imel na Reki ob času Bahovega absolutizma. Največ je bilo Slavjanov,
narodnih in nenarodnih, ali vlada nam je poslala tudi dosti Nemcev, da
bi širili v hrvatskem Primorju nemško „kulturo“, to je germanizacijo.
Največ sem občeval s Hrvatoma Pacelom in Katkićem. Vinko Pacel se je
rodil v Karlovcu, višje šole je pohajal v Zagrebu, najvišje na Dunaju
in nekoliko v Pragi. Za narod se je unel že v otročjih letih, z vso
dušo je prigrlil tudi slavjansko vzajemnost. Našel si je prijateljev in
dobrih znancev med vsemi slavjanskimi plemeni, z nekaterimi je redno
dopisoval, n. pr. s Srbom Daničićem. Med gospodi, ki so prirejali na
Dunaju slavjanske plese, čitalo se je tudi Paclovo ime. Ker je bil vedno
neizrečeno marljiv, objednem pa napreden, nabral si je mnogo znanosti
in vsestransko izobraženje. Razun materinega jezika govoril je nemški,
latinski, laški, francoski, češki in magjarski, razumel pa še več drugih.
Že zarana uvrstil se je med književnike in napisal, kar je meni znano,
16 knjig, prevedenih in izvirnih. Tvarina jim je različna, to vem, da
obsega i poezijo i filologijo. Ko je vrli časopis „Neven“ v Zagrebu
zahiral, oživila ga je reška čitalnica, za urednika mu je izbrala Pacela.
List nikakor ni bil slab, ali je moral kmali ponehati, ker tiskar ni
dobival plače po dogovoru. Deficita pa ni zakrivil Pacel. On je imel
dovolj dohodkov. Učil ni le v gimnaziji, ampak tudi v privatnih zavodih,
kjer se je plačevalo jako dobro. Ali vse to je bilo premalo, tičal je do
vratu v dolgovih. Ubogi učenjak je radi njih izgubil ugled, dasi on sam
ni zapravil ni krajcarja po nepotrebnem in je živel skromno, kar se le
misliti more. Ali nahajale so se tuje roke poleg njega, ki so razsipale
brez usmiljenja njegov zaslužek. Za „Neven“ so se oglašali naročniki
prvi mesec bolj poredkoma, vedno je le kapljalo, deževati pa ni hotelo.
Neki dan pa je poslalo novce kar 26 novih naročnikov. Ali to veselje se
je Pacelu brzo skalilo. Še isti dan je prodal radi draginje glasovit
trgovec neki gospej 7 klobukov, katere je kupila vse za-se. In tako je
nosila njena drobna glavica od nedelje do nedelje vsak dan drug klobuček,
kar je delalo dosti smeha, morebiti pa tudi zavisti. Pacel si je nabavil
polagoma prekrasno knjižnico, v koji so se nahajale nekatere jako redke
knjige. Sam mi je zatrdil, da ne da te zbirke ni za 3000 gld. Ali radi
dolgov jo je moral prodati do malega v slepo ceno. Tega udarca ni mogel
nikoli preboleti. Po razpadu Bahovega sistema se je smel nadejati, da
postane naš ravnatelj. Jaz sem mu to prav iz srca želel. Ali dvignili
so se proti njemu razni kruhoborci, ki so mu izjalovili povišanje.
Jeden izmed njih ga je preganjal še pozneje, vlada je premestila Pacla
radi njegovih klevet iz Reke v Varaždin. To je bil zanj drugi težki
udarec. Tretji ga je doletel ob času Rauchovega banovanja. Takrat se je
izneveril Pacel samemu sebi; da se izkoplje iz dolgov, preskočil je v
tabor magjaronski. Res, da mu je ta mena koristila, vlada ga je imenovala
šolskim nadzornikom, ali duševni mir mu je takrat izginil. Gledal je
srdito ves svet in sebe samega. Naš rojak, profesor Tušek mi je pravil,
da ga je videl večkrat na dan, ali vselej tako nasajenega in zlovoljnega,
da se ni usodil ga obgovoriti. Starih znancev se je odslej ogibal, novih
pa ni maral. Živaril je žalostno sam za-se in pogovarjal se je tudi le
še sam s sabo. Prihodke je imel zdaj dobre, ali še zmerom premajhne.
