosil, naj mu pove brez bojazni in sramu vse, kar govore o
Nemcih kmetje, meščani in izobraženi možje. Asanger se zablede in najde
v stiski, ker se ne domisli precej, kaj bi povedal svojemu profesorju.
Hotel ga ni naravnost razžaliti, še manje pa se mu lagati in prilizovati.
Sčasoma se ohrabri in veli: E, ljudje so že taki, da imajo o tujcih
rajši slabo nego dobro mnenje. Najprvo se zdi našim kmetom strašno
čudno, da Nemci ne nosijo spodnjih hlač, njihove gospe jih pa nosijo.
Nemce imajo seljaki za grozno nemirne ljudi, ki napravljajo neprenehoma
nepotrebne vojske. Ali sami ne marajo iti v boj, prah jim preveč smrdi,
mesto svojih pošiljajo zoper sovražnike naše hrvatske dečke, naj oni
prelivajo kri svojo in jim dobivajo dežele. V mestih imajo Nemci dosti
prijateljev med tistimi slabimi Hrvati, ki se sramujejo svojega rodu in
jezika, vsi drugi pa jih gledajo pisano in se jim včasi tudi rogajo. Pa
veste, zakaj? Skoraj vsak Nemec veli, kadar hoče kaj potrditi: Ja wohl
— ja wohl! Izgovarjata pa se ti dve beseda: ja vol, ja vol, kar pomenja
v hrvatskem jeziku: Ich bin ein Ochs! Ljudje se ne morejo nasmejati in
prečuditi, da zmerjajo Nemci tako pogostoma sami sebe, da so voli. Ali to
se ve, da se meščani tako samo šalijo, kajti dobro vedo, da je v Nemcih
mnogo prebrisanih in velerazumnih glavic, ki so vredne vsake hvale ne pa
grdih priimkov. Izobraženci naši pa smatrajo Nemce vsi za naše najhujše
in najbolj nevarne narodne sovražnike, ki bi hoteli, ko bi mogli, ves
svet podjarmiti, posebno pa so izbulili svoje oči v slavjanske dežele.
Naši razumniki tudi trdijo, da so Nemci največji bahači na svetu, da
se hvalijo tudi s takimi krepostmi, kojih niso nikoli imeli, n. pr. s
skromnostjo in pravičnostjo. Nemec doma zvečine žuli svoj krompir, še bog
če ga je; ako pride v tuje kraje, pravijo naši gospodje, da je pa tako
izbirčen, da mu ne ustreže nobena kuharica. Moji rojaki imajo sploh Nemce
za silne jedce, za ljudi, ki še zmerom radi zalagajo, dasi bi morali biti
že zdavnaj siti. Čital sem tudi v italijanski knjigi tožbo, da gospodar
nemških gostov nikoli ne more napasti. Pa saj se pripovedujejo take reči,
tudi o domačinih. Doma sem često čul, da gladen Ličan pojé kar celo ovco,
tudi to vemo, da Črnogorci niso junaki samo na borišču, ampak tudi za
dobro obloženo mizo. Bena Hukepak je poslušal pazljivo svojega dijaka,
potem pa je dejal: Prav hvaležen sem vam za vse, kar ste mi povedali.
Narodi so si očitali že od nekdaj vsakovrstne bedastoče. Ta napaka je
splošna. Koliko zabavljic se čuje na Nemškem zoper Francoze, Lahe, Čehe,
Magjare! Ali to me pa vendarle jezi, da jemlje vaša inteligencija Nemcem
skromnost in pravičnost. Skromni smo mi, žal, še preveč, zato meni
vsak paglavec, da ima pravico nas oštevati. Tudi to se je že zdavnaj
dokazalo, da čut pravičnosti in resnice ni v nobenem drugem narodu tako
živ, razvit, splošen in dejanski kakor v našem germanskem, pa naj taji
in zanika tudi ves svet ta zgodovinski in modroslovni aksijom. Asanger
se je o teh besedah zasmejal, pomignil z ramama in dejal: Kako pa se
strinja s temi vašimi besedami očitno dejstvo, da Nemci baš zdaj tako
kruto zatirajo Hrvate in naš jezik? Hukepak mu je jel nekaj kvasiti o
kulturni nalogi, kojo so prejeli Nemci od usode in svojega genija in jo
zdaj izvršujejo. Take čenče niso preverile nobenega dijaka, nikari tako
nadarjenega mladeniča kakor je bil Asanger. Vsi učenci višjih razredov
so imeli Hukepaka za blebetavasto prismodo. Odtod mu je došlo tudi
nazvanje Bena. Podpisal je nekemu dijaku svoje krstno ime skračeno Ben.
