sta ji bila vohunstvo in ovaduštvo. To dedino so prejeli Bah in njegovi
tovariši neokrnjeno od sprednika Meterniha. Vohunarila je ne le prava
policija, ampak vsa birokracija, hermandadi so služili načelniki vseh
uradov. Policija je pazila najbolj na glasovite Ilire, zapisala je v črne
bukve skoro vse ilirske pisatelje. Okoli Bogovićevega stanovanja švigali
so po dnevu in po noči vohuni, ki so si zabeležili vsak korak njegov,
vsakega znanca, ki je šel k njemu. Zvečer so se plazili okolu oken in
vlekli na ušesa pomenek v hiši, da bi ujeli kako sumno besedo. Gaju ni
dosti koristilo, da je vrgel narodno zastavo iz rok in je popolnoma
utihnil, kakor da ga ni več na svetu. Bahovi ogleduhi so prežali nanj
doma in so lazili za njim, kadar je kam popotoval. Policija je vedela za
vsako besedo, kojo je izustil v samostanih na Fruški gori. Človeka ni
varovalo ovadb niti največje dostojanstvo, niti najlojalnejša preteklost,
niti najčistejša nravnost in poštenost. Bana Jelačića je tožaril
ministrom in napadal tudi javno v nemških novinah zloglasni policijski
agent Šumaher. Ban je dolgo potrpeval in molčal, naposled pa so mu vendar
le jele presedati te lažnjive ovadbe. Moč mu je bila takrat že silno
opešala, Švab se ni zanj nič brigal in mu je kazal dosti očitno svoje
zaničevanje, ali toliko oblasti je pa že še imel, da je zapodil iz dežele
lopova Šumaherja, ki je moral v 24 urah Zagreb ostaviti. Na Reki je
pravil v pivarni ud tajne policije, uradnik „Škarpeta“, da je šel on sam
Jelačića cesarju tožit radi ilojalnosti in panslavizma. Policijski agenti
so se lotili celo nadškofa Havlika, čigar nravnost je bila tako čista, da
se je zdel vsem znancem bolj podoben svetniku nego zemljanu. Tožili so
ga, da zapravlja svoje prihodke z malopridnimi babami. To nam je povedal
na Reki naš nadzornik Jarc, ki je zvedel za to nesramnost od zagrebških
kanonikov. Pozneje nam je tudi pravil, kaka huda kazen je doletela podle
ovaduhe. Ako so klevetniki skušali obrizgati s svojim strupom tako
imenitne dostojanstvenike, more se misliti, kaj so delali šele z ljudmi
nižjih stanov, ko se jim ni bilo bati velike kazni, če pride tudi njihova
laž na javnost. Zavladalo je v deželi splošno nezaupanje. V gostilnicah
nisi čul več tistih hrupnih govorov kakor nekdaj v ustavni dobi. Vsakega
neznanega gosta so sumnjičili, da bi utegnil biti kak agent policijski.
V kavarnicah je čital vsak prihodnik zase; če so se sošli znanci,
pogovarjali so se na pol glasa, da jih že pri bližnji mizi nisi mogel
lahko razumeti. Razun pravega policijskega urada je imel zloglasni Švab
še svojo posebno policijo, ki mu je pošiljala vesti o javnem mnenju in
političnih pomenkih ilirskih in drugih „panslavistov“. Švab je smatral
vse pravoslavce za izdajalce, pravoslavne pope pa za glavne rovarje in
sovražnike Avstriji. Bil je uverjen, da jim daje Rusija mastno nagrado
za njih politični trud. Ali pristudili so se mu tudi katoliški duhovniki
zagrebške vladikovine. Imel jih je za največje krivce, da se prosti
hrvatski narod ni hotel sprijazniti z novim sistemom. Posebno je črtil
tiste duhovne, ki so bili objednem učitelji v srednjih in glavnih šolah.