Dolgovi so ga pritiskali huje in huje, skrbi so rasle, da ni mogel ni
jesti ni spati in te skrbi so ga tudi ugonobile. Ko sem zvedel njegovo
smrt, sem se zajokal, kajti sva si bila vedno prava prijatelja. Ta mož je
zaslužil pač boljo usodo, nego ga je zadela. Po svojem prvotnem značaju,
po svojem zlatem srcu, po svojih sposobnostih in vednostih sodil je Pacel
med prvake svojega naroda. Kdor ga je poznaval bolj natanko, moral ga je
spoštovati in ljubiti, ako se tudi ni vjemal vselej ž njegovimi nazori.
Vsako društvo se je razveselilo, kadar se je prikazal v njem naš predragi
Vinko. Ž njim se je bilo res vredno razgovarjati. Znal je kratkočasiti
človeka s svojimi šalami in burkami, ali ga tudi poučevati in siliti na
premišljevanje s svojimi resnimi pripomnjami, jedernatimi anekdotami in
zanimivimi doživljaji. Pacel je slovel po pravici tudi za dobrega pevca
in govornika, kojemu je tekla beseda tako zlahkoma, urno in gladko, tako
prijetno in logično, kakor da čita kak umeten krasnoslovec poslušalcem iz
knjige.
Vatroslav Katkić je zagledal ta svet v Jaski ali Jastrebarskem, prijaznem
trgu med Karlovcem in Zagrebom. Višje šole je izdelal v Zagrebu. Radi
nesrečne ljubezni ni hotel iti v pravoslovno akademijo, kakor je prej
namerjal, nego si je izvolil duhovniški stan. Ko je končal bogoslovje,
služil je od konca nekje za kaplana, potem pa se je napotil z deželno
podporo v Prago, da se izuči za gimnazijskega profesorja. Med Čehi mu
je jako ugajalo, tako srečnega se ni čutil nikoli ni prej ni pozneje.
Seznanil se je z mnogimi znamenitimi Čehi, občeval je tudi ž njihovimi
prvaki, kojim je bil jako po volji veseli in rodoljubni hrvatski Ilir.
Češki se je naučil v 4 mesecih, govoril in pisal je ta jezik ročno in s
pravilnim naglasom, kakor da bi se bil rodil kje ob Veltavi. Dal se je
izprašati iz zgodovine, zemljepisa in narodnega jezika. Izpite je prebil
brez težave z zaželjenim uspehom. Vlada ga je poslala na Reko jedno
leto prej nego mene. Katkić je bil jako društven človek. Na svetu mu ni
bila nobena reč tako zoperna kakor samota. V veseli družbi zabaval je
poslušalce v brezbrojnimi, na debelo opopranimi in osoljenimi šalami in
dovtipi, pa tudi z duhovitimi, izvirnimi dosetkami in burkami. Nekateri
so mu očitali gizdavost, da se sili povsod v ospredje, da hoče zmerom
sam govoriti. Jaz tega nisem zapazil, dasi sem občil ž njim vsak dan
in često po več ur zaporedoma. On se je vladal tako, kakor mu je bilo
prirojeno, po svojem mladeniškem temperamentu. Hliniti se ni znal, kar
mu je mnogo škodilo. Odkritosrčen je bil do skrajnosti, more se reči
z dobrim razlogom, da še preveč. Pripovedoval je na vsa usta svoje
slabosti, ali tako očitno izpoved treba sprejeti vselej cum grano salis:
Katkić je bil mnogo bolji nego se je sam sodil. Radi svoje odkritosti
zabredel je včasi v velike neprilike, ki se niso lahko poravnale. Boriti
se mu je bilo n. pr. z reškimi kanoniki in z grofom Hohenvartom, kar
razložim pozneje bolj natanko. Jaz sem ga ljubil najbolj baš radi njegove
iskrenosti (po hrvatskem in slovenskem pomenu te besede). Srce, katero je
nosil na dlani, gorelo je vroče za hrvatski narod, za koji je bil vsak
trenutek pripravljen dati svoje življenje, gorelo pa je z jednakim žarom
tudi za vse druge Slavjane, na vshodu in zapadu, na jugu in severu. Med
Hrvati in Srbi ni delal nikoli razlike. Oboji so mu bili jednako mili in