Dečko pa je dejal: Hukepak je izpustil črko a, on je bena, bena ne pa
Ben. O ješčnosti njegovi bi se dali povedati mnogi izgledi. Nekoč sva
hotela južinati na Trsatu. Krčmarica nama ponudi kuhana jajca. Jaz ji
velim, naj mi pripravi tri, Hukepak jih je zahteval — deset. Po končani
južini sva šla po „svetih“ stopnjicah navzdol proti Reki. Na sredi pota
se tovarišu mojemu jajca spuntajo in začno bruhati na dan. Obrizgal je
gotovo 50 stopnjic ali pa še več na veliko pohujšanje pobožnih ženic, ki
so lazile memo naju navzgor proti Trsatu. Nekoč mu je skuhala koroška
kuharica tistih velikanskih cmokov, ki so v nekojih planinskih deželah
narodna jed. Použil jih je veliko skledo, tri pa si je dal zaviti v
papir, češ, da jih ponese svoji gospodinji. Kuharici se ta namen ni zdel
preveč verjeten. Šla je tiho za njim in opazila, da je precej, ko je
dospel na cesto, razvil papir in začel hlastno zalagati tudi te cmoke.
Hukepak in neka lepa, vedno lačna nemška gospa sta bila glavna krivca,
da so zasloveli Nemci tudi v hrvatskem Primorju za požeruhe. Po vsem
tem ni čudo, da je izgubil Bena povsod svoj ugled. Ali dijaki ga niso
smatrali niti za dobrega učitelja, dasi je znal izvrstno tiste latinske
in grške klasike, ki se rabijo v gimnaziji. Kadar je predaval, delal je
vselej tako dolge perijode, da ga mladina često ni razumela, mnogi ga
baš radi tega niso marali poslušati. Neko nesrečno naključje pa je celo
zakrivilo, da so ga dijaki nehali spoštovati, ker se je razširil glas,
da je nenraven človek. Jaz in on sva se šla kopat z Reke pod „Pečine“.
Skalnato je tam pri kraju tudi morsko dno. Tod se nahaja mnogo hobotnic
(polipov), zato je nevarno plavati blizo brega. Jaz sem plul skoraj
četrt ure daleč, Hukepak pa se je sukal navzlic mojim opominom samo med
skalami, češ, prav Tirolec se ne boji nobene nevarnosti. Kar začujem
glasen krič: Na pomoč, jaz pogibljem! Hitro, kolikor se je dalo, plavam
nazaj proti bregu. Bena zajavka: Neka žival me je udarila ali pičila,
morda bom moral poginiti. Plavaje bil je zašel med hobotnice in jedna ga
je usmuknila na jako občutljiv ud. Jaz skočim brž iz morja, se oblečem in
tečem v mesto, da prosim hrvatskega doktorja Avgustinovića za zdravilo.
Jaz in doktor greva v stanovanje Hukepakovo, ki je bil prikrevsal ves
otožen ravno domov. Doktor mu je položil na rano led in jo dobro obvezal.
Nevarnost je brzo minula. Jaz sem svaril tovariša, naj nikari nikomur ne
pripoveda, kaj se mu je pripetilo, ker bi utegnili ljudje kaj druzega
misliti, kar mu ne bi bilo všeč. Brbljavec pa tudi zdaj ni mogel molčati.