Imenoval jih je zapeljivce uboge mladine, obsodil bi jih bil prav rad v
mnogoletno ječo. Najbolj so si nakopali njegovo mržnjo svečeniki Torbar,
Havliček, Babić, Žanić in Veber-Tkalčević, katerega je smatral radi
nemškega imena za ~renegata~! Jako sumen se mu je dozdeval že precej
od konca vladika Štrosmajer. Kot zakrknjen Jožefovec je Švab strašno
sovražil jezuite, Štrosmajerja pa je imel za pokrovitelja vseh jezuitov,
za nadjezuita. Kadar je tekla o njem beseda, zval ga je: Erzjesuit, der
dünne Jesuit, der Jesuitenmarschal, der slavonische Messias. Mlajši
Hrvatje se bodo gotovo začudili, če jim povem, da so 1852.-1860. leta ne
le Bahovi huzarji, ampak tudi dobri rodoljubi pripisovali Štrosmajerju
silne simpatije za jezuitski red in njegova načela! To mnenje se je
razširilo po moji misli najbolj po Švabu in njegovih podrepnikih, ki so
smatrali jezuitstvo za glavni vir in znak vsake reakcije in zlobe, za
glavnega nasprotnika vladarskega samodržtva in njegove politike. Kakor
na Hrvatskem, godilo se je takrat po vsej avstrijski državi. Slavni in
ugledni možje in narodni vodniki niso bili nikjer varni, da bi jih ne
zasledovalo in lovilo tajno oko in uho politične policije. Ko je šel
minister Kulmer v neke karpatske toplice, poslala je precej za njim
dunajska hermandad svoje agente z nalogom skrbno paziti, če bo občeval s
poljskimi in ogerskimi magnati, in natanko poizvedeti, kaj se bo ž njimi
dogovarjal. Palacky in Rieger sta padla pod policijski nadzor samo zato,
ker sta bila vzorna rodoljuba. Bah je hotel kupiti od Bleiweisa „Novice“
za 5000 gld. Ta jih po nobeni ceni ni hotel prodati in nasledek je bil,
da je prišel tudi on pod policijski nadzor. Ista usoda je doletela
slovenskega prvaka in ljubljenca Slomšeka. Na uboge uradnike so prežali
od vseh strani policijski agenti. Na Hrvatskem so stregli po njih razun
c. kr. in Švabove policije načelniki vseh uradov. Vsak si je izbral izmed
svojih nižjih uradnikov in pisarjev kakega za ta posel sposobnega vohuna,
ki je opazoval, kaj delajo činovniki zunaj pisarnice, s kom občujejo,
v koje krčme zahajajo, kaj govore o vladi in o svojih predstojnikih.
Ravnatelji srednjih šol so imeli svoje vohune med dijaki; poročali so
jim ne le o življenju in napakah drugih dijakov, ampak tudi o vedenju in
napakah svojih profesorjev. Hrvat Muzler in Slovenec Marković sta bila
jedina ravnatelja, ki sta prezirala tako lopovsko pozvedavanje. Nemogoče
je našteti vse ovadbe, ki so jih pošiljali oficijalni in neoficijalni
agenti raznim uradom, deželni in državni vladi. Tožbe, ki so došle
v Zagreb jedno samo leto o Kurelcu, učitelju na Reki, bile so tako
brojne, da so sestavljale štiri prste debel sklad. Poleg drugih reških
laškatarjev ga je ovadil tudi neki zdravnik, doktor medicine. Ogovoril ga
je najprej preprijazno in ga vprašal, če je res, da je nalezel tako in
tako bolezen? Ako je res, naj mu pove to odkrito, on ga bo lečil zastonj
iz neizmernega spoštovanja do njegove učenosti in narodne značajnosti.
Kurelac hinavca opsuje in zapodi, še isti teden je napisal lopov o njem
ovadbo, ki bi ga bila spravila lahko v ječo, da ni bila tako očitno
izmišljena in lažnjiva. Med ovaduhi so se odlikovali zopet prežalostno
nekoji naši rojaki. Sodnik Tr— je tožil vladi svojega pristava, poštenega
slavjanskega rodoljuba Kavčića, ~svojega rojaka~, da nemški jezik tako
zaničuje, da govori po nemški samo s svojim psom. Take ovadbe so bile v
Bahovi dobi tako nevarne, da so mogle človeku vrat zaviti. Kavčića je
rešila le znana lažljivost in nepriljudnost sodnikova. Lažljivost je
bila sploh poglavitna črta vseh tožbâ Bahove dobe. Vzrok je bila tudi
na tem poprišču gnjus na skopost dunajske vlade. Ovadbe so donašale
jako borne prihodke. Na Reki sem te razmere dobro poznal, ker sem si
bil pridobil zaupanje policijskega komisarja Šremsa, rojenega Moravca,
ki je ljubil ne le Čehe nego vse slavjanske rojake. Šrems mi je pravil,
da služi reški policiji do 30 agentov. Vzrok tolikemu številu je bil
ta, ker se je bilo kolikor toliko bati, da izstopi v hrvatskem Primorju
kako puntarsko italijansko-magjarsko krdelo z namenom, pretolči se skoz
Hrvatsko na Ogrsko in zanetiti tam vstajo. Izmed teh 30 vohunov so bili
samo štirje za stalno sprejeti in so dobivali po 400 gld. na leto; vsi
drugi so prejemali nekaj nagrade (navadno po 2 gld.) za vsako ovadbo,
ki se je zdela komisarju vsaj nekoliko verjetna. Taka plačica ni mogla
pospeševati službene gorečnosti. Policijski agenti so se torej prav malo
brigali in trudili, da bi izvedeli kako važnejšo izjavo javnega mnenja
ali kako zanimivo skrivnost. Take reči so si navadno sami izmišljali.
