so služili Slovenci: ravnatelj ~Markovič~, učitelj Fatur in morda še
kateri, ki se ga več ne spominjam. Markovič je bil nadzornikov součenec
in prijatelj. Tudi on je strogo obsojal ves Bahov sistem, smatral ga je
za največjo nesrečo, ki se je mogla navaliti na Avstrijo in njene narode.
Srce mu je gorelo za pravico in torej tudi za slovenstvo in hrvatstvo.
Gospod H. Dolenec je pisal v nekem slovenskem listu, da sodi Markovič
med najplemenitejše ljudi, koje je spoznal v svojem življenju. Tako
trdim tudi jaz in vsakdo, ki je občeval ž njim in spoznal bolj natanko
njegovo blago dušo. V šolah so nas učili, da se nagiblje človek bolj
k slabemu, nego k dobremu. Ali to pravilo ima izjeme. Ravnatelj Ivan
Markovič, duhovnik Božič, profesor Žepič i. dr. so se nagibali vsigdar
samo k dobremu. Ni z besedo, ni z dejanjem niso mogli nikomur škoditi,
nikogar razžaliti, nego so hoteli vedno le koristiti svojemu bližnjiku.
Po vsem tem se lahko povzame, da je bil tudi ravnatelj Markovič popolnoma
nepripraven in nesposoben, da bi pospeševal grde namene Bahove. Isto
velja tudi za učitelja Faturja, ki je bil čudna, zelo tuja prikazen v
slovenski naselbini na Reki. Rodil se je nekje na južnem Kranjskem. Ko
je zdelal gimnazijo, je zapazil, da se ni naučil ničesar, kar bi mu
moglo koristiti. Živel je potem v Trstu in na Reki ter se izuril tako
korenito v laškem in francoskem jeziku, da so ga smatrali često za
rojenega Laha in Francoza in menda se je včasi tudi sam delal Laha ali
Francoza. Čitajoč pridno nemške knjige in časnike osvojil si je tudi ta
jezik. V obeh mestih je poučeval v privatnih zavodih, dokler je dobil
stalno službo v mestni realki na Reki. O teh študijah in trudih pa je
slovenski svoj jezik ne le povse zanemarjal, ampak ga sčasoma malo ne
pozabil. Saj jaz ga nisem mogel nikdar napotiti, da bi govoril z mano
po domače. Dejal je, da spoštuje slovenski narod in jezik, ali govorice
naše da se je odvadil. Delal bi v njej toliko napak, da bi ga moralo sram
biti, zato občuje z ljudmi rajši tako, kakor mu je laglje: po laški,
francoski ali nemški. Najbolj je ljubil francoščino in se navzel tudi
vseh političnih nazorov, koje je našel v francoskih novinah in knjigah.
Po Francoskem je tudi popotoval in se mudil dalje časa v Parizu. Nemcev
Fatur ni ljubil, velikonemške težnje so se mu zdele smešne in glupe,
po njegovi misli so Nemci svojo svetovno vlogo doigrali z vestfalskim
mirom. Iz globočine svojega francoskega srca je črtil Baha in ves
njegov sistem pa tudi vojaščino, tajno policijo, žandarmerijo. Isto
tako je zaničeval cerkev in duhovščino, bil je, da povem ob kratkem, z
dušo in telesom francoski liberalec. Plačo za svojo službo je dobival
od mestne občine. Bila je tako borna kakor naša, ki smo bili državni
uradniki. Kolera mu je pomogla, da si je zboljšal svoje financije. Glavni
predmet, ki ga je razlagal v šoli, je bila kemija, ta znanost ga je tudi
najbolj veselila. Ko je začela 1855. l. razsajati po mestu kolera, se
je domislil in zvaril iz raznih kemikalij nekako zdravilo, ne vem ali
mažo ali tinkturo ter jo začel ponujati bolnikom. Brzo se je razširil
glas, da Fatur ozdravlja kolero. Mnogi bivši bolniki so to potrdili. Z
bližnjih in dalnjih krajev so vreli ljudje k njemu, da bi jim pomogel.
