take strani, od koje se je najmanje pričakovala. Tujih uradnikov je
dohajalo čedalje več v deželo. Zasedli so do malega vse višje in bolje
službe, v katere je sprejela vlada grozno nerada kakega domačina, ki
ni bil očiten odpadnik in izdajalec svojega naroda. Hrvatskim sinovom
je ostalo torej malo upanja, da dobe dober kruh, kadar dovršijo svoje
študije na gimnaziji in na pravoslovni akademiji. Njihovi očetje so
živeli v strašnih skrbeh za bodočnost svojih otrok. Ti očetje so bili po
veliki večini meščani, kajti takrat je hodilo v latinske šole še prav
malo kmečke dece. To pa že vemo, da so bili hrvatski meščani kakor tudi
plemenitaši jako ponemčeni, saj, kar je bilo prave gospode, znala je ne
le dobro nemški, nego se je pogovarjala po nemški tudi med sabo in s
svojimi rodbinami. Tudi med prostimi trgovci, obrtniki in rokodelci si
našel dosti doseljenih pravih Nemcev in ponemčenih Slovencev, ki so se
gredoč s trebuhom za kruhom nastavili v hrvatskih mestih in trgih. Briga
za sinove pa je zdaj vse to gospodo in vse te prostake privedla v isti
tabor opozicije zoper Bahovo vlado in sistem. Moglo se je čuti v Zagrebu
i na Reki, v Varaždinu i v Oseku, v Karlovcu i Požegi: Naša vlada nima
srca za nas in naše potrebe! Koliko brige, koliko stroškov vlagamo za
svoje sinove, da dovrše latinske šole in akademijo in se preskrbe za
bodočnost. Ali kakova sreča jih čaka v državni službi? Za pisarje jih
še radi sprejmó, sosebno za take, ki ne dobivajo nikake plače! Potem jim
naznačijo 300 ali, če so ž njimi prav zadovoljni, celo 400 gld. Naprej
gori pa se pleza čedalje teže. Čez kakih 20 let se vjame morda 7-800
gld., zdaj pa čakaj in čakaj ter hvali Boga, če ti dadé naposled 1000
gld. Brez protekcije ali debelega mazila ne prideš dalje, če se stokrat
na glavo postaviš in si odličen delavec, da ti ne najdejo para v devetih
deželah. Med pristavi in komisarji se čitajo še hrvatska imena, med
ravnatelji, predsedniki, predstojniki in svetovalci pa so naši ljudje
presneto na redko posejani. Pa zakaj to? Ali so mari naši sinovi manje
nadarjeni od tujcev? Zakaj nam ugrabljajo najprve in najbolje stolice v
vsaki službi Nemci in njihovi kranjski podrepniki? Vlada je uvedla v vse
urade in državne šole nemški jezik. E, pa dobro — bodi to po njeni volji!
Mi Hrvatje smo zvest narod, radi jezika se ne bomo nikoli spuntali. Tudi
naši mladeniči se uče in znajo nemški, često bolje nego rojeni Nemci.
Po nemški uradujejo spretno in ročno, da je veselje. Zakaj se torej ne
pomikajo v službi na kvišku, da bi dospeli sčasoma tudi na prva mesta, v
odlične, dobro plačane službe, ki se oddajajo samo Nemcem in Kranjcem.