Že prvi dan je povedal gospodinji svojo nezgodo. Ona pa se je namrdnila,
neverjetno odkimavala in velela: Zasačili ste, česar ste iskali. Tiste
hobotnice, katerih jedna vas je ugriznila, stanujejo v starem mestu
na Gomili. In kakor ta baba sodili so tudi drugi ljudje. Zaman sem ga
branil in zatrjal, da lahko prisežem na njegovo nedolžnost zastran te
bolezni. Zvedeli so seveda tudi dijaki to nesrečo njegovo. Ko se je čez
dober teden zopet prikazal v šoli, sprejeli so ga z neskončnim šumom
in krohotanjem. On pa je bil tako priprost, da je smatral ta krič in
smeh za veselo, dobrodušno pozdravljenje! Oktoberskega diploma Hukepak
ni učakal na Reki. L. 1859., ko se je razgorela na Laškem vojna, smo
ga še imeli med sabo in se mu dostikrat smejali, ko nam je dokazoval z
nekakimi skrivnostnimi trokoti, da Avstrijci morajo zmagati. L. 1860. so
ga premaknili na slovensko zemljo, da oznanjuje nemško kulturo tudi našim
dečakom. O njem sem slišal pozneje le to, da se je oženil in da mu je vsa
rodbina tako ješča kakor o sam. V Ljubljani pri „Slonu“ so jedli nekoč od
poludneva do poltretje ure brez presledka. Čez nekaj let povišala ga je
vlada za ravnatelja gimnaziji v nemškem kraju ali v slovenski soseščini.
Od tod je čestital kranjskim mestom, da so si ohranila nemški značaj in
nemško srce. V Ljubljani je naredil dosti smeha ta razglas njegov. V
svoji službi je prejel Hukepak dve precej veliki odliki. Naši ljudje pa
so govorili: Kako lahko se dobe odlike, ako je človek nemški kričač ali
pa nemškutarski podrepnik!
~Hiler~ je prišel v Avstrijo iz srednje Nemčije. Vseučilišče je pohajal
najprej doma, potem na Dunaju. V jezikoslovnem semenišču se je jako
odlikoval. Težko umevna mesta v starih klasikih je pojasnil večkrat jako
bistroumno. Glasovitemu germanizatorju in filologu Bonicu se je izredno
priljubil, štel ga je med svoje najbolje poslušalce. Po izvrstno prebitih
državnih izpitih poslala ga je vlada najprej v ~Trst~. Ker se ji je zdelo
to mesto menda že dovolj ponemčeno, potrdila ga je drugo leto za pravega
profesorja ~reške~ gimnazije, da bi pomagal ponemčevati tamošnje Lahone
in Slavjane. Hiler je bil vitke rasti, svetlih las, v lice pa lepo bel in
rudeč kakor kak gorenjski dečko iz bolj imovite hiše. Občevalo se je ž
njim prav lahko, ker ni bil prepirljiv in aroganten, kakor zvečine drugi
njegovi rojaki. Midva sva se brzo sprijaznila in pobratila. Prehodila
sva večkrat vso reško okolico in izpraznila zajedno marsikatero kupico
Kostrenjca in Dražana. Na teh potih sem spoznal natanko vse njegove
nazore o veri, narodih, znanostih in umetnostih. Moral sem priznati, da
je Hiler veleizobražen mladenič, objednem pa sem ga pomiloval, da se
je zatelebal tako neumno v klasične starine. Po vnanjem je izpolnjeval
vse običaje in zapovedi katoliške vere, v srcu pa jo je črtil in
preziral. Strašno je obžaloval, da je poginilo poetično in prekrasno
grško poganstvo. Po njegovem naj bi se bilo ne le ohranilo, ampak se
tudi razširilo v vseh drugih narodih, koje bi bilo osrečilo stokrat
bolje, nego jih osrečuje žalostno, vedno na smrt misleče krščanstvo. Med
katolištvom in protestanstvom Hiler ni delal mnogo razlike, obe veri sta
se mu zdeli jednako duhomorni in prazni. V njegovi domovini so živeli
katoliki in lutrovci pomešani, ali se niso nič sovražili ali prepirali
radi vere. Ti so govorili onim: Vaša vera je bolja od naše, ker daje duši
več paše in tolažbe. Katoličani pa so jim odgovarjali: Ni res, vaša vera
je bolja od naše, ker se je oprostila brezštevilnih peg in izmislic, ki
kaze našo. Če je začel kak škof kaj rogoviliti proti vladi, dala ga je
precej zapreti in vse ljudstvo je to odobravalo. V večjih mestih se je
nahajalo nekoliko bogastva v rojstveni deželi Hilerjevi, ali na kmetih je
gledala iz vseh oken gladna revščina. Skoro vse strehe so bile slamnate.