V nekoliko mesecih si je zaslužil več tisočakov. Pravi zdravniki so ga
tožili, očitaje mu sleparstvo in šušmarstvo, ali mu niso mogli priti do
živega. Bilo je preveč znatnih prič, ki so ga zagovarjale, med njimi tudi
višji duhovniki, katere je bojda izlečila njegova maža ali plaža. Čedalje
hujši napadi so ga naposled prestrašili, da je zaprl svojo lekarno, ali
tisočaki so mu le ostali in mnogo hvaležnih meščanov ga je častilo in
poveličevalo za svojega rešitelja. Jaz sem občeval s Faturjem do 1862. l.
Počil je glas, da se pohrvati razun gimnazije tudi realka in glavna šola.
Fatur me neki večer sreča in veli zaničljivo: Also von nun an werden
wir ca ca (po reški čakavski = što) vortragen müssen. Jaz se zaderem
srdito: Tudi ca ca ima na Reki več pravice, nego vaš prokleti koša koša
(= cosa?). Njegovo zlobno roganje me je tako ujezilo, da ga od takrat
nisem nikoli več pozdravil, nikari nagovoril. Zdelo se mi je, da je
pokazal šele zdaj svojo pravo nenarodno lice in da je prej samo hlinil
spoštovanje do našega jezika in naroda.
Dunajska vlada je bila nakanila na Hrvatskem vse šole ponemčiti.
Ali začetnih se ni mogla precej lotiti že zato, ker ni imela dovolj
učiteljev. Na Reki je bila glavna šola italijanska, ker jo je osnoval in
vzdržaval laškutarski magistrat. Ali učitelje je moralo sprejeti mesto
samo take, ki so bili po volji vladi, ~ki so znali tudi nemški~ in ne
le italijanski. Trebalo je seči zopet po Slovencih. Skoro vsi učitelji
glavne šole so bili našega rodu. Ravnatelj Škrjanec ni baš slovel po
svoji učenosti, hodil je menda samo v nižje latinske šole. Služil je prej
v vojakih, ravnateljstvo je zasačil s protekcijo. Drugače ni bil napačen
človek. Svojo službo je opravljal vestno in natančno, meščani so ga od
konca pisano gledali, ali so se sčasoma pomirili in ga celo hvalili.
Prvo leto sem menil, da je Škrjanec hud nemškutar, ker mu ni prišla iz
ust nikoli nobena narodna. Drugo leto sva se sošla sama v neki krčmi na
kmetih. Pogovarjala sva se gotovo dve uri in ves ta čas ni zinil nobene
nemške. Tožil mi je po slovenski, kolike skrbi ga tarejo radi velike
rodbine in beraške plače. Mesto je bilo ravno tako skopo in umazano kakor
država, kojo je posnemalo. Tudi ta mož je obsojal Bahov ponemčevalni
sistem in dejal: Živel sem dolgo na Laškem, pa sem se uveril, da se na
svetu prav lahko prebó brez nemškega jezika. Celo oficirji nemškega
rodu so se pomenkovali tudi med sabo često po italijanski. Zakaj ne
bi veljal in vladal tudi v slavjanskih deželah narodni jezik?! Torej
tudi ravnatelj Škrjanec ni bil pripraven za Bahove namene! Morebiti
je govoril tako iz društvene ugodljivosti, vedoč, da sem rodoljub.