Komisar Šrems mi je zatrdil, da je izmed 100 ovadb 80 naravnost lažnih,
druge so pa zvečine tako izkrivljene in spačene, da človek ne more dobiti
po njih nobenega pravega zmisla in pojma. Obenem s policijo je skrbela
za javni mir tudi c. kr. žandarmerija. Orožniki so smeli streljati, ne
le, če se jim je kdo uprl, ampak tudi, če jim je nagajal in se jim rogal.
Nahajali so se skoro vedno na potu. V Slavoniji so lovili tudi slepe
goslarje in jih tirali s sabo kot „potepuhe“, da jih izroče cesarskim
gosposkam, ki so se nahajale često mnogo ur daleč od tiste vasi, kjer
so jih zasačili. Tudi v mestih so bili včasi dovolj nadležni, motili in
razgnali so marsikatero nedolžno veselico, ki se jim je zdela neprilična
ali sumna. Vlada je rabila, kakor sem že povedal, žandarje za nekake
apostole germanizacije. Nekoč sem jih našel celo krdelo v Moravicah v
Petrovićevi gostilnici. Pri dobrem vinu so se bili jako udobrovoljili,
da so pozabili vse službene zapovedi in dolžnosti. Razgovarjali so se po
slovenski in prepevali okrogle fantovske pesmi, katere so se bili naučili
doma na Dolenjskem. Ko so zvedeli, da sem njihov rojak, povabili so me
med se in o tej priliki so mi sami povedali, da bi bili hudo kaznovani za
svoj slovenski pomenek in slovensko petje, če bi jih kdo ovadil njihovemu
glavarstvu. Prepoved domače govorice se je zdela vsem tem korenjakom
„bikovska neumnost“, ki jim službo po nepotrebnem ogrenjuje in obtežuje.
Med vsemi tujimi uradniki so se hrvatskemu narodu še najbolj prikupili
~sodniki~. Kar je govoril varaždinski odvetnik, da „inauditum
condemnant“, bila je resnica, ali taki možje in prigodki nikakor niso
bili pravilo, nego le redek izjemek, ki se je strogo kaznoval, ako se je
zanj zvedelo. Avstrijsko pravosodje one dobe se ne more baš pohvaliti,
imelo je dosti napak in nedostatkov, ali vsekako je bilo bolje od
ogrskega, ki je je veljalo tudi na Hrvatskem. Tudi novi sodniki se
niso odlikovali ~vsi~ po tistih svojstvih, ki se zahtevajo za ta stan,
nahajalo se je med njimi trmastih, surovih in svojevoljnih godrnjačev
in kričačev. Ali po veliki večini so vladali vendarle mnogo prijazneje
in pristojneje nasproti strankam nego nekdanji plemenitaši. Hrvatski
kmetje in tudi meščani so mi jih prav pogostoma hvalili. Govorili so
po priliki takole: Kranjski sodci človeka ne obsodijo precej, nego ga
dolgo izprašujejo in zaslišavajo vse priče, ki se morejo dobiti, predno
izreko svojo sodbo. Nad nami ne vpijejo in se ne zadirajo tako osorno
kakor so se naši grajščaki in njihovi podrepniki. Iz ust teh Kranjcev ne
čujemo nikoli nobene psovke. Krivca tudi ne pretepajo za vsako malenkost,
niti ga ne sramote vpričo drugih ljudi. Tudi zdaj se godi mnogim ljudem
velika krivica, katere sodišča ne morejo ali pa nečejo poravnati. Vendar
pa sodijo „Kranjci“ bolj pravično nego so sodili naša gospoda: zdaj je
človek prav čisto zadovoljen s koncem svoje pravde, ker se je rešila
tako, kakor zahteva tu naša pamet in pravica božja. Nekdaj pa se ni
nikoli vedelo, kako se zvrši kak razpor, naj je bila stvar še bolj jasna
in očitna, sodec jo je mečkal in mencal, dokler se je vsa osvaljkala in
zamazala, da se ni več poznala prava barva, in se je sodilo o njej, kakor
se je hotelo. Še bolj važno, nego te izjave, pa je neovržno dejstvo, da
je po povratu stare ustave tudi hrvatski sabor sklenil, da se pridrže v
hrvatski kraljevini avstrijski zakoni, le škoda, da ni dal iz njih nekoje
paragrafe izbrisati in jih zameniti z bolj človeškimi in primernimi k
sedanjemu času in stanju prosvete. Omeniti moram, da prosto ljudstvo ni
odobravalo brezpogojno uradovanja in postopanja „kranjskih“ sodnikov.