dragi, zato so ga tudi oboji čislali in ljubili. Občeval je rad in mnogo
s pravoslavnimi popi, ki so dohajali v našo čitalnico, in blagroval je ob
vsaki priliki pravoslavce, da smejo tudi v cerkvi častiti svojega Boga na
materinskem jeziku. Verska spravljivost in blagohotnost mu je naklonila
tudi preiskavo. Po padu absolutizma je rekel v županijski skupščini,
da hrvatski sodnik ne bo grešil, ako živeč v vlaških Moravicah hodi ob
nedeljah v tamošnjo pravoslavno cerkev. Radi teh besed tožil ga je reški
kanonik Vizner, da širi krivoverske nazore. Ali senjski škof Ožegović
je bil dober in pameten mož, da ovadba Katkiću ni škodila, toda mnoge
sitnosti mu je le prinesla. Ob stoletnici slavnega pesnika Kačića govoril
je naš Vatroslav v njegov spomin v reški cerkvi sv. Vida prekrasno,
rodoljubno pridigo. Reškim fanatikom se je ž njo silno zameril. Od takrat
so ga jeli napadati na ulicah z divjim krikom, psovkami in zabavljivim
petjem, dasi se je z Rečani rad pomenkoval tudi po italijanski. Te vedne
demonstracije so mu zagrenile življenje v Primorju. Pustivši šolsko
službo prosil je svojega zagrebškega vladiko za župnijo in jo tudi dobil.
Župnikoval je na dveh krajih, umrl je, če se ne motim, v Belovaru.
Katkić je preložil na hrvatski jezik nemško občo zgodovino, ki se je
rabila v gimnaziji. V nemškem izvirniku se čita o boju na Berezini: „Nach
dieser letzten glänzenden Waffentat löste sich die französische Armee
auf.“ Katkić je jako obžaloval, da v prevodu ni pristavil k besedam: „po
ovom poslednjem slavodobitju —“ vsaj tri klicaje in vprašaje (!!!???). To
je bogme presneto malo sijajna taka zmaga, po kateri se razkropi vojska
ne nasprotnikova, nego zmagalčeva! Ali razun te gluposti nahajalo se je v
naši šolski zgodovini vse polno še drugih, jednako bedastih podatkov.
Hrvatov sem imel za tovariše iz drugih krajih malo. Ljubeznjivi, odlični
rodoljub Gršković (Bodul z otoka Krka) je ostal pri nas, žal, le malo
časa in viteški Jelačić je prišel k nam šele po odhodu Bahove vojske.
Največ hrvatskih profesorjev se je rodilo na Reki, ali Hrvatje so bili le
po krvi, žive narodne zavesti ni tlela ne iskra v njihovi poitalijančeni
duši. Vendar sem našel med njimi znatne razločke. Najbolj se mi je
prignjusil Morasi, ki ga je imenoval neki ~hrvatski~ list „dobričino“.
Ta dobričina bil je tak modrijan, da za Bahove dobe ni izpregovoril
z nobenim učencem nijedne hrvatske besede. Ko se je Bahovi sistem po
oktoberskem diplomu majal in rušil, glasoval je vselej z ravnateljem
Vidicem, da mora ostati nemščina tudi dalje vladajoči jezik v reški
gimnaziji. In ko se je Ogrom in Hrvatom povrnila starodavna ustava, je ta
„dobričina“ Morasi stopil javno v vrste najhujših italijomanov in kazal o
vsaki priliki očitno sovraštvo hrvatskemu narodu in jeziku. Morasi je bil
pop, a glavno načelo mu je bilo: Živi dobro, dokler si živ! Velikanski
njegov trebuh je dokazoval, da mu je to pravilo tudi teknilo. On je
sodil tudi med oduševljene privržence nauka, da so mazila koristna za
obe stranki, za prejemnika in tudi za darovalca, ki kupi ž njimi svojemu
sinu prvi red v mrtvo ceno, za sodček vina ali par rejenih gosk. Brez
preveličavanja se sme trditi, da je spadal Morasi med najslabše učitelje
na Hrvatskem in vendar ni imel v službi nikoli nobene neprilike. Došla mu
ni od nikoder nobena graja; dobil je naposled lepo pokojnino, kakor da je
izvrševal svoje dolžnosti povse redovito, brez zmote, napake in maroge.