Ali pravi nemškutar ne izusti nikoli teh besed, razun če je objednem
ud tajne policije, ki hoče zvabiti človeka v zabavljanje zoper vlado
in naredbe njene. Še manje nego Škerjanec pa so se vnemali za Bahove
bedastoče drugi učitelji glavne šole, sami mladi, pametni in nadarjeni
možje, ki so se začeli učiti hrvatskega jezika precej po oktoberskem
diplomu, ko jih ni priganjala na to še nobena sila in se niso nehali
učiti niti potem, ko so vedeli, da tudi pod hrvatsko vlado ostane mestna
glavna šola italijanska. Kleman se je torej prav korenito osramotil in
prevaril, poslavši na Reko slovenske učitelje, da bi tlačanili nemški
propagandi. In kar velja za te, velja sploh za vse slovenske učitelje,
ki so služili ob času absolutizma na Hrvatskem. Nobenemu se ni moglo po
pravici očitati, da sovraži in preganja hrvatski jezik in razširja v
mladini simpatije za Nemce in njihovo govorico. Brez razloga je letel
sum na Vurnerja, Turina in Tušarja, da so Bahovi podrepniki. Njih jedina
napaka je bila ta, da niso znali hrvatski. Jezika bratskega naroda pa
se niso učili zato, ker ni bilo treba. Zadržavala jih je glasovita vis
inertiae in za silo se zdeluje na Hrvatskem tudi s slovenščino, v koji
so bili vsi trije dobro izurjeni. Ravnateljev Vidica in zagrebškega
Premrua ne bom branil. Oba sta bila zakrknjena nemška birokrata, vajena
nemškemu uradovanju in pogovoru. Ali nemškutarski fanatizem se niti njima
ne more očitati, saj Vidicu nikakor ne. Dejal je večkrat: Hrvatje imajo
sto pravic, da zahtevajo za vse svoje urade in šole narodni jezik. Ali
jaz pa vendarle ne morem glasovati, da bi se pohrvatila reška gimnazija,
ker izgubim potem službo in kruh. Premru je bil hrvaščini bolj sovražen.
Bledlo se mu je, da še ni dovolj razvita, da bi se mogla rabiti s pridom
v gimnaziji in kvasil je o vsaki priliki, kako silno so se povzdignile
na Hrvatskem srednje šole, odkar je zavladal v njih nemški jezik. Da je
poznal mogočni paša Švab reške učitelje, razsodil bi bil o njih takole.
Ravnatelja Markoviča, Božiča, Mahniča in mene bi bil uvrstil brez dvojbe
med kozake, Faturja razglasil za puntarja zoper vlado in cerkev, vse
druge pa postavil med maroderje. In tako bi bil moral po svojem načelu
postopati tudi v drugih krajih. Povsod se je nahajalo med Bahovimi
huzarji največ maroderjev, povsod pa tudi nekoliko kozakov, ki so vladna
kola zavirali. Le Fatur je bil samo jeden, drug se nihče ni predrznil
zaničljivo gledati našo soldatesko in celo našo duhovščino.
Zdaj pridejo na vrsto moji nemški tovariši. Nemški profesorji in uradniki
sostavljali so elito Bahove huzarske vojske. Jedro so ji bili vsekako
Slovenci, ali srce in duša tega jedra so bili rojeni Nemci, jedini pravi
zastopniki Bahovega absolutizma in Bahove germanizacije. Videli bomo, da
v njihovem taboru ni vladala sloga. Nahajali so se v njem učitelji, ki so
priznavali jednakopravnost vseh narodov in so glasovali s slavjanskimi
rodoljubi vred, da treba reško gimnazijo pohrvatiti. Bilo je poleg njih
tudi fanatičnih nemških agitatorjev, ali vsi so bili udarjeni s takimi
napakami, da je moral ostati ves njihov trud brezuspešen. Starosta vseh
profesorjev naše gimnazije, izprašanih po novem zakonu, je bil znameniti
učenjak doktor Lorenc. Rodil se je v Lincu, uk svoj je dovršil na
Dunaju in je bil v tem mestu vsaj jedno leto tudi gimnazijski učitelj.