Ljudje so drli kupoma v Ameriko s trdnim namenom, da se ne vrnejo nikdar
več v svojo izstradano domovino. Tudi Hilerjev oče je zamislil iti preko
morja, ostal je doma samo radi svoje rodbine. Hiler je imel dolgo mene
za pravega Nemca, ravno tako kakor Hukepak. Ker je pripadala Kranjska
k nemški zavezi, mislila sta oba, da so Kranjci po večini nemškega
rodu, k večjemu če se nahaja tu ali tam kak boren ostanek nekdanjih
slovenskih prebivalcev. Bena nas je primerjal k tirolskim Ladinom, ki
so bili staroselci te dežele. Ko me je bolje spoznal, smatral me je za
— nemškega renegata! Hiler ni bil tako nespameten, ali za Nemca me je
imel vendarle in je menil, da sem za nemštvo tako mrzel zato, ker je pri
nas še premalo vzbujena nemška narodna zavest. Pozneje me je priznal za
pravega Slavjana, ali te misli se ni mogel nikdar znebiti, da Kranjci
zvečine govore nemški in pripadajo k veliki Germaniji. Od tod se jasno
vidi, kako slabo se uči na Nemškem zemljepis, čeravno se nemški učenjaki
na vse pretege bahajo, da samo Nemci poznavajo korenito vse tuje narode.
Silno pa se je razlikoval Hiler od Hukepaka za neko drugo reč, namreč
za denar. Živel je pristojno in dobro, ali tako, da mu je ostajalo vsak
mesec nekoliko goldinarjev od plače. Za počitnice si je prihranil par
stotakov, da je mogel prijetno popotovati. Hukepaka pa je vedlo zmerom
trdo za denar, dasi ni bil ne pijanec, ne igralec, ne babjek. Ali že za
pravo hrano je potrošil veliko, ker si je dal prinesti vsake bolje jedi
po dve in tri porcije, razun tega je bil jako sladkosneden. Miznica mu je
bila vedno polna slastic, sladkorja, datol in pomaranč. Svoje prihodke
je toraj največ zajedel. Za boginjo Germanijo sta bila oba, Hiler in
Hukepak strastno oduševljena. Oba sta si spodabljala tudi v tem, da se
nista zadovoljila z njeno imovino in resnično lastnino, nego sta ji
hotela razprostreti veljavo in govorico tudi na tuji, hrvatski zemlji,
trudila sta se po svoji moči, da bi nadomestila v njej slavjansko omiko
in prosveto nemška omika in prosveta. Po načinu svojega delovanja pa
sta se znatno razlikovala. Hukepak je hvalil in priporočal nemštvo in
nemški jezik kot čenčar in klepetec, Hiler kot učenjak in pedagog. V
gimnaziji je razlagal Hiler stare grške in latinske klasike in nemški
jezik. Dijaki so ga spoštovali radi velike jezikoslovne učenosti, ali so
ga često kaj težko razumeli, ker je izgovarjal besede preveč po običaju
svojega rojstvenega kraja. Pravili so mi, n. pr. da mu je ušel včasi
celo kak ~uf~ mesto ~auf~. Mržnjo svojo proti dogmatičnemu katolištvu je
kazal Hiler tudi v šoli. Lesinga je na vso moč povzdigoval, posebno pa so
morali učenci prav natanko znati ves razvoj njegove drame: „Modri Natan“,
ki oznanja precej očitno versko indiferentnost. Pohujšalo jih to berilo
ravno ni, ker so bili še premladi, da bi pojmili ves smisel in duh te
igre. Od Klemana je prejel Hiler obilo naukov, kako treba delati v šoli
propagando za nemški jezik, nemško mišljenje, nemško kulturo: Z zgovorno
besedo je slavil in poveličeval mogočnost nemškega naroda, njega sijajno
