peš. Na ptujskem polju sem došel dva odrasla kmečka dečaka, ki sta me
pozdravila po nemški. Jaz ju opozorim, da je to nespametno in nespodobno,
Slovenci pozdravljajmo se po slovenski! Ta pouk se jima je zdel jako
čuden, ali ju je obveselil. Dejala sta mi: Zdaj vidiva, da Slovenci še
nismo najzadnji na svetu, ker se še vedno dobi kak gospod, kateremu se
ljubi naše slovensko ime. Hodili smo potem zajedno tja do železnice.
Spotoma sem ju oduševljal za slovenski jezik in slovensko domovino,
kar se je le dalo. V krčmi, kjer smo se poslovili, sta dvignila vsak
tri prste in prisegla, da nikdar ne pozabita mojih naukov, opominov in
svaril. Kasneje sem zvedel, da se res nista izneverila svojemu obetanju.
Francelj ju je dobro poznaval, rodila sta se oba v njega soseščini in
jeden mu je bil celo nekoliko v rodu. Ta mu je sam pravil, kako „pobožno“
mu je pridigal neki hrvatski profesor na ptujskem polju o slovenščini
in njeni imenitnosti. Došedši v Ljubljano sem ostal po svoji stari
navadi pri „Slonu“. Opoludne sem se vsedel za tisto mizo, za kojo se
je namestil in obiral ravno cipe tržaški kanonik Verne. Prej ga nisem
še nikoli videl, zdaj pa sva se hitro seznanila in jednako rodoljubje
in veselje za narodni jezik in slovstvo naredilo je med nama celo
vzajemno simpatijo in prijaznost. Pogovarjala sva se do malega dve uri.
Ko sem mu povedal, da idem na Reko, ker so mi dali službo v tamošnji
gimnaziji, vzdihnil je: Oh, oh, kako vas pomilujem! Imeli boste zlobnega
ravnatelja. Vedite, ki ga jaz dobro poznavam. V Trstu je živel precej
dolgo in vodil gimnazijo tako, da Bog pomozi. Delal je zdražbe in tožil
na vse strani podložne si učitelje. Mogoče, da ga je izkušnja nekoliko
spametovala, ker mu je marsikdaj izpodletelo, ali vsekako boste morali
dobro paziti in se ga na vso moč varovati. Jaz pa velim: Ker vam je
Vidic tako znan, mi boste mogli tudi povedati, ima li kaj prida razuma
ali je bedak? Verne odgovori: O, razumen je dovolj, za svojo korist in
čast je prebrisan, kakor malokdo, ali kaj to pomaga, ko pa nima blagega
srca. Jaz se obveselim in pravim potolažen: Izkušnja uči, da se zlobnega
razumnika ni treba nikoli tako bati kakor zlobnega bedaka. Oni se spravi
samo na tistega, ki mu je na potu, bedak pa besni brez pravega vzroka
proti vsakomur, kdor ga razdraži in užali, dasi često nevedé in nehoté.