Prišedši v hrvatsko Primorje, je bil jako zadovoljen s prilikami, koje
je našel tu za svoje študije. Lorenca štejejo strokovnjaki zdaj med prve
naravoslovce avstrijske monarhije. Priobčil je ogromno število spisov,
manjših, večjih in tudi prav velikih. Vseh je preko sedemdeset. On je
prvi znanstveno proučeval hrvatsko Primorje. Preiskal je korenito ves
kvarnerski zaliv, njegove bregove, vse bližnje otoke in tudi morsko
dno. To delo ostane za vse veke važno za natančno poznavanje hrvatske
zemlje. Tod se je širila stara Liburnija. Evo, zakaj si je Lorenc, ko
ga je povzdignila vlada v plemenitaški stan, izvolil pridevek: Ritter
von ~Liburnau~. V gimnaziji je predaval naravoslovje in modroslovno
propedevtiko, iz kojih dveh predmetov je prebil tudi izpit. Vprašal
sem ga nekoč, kako sodi o naših dijakih, če mu se ne zde mnogo slabši
od nemških, koje je poučeval v Dolenji Avstriji. Odgovoril mi je: V
psihologiji in logiki reški dijaki niso kos nemškim, v naravoslovju pa
jih pretekajo jako na daleč. Nemške dečake je po večini priroda kaj malo
zanimala, dočim Primorce ta predmet najbolj veseli izmed vseh, razun
narodnega jezika. Od konca je obavljal Lorenc ves goreč svojo službo,
delal je več, nego mu je nalagala dolžnost. Ali razne bridke izkušnje so
mu ohladile ta službeni žar. Na Dunaju je šel k Klemanu in ga vprašal
skromno, če bi bilo zanj kako upanje, da bi postal na kaki gimnaziji
ravnateljem. Vsi drugi vrstniki njegovi so že dosegli to povišanje, on
je pa še vedno le boren učitelj v tuji deželi. Kleman se namrdne in mu
veli z mrzlim, trdim glasom: Naredite izpit iz filologije, pa bodete
potem kmali ravnatelj! Ta odgovor je veleznačilen za tega brezsrčnega
renegata. Lorenc je takrat že častno slovel v učenem svetu za imenitnega
prirodoslovca, ki je z izvirnimi in zanimivimi spisi obogatil znanstveno
literaturo, in zdaj pa se zahteva, naj se nauči še grški in latinski,
drugače mu ostane službena pot zaprta!! Po vsem ostalem svetu so se
takrat naravoslovne vede že priznale za jedro in cvet novodobne prosvete,
samo v Bahovi Avstriji se jim je odrekla vrednost in jednakopravnost
z drugimi znanostmi. Odslej je Lorenc še dalje izpolnjeval dolžnosti
svojega stanu ali brez usrdnosti in oduševljenja, trudil se je samo
toliko, da ga niso mogli grajati ali zapoditi. Že precej od konca svoje
službe je spoznal, da mu ostane nemško predavanje brezuspešno, ako se ne
bo prelagalo na tisti jezik, ki ga dijaki najbolje razumejo, na hrvatski.
Izbral si je torej za prevodnika učenca, ki je razumel dobro nemški,
objednem pa znal korenito svoj materinski jezik. In tako je Lorenc
razlagal kak oddelek iz naravoslovja in potem ga je preložil součencem
precej njegov tolmač na hrvaščino. Žal, da drugi nemški profesorji niso
posnemali izgleda Lorenčevega, zato so se pa dijaki pri njih tudi kaj
malo naučili, dočim so pri Lorencu ne le povoljno nego uprav sijajno
napredovali. Ali doktor Lorenc se je tudi sam učil hrvatskega jezika,
kajti ga je nujno potreboval za svoje znanstvene študije. Preiskajoč
kvarnerski zaliv in njega bregove moral je imeti često pomočnike. Jemal
jih je izmed primorskih kmetov, ribičev in mornarjev, ki so znali le
slabo ali pa tudi nič italijanski. Ker je bil bistrega spomina in sploh
odlično nadarjen, prisvojil si je brzo glavna pravila hrvatske slovnice
in občeč z narodom si zapomnil toliko besed, da je mogel brez težave
zdelovati po hrvatskem Primorju. S politiko se je Lorenc malo bavil,
samo to vem, da ni odobraval Bahovega sistema. Po oktoberskem diplomu
se dolgo ni vedelo, kako se izpremeni reška gimnazija. Gotovo je bilo
samo to, da nemščina vsekako izgubi v njej svojo vlado. Hrvatska narodna
stranka je soglasno zahtevala, da jo treba brez odlaganja pohrvatiti.
Reška gospoda pa je želela, da bi zavladala v njej italijanščina, ki je
životarila dozdaj dosti borno skoraj le v prvih dveh razredih. Imeli smo
več sej, v kojih se je presojalo in pretresalo to jezikovno vprašanje.