Grajalo je posebno to, da imajo hudodelci v ječah tako dobro in obilno
hrano, ki je mnogo bolja nego v marsikoji trdni kmečki hiši. Dejali so
mi povsod, da je za take malopridneže dovolj, ako se jim da opoludne
malo ričeta in vode, sicer pa le ovsenjak in še to pičo, da bi si morali
prislužiti sami s trdim delom. Najbolj pa je pohujševala brate Hrvate
prisega. Dajala se je po splošnem uverjenju prepogostoma in premalo
slovesno, kar ji je jemalo strahoto in vrednost. Ali tudi Bahovi sodniki
so mi tožili, to morem zatrditi po duši, do malega vsi, da je izgubila
na Hrvatskem prisega vso tisto imenitnost in svečanost, katero ima v
vseh omikanih deželah. Čujmo zaporedoma obe trditvi! Sodniki so govorili
in to po pravici, da ljudje tako prisegajo, kakor se jim zdi najbolj
koristno. Za resnico jim ni nič mari. Najbrž jim še na misel ne pride,
da se s krivo prisego okalja in obremeni duša i. t. d. Kmetje in drugi
prosti ljudje pa so modrovali povse drugače. Jezili so se: Gospodje
sodniki imajo prisego menda za predpustno burko. Za vsako drobnjavo, za
vsak nič zahtevajo prisego. Sosedu posodim nož. On ga izgubi in mi ga ne
more vrniti, plačati pa tudi ne, ker nima denarja. Jaz ga tožim in sodnik
veli: Prisezi, da si mu ga posodil. Le pomislite — nož ni bil vreden
ni pol forinta in jaz sem moral priseči. Pa kakove so te nove prisege?
Prižgeta se dva koščka sveče, v sredo se postavi majhno, zamazano
razpelce, kakor da se igrajo otroci. V pisarni stoje tudi drugi ljudje,
ki zijajo vate in sodnika, da te mora sram biti. Sodnik ti čita prisego,
ti dvigneš tri prste, jecljaš za njim, da si ga pravo niti ne umeješ in
— stvar je gotova. Ako si prisegel, dobiš pravdo in če si tudi stokrat
sam uverjen, da si slepar. Nekdaj se je prisegalo vse drugače, tako kakor
treba: v cerkvi ali kapelici in na sveti evangelij. Razpelo je bilo,
kakor se pristaja, veliko kakor doleten mož, ne pa taka smešna podobica,
ki ni dolga niti pedenj. Evo sam razlog, zakaj je zginila svetost prisegi
in je noben pameten človek ne more smatrati za kaj groznega, važnega
in resnega. Ljudje se ji smejejo, nihče je nima, če je kriva za velik
greh, ki mu onesnaži in pogubi dušo. Zato je zdaj vse polno krivih
priseg in radi njih ne pokaže Bog nikoli svoje jeze, ker on najbolje
ve, da je vse skupaj le bedasta in ničvredna gluma. V stare čase se je
pela druga, bolj trda popevka. Če se je zaklel kdo po krivem, vzel ga je
dostikrat kmalu po tem hudobec ali pa ga je doletela kaka druga velika
kazen: zvečine je še tisto leto umrl, kar nagloma, brez izpovedi, sv.
obhajila in poslednjega olja. Često so trpeli radi njegovega hudodelstva
tudi nedolžni otroci njegovi. Mnogi so oglušili, onemeli ali zblazneli.
Sedanja prisega se zdi ljudem tako malo prava in veljavna, da se pijanci
včasi vpričo vseh gostov še bahajo, da so prisegli po krivem in jih
vest zato nič ne peče. Take nazore o sedanji prisegi sem našel ne le v
hrvatskem, ampak tudi v slovenskem narodu in živa potreba bi bila, da
jih premišljajo in upoštevajo naši juristi, kadar se naglaša nujnost
pravosodnih reform in napredkov...