Boste videli, da bom zdeloval z Vidicem laglje, nego vi mislite. Verne
se zasmeje: Jaz vam čestitam, da ste optimist. Bog daj, da bi se to
pot ne zmotili. Ako ga je izkušnja kaj izmodrila, utegne vam se nada
izpolniti. Z Vernetom sva se razšla prav prijateljski, zarekši se, da se
k letu zopet vidiva, če ne v Ljubljani, pa v Trstu. Že drugi dan sem se
oddrdral s pošto proti Reki, ker takrat še ni bilo železnice od Ljubljane
proti jugu. Reka mi je od kraja jako ugajala. Zdela se mi je nenavadno
snažna in lična, priljubila se mi je precej že radi morja, koje ji je
pluskalo semtertam skoro na ulico. Ko sem mesto bolje spoznal, zapazil
sem lahko tudi razne napake in nedostatke. Stari del, ki se zove Gomila,
imel je marsikje pretesne, krive, nečedne ulice. Iz bornih hiš zijala
je skrajna beda. Pred njimi valjali so se razcapani otroci, poleg njih
so čepele stare, prav na lahko opravljene ženice, ki so se pomenkovale
na ljubkem čakavskem narečju, dočim sem slišal na korzu in sploh v
spodnjem delu mesta vsaj iz gosposkih ust le italijansko govorico. Prej
sem dostikrat čul, da so narodnostne razmere na Reki ravno take kakor v
Trstu. Vladajoči jezik je v obeh italijanski. Na njem govori do malega
vsa gospoda in tudi nekoliko prostega ljudstva. Drugi prostaki pa so
slavjanskega rodu, v Trstu Slovenci, na Reki Hrvatje, ali oboji mešajo
v svojo narodno govorico kaj radi tudi laške besede. Tudi trdi Hrvatje
in rodoljubi so mi pravili, da je Reka laško mesto, nekaj prostote pač
govori hrvatski, ali neko čudno, pokvarjeno narečje. Isto sem našel v
Nemčićevih „Putositnicah“. Tudi njemu je Reka laško mesto, le del prostih
ljudi se pomenkuje na pokvarjeni hrvaščini. Vse te trditve so površne.
Med Trstom in Reko je v narodnosti velik in bistven razloček. V Trstu
so prebivali Italijani že od nekdaj, oni so v njem koreniti staroselci,
kojim so se pridružili Slovenci šele po zvršetku 6. stoletja. Trst ni
izgubil nikdar laškega značaja, nikdar niso zavladali v njem Slovenci,
dasi ga smatramo zdaj po pravici za glavno mesto, za stolico bodoče
Slovenije. Na Reki so bile vse narodnostne razmere drugačne. Mesto Sveti
Vid na Reki so postavili najčistejši Hrvatje. V njem se je ne le po
hrvatski govorilo, ampak se je opravljala celo božja služba na hrvatskem
jeziku. Hrvatska je bila maša, hrvatska pridiga in molitve. Reška gospoda
se je naučila laški jezik šele v šolah in občeči z mogočnimi Benečani,
ki so vladali v delu Istre na hrvatskih Kvarnerskih otokih in hrvatski
Dalmaciji. Na Reki so se naselile sčasoma tudi mnoge italijanske rodbine.
Odtod so dohajale simpatije za Benečane že v 16. stoletju, ki so bile
pa jako nestanovitne. Prigodilo se je celo, da so se Benečani tako
razhudili nad Reko, da so jo sežgali. Mesto je bilo dolgo časa združeno
s kranjsko deželo. Meščanom je ugajalo, da jih branijo Kranjci proti
Turkom, ali kranjskih davkov in drugih bremen niso nosili radi, branili
so se jih z vsemi štirimi, kar so le mogli. Kakor v vseh laških in tudi
v vseh hrvatskih primorskih mestih zavladal je na Reki municipalni duh,
občinski egoizem, ki ni imel čuta in smisla za občo domovino nego se je
stisnil, povse sam s sabo zadovoljen, v tesni kotar občinske avtonomije
in svobode. Reka se ni zavedala nikoli za hrvatsko mesto in vendar je po
izviru in krvi veliko bolj hrvatska nego isti Zagreb, kjer so se mešale
že od nekdaj različne narodnosti. Dobil sem v roke imenik vseh reških
meščanov pa sem našel, da je silna večina vseh rodbinskih imen hrvatska
ali vsaj slavjanska. Reški odvetnik Suppe mi je pravil, da je dal l.