Velika večina učiteljskega zbora je bila narodna. Sostavljali so jo vsi
slovenski in hrvatski profesorji razun dveh Rečanov: „dobričine“ Morasija
in kateheta Mihića. Nam so se pridružili tudi Nemci Lorenc, Pene in
Mezmer. Italijanščina ni dobila v zboru nobenega privrženca. Vidic in oba
Rečana so glasovali, da ostani gimnazija nemška, kakoršna je bila dozdaj.
Vsi drugi pa smo zahtevali v njej vlado hrvatskega jezika. Ravnatelj se
ni mogel prečuditi, kako moreta glasovati za hrvaščino Lorenc in Penc
(Mezmer je dobil takrat službo na nekem nemškem zavodu), ki izgubita po
taki izpremeni svoj kruh. Ali ta dva nemška poštenjaka se nista brigala
za svojo korist ali škodo, dala sta se voditi le čutu pravičnosti.
Zaslužila sta si časten spomin z zgodovini hrvatske šole. S svojim
viteškim vedenjem sta Bahov nesramni atentat na hrvatsko narodnost huje
osramotila in obsodila nego vsi hrvatski govorniki, ki so ga preklinjali
v zagrebškem saboru. Bistroumni Vidic je čutil bližnji konec ponemčevalne
dobe, pa je prosil za pokojnino in jo dobil. Začasnim namestnikom mu
je postavila vlada doktorja Lorenca, ali tudi on se je začel kmali
pripravljati na odhod. Pozvali so ga na Dunaj in mu dali precej dobro
mesto v ministerstvu. Sodil je vsekako med najbolje njegove uradnike. V
naravoslovju ima v Avstriji zdaj odločujočo besedo, z znanstvenimi spisi
svojimi pa si je pošteno pritrudil brezsmrtnost svojemu imenu in svoji
slavi.
~Penc~ se je rodil na Tirolskem v nekdanji slovenski naselbini
Windisch-Matrei. V Insbruku so mu součenci dostikrat nagajali, da ni
Nemec nego Sloven — Windischer. Zatrdil mu je tudi neki jezikoslovec,
da njegovo ime ni nemško nego bo najbrž slavjansko, kajti so v sedanjem
trgu Wind.-Matreiu brez dvojbe stanovali nekoč Slovenci. Pene se je
zavedal vedno za naslednika slovenskih pradedov. Če ga je kdo vprašal za
narodnost, odgovoril je vselej: Po jeziku sem Nemec, po krvi in izviru
najbrž Slovenec. Njegovo sočutje za Slavjane in slavjanske jezike je po
takem povse naravno. Na Reki je občeval največ z mano. Kadar je šel iskat
cvetlic in zeli za šolo — bil je tudi on naravoslovec — spremljal sem ga
vselej jaz in sem si pridobil na teh izprehodih vsaj nekoliko pametnih
pojmov o botaniki. Često sva šla zajedno v kako kmečko krčmo južinat in
pretresat politična vprašanja. Penc je zametal in črtal Bahov absolutizem
pravzaprav despotizem ravno tako odločno kakor jaz in vsi slavjanski
rodoljubi. O verskih rečeh pa ni govoril rad, zdele so se mu prazne. V
tem se je jednačil malo ne z vso nemško inteligenco. Nemci se bahajo, da
se nahaja prava notranja pobožnost samo v njihovem narodu. Jaz sem poznal
mnogo omikanih Nemcev, ali nisem zasledil v nijednem te pobožnosti. Pene
si je zapomnil mnogo hrvatskih besed že v Bahovi dobi. Po oktoberskem
diplomu se je začel učiti tudi slovnice. Ali na Reki še ni mogel govoriti
po hrvatski. Midva sva se pomenkovala vedno po nemški, znal je precej
dobro tudi italijanščino. Prebivanje med Hrvati mu je tako ugajalo, da
je ostal med njimi tudi potem, ko se jim je vrnila ustava in samouprava
in se je reška gimnazija popolnoma pohrvatila. Narodni jezik mu zdaj
ni delal prehudih težav. Še bolj mu je deželna vlada službo olajšala,
ko ga je poslala za učitelja v ponemčeni Osek. Tam se je tudi oženil.