zgodovino, neizmerno bogastvo nemškega jezika in slovstva, duhovitost
nemških klasikov, ogromne napredke v vseh znanostih in umetnostih,
pomenljivost in zaslužnost za ves človeški rod. V tem predavanju je
bilo mnogo resnice, ali pravec mu je bil preveč jednostran, stališče pa
prečesto subjektivno in za mladino previsoko. Vsi ti trudi in napori
pa so se tudi Hilerju žalostno izjalovili, nekaj zato, ker je govoril
preučeno in predoktrinarno, še bolj pa radi tega, ker so bili naši dijaki
že dobro zavarovani zoper take tuje izkušnjave s svojim žarkim hrvatskim
domoljubjem in občeslavjanskim rodoljubjem. Mladež naša se je čudila,
kako da hočem občevati z germanomanom Hilerjem, katerega je imela sploh
za mojega antagonista in antipoda. Kakor je imenovala mene navadno
„Janez“, imenovala je tudi njega Johan. Janez in Johan sta ji bila dva
nasprotna pola, Janeza je smatrala za glavnega zastopnika narodne, Johana
za glavnega zastopnika nenarodne, hrvatstvu sovražne misli in propagande.
Hiler je vedel, da znam hrvatski, ali ker me je štel med svoje rojake,
govoril je proti meni odkrito o narodnem vprašanju. Nekoč je modroval
po priliki takole: Te mnoge narodnosti so za Avstrijo velika nadloga in
nesreča, ali zdaj smemo upati, da bo kmali konec temu neredu. Trst se je
v malo letih na pol ponemčil in Trst je bil velika italijanska občina. Po
uradih, šolah in vojakih nakopičilo se je v njem toliko nemškega življa,
da pod njega težo laška narodnost umira na vseh koncih in krajih. Tod na
Reki in v njenem Primorju se izvrši ta premena še mnogo laglje. Tu živi
neka zmes, koja ni pretežno niti laška niti slavjanska. Ta zmes se bo
veselila, da dobi z nemškim jezikom čvrsto narodnost in ž njo združeno
prosveto. Tako mi je trdil na Dunaju Kleman, ki je uverjen, da se bo čez
dva ali tri pokolenja razlegala po vsem tem Primorju nemška govorica in
nemška pesem. In tako sem zdaj zvedel, odkod je došla Hilerju predrzna
vera v bližnjo smrt krepkih hrvatskih Primorcev. Da ga nekoliko kaznim,
objednem pa tudi poučim, sem ga pregovoril, da sva se šla izprehajat
proti Kostrenji. Prej je bilo nebo precej oblačno, nagloma pa se je
ujasnilo in solnce je začelo hudo pripekati. Od konca sva hodila po
gladki cesti ob morju, potem sem ga zavlekel med pečine. Krenila sva
proti Podvežici in potem po drugem potu nazaj proti Martinščici in od tod
skoz sotesko proti Dragi. Lazila sva povsod po grapastih tesnih stezah in
stezicah med gomilami skal in kamenja. Ali skalnate so bile tudi steze,
na mnogih mestih je štrlelo iz njih robato, šiljasto in ostro kamenje.
Hiler, ki je nosil mehke, tanke botice, javkal je neprenehoma: Aj, aj —
aj, aj — ti za Boga — kam si me zapeljal, jaz poginem v teh razbeljenih,
režočih pečinah. Ko sem dovolj namučil njega in sebe, se mu nasmejem:
No, zdaj veš, kaj je Primorje. To si gotovo že često čital, da je vsak
narod tak, kakoršna je njegova zemlja. Kršen in zobat je primorski svet,
ravno tako trd in oster pa je tudi primorski Hrvat. Kleman se je lotil v
svojem glupem napuhu naloge, katere ni kos z vsemi svojimi podrepniki.