1849. ban Jelačić zapisati vse Rečane po narodnosti in se je izkazalo,
da se nahaja na Reki komaj sto italijanskih rodbin. In še med temi je
zapazil Suppe več imen slavjanskih, ki so dobila le po spačeni pisavi
italijansko podobo. Človeku ni treba živeti dolgo v tem mestu, da se
uveri, da znajo vsi Rečani hrvatski, dočim jih je dovolj, ki ne znajo ni
pisniti po laški. Tudi pravi Italijan, ki se priseli na Reko, se mora
naučiti hrvatski, ker bi drugače ne mogel občevati s čisto hrvatsko
okolico in z reškimi prostaki. V župni cerkvi se je pridigovalo po
hrvatski in tudi sicer se je ohranilo v božji službi marsikaj narodnega.
Gospoda so se razgovarjala med sabo res da po laški ali odlični Rečan in
slavni rodoljub Barčić spričuje, da se tudi gosposki bolniki na smrtni
postelji poslavljajo s svojci in jim izjavljajo svoje poslednje želje
na hrvatskem jeziku. Nekaj druzega pa vem iz svoje izkušnje. Stanoval
sem iz prvine pri svojem rojaku, imovitem trgovcu in hišnem gospodarju
Špendalu (Spendou). Gospa mu je bila trda Rečanka, ki je govorila ž njim
in z otroki največ po italijanski, dasi se ji je zaperila v laški pomenek
često tudi kaka hrvatska beseda. Kadar pa so ji prišle v pohod v nedeljo
popoludne prijateljice in sorodnice ter si začele praviti, kaj se je
tisti dan pridigalo, nisi čul iz njihovih ust nobene italijanske slovke.
Kar je govoril duhovnik v cerkvi po hrvatski, to so si pripovedovale zdaj
isto tako po hrvatski in to na čistem, do malega pismenem jeziku. Vmes
jim je ušel večkrat tudi kak imperfekt in aorist! Predno je preteklo
mesec dni, preveril sem se korenito, da ne bom služil v italijanskem,
nego v hrvatskem mestu, ki kaže tuje lice le v občinskih uradih in
šolah in v trgovskih knjigah in javnih napisih. Po tem spoznanju sem
uravnal tudi svoje občevanje in vedenje proti meščanom. Ko sem hodil v
ljubljanske šole, mi je bil italijanski jezik tako po všeči, da sem se
ga učil prav marljivo dve leti pri učitelju Pertutu. Doma v Mengšu pa
sem imel priliko razgovarjati se včasi z laškimi opekarji. Napredoval
sem res toliko, da bi bil govoril v dveh ali treh mesecih prav gladko
italijanski, ako bi me bila zanesla usoda v kako laško mesto ali
pokrajino. Zdaj pa sem prišel med prave Hrvate — kako bi mogel in smel
govoriti ž njimi po italijanski?! Zdelo se mi je ravno tako, kakor če
bi kak Slovenec govoril z Ljubljančani po nemški zato, ker ljubljanska
gospoda rada nemškutari. Rečani so želeli in zahtevali že takrat, da se
vsak tujec ki se naseli med njimi, nauči italijanski in se pomenkuje ž
njimi po italijanski. Kaj taki nenarodni želji da bi jaz ustregel?! da
bi pomagal laški propagandi in pospeševal in dajal potuho renegatstvu?!
Drage volje sem dospel na Reko, ker sem vedel, da bom imel krasno priliko
oduševljati vrle hrvatske Primorce za narod in domovino hrvatsko. Zdaj pa
zahtevajo po nezgodah časa poitalijančene reve, da bi tudi jaz gojil tuj
jezik, deloval za odpad od prirojene narodnosti, spoštoval in njegoval
italijansko zavest, italijanski duh! Rajše bi se bil živ v zemljo
pogreznil, nego da storim ta v nebo vpijoči greh narodnega izdajstva.