Bahove novine so hvalisale avstrijsko pravosodstvo, da je odpravilo na
Hrvatskem palico. Ta trditev je povse lažna. Palico so rabili često
tudi Bahovi huzarji, dasi ne tako pogostoma kakor ob času plemenitaških
sodišč. Padala je najbolj na take grešnike, ki so se uprli kakemu
uradu ali ki niso izpolnjevali uradne zapovedi. Hrvatskim pravoslovcem
to ni ugajalo. Trdili so in to gotovo po pravici, da taka kazen za tak
prestopek dobiva podobo uradnega maščevanja, kar se ne ujema z duhom
zakonika. Po njihovem mnenju morala bi se vihteti palica in šiba najbolj
za take prestopke, kateri izvirajo iz objesti in samopašnosti. Dober
gospodar zasadi vrt z žlahtnim mladim drevjem. Poreden dečko se priplazi
na vrt in ta drevesca iz same zlobe poruje in polomi. Takega paglavca
treba brez milosti našeškati, ne pa ga pasti nekoliko tednov v ječi, kjer
v društvu malopridnih ljudi dozori prav lahko za korenitega hudodelca.
Bahovi časniki so razglašali nove avstrijske urade na Hrvatskem in
Ogrskem za šole nravnosti in pravičnosti, kojim se ne more očitati
nikakoršna korupcija. Pod prejšnjo vlado se je nesramno podkupavalo,
za denar se je doseglo vse, se odvrnila vsaka kazen, se dobila vsaka
pravda. Izobraženi Hrvatje niso hoteli zagovarjati starega sistema ali
so trdili soglasno, da je to očitanje prehudo in tudi novi uradi niso
brez maroge. Maže in laže se tudi zdaj in vrše se kdaj i hudodelski
podkupi, samo da bolj previdno in skrivaj nego nekdaj. Iz svoje izkušnje
moram povedati, da Hrvatje govore resnico. To, kar imenujemo ~mazanje~,
razvilo se je na Hrvatskem povse naravno iz narodnih običajev. Naši
hrvatski bratje kaj radi vabijo v svoje hiše vse prijatelje in dobre
znance na gostbe in veselice. Njihovo gostoljubje je res velikansko in
objednem prisrčno, brez hinavščine, bahatosti in postranskih namenov.
Kakor druge znance, so si vabili v goste tudi nove uradnike, s kojimi so
se bili gospodarji seznanili neposredno ali posredno. Razvije se preživa
veselica. Prihodnike kar očarajo preljubeznjivi sprejemi, zaduševni
pozdravi gospodarjevi, gladki in jedernati ogovori miznega ravnatelja,
prekrasne, iskrene, živahne in vendar mile in nežne hrvatske gospe in
gospodične. Vse jedi so sveže, izborno pripravljene, okusne in tečne,
pijača pa vselej taka, kakoršno je Bog dal. Zabava traja po več ur,
česar pa nihče ne opazi, ker preteka čas o neprisiljenih, odkritosrčnih
pogovorih in oduševljenih napitnicah in zdravicah prijetno in brzo, kakor
da je sedlo veselo društvo komaj pred pol ure za mizo. O takih prilikah
so morali dobiti „nemški“ činovniki najbolje mnenje o hrvatskem narodu.
Priznavali so očitno, da so živeli do zdaj v žalostni zmoti, imajoč
Hrvate za surove poludivjake. Užite veselice niso mogli več pozabiti in
prehvaliti. In jednako lepe zabave so se vršile povsod, kamorkoli so jih
vabili. Kakor se je iz Savla razvil Pavel, prelevili so se do malega vsi
ti tuji prihodniki iz sovražnikov hrvatskega naroda v njegove prijatelje
in brezpogojne častilce. Na takih shodih so imeli dovolj prilik, da
se seznanijo korenito s preljubeznjivim značajem in društveno omiko
svojih hrvatskih gostiteljev in vseh njihovih gostov. Uverili so se, da
je v hrvatski gospodi po razmeri ravno toliko izobraženosti, kakor v
cislajtanski, morali so celo pripoznati, da v raznih društvenih krepostih
Hrvatje Nemce prekašajo. V priljudnosti in zabavnosti ostajajo avstrijski
Nemci daleč, daleč za Hrvati. Sosebno se nikakor ne morejo skušati ž
njimi v govorništvu. Dočim je malo ne vsak Hrvat rojen govornik, kateremu
teče beseda gladko, sladko in pravilno, če treba po celo uro in še dalje,
jecljata Nemec in Slovenec, kakor da se učita šele govoriti. Nemcu
sploh priroda ni podelila tega daru. Če ni dovršil srednjih šol, ne zna
ni logično misliti ni logično in ročno govoriti. Slavjan je za to reč
bolje nadarjen, ali Slovenci imajo dandanes med vsemi brati najmanje te