Radi rodbinskih sitnostij se mu je Slavonija pristudila. Moledoval je za
premeščenje i zagrebško i dunajsko vlado. Prošnje so mu ostale dolgo,
dolgo neuslišane. Naposled ga je poslal ban nazaj na Reko, ali se ni
čutil v njej več tako srečnega kakor nekdaj. Slabo voljo si je preganjal
s pijačo, pri koji je prepeval rad: Trema Bisancio itd. Čez nekoliko let
je umrl. Jaz sem uverjen, da med Hrvati ni ostavil nobenega sovražnika.
~Mezmer.~ Tudi Mezmer se je porodil nekje na Tirolskem. Da je bil
plemenita duša, dokazuje dejstvo, da so se mu prav v srce smilili vsi
zatirani narodi. Po dovršenih študijah je sedel nekoč v Insbruku v
veseli družbi, ki se je pogovarjala o značaju raznih narodov in tudi o
Magjarih. Udrihala je strašno po njihovem dijaštvu in jim želela vsako
nezgodo in celo pogubo, da bi zasedli potem plodno njihovo zemljišče —
Nemci! Mezmer je nekaj časa molče poslušal ta grdi pomenek, ko se mu
je dosti zdelo, pa je vstal in začel s krepko besedo in neovrženimi
dokazi braniti uboge Magjare, ki so ječali takrat pod nemilim bičem
groznega Hajnava. Mezmer je dejal, da ne odobrava ni on magjarskega
punta, katerega pa ni zakrivil magjarski ~narod~ nego neka malobrojna
svojat, ki je strahovala vso zemljo s tem, da je imela silne govornike
in velike talente. Magjarji niso zdaj več taki divjaki, kakor so bili
pred 800 leti. Krasno napredujejo v literaturi, osnovali so si akademijo
znanosti in narodno gledališče in vse polno začetnih in srednjih šol.
Lotili so se uspešno tudi racijonalnega poljedelstva, živinstva in
vinogradništva. Ravno zdaj so se jeli truditi, da si ustvarijo tudi svojo
narodno obrtnost in trgovino. O teh napredkih magjarskih sem mnogo čital
v nemških knjigah in časopisih. Popotniki, ki so prešli vso Ogersko, pa
poročajo soglasno, da so našli tamo mnoga mesta in sela tako lepa in
dobro urejena, da se kosajo lahko z nemškimi ali francoskimi. Magjari so
res zdaj strašno nesrečni, izgubili so svobodo in vse svoje pravice, ali
tako se jim je godilo že večkrat in vendar so se vselej srečno izkopali
iz bede, koja jih je pritiskala. Tudi sedanje gorje utegne izginiti prej
nego mislimo. Vsekako pa je grozno grdo in grešno, ako se meče blato na
nesrečne ljudi in narode. Treba imeti ž njimi vsaj nekoliko človeškega
sočutja in usmiljenja. Posebno pa moramo uvaževati zgodovinsko dejstvo,
da so si ogerski narodi pridobili velikanske zasluge za krščansko vero in
vse človeštvo, prelivaje svojo srčno kri v večstoletni borbi s turškimi
mohamedovci. Društvo je molče poslušalo Mezmerja, čigar besede so vsaj
toliko zalegle, da so veseljaki nehali zabavljati Magjarjem in se
zadovoljili s tem, da so si pripovedovali o njih vsakovrstne smešnice,
katere so pobrali v „Letečih listih“ in v drugih šaljivih časopisih.
Ko so se naveličali čvekati, poklicali so služkinjo, plačali svoje
račune in se razšli. Mezmer je ostal sam in zdajci se mu približa lep
mož srednjih let, ki ga začne kar obsipati z zahvalo, da je branil tako
iskreno in uverljivo njegove rojake Magjare. Priznal mu je, da je tudi
on Oger, ki je radi nesreče svoje domovine iz nje pobegnil in blodi po
svetu, ne bi li našel kje kako tolažbo za njo. In takega plemenitega
tolažnika se mu je izkazal ravno on, spominjal se ga bo z najiskrenejšo
hvaležnostjo do svoje smrti. Ta Magjar je ljubil svoj jezik bolj nego vse
dobrote tega sveta, nemščino pa sovražil huje nego peklenskega rogatca
radi tega, ker so govorili zatiralci njegovega naroda nemški jezik.