Zaklel sem se sam sebi, da ne izpregovorim z nobenim Rečanom laške besede
in tej prisegi sem ostal zvest, dasi mi je naklonila brezbroj neprilik
in nevarnosti. Radi laške propagande na Reki sem zamrzil tudi na lepi
italijanski jezik, da se ga nisem maral več učiti. Da mi ni bil nekoliko
potreben prva leta v šoli, bil bi ga povse zanemaril. Nehal sem čitati
tudi laške knjige in novine. Makijavelijev „Principe“ bilo je zadnje
italijansko berilo, ki sem ga imel v rokah. Čedalje bolj pa sem sovražil
poleg laškega jezika tudi laški narod ali pravzaprav laško inteligencijo,
ki je raztezala pohlepno svoje izsrkane, onemogle roke po slavjanski
Gorici, slavjanskem Trstu, slavjanski Istri in slavjanski Dalmaciji.
Ta inteligencija je razglašala Adrijo za italijansko morje, dasi so
najvažnejši bregovi ob njej slavjanski. Nakopičila se je torej cela gora
vzrokov, da črti slavjanski rodoljub razun nemške grabljivosti tudi
potuhnjeno poželjivost italijansko.
Ali denimo za zdaj Rečane in lahonstvo na stran in pojdimo na skromno ali
precej važno poprišče prosvete in duševnega življenja — v gimnazijo! Prvi
človek, ki sem ga v njej videl, je bil šolski sluga Bartol. Pozdravil
me je po laški, ali izgovor je spričeval, da to človek ne more biti
Italijan. Vprašal sem ga po hrvatski, kakov rojak da je in kje se je
rodil. Odgovori mi jecljaje: Ća ću jin reć, si sa, da ja nisan Rečan,
ma san već dugo tuka — znaju, ja san Kranjac i rodil san se tamo poli
Idrije. Jaz se mu zasmejem: Ne bodite šalobarda, govorite z mano po
domače! Silno se je uradostil, ko je čul te slovenske besede. Podal mi
je ne le jedno, ampak obe roki in od takrat ni zinil proti meni nobene
tujke. Veselilo ga je neizrečeno, da se je mogel z rojakom pomenkovati
po slovenski. Pokazal mi je gimnazijsko pisarnico in povedal, da najdem
ravnatelja v njej ne le zdaj nego ob vsaki uri od osme ure zjutraj do
mraka. Po dnevu hodi domov samo obedovat. Vidic me je sprejel še skoro
preveč prijazno. Tudi on mi je podal obe roki in me trkal neprenehoma po
ramah. Dejal mi je, da je govoril z našim rojakom, trgovcem Špendalom,
če bi imel za me kako sobo in on mu je rekel, da jo ima. Ako hočem
iti k njemu, se preselim lahko precej danes. Jaz sem opazoval svojega
ravnatelja prav natanko, ne bi li zazrl na njem kako znamenje tiste
zlobe, o kateri mi je govoril Verne. In našel sem je dosti hitro.
Pogledal me je včasi po strani tako potuljeno in prihuljeno, da sem se ga
skoro ustrašil. Ali to je minulo po bliskovo. Trenutek potem se je zopet
blagovoljno smehljal in upiral vame oči tako zaupno in prijateljski,
da je morala zamreti tudi najmanja sumnja. Vidic mi je naznanil, kaj
sta ukrenila zame z nadzornikom Jarcem. Razlagal bom v treh šolah grški
jezik in v gornji gimnaziji ilirščino. Ko sem to slišal, mi je kar srce
poskakovalo od veselja. Razlagal bom torej narodni jezik, tisti predmet,
po katerem sem hrepenel in koprnel že od nekdaj. Zdaj bom imel nebeško
lepo priliko, da netim v mladini sveti ogenj rodoljubja, da jo vnamem
in oduševljam za narodni jezik, narodno slovstvo, narodne svetinje in
pravice. Ilirski sem se učil v Varaždinu obe leti jako pridno. Prečital
sem pazljivo premnoge hrvatske in srbske knjige nove in stare. Po tem
berilu sem si jel že tudi sostavljati zgodovino ilirske literature.