sposobnosti, ker so jim tuji samosilniki preveč okrušili in pokvarili
prvotni značaj. Nemške uradnike je začudilo in prehvapilo tudi to, da
so našli med Hrvati mnogo več ljudi, ki so znali razne tuje jezike in
literature nego med Nemci. Znanje in vezi med tujci in domačini so se
množile in krepile od leta do leta. Mnogi Bahovci so se zaljubili v
dražestne hrvatske gospodične, ki so se odlikovale znatno proti Nemkam s
svojim neprisiljenim, naravnim razgovorom in vedenjem s svojo prirojeno
iskrenostjo i po slovenskem i po hrvatskem pomenu te besede. Dosti takih
srčnih zavez se je zvršilo s poroko in zakonom. Sosebno ob trgatvi
prikipi do vrhunca hrvatska ~široka volja~, takrat se prireja tudi največ
shodov, gostitev in zabav. Bahovi uradniki so se jih udeleževali čedalje
rajše in po obilnejšem številu. Prijateljstvo med njimi in hrvatskimi
hišami je raslo in se okrepčevalo na vsakem novem shodu. Postali so si
drug drugemu domači in dostikrat celo sorodniki. Dekla ali gospodinja
prinese jim na dom košaro sladkega grozdja za poskušnjo: kaj ali hočejo
ta dar odkloniti? S tem bi razžalili svoje dobre gostoljubne znance,
s kojimi so se bili že zdavnaj pobratili. Žlahtna kraljevina se torej
sprejme in če se ni zavrgel ta, ne morejo se zavreči tahko ni drugi
darovi. Pošlje se jim ali na dom ali v urad kostanja, jabolk, gosposkih
hrušk, orehov, breskev. V mnogih hišah se redi tudi brez števila
kuretine. Da se ljudje uradni gospodi še bolj prikupijo, prineso ji
piščet, račic, tolsto gosko ali slavnega purana. Svinjine si prikrmi
hrvatska zemlja cele gore. Pleče, gnjat, krača, mastne klobase prilegajo
se vsakemu zdravemu želodcu, dišale bodo nemara tudi uradnikom. Ali
to se ve, da se pričakuje potem od obdarjenih gospodov ugodljivost in
postrežnost, da bodo n. pr. pospeševali rešitev vlog in se potrudili,
da se rešijo povoljno, ne v zgubo, nego v korist in dobiček. Denarja se
navadno za dar ne ponuja nekaj zato, ker ni navada, najbolj pa zaradi
tega ne, ker je kmetom in meščanom trdo za denar. Za najbolje darilo se
smatra sodček dobrega vina. Čul sem samo za grajščake in bogatine, da
so hoteli podkupiti z novci kakega profesorja, sodnika ali županijskega
činovnika. Jaz sam sem doživel samo dva taka pripetljaja. Ko sva se
izprehajala v Varaždinu po drevoredu jaz in moj prijatelj Žepič, stopil
je k njemu imovit meščan in mu hotel stisniti v roko 10 gld. Žepič se
je branil. Brez uspeha ga je pregovarjal meščan, da bi denar spravil.
Ko se je naveličal ponujati mu svoj desetak, začel je mojega prijatelja
na ves glas psovati, da je prišel zato med Hrvate, da jim ugonobi deco.
Ta možakar je imel v naši šoli sina, ki je bil strašno razposajen,
objednem pa prav slabe glave. Oče mu je torej hotel dvojke in trojke s
svojim desetakom poravnati v kole. Ker se mu to ni posrečilo, razglašal
je potem vse „kranjske“ učitelje za brezvestne „galženjake“, koje bi
trebalo obesiti ali vsaj sramotno pregnati iz dežele. Nekaj takega kar
Žepiču, se je primerilo tudi meni. Neki kovač je hotel kupiti od mene za
sina prvi red s kupčkom starih petic in dvajsetic. Ko sem ga zapodil,
je zagodrnjal: „Če je taka, je pa tudi prav, pa ta denar zapijem, bom
imel od njega vsaj kaj užitka.“ Razlagaje na Reki zgodovino hrvatskega
slovstva govoril sem tudi o šolah, kakove so bile pred l. 1848. Povedal
sem tudi to, da so se dali mnogi učitelji takrat „mazati“, da so
prejemali darila od roditeljev svojih učencev. Komaj sem to izustil,
začne se mladina smejati in oglasi se drug za drugim: Gospod, saj se
godi še dandanes ravno tako. Vsi niso taki, ali imamo profesorje, ki
ne dade dobrega reda brez mastnega daru. Isto so mi pravili tudi bivši
dijaki zagrebški, s kojimi sem se sešel po maturi v Maksimiru. In ravno
v Zagrebu sem videl na svoje oči srno, katero je dobil od očeta dveh
svojih dijakov naš rojak Lenart. Jaz ga pogledam in zmajem z glavo.