Mi zahtevamo, da se na hrvatski zemlji oziraj vlada najprej na domačine,
~na domorodce~. Kakor ne silimo mi v nemško in kranjsko deželo, naj ne
silijo tujci niti v našo domovino, v koji imajo prvo pravico povsod
domači sinovi. Vladi ne bomo nikoli zamerili, ako bo klicala inostrance v
take službe, za koje mi nimamo dosti sposobnih ljudi, n. pr. zdravnike,
inženirje, za nekoje predmete tudi profesorje. Dozdaj še Hrvatje
nismo tako srečni, da bi pošiljali svoje dijake lahko doma v svoje
vseučilišče in v svojo politehniko. Hoditi morajo za tak pouk v Gradec
ali na Dunaj, kar je pa za mnoge roditelje predrago. Toda za upravne,
finančne in pravosodne službe pa se dobi na izber povse sposobnih
hrvatskih uradnikov, ki so vredni, da postanejo sčasoma tudi načelniki
svojih uradov s pošteno plačo. Taka govorica je šla na Hrvatskem od ust
do ust že 1858. l. in kakor nekako geslo zavladalo je zahtevanje, da
treba v banovini oddajati vse državne službe domorodcem. To načelo so
zagovarjali vsi, ki so imeli v učilnicah in med mladimi uradniki kakega
sina, sorodnika ali prijatelja, torej do malega vse mestne gosposke
rodbine. V programu nove opozicije se ni nahajal narodni jezik in narodno
uradovanje, bilo ji je samo za dober kruh. Že v Varaždinu sem slišal,
da se na Hrvatskem peče zdaj gibanica samo za tujce, Hrvatom pa se reže
ovsenjak. Kdo more zameriti našim bratom, da je začela zdaj dišati potica
tudi njim? Kmali po oktoberskem diplomu je narodna stranka povsod zopet
oživela in zdajci se ji je pridružila v vseh mestih tudi silna množica
tistih, ki so hrepeneli po gibanici. Čul si isti krič v Zagrebu in Oseku,
v Varaždinu in simtertja celo na Reki: Tujci proč — živili domorodci!
Popisal sem po večjem prilike in vzroke, radi katerih so se morale
izjaloviti vse Bahove namere. Bile so nemogoče že same po sebi in za
izvrševalce si je izbrala vlada ljudi, ki so bili iz sto razlogov za
take posle nepripravni in nesposobni. Uradnikom, ki životarijo točno ob
tako borni plači, kakor „Bahovi huzarji“, se bogme ne ljubi, da bi se
ukvarjali s politično agitacijo in oduševljali narod za nemški jezik,
nemško hegemonijo, nemški absolutizem. Posebno pa je razžalilo vsakega
izobraženega človeka postopanje silovite žandarmerije in pohujšljivo
življenje mnogih, sosebno finančnih činovnikov. Neprenehoma in silno
rastoči davki pa so bili tista granitna skala, ob kateri se je morala
razbiti v prah vsaka simpatija za novo vlado.
IV.
Hrvaška Reka in reška gimnazija. Kleman.
Dozdaj sem govoril o ljudeh in rečeh, koje sem opazoval na severu in
v sredini hrvatske dežele in dodal sem občo karakteristiko „Bahovih
huzarjev“, kojih jedro sostavljali so naši rojaki. Zdaj pa pojdimo na
jug, v hrvatsko Primorje, da vidimo tudi tam, kako se vedo zastopniki
novega sistema in kako se vladajo in kaj delajo zastopniki narodne
stranke in narodnih idealov. Za pravega gimnazijskega učitelja sem bil
potrjen l. 1855. in objednem iz varaždinske gimnazije premeščen na reško.
Izpolnila se mi je s tem srčna želja. To sem vedel iz zemljepisa, da
bom živel v goratem, skalnatem kraju, a pred mano se bo razprostiralo
čudovito, brezkončno morje, po katerem sem hrepenel že od otročjih let.
Pričakoval sem veliko novega in lepega, našel pa sem še mnogo, mnogo
več, nego mi je slikala in obetala moja mečta. Leta, katera sem prebil
v hrvatskem Primorju, štejem med najsrečnejša svojega življenja razun
zadnjih dveh, ko se mi je bilo boriti z nasledniki in dediči „Bahovih
huzarjev“, s hrvatskimi birokrati in s policijo, njihovo strežkinjo.