Rabile so mi samo posvetne knjige, dasi so za jezik verske včasi še
bolj važne in zanimive. Govoril sem hrvatski precej dobro že na koncu
prvega poluletja, čez dve leti pa gladko, brez kakoršnekoli izpodtike.
Jedne reči pa si nisem mogel navpreki vsem naporom nikdar prisvojiti,
namreč ~naglasa~. To ni čudo, saj si ga ne morejo niti Hrvatje sami,
ako so rojeni kajkavci ali čakavci. In celo med štokavci najdeš dovolj
takih, ki ne znajo bosenskega in hercegovskega naglasa. Med nje sodijo
Črnogorci in mnogi prebivalci na vzhodu srbske kraljevine. Ilirski
pisatelji Bogović, Vukotinović, Demeter i. dr. grešili so proti pravemu
naglasu ravno tako kakor jaz in drugi moji rojaki. Moj tovariš in
prijatelj Vinko Pacel mi je zatrdil, da poznava med kajkavskimi Hrvati
samo jednega, ki govori štokavsko narečje s popolnoma pravilnim naglasom
— ta jedinec je znameniti učitelj Fabković. Jaz pa sodim še zdaj, da
je pogodil vselej pravi naglas tudi Vinko Pacel, ali njemu je bilo to
laglje nego Fabkoviću, ker je občeval na Dunaju več let z Vukom in
drugimi štokavci in je živel precej dolgo v srbskem Belem gradu. Poznal
pa sem tudi dva Slovenca, ki sta izgovarjala hrvatske besede, kakor da
sta rojena Ličana ali Sremca: inženirja Jerasa in nekega krčmarja v
Petrinji, ki se je rodil v šempeterski župniji na Dolenjskem. Za učitelja
ilirskega jezika sem bil torej že precej pripravljen in usposobljen,
ko sem ga začel razlagati dijakom reške gimnazije. Ali za tak predmet
nikoli ni glavna reč teorija in naj bo tudi znanstvena kolikor hoče —
nego narodni ~duh~, oduševljenje za narodnost in domovino. Zato sem tudi
najbolj skrbel, da vcepim mladini gorečo ljubezen do njenega naroda, do
njegove govorice, njegove domovine in objednem tudi ljubezen do naše
skupne matere Slave, do vseh njenih sinov, oduševljenje za slavjansko
vzajemnost. Čitaje hrvatske pisatelje nisem pojasnjeval samo slovniških
oblik, ampak tudi stvar, to je: pomen besedi. Če smo došli n. pr. do
besede „~sloboda~“, povedal sem najprej, da je sostavljena iz ~svoj~ in
~biti~, potem pa sem razložil tudi to, kaj da pomenja, kaj je osebna
sloboda, kaj narodna, politična itd. V zgodovini ilirske literature sem
omenil vse vzroke, ki so jo pospeševali ali zadržavali. Bilo je med njimi
tudi cerkvenih in nekoji duhovniki so mi silno zamerili, da jih nisem
premolčal. Grški jezik mi je nalagal prvo leto mnogo truda in muke, ker
so bili dijaki v njem tako slabo izvežbani. Poučeval jih je več let Rečan
Morasi, ki sam ni znal ni glavnih pravil grške slovnice. Besedilo grških
klasikov smo prevajali vselej najprej na nemški, potem pa na hrvatski in
italijanski jezik, ako se je nahajal v šoli kak Slovenec, pa tudi na našo
slovenščino. Drugi profesorji so se držali drugačne metode, prelagali so
z grščine samo na nemški jezik. Jaz sem se opiral na neko naredbo ali
navodilo, ki nam je došlo od dunajske vlade, v kojem se je izreklo jako
pametno načelo, da morajo učitelji klasičnih jezikov uporabljati vsa
sredstva, ki olajšujejo in pospešujejo razumevanje izvirnega besedila.