Sploh sem opazil to še večkrat, da so učitelji, ki niso v šoli nikoli
nič razlagali nego velevali učencem le „von da bis da“, živeli mirno, od
nobene strani nič nadlegovani, dokler jih je čez 30 let za ta strašni
trud doletela mastna pokojnina. Dale bi se pisati ostre zabavljice o tem
predmetu, ali čemu? saj pri nas ne bi nič koristile.
Rečan Mihić je učil krščanski nauk najprej v gornji, potem v dolnji
gimnaziji, ker je znal bolje italijanski nego nemški. Niti on ni govoril
z dijaki nikoli hrvatski do l. 1860., ali narodnega jezika pravzaprav ni
sovražil, hotel je izpolnovati le željo svojih predstojnikov. Kaj čudno
je sodil o magjarščini. Imel jo je za nekako slavjansko narečje, v koje
so zatrosili Turki mnogo svojih besed. Pisatelja Kurelca je smatral za
prvega korenjaka med Hrvati. Dejal mi je večkrat, da ne bi bil zavladal
nikoli absolutizem in nemški jezik, ako bi se mu bili vsi tako junaško
postavili po robu kakor Kurelac. Ko pa sem vprašal Morasija, kakov človek
je ta glasoviti Kurelac, odgovoril mi je zaničljivo: Er ist ein Lump,
denn er hat nichts! Mihić je učil v višjih razredih tudi italijanščino.
Ko so ga prosili dijaki, da bi jim svetoval, katere laške knjige naj
čitajo, nasmehljal se jim je skrivnostno in velel: Moj svet je ta, da ne
čitajte nobenih knjig razun šolskih. Tudi jaz sem hrepenel po čtivu, pa
kaj mi je to hasnilo? Več ko sem bral, huje se je vznemirjala moja duša.
Že mi je pretila nevarnost, da izgubim vso vero. Vrgel sem še o pravem
času vse knjige od sebe in od takrat se mi je začel zopet vračati dušni
mir. Čitajte torej samo šolske knjige, v njih najdete vse, karkoli boste
potrebovali v življenju.
Profesor Rubesa ali Rubeša je učil dečake nižje gimnazije. Bil je
pohleven, ljubeznjiv možiček, ki je zaslužil bolj nego Morasi pridevek
„dobričina“. On ne bi bil mogel razžaliti ni muhe. Rubeša je mnogo
molil in delil obilo dobrot revežem. Vsi znanci so ga smatrali za
izgled prave pobožnosti. Baš zato je bil prijazen proti vsakomur, tudi
proti drugovercem in malopridnežem, ki so se mu rogali. Nekoč smo se
pomenkovali vpričo njega o celibatu. Kolega Katkić je bleknil: Da se
odpravi ta zapreka, našel bi si jaz v 14. dneh nevesto, kaj pa Vi, gospod
Rubeša? Ta se zasmeje in veli: „Bog ve, če ne bi obšla taka skušnjava
tudi mene. Duhovnik mora živeti pri tujih ljudeh, ki mu ostanejo vedno
tujci, čeprav so mu po krvi sorodniki. Ta družba misli le nase, na
svojo korist, na dedino, ki jo čaka, kadar ji gospod umre. Ljubezen in
spoštovanje mu le hlini, kajti ljubi in spoštuje samo njegov imetek.
Duhovnik le predobro čuti, da pase in redi sebičnjake mrzlega srca in
podle duše, ali si ne more pomagati. Ako si prebere, pride lahko še hujim
ljudem v kremplje.“ Vsi smo se čudili in ploskali tem besedam, ki so se
nam zdele tem važneje, ker jih je izustil duhovnik tako vzorne nravnosti.
Rubeša je imel brata, ki je bil zdravnik na Reki. Ko sem zbolel, poslal
je tega doktorja ravnatelj k meni, da vidi, kaj mi je. Mene je ta drzka
radovednost tembolj ujezila, ker v bolezni ne kličem nikoli zdravnikov na
pomoč. Ko pride Rubeša k meni in stopi k postelji, naredil sem to, kakor
tisti lev, s katerim se je hotel bojevati preslavni vitez Don Kihote. Vsi
zdravniki reški so se krohotali, ko jim je tožil Rubeša „razžaljenje“, s
kojim sem ga pozdravil.