Reška gimnazija se je bila ponemčila že l. 1854. Od l. 1852. je sekcijski
predstojnik Kleman, desna roka ministra Tuna, neprestano opominjal
našega nadzornika doktorja Jarca, da mora v hrvatske srednje šole uvesti
nemško razlaganje. Jarc se je Hrvatov nekako bal, on ni hotel, da bi
nosil odium, češ, da je on kriv pregnanstvu narodnega jezika. Prosil je
Klemana, naj pošlje na Hrvatsko kakega zaupnega moža dunajske vlade, da
uvede to reformo. Hrvatje se potem ne bodo upirali, če vidijo, da jo
zahteva odločno isto ministerstvo in potem tudi ne bo letel nanj noben
sum, kakor da bi bil prinesel on Hrvatom germanizacijo. Kleman je nekaj
časa še premišljal in odlagal rešitev, potem pa mu je buhnilo v glavo, da
še najlaglje uredi stvar po svoji volji, ako se odpravi sam na Hrvatsko.
Tega vladinovca sem jaz prav dobro poznaval, saj je bil v ljubljanski
gimnaziji moj profesor. Kleman se je rodil na Češkem, znal je dobro
češki jezik, češka literatura pa mu je bila le malo znana. V šolah je
spadal med prve dijake, posebno rad se je učil tujih jezikov. Naučil se
je razun šolske latinščine italijanski in francoski ter kolikor toliko
tudi angleški. L. 1848. se je bavil tudi nekoliko z našim in hrvatskim
narečjem, dasi slovenski ni mogel govoriti. V šoli in s čitanjem si je
pridobil lepe vednosti iz zgodovine, veselila ga je celo matematika in
fizika, kateri nam je v osmi šoli tudi razlagal. Vidi se, da je bil
ta mož na razne plati izobražen. In priroda mu je podelila dar, da je
znal svoje vednosti prekrasno tudi drugim priobčevati. Bila je slast
ga poslušati, ko nam je razlagal zgodovino. O nadarjenosti njegovi se
torej ne more dvojiti, tembolj pa o njega značajnosti. L. 1848. je ves
gorel za jednakopravnost vseh narodov. Občeval je mnogo in kar se da
prijateljski s prvaki narodne stranke v Ljubljani. Pod spomenico, ki
je zagovarjala slovensko vseučilišče, čita se tudi njegovo ime. Ali že
1850. l. je preskočil očitno v nemški tabor. Odkar je postal ravnatelj
naše gimnazije, se je skrbno ogibal narodne družbe. V osmi šoli nam je
po njegovem napotku prepovedal učiteljski zbor, da ne smemo več zahajati
v slovensko društvo, dočim so smeli nemškutarski dijaki slobodno hoditi
v nemško kazino. Ta nesramnost je strašno razkačila mene in vse dijake,
ki so se zavedali svoje narodnosti. Precej sem sedel in napisal nekak
protest, ki ga je prinesla „Slovenija“. Urejal jo je takrat Dežman.
Kleman začne preiskavo. Jaz grem k njemu in mu povem, da je tisti dopis
moj, naj puste moje součence na miru. Kleman se je delal, kakor da bi
mu bila všeč moja odkritosrčnost. Dejal mi je: Za zdaj vam oproščamo.
Jaz smatram vaš prestopek za mladeniško prenagljenost. Kmali potem so
imeli profesorji sejo. Učitelj modroslovja, Nemec Ungar je zahteval, da
bi me zapodili iz ljubljanske gimnazije. Profesor fizike Krsnik me je
živo zagovarjal in večina mu je pritrdila. Izgnali me torej niso, ali
dali so mi slab red iz ponašanja. Tako je bilo Klemanovo opraščanje!
Ravnatelj ni ostal dolgo. Popenjal se je brzo od stopinje do stopinje:
In ni čuda, saj mu je bil pokrovitelj sam minister uka in bogočastja
Leo Tun. Pravili so, da je Klemanova žena pri njem služila in še razne
druge reči, kojih pa ne bom ponavljal, ker so morda le prazna kleveta.