Tega pa ne more utajiti noben sofist, da je za ta namen najbolje sredstvo
narodni jezik. Ravnatelj Vidic je dobro vedel za to rabo ilirskega in
slovenskega jezika, ali me ni radi nje nikoli grajal, nikari mi jo
prepovedal. Slavjanska narečja mu niso baš ugajala, ali bilo mu je jako
po volji, da prevajamo tudi na italijanski jezik. On si je želel na Reki
popularnosti, pa bi se bil na vso moč rad prikupil izobraženim Rečanom,
ki so mu očitali, da se italijanščina v gimnaziji preveč odriva in
zanemarja. Ugovarjal jim je, da to ni res, ker se rabi ne le v spodnji,
ampak deloma tudi v gornji gimnaziji. Za Bahove vlade sem predaval
jedno ali dve leti v višjih razredih tudi zgodovino. Napoleon I. je
gotovo pravo pogodil, ko je imenoval to znanost „konvencijonalno bajko“.
Čista in vsa istina se težko zve še o najvažnejših prigodbah, ki so se
vršile pred mnogimi pričami pri belem dnevu. Navzlic temu ima zgodovinar
dolžnost iskati resnice. Ako je tudi ne more doseči, mora se vsaj vestno
truditi, da se ji približa. Presojati mu je povse objektivno ljudi in
stvari, voditi ga ne smejo ni strah, ni srd in sploh nobeni postranski
obziri, duh se mu mora gibati v vsej svobodi kakor tica pod nebom.
Zgodovinske šolske knjige Bahove dobe se niso pisale po teh načelih,
izdavale so se, kar se veli, ad usum Delphini. V njih si je govorilo
skoraj le o vladarjih in njihovem vojskovanju, prav nič pa o duševnem in
gmotnem razvitku in stanju kakega naroda. Te knjižure sem prečital, ali
sem jih našel tako suhe, prazne in ničeve, da si jih nisem niti omislil.
Razlagal sem zgodovino tako, kakor sta mi velela razum in pamet. Dejal
sem, kakor pravijo Hrvatje, bobu bob a popu pop. Poštenjaka sem imenoval
poštenjakom, lopova lopovom, pa naj bo, kdor hoče. Ko se je začelo proti
meni 1864. preganjanje, poslalo mi je 124 bivših dijakov mojih zaupnico,
kojo so dali natisniti tudi v raznih novinah. V tej zaupnici ali
zahvalnici pravijo, da sem jim govoril „slobodne rieči iz slobodne duše
svoje“. Te besede so resnične, ali se ne smejo tako razumevati, kakor
da sem razširjal v šoli prevratne misli. Po praznoverju sem res mahal,
kar se je dalo, ali nikdar nisem napadel krščanske vere in katoliških
dogem. Isto tako se nisem pregrešil nikdar zoper državne zakone ali
zoper lojalnost, kakor so lagali v svojih peklensko zlobnih tožbah moji
sovražniki. Ravnatelj je poznaval svobodno smer mojega predavanja, ali
me ni radi nje nikoli grajal, ker je bil tudi on sam svobodoljuben
Jožefovec. Zdaj mi je omeniti še nekatera pedagogična pravila, kojih sem
se držal v šoli. Strogo sem zabičeval dijakom, naj povedo roditeljim
svojim, da mi ne smejo nikdar ponujati in nositi daril, kakor je bila to
stara razvada takraj in onkraj Lajte. Kdor se predrzne, da mi prinese
navpreko tej prepovedi kako podkupnino, naznanim ga v šoli, da zvedo vsi
dijaki, kateri součenec si je hotel dober red kupiti ne pa ga zaslužiti.