Med mojimi tovariši sta se nahajala še dva Rečana, brata Akurtija, starši
je bil pop, mlajši posvetnjak. Oba sta predavala prirodne znanosti in
računstvo; pop je prebil izpite in so ga potrdili za vso gimnazijo,
mlajši je bil brez izpita in skoro brez upanja, da bi ga napravil.
Živaril je neizrečeno borno. Iznenada se mu naključi sreča, o kateri se
mu ni moglo niti sanjati. Katoliški škof Skaderski je prosil avstrijsko
vlado, da bi mu poslala kakega učitelja za šolo, katero misli ustanoviti.
Od Klemana pride po dr. Jarcu vprašanje ravnateljstva reške gimnazije,
če morda ve za kakega sposobnega učitelja, ki bi hotel iti služit v
turško Albanijo. Vidic se domisli precej ubogega Franca Akurtija, ki
ni čisto nič okleval nego se je odpeljal menda še isti mesec proti
Skadru. Od avstrijske vlade je dobil napotek, da mora poučevati albanske
otroke tako, da bodo znali v nekoliko letih dobro govoriti in pisati
— ~po nemški~! Bahovo vlado je obsedel res nemški demon. Najrajši bi
bila ves svet ponemčila. Hrvatski mornarji in tržaki so hoteli osnovati
v Carigradu hrvatsko čitalnico, ali zdajci jim dojde od avstrijskega
poslanca strogo poročilo, naj si prepode iz glave take panslavistične
nakane. Ako bi se radi kje zbirali in zabavljali, naj si ustanovijo
nemško društvo. Nekaj takega sem čital tudi v „Augsburger Allg. Z.“ v
nekem dopisu iz južno-ameriške republike Čile. Akurti je povedal precej
skaderskemu škofu, kako šolo hoče imeti Avstrija v Albaniji. Škof se je
na vse grlo zasmejal in dejal: Kaj še ni dosti teh neumnosti, ki jih
dela vaša vlada doma? Misli jih zanesti tudi k nam, ali se strašno moti,
če nas ima za tako prismojene, da jo bomo poslušali in posnemali. Jaz
snujem šolo za ~albanske~ otroke, da se nauče v njih svoj materinski
jezik čitati in pisati, objednem pa tudi krščanskega nauka in nekoliko
računstva. Za nas bi tu bilo pametneje, da se učimo laški ali turški
jezik nego vašo nemščino, katere čisto nič ne potrebujemo. Akurti je
živel že več let v Skadru. Albanske mladine ni mogel dosti prehvaliti,
kako da je nadarjena in pridna. Dečaki so se naučili vseh črk latinske
abecede precej prvi dan! Udobnosti pa je našel v Albaniji tako malo, da
si je moral sam postiljati, prati in kuhati. Plačilo mu je teklo dobro,
posebno od takrat, ko ga je začel jemati s sabo francoski konzul za
tolmača, kadar je popotoval v Črno goro ali v staro Srbijo. Čuvši, da
se je Bahova vladavina sramotno zrušila in se Hrvatom ustava povrnila,
ni maral več ostati v divji Albaniji, prišel je zopet na Reko. Ko je
županijska skupščina volila uradnike, izbrala si je Franca Akurtija menda
za sodnika. Od konca so ga imeli vsi rodoljubi za silnega narodnjaka,
pozneje pa je izstopil iz neodvisne narodne stranke in se pridružil z
dušo in telesom vladinovcem. Jeli še živi, ne vem, ker se nisem brigal za
njegovo usodo kakor ne on za mojo. Dunajska vlada je hotela Zagreb in
Reko najprej ponemčiti. Zato ni čudo, da se je nabralo toliko slovenskih
učiteljev v reških šolah. To že vemo, da si je izvolil Bah baš Slovence
za glavno orodje germanizacije in slovenske učitelje za glavne zasadnike
nemške „kulture“. Vpraša se, ali so bili pa za tak posel tudi sposobni?
Z opravičenim ponosom lahko odgovorim, da ne. Na gimnaziji nas je bilo
v Bahovi dobi 7 rojakov. Ravnatelj Vidic je bil res ponemčen birokrat,
ali simpatij za nemško narodnost in propagando bi bil človek zaman
iskal v njegovem srcu, ki je gorelo za Francoze in prvega Napoleona.
Izmed profesorjev smo trije: Božič, Mahnič in jaz odločno črtili in
preklinjali Bahove namere, po nemški smo poučevali mladež, kolikor smo
morali, nemštvu nismo dobili in nismo hoteli dobiti nobenega prijatelja.