Kleman je sedel kmali v ministerstvu Tunovem, ki mu je vse verjel, vse
poveril, izročil vse posle in do malega vso oblast. Vse avstrijsko
šolstvo je prišlo pod trdo, absolutno vlado brezznačajnega češkega
renegata. Kleman je pogodoval Nemcem in nemškemu jeziku, kolikor je le
mogel, slavjanščino pa teptal in gonil iz šole še mnogo hlastneje in
besneje nego magjarščino. Poluslužbene avstrijske novine so pisarile
ona leta, da je slavjansko razlaganje v gimnazijah in vseh višjih šolah
„Kindisches Plappern, ein längst bewiesener Unsinn, eine Entweihung der
Schule und der Kultur, ein Verrat an der Wissenschaft“. Tega bebastega
načela se je držal Kleman, kakor klop kože, jako verjetno se mi zdi, da
je tudi on sam pošiljal novinam take dopise. Poleg Švaba je bil Kleman
najstrupenejši in najnevarnejši sovražnik hrvatskega naroda. Kadar se
je govorilo o Hrvatih, mahnil je vselej z roko, češ, o teh ljudeh ni
vredno govoriti. Brezsrčno je postopal Kleman tudi z učitelji, če niso
bili Nemci ali njihovi podrepniki in zavezniki. Kot nadzornik je prišel
v Trst pregledat srednje šole. Na zasedanju učiteljskega zbora so se
mu bridko pritožili vsi suplenti, da si o tako nizki plači ne morejo
kupovati ni šolskih knjig, saj jih vede trdo še za življenje. Prelepo
so ga prosili, da bi jim blagovolil nakloniti kako denarno podporo. On
pa se je namrdil in jih ozmerjal. Bleknil je glupe besede, da mora biti
učitelj požrtvovalen. Društvene veselice ga ne smejo mikati. Če živi
skromno, zdeluje prav lahko in ne čuti nič malih stroškov za šolske
knjige. Tako je čvekal suplentom v dragem Trstu, kjer so morali plačevati
za najslabše stanovanje po 150 gld. na leto in tako brezdušno je čvekal
mož, ki je kot bivši učitelj sam izkusil, kako obupno težko se živi v
večjih mestih o slabi plači. Klemanu se je dr. Jarc jako priljubil že v
gimnaziji ljubljanski, ker je glasoval vedno ž njim in je storil sploh
brez kritike in ugovora vse, kar so zahtevali, in tudi vse, kar so želeli
njegovi predstojniki. Vlada je hotela poslati na Hrvatsko za nadzornika
najprej nekega slovenskega rodoljuba, rojenega Štajerca. Ta je prišel
res v Zagreb, da bi se poučil, kake prilike in neprilike ga čakajo v
tej deželi, dobival pa je z Dunaja tako čudne, med sabo si navskrižne,
nejasne in sploh vsakovrstne sumnje budeče naloge in napotke, da je
pokazal nemškim gospodom šiš in se vrnil v svojo štajersko domovino.
Zdaj je ukazal Kleman Jarcu, naj gre on osrečevat Hrvate z nemškim
šolskim sistemom in z nemškim jezikom. Novi nadzornik je bil od konca
boječ in previden. Učil se je pridno pismene ilirščine in se ni kazal
germanizatorja.
Kakor sem že povedal, je namenil Kleman, da pojde sam na Hrvatsko urejat
po svoji volji jezik predavanja. Prilomastil je najprej na Reko. Radi
silne poletne vročine je nosil lahko bluzo, platnene hlače in slamnik,
vsa oprava na njem ni bila vredna 20 gld. Vedel pa se je mogočno in
oblastno kakor kak turški paša s tremi konjskimi repi. Ravnatelj reške
gimnazije je bil duhovnik Kombol, jako blag miroljuben mož, ki ni skrival
in tajil svojega rodoljubja. Vlada ga ni marala že radi tega greha, še
bolj pa se ji je zameril, ker se ni znal hliniti in prilizovati. Kleman
je postopal ž njimi, kakor s kakim hlapcem, isto tako z drugimi učitelji.