Jezik in narodnost vzamejo Primorcem šele takrat, ko prestvarijo
primorsko kamenje v medeno potvico ali vsaj v rahlo prst. Hiler me zavrne
nejevoljno: Odloži to narodno filozofijo za kako drugo priliko, zdaj
pa me privedi kar se da hitro v kako dobro ali če tudi slabo krčmo, da
se poživim, kajti čutim se bolj mrtvega nego živega. To prošnjo sem mu
izpolnil tem rajši, ker sem bil tudi jaz sam ravno tako kakor on potreben
krepila. Od takrat se ni šel nikdar več izprehajat z mano na deželo.
V mestu pa sva se še večkrat zajedno zaletela v kako gostilno. Nekoč
pride kmali za nama v krčmo sodni uradnik Šepić, ki je sodil med prve
rodoljube v hrvatskem Primorju. Ko mu sluga prinese vino, trči z mano
in veli: Tertius primus! Ti dve besedi sta bili geslo tistih udov reške
čitalnice, ki so se bili med sabo pobratili. Hiler gleda debelo in me
vpraša, kaj to pomenja. Zdaj se več ne spominjam, kaj sem mu odgovoril.
Če me je vprašal kak drug človek za pomen našega gesla, razjasnil sem
mu ga takole: V Avstriji prebivajo trije glavni narodi: Nemci, Magjari
in Slavjani. Nemci imajo vse pravice, ki jim gredo, in še nekaj več;
Magjarji so izgubili ustavo, svobodo in vseučilišče, ali so ohranili
skoro vse srednje šole, skoro vsa sodišča in tudi svojo dično akademijo,
Slavjani pa niso mogli ničesar izgubiti, ker zvečine že prej niso ničesar
imeli. V sv. pismu pa se čita zlato tolažilo: Tisti, ki so zadnji, bodo
~prvi~, zasedejo prva mesta in baš zato pravimo: Tertius primus, to je
tretji, slavjanski narod, ki je zdaj zadnji, naj postane po božji milosti
prvi. Prvotni smisel našega gesla je bil strožji, Nemcem zelo sovražen,
jaz sem ga ublažil iz politike, da nas ne doleti kaka sitnost. Mislim,
da sem naše geslo tudi Hilerju tako raztolmačil, toda za gotovo ne vem.
Dobro pa pomnim, da ga moja pojasnitev ni zadovoljila. Od takrat nisva
več občevala. On je sedel največ doma pri knjigah, ker se je pripravljal
za doktorat. Na Reki je služil samo jedno leto. Moral je spoznati, da ni
ustvarjen za ta kraj in da doseže na Nemškem bolje uspehe. Vidic mu je
res da naklonil po svoji priporoki pohvalen dekret za koristno delovanje,
pravzaprav pa je komaj čakal, da se ga znebi. Že njegova nekoliko čudna
nemščina mu ni ugajala, zdela se mu je pretuja za avstrijske šole.
Zavohal pa je ravnatelj tudi duh in pravec njegovega predavanja. „Modrega
Natana“ je smatral za pohujšljivo čtivo, radi kojega bi mogla vlada
prijeti tudi njega. Vohuni so mu ovadili še druge zalete Hilerjeve.
Govoreč o Devkaleonu in Piri je dejal, da je ta klasična bajka podobna
svetopisemski ~bajki~ o Adamu in Evi i. t. d. Na koncu leta je Hiler
izginil, nihče ni vedel kdaj, poslovil se ni pri nikomer. Vrnil se je
zopet med Nemce, ali v gimnaziji je služil tudi tu le malo časa. Preselil
se je na vseučilišče, kjer je začel razlagati znanstveno jezikoslovje. S
tem se je pridružil učenjakom in v Avstriji je malo mož, ki bi se mogli
ž njim kosati v jezikoslovni kritiki grške in latinske slovesnosti. Tudi
vlada sama je priznala bistri um in vednosti njegove podarivši mu z
vestnim delom pošteno zasluženi red železne krone. S politiko se že dolgo
več ne bavi. O tujih narodnostih je dobil sčasoma bolj pravične pojme.
Pravili so mi njegovi rojaki, da zagovarja zdaj načelo, katerega se drže
slavjanski rodoljubi že od nekdaj: da morajo imeti v Avstriji vsi narodi
jednake dolžnosti in torej tudi jednaka prava.