Na svojem popotovanju je govoril z vsakim človekom samo po magjarski,
brez brige, ali kdo razume ali ne. Mezmer je bil jedini Nemec, s kojim
se je pomenkoval prav rad po nemški, ker ga je spoznal za pravičnega
moža in prijatelja Ogrom. Isto tako kakor Magjare zagovarjal je Mezmer
o drugih prilikah Čehe, Poljake, Ruse in Hrvate. Samo Slovencev ni
branil nikoli, ker ni vedel, da smo na svetu. Zemljepisec, katerega je
poslušal na vseučilišču v Insbruku, mu je premolčal naše pravo ime,
naselil pa nam je domovino z Vindi, Kranjci, Čiči in Ilirci. Prišedši
na Reko se je blagi Mezmer že prvi mesec sprijaznil in pobratil z vsemi
rodoljubnimi učitelji. Kmali po oktoberskem diplomu je začel učiteljski
zbor razpravljati na svojih zasedanjih, kako bi se dala hrvaščini večja
veljava v naši gimnaziji, katere predmete treba začeti predavati na
narodnem jeziku. Mezmer je glasoval vedno z narodno večino, kateri so
nasprotovali samo Vidic, Morasi in Mihić. Predno pa je prišlo na vrsto
naše zahtevanje, da se mora pohrvatiti vsa gimnazija in ne le nekateri
predmeti, dobil je Mezmer zaželjeno stalno službo menda v svoji tirolski
domovini. Kmali potem smo zvedeli, da hira za neko čudno neznano
boleznijo, ki ga je spravila tudi pod zemljo. Mezmer je bil tudi oženjen
in je živel s svojo gospo v najlepši, sveti slogi in prijaznosti.
Dolgojezični njegovi znanci so trdili, da jo je ljubil morda še preveč in
da je umrl tako mlad in cvetoč za — romantiko!
~Huber.~ Tudi on se je rodil na Tirolskem, odkoder je sploh vlada
najrajši jemala svoje agente za nravnost in germanizacijo. Razun nemščine
govoril je precej gladko tudi laški jezik, kar ga je za Reko posebno
priporočilo. Huber je imel jako miren, srečen temperament. Prilagodil
se je zlahkoma vsem prilikam in razmeram. Na Reki se je brzo udomačil.
Najbolj ga je mikalo in veselilo morje. Po leti se je hodil pridno kopat;
včasi sva si zajedno najela čoln, ki naju je odpeljal celo uro od brega.
Ugajale pa so Hubru še mnoge druge reči: živahne ulice, morske ribe,
smokve, oljke in oljkove jagode, primorski kostanj, primorsko vino,
lepe gladke ceste, krasni izprehodi z dražestnimi pogledi, posebno pa
tudi primorske deklice. Huber se ni ogibal ženske družbe, dasi je bil
duhovnik, ali vladal se je v njej tako modro, zastavno in pošteno, da ni
mogla priti nanj niti senca kakega suma. Midva sva se brzo sprijateljila
in pobratila. Ker je bil jako odkritosrčen, mu je opazovalec kmali
spoznal ves značaj, vse slabosti in kreposti. Slabosti ni imel mnogo in
nobene take, koja bi človeka razžalila. V verskih rečeh je kazal prelepo
strpljivost in blagodušnost, občeval je rad tudi z drugoverci. Često sva
razglabala in mozgala politična pitanja. Bahov sistem je strogo obsojal
in mu prerokoval kratko življenje. Gnjusilo se mu je vsako zatiranje,
najbolj pa zatiranje drugih narodov. Zagovarjal je o vsaki priliki
jednakopravnost. Slavjani so se mu smilili; on ni mogel pojmiti, da se
postopa z zvestim narodom tako kruto in brezdušno, še mnogo huje nego s
puntarskimi Lahi in Magjari. Izrekel je večkrat svoje trdno uverjenje,
da se bo ta politična glupost še bridko maščevala. Gospodje se bodo
kesali, ali bo najbrž prepozno. Kakor Lorenc in Penc razlagal je tudi
Huber naravoslovje, ali ne s tako dičnim uspehom kakor Lorenc, ker se