V šoli je dijake izpraševal po nemški in ker mu niso mogli odgovarjati,
razglasil je reško gimnazijo za najzadnjo na svetu. Kombol ga je zaman
opozoril, da so se mladini razlagali vsi predmeti po hrvatski, ako bi jih
vprašal na tem jeziku, da bi mu vsaj nekateri gotovo tako odgovarjali,
da bi bil zadovoljen. Kleman skliče sejo in izjavi, da se mora učni
jezik izpremeniti in to že precej bodoče šolsko leto. Gimnazija ni za
nič zato, ker ni — nemška! Odslej bo vladal v gornji gimnaziji nemški
jezik. Rabil se bo v 3. in 4. razredu tudi v doljni, za klasične jezike,
drugi predmeti pa se bodo razlagali v njej po italijanski, ker je
italijanska tudi glavna šola na Reki. Ko se je zasedanje končalo, se
dvigne Kleman z besedami: Nachmittag gebe ich Audienz. Kdor hoče z mano
kaj govoriti, pridi v moje stanovanje. Učitelj Kurelac se je sladko
muzal, ker se mu je zdelo presmešno, da govori tako bahato človek, ki
je oblečen kakor kak popotni rokodelec bolje vrste. On niti ni šel na
to famozno avdijenco. Tudi ravnatelj je ostal doma, ker je dobro vedel,
kaka usoda ga čaka. Drugi učitelji so prišli h Klemanu in ga prosili,
da se jim dovoli, še nadalje služiti na tem zavodu. Tistim, ki so imeli
izpite in so znali nemški, se prošnja usliši, drugi so morali oditi
in si iskati drugje kruha. Poštenjak Kombol je izgubil ravnateljstvo,
dali so mu 300 gld. pokojnine! Ker o tej plači ni mogel ni živeti ni
umreti, moledoval je vlado neprestano, da bi mu jo povišala. Ko se je
naveličal čakati odgovora, je šel sam na Dunaj h Klemanu, ki se je
dal vendar toliko omečiti, da je primaknil bolehnemu starcu 100 gld.
Za ravnatelja gimnaziji je poslala vlada Štefana Vidica; ki je služil
prej v Trstu in je povabil tudi mene, da pridem za suplenta v tržaško
gimnazijo. Tudi zdaj mi je precej pisal, naj se oglasim za Reko. Iz
raznih vzrokov sem se namenil ostati še jedno leto v Varaždinu. To sem
mu tudi poročil in on mi je odpisal, da me sprejme z največjim veseljem
potem na svojo gimnazijo. V svojih pismih je kazal sploh najtoplejše
simpatije zame, kar pripisujem svojemu prijatelju Legiši, ki je bil tudi
premeščen iz Trsta na Reko ali je žal še tisto leto umrl za kolero.
Vidic je seveda gimnazijo precej ponemčil, kar mu je steklo brez težave,
kajti znali so i stari i novi profesorji nemški. Med novimi učitelji se
je navajal neki Morfides, ki se je delal za pravega Grka. Razlagal je
grški jezik in naravoslovje. Oboje je razumel precej dobro, za grščino
je zahteval in uvedel novogrški izgovor. Često je šel na kmete lovit
metulje, hrošče, kukce in žuželke. Ujete živali je nabadal na igle in
si jih pripenjal na klobuk. Ali so drli za njim reški paglavci, kadar
je prišel z dežele in korakal ponosno po reških ulicah s svojim plenom
domov! Po tem klobukovem nakitu ga je poznal vsak človek na Reki. Na
obče čudo je zasledilo bistro oko Bahove policije, da ta učitelj ni niti
Grk, niti se ne zove Morfides. Bil je nadarjen pustolovec. Rodil se je
v gornji Avstriji in se zval Nuser ali Nuserl. L. 1848. se je udeležil
raznih nemirov in nezakonitih demonstracij, pa je pobegnil na Ogersko
in se nastanil naposled v Oseku. Občujoč z Grki se je naučil novogrški,
se razglašal za Grka in si dal ime Morfides. Za Bahove vlade se je
prikazalo na Hrvatskem še več takih pustolovcev. Med nje je spadal tudi
moj varaždinski kolega Franta. Komaj je bil vpisan za pražkega akademika,
podedoval je več tisoč goldinarjev. Še tisti dan ostavi Prago, pa hajd
po svetu! Za tovariša si izbere prijatelja, ki je bil tak lahkoživec
kakor on sam. Kupila sta si dva čila konjička, na kojih sta jahala
proti Benešovu. Tu sta ostala več dni, pokupila vse smodke, ki so se
nahajale v mestu in se oba tudi zaljubila. Ljudje so ju silno častili
in ju vabili v svoje hiše, imeli so ju ne le za veseljaka, ampak tudi za
strašna bogatina in resnična plemenitaša. Plativši račune sta po noči
izginila in jo mahnila proti Kolinu, kjer sta si dobila novi ljubici
in pokupila zopet vse smodke bolje vrste. Po raznih zgodah in nezgodah
sta dospela v Linc. Ker jima je denar pošel, sta morala konja prodati.