Ostali trije niso bili ravno prisilni narodnjaki, izdajalci pa tudi ne,
nobeden njih ni delal propagande za nemški občevalni jezik in sploh za
nemško hegemonijo. Hrvatski se niso učili, ker ni bilo treba. Precej po
oktoberskem diplomu pa so se lotili hrvaščine tako čvrsto in uspešno,
da so jo ob letu že povse dobro govorili. Samo jednega iz te trojice
smo imeli za pravega nemškutarja, ker si je naročil zlobno dunajsko
„Presse“ in še s svojim bratom ni govoril slovenski nego vedno le po
nemški. Ali to in druge take neumnosti je počinjal samo iz strahu, da
se ne zameri dunajski vladi. Ko se je po oktoberskem diplomu nehal
bati, učil se je tudi on prav rad hrvatski in je pristopil očitno k
narodni stranki. Glasoval je večkrat z drugimi rodoljubi, da treba reško
gimnazijo pohrvatiti, čeravno se je ravnatelj po vsej svoji moči upiral
tej preosnovi. Lahko bi se priseglo, da niti on ni pridobil nemštvu
nijednega dijaka. Naj povem katero še o kolegah Božiču in Mahniču. Z
Božičem sva si bila součenca v ljubljanski gimnaziji. Znal je izvrstno
vse predmete, posebno pa se je odlikoval v latinščini. Latinski jezik
ga je tako veselil, da je prečital vse njegove klasike, nekatere že v
gimnaziji. Prisvojil si je Ciceronov slog in jezik tako korenito, da v
tem znanju najbrž ni bilo nikogar v vsej monarhiji, ki bi se bil mogel
ž njim kosati. Ali Božič ni bil le odličen Latinec, ampak tudi vzoren
človek, vzoren rodoljub in vzoren duhovnik. O njem se je moglo trditi
po vsej pravici: Non est macula in corde ejus. On je bil tip poštenega,
tankovestnega, odkritosrčnega Gorenjca. Ponižen kakor le malokdo je znal
združiti s pohlevnostjo možatost in ponos. Nikdar v svojem življenju se
ni hlinil, dobrikal ali prilizoval. Vse je hotel doseči le z zaslugami,
brez njih mislim, da ne bi bil sprejel niti nebeškega kraljestva. Na
Reki je služil samojedno leto, potem se je odvezel na Dunaj, da dovrši
svoje študije in se da izpitati. Z Vidicem sta si dopisovala ali, kar
je značilno za oba, ne po nemški nego po latinski. Pred prihodom na
Reko je Božič kaplanaril. Kakor mnogi duhovniki je imel tudi on vlažno
stanovanje, ki je silno škodilo njegovemu zdravju, da je skoro popolnoma
oglušil. Na Reki se mu je od konca sluh zboljšal, čez nekoliko mesecev
pa je bil zopet gluh in ta gluhost je zakrivila, da je moral odreči se
učiteljstvu, za katero je bil kakor ustvarjen. Urejal je pozneje glasilo
slovenske stranke v Celovcu, v kojem je bičal nemško samosilje. Kmali se
je zameril vsej nemški gospodi, ki ga je izročila tudi sodišču. Božič
je trpel vse preganjanje, udan v voljo božjo, z mirnim srcem in veselo
zavestjo, da ni deloval zaman za svoj neskončno ljubljeni slovenski
narod. Umrl je kakor resničen pravičnik smehljaje se in proseč Boga
milosti za uboge Slovence. Počivaj v miru, draga krščanska duša! Bodi ti
lahka slovenska zemlja, presrčna tvoja ljubljenka!
Lovre Mahnič je veliko bolj znan Hrvatom nego svojim slovenskim rojakom.