Njega pa ne obide ni sram ni kaka stiska. Povse ravnodušno mi veli: Jaz
imam za svojo veliko rodbino preslabe dohodke. Treba mi je priboljška,
še bog, če mi ga hoče kdo dati. Jaz sem vzdihnil: Pač resničen je stari
pregovor: Paupertas meretrix. Ne daleč od Zagreba nameril sem se na
drugega rojaka, ki mi je celo dokazoval, da je podkupovanje potrebno in
brez njega da ne bi mogel izvrševati svojih pravosodnih dolžnosti. Tega
zanimivega moža popišem pozneje bolj natanko. Mazalo se je kar javno
tudi v Varaždinu. Služkinja mi je prinesla veliko pisano košaro grozdja
in dejala: Naša gospa Vam pošiljajo tale dar — vaša naj bo tudi košara,
saj jih imamo še več drugih. Jaz sem ji rekel precej osorno, da ne maram
ni grozdja ni košare. Ona vzame molče košaro in jo odnese k mojemu
tovarišu Franti. Ko pridem čez uro k njemu, mi veli: Ti, zdaj se pa lahko
nazoblješ mojega grozdja, dobil sem ga od nekega župnika, s kojim sem se
bil o počitnicah seznanil. Jaz mu odgovorim: Lepa hvala! Ta košara mi
je znana, ni dolgo, kar je stala na moji mizi, ali je morala „odlaziti“.
Tudi vem, da je ta tvoj župnik ženskega spola in stanuje v Varaždinu.
Cinika Frante moje besede niso niti razžalile, niti ga spravile v kako
zadrego. Zakrohotal se je: „Morda trdiš resnico. Ali govori, kar hočeš,
to grozdje je vendarle sladko in ni čisto nič v rodu tistemu, ki ga ni
marala slavna lisica v bajki“. Moram pripomniti, da tudi izobraženi
Hrvatje niso grajali mazanja, obsojali so le podkupovanje v denarjih,
kadar je šlo za veliko svoto ali važno pravdo. Moj varaždinski ravnatelj
je bil dober kakor duša, pošten in pravičen, kar se misliti more. O
mazilih pa je dejal: Vem, da strogi pedagogi imenujejo darove, ki se
nosijo državnim službenikom mito in jih smatrajo za veliko nezakonitost
ali pa celo za hudodelstvo. Jaz sodim drugače. Ako me povabi na obed
gospodar, ki ima v moji šoli sina, pridem rad k njemu, ker bi ga sicer
ozlovoljil in razžalil. Smešno bi bilo misliti, da me hoče z jedjo in
pijačo podkupiti, če dam sinu dober red. Povabil me je po našem narodnem
običaju iz priljudnosti in prijaznosti, ne pa s sebičnim namenom. In
če mi prinese njegova žena ali dekla košaro grozdja ali sadja ali kaj
kuretine, se tudi ne bom dosti branil. Tudi takih darov jaz ne morem
imeti za podkupnino, že zato ne, ker so preveč neznatni. Pošljejo se mi
zato, ker priznajo roditelji dijakovi trud, ki ga imam z njihovim sinom
in me hočejo po tem lepem načinu nekako prositi, da bi ž njim potrpel in
ga vspodbujal z blagim opominom na pridnost. Iz vsega, kar sem povedal,
se lahko povzame, da se za „mazila“ Bahov sistem ni razlikoval dosti od
starohrvatskega. Če so se Bahovi huzarji ustili in pisarili v novine, da
niso nikoli omadeževali svojih rok z mitom, je bilo to prazno samohvalje
in smešna bahatost, ki se nikakor ni ujemala z dejstvi. Često se je
„mazalo“, da uradnik niti vedel ni. Ko je škrtal s peresom po papirju v
svoji pisarnici, prišla je k njegovi gospej ženska z gosko ali puranom
in velela: Tole sem Vam prinesla za kuhinjo, moj mož ima pravdo, pa
prosim, da bi rekli zanj svojemu gospodu kako prijazno besedo. Uverite
se, da znamo biti hvaležni za tako uslugo. Gospodinje so se malokdaj
branile takih krasnih daril, ker se je pretežko zdelovalo o plači, kojo
so dobivali njihovi možje. Tem še dostikrat povedale niso, odkod jim je
prišel tolsti puran, mislili so, da ga je kupila žena na trgu.