Tovariš je kolovratil nazaj proti Pragi, Franta pa je romal v slavni
Kremsminsterski samostan. Spotoma je moral že „fehtati“. V samostanu
so ga vzeli za hlapca, sekal je dva dni drva. Od silnega napora zboli;
patri so ga pasli in zdravili več tednov zastonj. Ko nekoliko okreva, gre
proti Solnogradu. Na tem potu se pridruži krdelu gledaliških igralcev,
ravnatelj ga sprejme drage volje za „ljubovnika“. V nekem trgu so igrali
Šilerjeve razbojnike. Franta pa je znal svojo ulogo tako slabo, da so
poslušalci metali vanj gnjilo sadje in mu neprenehoma žvižgali. Po tej
nesreči vlovi v neki gorski vasi učiteljsko službo. Že čez pol leta
pa se tako naveliča tega stanu, da pobegne in začne zopet popotovati.
Mnogo tednov je beračil, ljudje so ga imeli za rokodelca. Naposled pride
na Ogrskem v veliko plemenitaško konjušnico za konjskega čuvaja in
zdravnika. Gospodarju se brzo prikupi s svojo veselostjo in šaljivostjo.
Kadarkoli je šel v Budapešt ali v Kanižo, vzel ga je vselej s sabo, da
mu krati čas s svojimi brezštevilnimi burkami in zabavnimi anekdotami.
Nekoč sta kupovala v medjimurskem Čakavcu konje. Tukaj se seznani Franta
v gostilnici z nekojimi mladimi Varaždinci. Pustivši gospodarja brez
slovesa gre ž njimi v Varaždin in uživa tu več dni njihovo gostoljubje.
Ti novi prijatelji ga z veliko hvalo priporoče ravnatelju Muzlerju, ki
ga sprejme za suplenta. Poznejo usodo njegovo sem že povedal. Hrvatski
moji prijatelji so mi pravili še za šest ali sedem drugih uradnikov,
ki so se klatili prej brez posla po svetu, pa so dobili na Hrvatskem
dobro službo samo zato, ker so znali nemški. O nekaterih je višja oblast
zvedela, da so brezznačajni pustolovci, in jih zapodila, drugi pa so
skrivali svojo cigansko preteklost tako uspešno, da so si ohranili službo
in spadali celo med zaupnike in ljubimce svojih načelnikov. Med suplenti
leta 1854. in 1855. sta bila dva vrla narodnjaka, kojih vlada ni hotela
potrditi za prava profesorja reške gimnazije: Slovenec Francelj in Čeh
Maton. Francelj je pohajal z mano dunajsko vseučilišče. Bil je lep vesel
mladenič, rodoljub v vsaki kaplji svoje krvi, v vsakem čutu svojega
srca, v vsaki misli svoje plemenite duše. Priljubil se je vsakomur o
prvem spoznanju, marsikoja deklica je po njem hrepenela in vzdihovala.
Vendar se ni hotel oženiti, ker se mu je goreča prva ljubezen pokazila
ne po nezvestobi njeni, kakor je mislil, nego po zlobni kleveti nekojih
tovarišev, ki so mu jo počrnili in pristudili. Najbolj srečnega se je
čutil Francelj, kadar je v veselem narodnem društvu prepeval slovenske
in hrvatske pesmi ter ilirske davorije. Policija ga je prijavila deželni
vladi, da je „ein unverbesserlicher Panslavist und Illyrier“. Ta ovadba
je Jarca prestrašila, da ga ni maral več na Reki. Preselil se je torej
v Varaždin, kjer je dobil službo, če se ne motim, na tamošnji realki.