Ta moj opomin prišel je po vohunih kmali do ušes Vidičevih, ki je imel o
takih podarkih bolj liberalne in prožne pojme nego jaz in večina mojih
tovarišev. Služil je mnogo let v Galiciji, ki je slovela že od nekdaj, da
je klasična zemlja vsake uradne korupcije. Ukora se mi baš ni usodil dati
radi moje antimazilne opozicije, vendar pa me je ~prosil~ prijazno, naj
ne osramotim vpričo vseh dijakov dobrohotnih ljudi, ki bi mene ali kakega
drugega učitelja radi razveselili s kakim darilom v priznanje truda in
~s tiho prošnjo~, da bi imeli blago potrpljivost ž njihovim sinom. Ravno
tako strogo kakor mazila obsojal in prepovedal sem dijakom vohunstvo
in ovaduštvo. Skoro v vseh srednjih šolah rakovske države vladala je
gnjusna navada, da so se hodili dijaki med sabo skrivaj tožit ravnatelju
in učiteljem, često seve brez vzroka in lažnjivo. Po tem nečednem potu
so zvedeli ravnatelji vsako razposajenost, nezakonitost, tajno veselico,
z jedno besedo vse grehe šolske mladine, ki je zaman ugibala, od kod jim
dohajajo te ovade. Za nagrado so dobivali vohuni ne le najbolji red v
ponašanju, ampak tudi po ravnateljevi ali učiteljevi priporoki prvi red
iz takih predmetov, iz kojih so zaslužili dvojko ali trojko. Ob takih
prilikah razvilo se je grozno težko med součenci stalno prijateljstvo,
za koje so tako dovzetna mlada srca. Dečaki niso vedeli, komu smejo
kaj zaupati in komu ne, neprenehoma so se sumnjičili, včasi so imeli
najpoštenejšega tovariša za podrepnika in vohuna svojih predstojnikov.
Ta moja prepoved je spravila ravnatelja v veliko stisko in tudi v očitno
nejevoljo. Zarenčal je: Ako prenehajo take tožbe, kako bomo pa kaj
zvedeli, in znati pa vendar moramo, kaj delajo dečaki, kadar so sami,
brez našega nadzora! Jaz mu odgovorim: Še bog, če nič ne zvemo, se saj ne
bo treba jeziti in mladino kaznovati. Tega mi menda ne boste zanikali, da
sodita vohunstvo in ovaduštvo med najgrše in najbolj nenaravne človeške
napake, kateri moramo skrbno poruvati iz srca poverjene nam mladeži,
ne pa jima dajati še potuho in jo zagovarjati. Vidic zavpije: Jaz ne
zagovarjam špicljarije, ali mi je ne odpravimo! Vohunstvo zahteva sistem
naše in vsake vlade. Brez njega morala bi iti vsa naša policija v pokoj
in niti drugi državni uradi ne morejo prebiti brez njega. Oblastnik, koji
bi prepovedal tajne tožbe in ovadbe, odprl bi na strežaj vrata vsem
rogoviležem in puntarjem. V teoriji zdi se nam marsikatera reč ružna in
brezdušna, ki je v praksi koristna in nujno potrebna. In tako je trdil
ravnatelj svojo, jaz pa svojo. Pričkala sva se še večkrat radi vražjih
špicljev in denuncijantov, ali se nisva mogla nikoli pogoditi in složiti.
Jaz sem jih črtil in preganjal, on pa jih je le prerad poslušal in jim
izkazoval svojo naklonjenost. Vendar pa ga moram pohvaliti, da me ni
nikdar prijavil vladi, da mrzim huje nego na peklenskega hudobca na vso
tajno hermandad in vse njene najemnike in podrepnike.