ni domislil, da bi dal svoje nemško ali laško predavanje prelagati na
narodni jezik. Na Reki je bil Huber še suplent. Drugo leto ga je minister
potrdil za profesorja in poslal na službovanje v celjsko gimnazijo. Od
tam mi je večkrat pisal kratko pisemce, v kojem me je vselej vprašal, káj
kàj delajo in kako se zabavljajo „die feschen wälschen Madeln?“ Za Lahe
je Huber smatral ne le vse Rečane nego tudi hrvatske Primorce. Nekoč je
popotoval sam ob morju več ur daleč. Od konca so ga še nekoliko razumeli,
že čez dobro uro pa je dospel do vasi, v koji se govori tako čudno
„laško“ narečje, da niso razumeli ne on ljudi, ne ljudje njega. Odtod
je povzel Huber, da so italijanska narečja še bolj različna med sabo
nego nemška. Zaman sem mu pravil, da stanujejo v tem Primorju Slavjani
hrvatskega plemena. On se nikakor ni dal preveriti, da bi to ljudstvo
moglo biti druge krvi nego italijanske. Zmotile so ga najbrž mnoge laške
besede, ki se nahajajo v čakavskem narečju. Kakor Huber, sodili so še
mnogi drugi Nemci o primorski narodnosti. Prebivalce so smatrali za
prave Italijane, k večjemu če so priznavali, da so pomešali svoj jezik
tudi z nekaterimi slavjanskimi besedami. V Celju se je vladal Huber od
konca prav pošteno proti Slovencem, pomagal jim je, kolikor je le mogel,
v šoli in zunaj šole. Pohvalile so ga radi tega tudi neke slovenske
novine. Ali v Celju je živelo že takrat mnogo nemških fanatikov, ki so
mehkosrčnega Hubra jeli obdelavati in ga predelali sčasoma v zakrknjenega
švabomana. Ta izpremena mi je ostala več let neznana. V nekem listu
sem pač čital, da je dal v šoli tale nauk Slovencem. Najprej je treba,
da vržejo narodnost popolnoma na stran. Glavna skrb jim mora biti, da
jim bodo žvenketali zlati in srebrniki v žepih, ki so jim zdaj tako
neusmiljeno prazni. Jaz sem mislil in mislil, ali nisem mogel pogoditi
pravega smisla tem besedam. Huber je bival že tretje leto v Celju, ko sva
se zopet videla. Šel sem tja nekoliko baš radi njega. Na domu mi ga ni
bilo treba iskati, dobila sva se na ulici. Pogovarjala sva se po stari
navadi o sto raznih rečeh in tudi o politiki in narodnostih. O Slovencih
je dejal Huber, da se bavijo preveč s politiko in boje brez vzroka za
svoj jezik in posebno narodno življenje. Slovenci imajo natanko določeno
zemljišče svoje, jasno je vsem očem, da jih deli od Nemcev Drava. Kadar
se uredi svet po narodnostih, ne pride nobenemu pametnemu politiku na
misel, da bi jim jemal in kratil to njihovo domovino. Čehom pa se zagode
takrat drugačna pesem. Ti prokleti lopovi so se zarinili in ugnjezdili v
osrčju nemškega naroda, ~njih treba iztrebiti in uničiti~, „sie müssen
ausgerottet werden!“ To čuvši sem menil, da me je je zadel grom. Razkačen
skočim pred Hubra in mu pomolim pod nos figo z glasnim kričem: Ti si
divja zver, ne pa duhovnik! Prestrašen zarudevši začne nekaj jecljati.
Jaz ga pa nisem poslušal nego hitel, kar so me mogle noge nositi proti
kolodvoru. Od takrat se nisva več videla. Slišal sem, da zahaja vsak dan
k neki protestantski rodbini, ljudje so sodili, da zaradi neke gospe.
Ne vem, ali je bila to prazna kleveta ali resnica. Gotovo je, da to
znanje ni dolgo trajalo. Hubru so se „omehčali možgani“, kakor pravijo
zdravniki, po naše bi se reklo, da je zblaznel. Pa saj ni imel prave
pameti že takrat, ko je hotel češki narod iztrebiti in uničiti.