Pozneje je izdajal in urejal v Varaždinu tudi hrvatski list, namenjen
prostemu narodu, za meščane pa je prirejal javna predavanja. Radi svojega
ljubeznjivega značaja ni imel med poštenimi Hrvati in Slovenci nobenega
sovražnika. Tembolj pa so ga črtili nemški samosilniki in njihovi
mameluki, kar mu služi gotovo le v čast in najboljo pohvalo.
Maton je dovršil svoje študije na Češkem. Porabil je vsako priliko,
da se korenito izobrazi. Kar vem, so ga veselile najbolj matematične
in prirodoslovne znanosti, ali si je pridobil tudi v drugih strokah
obilo vednosti in se popel sploh na višino sedanje omike. Takih mož se
nahaja dosti v češkem narodu. O Slovencih se to žal ne more trditi,
v nas je do malega vsakdo povse zadovoljen, ako se izuči in izuri v
jedni stroki, obširna splošna omika mu je navadno deveta briga. Ta
nedostatek se poznava jasno tudi v spisih naših književnikov, posebno
pesnikov. Med vzroke, da prvakuje Prešeren tako odlično med vsemi
našimi, drugače izvrstnimi poeti, treba vsekako ubrajati tudi to, da
je bil on ne le klasično, ampak vsestranski izobražen mož, kar se o
veliki večini njegovih naslednikov nikakor ne more govoriti. Levstik
n. pr. ni imel skoraj nobenega korenitega pojma o obči zgodovini,
zemljepisju, prirodoslovju, prirodopisu, računstvu in pedagogiki in
absolutno nobenega o modroslovju. Ali velika učenost in izobraženost je
človeku malo koristila za Bahove vlade, dostikrat mu je še škodila, ker
so ga smatrali „pobožni možje“ za nevarnega materijalista in liberalca.
Maton ni jemal nikomur ni verskih, ni lojalnih čutov — bil je skromen,
priljuden, tih učenjak, ali objednem pa tudi čvrst „vlastenec“, prijatelj
vsem Slavjanom, sosebno pa bratom Hrvatom. Nadzornik Jarc se mu ni
kazal nič sovražnega. Maton je želel dobiti na Hrvatskem stalno službo
že zato, ker se je mislil oženiti s prelepo Hrvatico, sestro svojega
tovariša in prijatelja. Prosil je torej večkrat nadzornika, da bi ga
dal potrditi na koncu leta za pravega profesorja reške gimnazije in Jarc
mu je tudi obetal i ustno i pismeno. Precej na začetku počitnic pa mu je
došla ovadba, ne vem, ali od reške policije ali od Švaba, da je Maton
„ein eingefleischter Panslavist und Freund aller illyrischen Ultras“.
To poročilo ga je preplašilo. Pisal je Klemanu, da bi bilo slabo za
reško gimnazijo, ako bi ostal v njej Maton. Potujoč domov se je oglasil
Maton tudi pri Klemanu in mu povedal, da je nadzornik ž njim zadovoljen,
istotako ravnatelj, zato upa, da se niti Kleman ne bo protivil njegovi
prošnji, da ga potrdi vlada za Reko. Kleman zarenči zabavljivo: Vi se
motite, ako mislite, da je nadzornik z vami zadovoljen! Ravnokar sem
prejel od njega pismo z opominom, da vas za Reko ne potrdimo. Maton je
osupnil, da mu je kar sapa zastala. Odšel je brez poklona. Pozneje so
ga potrdili za profesorja na Moravskem. S tem mu je splavala po vodi
ženitev s hrvatsko krasotico, ker je roditelji niso hoteli dati tako
daleč od domovine. Že v ustavni dobi sem čital v novinah o nekem Matonu,
ravnatelju brnske gimnazije, ki se je boril krepko zoper nemško svojat,
vladajočo v stolici moravske dežele. Morda je bil ta Maton oni isti,
kojega je Bahova vlada pregnala z Reke.