Zdaj dve, tri besede o nalogah! Zakoni so jih nalagali toliko, da jih
ubogi dijaki niso mogli zmagovati. Naloge so jim zagrenile in ostudile
vsak predmet. Potrebovale so toliko truda, koristi pa niso donašale vsaj
večini njihovi nobene. Zdaj govorim seveda o hišnih nalogah, ali tudi
šolske so bile prečeste, nadležne in brezplodne kakor domače. Na Reki
so se dajale naloge iz latinskega, grškega, nemškega, italijanskega in
ilirskega jezika. Dijak, ki je bil posebno nadarjen, jih je pisal dobro,
v zadovoljnost svojih učiteljev. Ali takih bistrih umov ni veliko. Večina
mora omagati pod težo dela, koje se ji naklada. Jaz sem si ustanovil sani
za-se načelo, da bom dajal iz ilirskega jezika le včasi kako nalogo,
katero treba prinesti šele v 14 dneh ali še pozneje. Ta naloga pa mora
biti takova, da sili dijake samostalno misliti in da navadno vzbuja v
njih tudi rodoljubje in značajnost. Za glavno sredstvo, s kojim se nauči
najprej, najlaglje in najbolj prijetno narodni jezik, pa sem smatral
vedno obilno čitanje dobrih narodnih knjig. Takrat mladina še ni imela
toliko lepega in more se reči klasičnega narodnega berila kakor ga
ima dandanes. Ali napisalo se je vendarle marsikaj dobrega tudi do one
dobe. Dijakom sem priporočal usrdno, naj čitajo Vukovo zbirko narodnih
pesnij, kojo je nabral po srbskih in hrvatskih krajih. To zbirko sem jim
tudi sam posojal. Priporočal sem jim tudi druge Vukove spise, zlasti
narodne pripovedke. Z veseljem smo pozdravljali tudi Valjavčeve kajkavske
povesti. To se ve, da sem govoril pohvalno o Kačićevem „razgovoru“ in
opominjal mladež, da ga čita in zopet čita. Isto velja še za razne druge
knjige. Opozarjal sem tudi dijake na dolžnost, da si tako čtivo drug
drugemu posojajo in, če izide kaka dobra nova ali v novo izdana stara
knjiga, da si jo tudi sami kupijo, ako so jim roditelji bolj imoviti.
Za to reč imel sem izvrstnega pomočnika, sijajno nadarjenega Karlovčana
Asangerja. Ko je prišel ta mladič na Reko, kazal je prilične vednosti
iz nekojih predmetov, v drugih pa je bil povse zanemarjen, sosebno v
grščini. Hodil je dva ali tri mesece k meni na dom, da ga v njej vsaj
nekoliko izvežbam. Ali sem se čudil njega spominu! Ob mesecu je znal
grško slovnico bolje, nego mnogi, ki so se ju učili že celi dve leti.
Kmali se je potisnil med najodličnejše dijake. Na Reki se je tudi brzo
navzel narodnega duha in je budil in širil narodno zavest ne le v svoji
šoli, ampak med vsemi učenci in sploh v vsakem društvu, v katero je
prišel. Postal je že v Primorju pravi apostol za hrvatstvo. Kadar se
je oglasila kaka nova knjiga, bil je on prvi, ki jo je kupil in čital,
potem pa jo posojal po vrsti vsem revnim znancem, bolj bogatih roditeljev
sinove pa je nagovarjal z iskreno besedo, da so jo kupili. Tako je
došlo v našo gimnazijo do 30 izvodov Čengićage in ne dosti manj tudi
Bogovićevih dram. Komaj je preteklo jedno leto, navdajal je duh žarkega
rodoljubja vse višje razrede našega zavoda in se jel pojavljati tudi v
dolnji gimnaziji. L. 1857. je uvedel ravnatelj v posebni sobi deklamacije
za vse večje dijake. Za hrvatske se jih je oglasilo že precej od konca
več nego 30, za italijanske le dva ali trije Rečani, za nemške — nijeden!
Vidic je moral prisiliti 1 Čeha in 1 Slovenca, da sta govorila po nemški.
Na teh vajah se je videlo prav očitno, kakega rodu in kake zavesti je
mladina reške gimnazije.
V.
Slavjanski in nemški profesorji reške gimnazije. Brezuspešni napori
Bahovih huzarjev.