Slavni hrvatski romanopisec Šenoa je priobčil njegov vekopis z naslovom:
„Prijatelj Lovro“. Od prirode je prejel Mahnič presijajne darove, moglo
bi se skoro reči ženijalnost. Mladi duh mu je letal predrzno nebu pod
oblake, dokler mu perotij niso obtežili prozajični dolgovi. Rodil se je
v bedni kmečki koči in revščina ga je spremljevala do groba. Večkrat bi
jo bil lahko premagal in prepodil za vselej, ali držalo se ga je kakor
senca nesrečno svojstvo, da mu noben denar ni nič zalegel. Danes je dobil
50 gld., čez 10 dni ni imel ne krajcarja. Cesto smo ugibali, na kaj da
troši svoje prihodke, ali nismo mogli pogoditi uganke. Morda so ga skubla
dekleta, dasi nismo nikoli zapazili, da bi bil posebno navezan k ženskemu
spolu. Učil se je v ljubljanski gimnaziji tako marljivo ne le šolskih
predmetov nego tudi tujih jezikov in višje znanosti, da so trdili vsi
vrstniki njegovi: Dijak Mahnič zna in ve več nego njegovi profesorji.
Pohajal je več let vseučilišče dunajsko in praško, potem pa še paduansko,
v kojem je poslušal znamenitega jezikoslovca Askolija. Povsod so ga
nadlegovale iste skrbi, kje bi ujel kaj novcev. Dobil je lepo državno
ustanovo, ali zadoščala mu je komaj za nekoliko tednov. Da se izkoplje
iz dolgov, hotel se je naposled bogato oženiti. Dvakrat je bilo kazno,
da se mu posreči, ali obakrat mu je zaprl pot kak nasprotnik, ki ga je
pahnil nazaj v obupno uboštvo. Imel je sploh mnogo sovražnikov radi svoje
nebrzdane prepirljivosti in zadirčnosti. Prepiral se je rad z vsakim
človekom in za vsako malenkost po cele ure, če mu ni pobegnil. Znal je
spretno z vsakovrstnimi sofizmi loviti in uganjati sobesednika. Mahniču
se ni prišlo nikoli do konca. To je izkusil tudi naš ravnatelj. Ta mož
je postopal včasi s suplenti tako zaničljivo in napuhnjeno kakor da so
njegovi sužnji. Če jih je prišel v šolo poslušat, kako razlagajo in
izprašujejo, našel je brzo kako napako v njih metodi in jih potem grajal
in ošteval često brez pametnega razloga. Tako je žalil po krivem tudi
Mahniča, ali ta pot je zadela kosa ob kamen. Mahnič je sestavil doma 12
točk, katere je prinesel Vidicu v pisarnico, da jih ondi razpravljata.
Prva točka se je glasila: Kake pravice imajo ravnatelji do suplentov?
Druga: Ali sme ravnatelj krasti učitelju ugled vpričo učencev ali drugih
ljudi? Tretja: Koja metoda je najbolja za mrtve, koja za žive jezike? i.
t. d. Že prve tri točke sta obravnavala in rešetarila celo dopoludne in
še nista končala tretje, ko je prinesel šolski služabnik luč. To je bilo
konec maja, Vidic v taki dobi navadno ni rabil sveče. Tudi zdaj je ni
maral, nego je vzel klobuk in jezen pobegnil. Drugi dan se prikaže Mahnič
zopet v pisarnici, da bi razpravljala z ravnateljem konec tretje točke in
se lotila potem četrte. Vidic ves divji plane kvišku in zakriči: Gehen
Sie zum Teufel mit Ihren Punkten! Ker so prišli takrat v pisarnico nekoji
drugi učitelji, se je Mahnič umaknil, ali je potem še večkrat dražil
in kačil ravnatelja s svojimi točkami: Proti meni je dejal Vidic, da z
Mahničem ne bi hotel služiti in če bi mu vlada tudi nobene pokojnine ne
dala. Mahniču pa se je kar obraz svetil od zadovoljnosti, da je ukrotil
starega sitneža. Res si je priboril mir s svojo nadležno sofistiko.
Od takrat ga ni šel Vidic nikoli več poslušat, nikari da bi ga bil
nadlegoval radi metode. Z Reke se je preselil „prijatelj Lovro“ v Osek,
dokler ga je potrdil minister za pravega profesorja spletske gimnazije.
V Oseku si je nakopal ameriški dvoboj in hude pravde, vse radi ljubezni
in ženitve. V Spletu pa ga je treščila ljubezen v obup in ugonobila.
Prerezal si je na roki žile, da mu je odtekla kri. Sama sta se umorila
nekoliko pozneje še dva druga moja tovariša: jeden — B. se je obesil,
drugi — P. se ostrupil. Vsakdo vidi, da so društvene razmere morale biti
skrajno žalostne in okužene, da so se mogla dogajati taka grozodejstva...