Izmed vseh tujih uradnikov so se Hrvatom najhuje zamerili in pristudili
finančni. Ustavna doba ni poznavala ni cislajtanskega kolka, ni državnega
monopola za duhan. Ti dve novici sta razkačili vse stanove, more se reči,
ves narod. Ban Jelačić je moral čuti radi njih marsikatero zbodljivo
psovko. Na Hrvatskem se je prej pridelovalo duhana, kolikor se je hotelo.
Stari možje tam še dandanes bridko vzdihujejo po svojem nekdanjem dobrem
tabaku in po smodkah, ki so se dobivale v slepo ceno. Davkarji niso na
vsem svetu nikjer priljubljeni, Hrvatom so primrzeli ti Bahovi činovniki
precej, ko so se prikazali, radi osornosti in nepreprosne strogosti, s
kojo so iztirjavali davke. Pripovedovale so se brezštevilne prigodbe,
kako neusmiljeno so rubili kmete, ki niso mogli plačati štibre. Jedno
tako rubežen sem sam videl v majhni vasi ob cesti, ki gre z Reke proti
Karlovcu. Gospodarju so odgnali biriči zadnjo kravico iz hleva, zadnje
prase iz svinjaka, prodali so mu tudi zakonsko posteljo, otroku so
strgali iz ušesa zlatega murčka i. t. d. To je bila v nebo vpijoča uradna
nezakonitost in surovost. Ali treba priznati resnico, da višja oblast
nikakor ni odobravala tega brezsrčnega divjaštva, nego je hudo kaznovala
uradnika in beriča, ki sta je zakrivila. Tako sem slišal tudi po drugod,
da so bili strogo preganjani vsi tisti uradniki, za katere se je zvedelo
kako tako hudodelstvo. Ali kmetje so se tako bali teh ljudi, da se često
niso drznili klicati na pomoč višjo oblast zoper lopovske samosilnike.
Posebno na to so se mi tožili kmetje, da nikoli prav ne vedo, koliko
morajo plačati davka. Uradnik jih vpraša, koliko si prinesel? Toliko in
toliko! Pravi: daj simo! Navadno se mu zdi premalo, preveč pa nikoli.
Na plačilno polo zapiše dostikrat manje nego je prejel. Prebitek spravi
v svoj žep. Taki gospodje so ti vražji Kranjci. Takim govoricam se ne
sme vselej verjeti. Uveril sem se, da so marsikdaj gospodarji sedeli po
cele dni v krčmi, potem se pa lagali, da jim je denar ugrabil davkar,
v davčnih bukvicah ali na plačilni poli pa ni nič zabeležil, da je kaj
dobil. Nepobitna resnica pa ostaneta dve drugi dejstvi. Jedno je, da
so govorili in postopali finančni uradniki često s hrvatskimi ljudmi
preosorno, surovo, do skrajnosti nepriljudno. Večkrat sem videl to na
svoje oči in slišal na svoja ušesa. Druga še težja resnica pa je to, da
so se davki povečavali in povišavali od leta do leta. Včasi so davki
ostali jednaki lanskim, zato pa so narasle tembolj priklade. Kmetje in
meščani niso nobene reči na svetu tako preklinjali, kakor te priklade,
katere si je izmislil menda sam peklenski hudobec. Vsi kmečki in hišni
gospodarji so govorili, če pojde še deset let tako dalje, da bodo morali
ali sami prodati vse, kar imajo, ali pa jim proda imetek gosposka radi
zaostalih davkov. V Jaski mi je pokazal pošten, jako napreden mož davčno
knjižico, po koji sem se uveril, da je plačal l. 1852. vsega davka samo
12 gold., l. 1858. pa že 38 gold. L. 1860. so kmetje in meščani sploh
trdili, da plačujejo zdaj vsaj dvakrat toliko, kakor so ob prihodu
nemških uradnikov, mnogi pa še veliko, veliko več, nekateri mesto 10
gold. 50 goldinarjev! Po takem ni čudo, da so bili davčni činovniki
glavno strašilo za Hrvate in so jih preklinjali povsod, i v mestih i
na deželi, dasi davkov niso povečavali oni, nego so pobirali samo to,
kar so zahtevali in nakladali dunajski mogočniki. Pridružil pa se je še
en razlog, da so ljudje te gospode črtili in zaničevali. Res, da se je
nahajalo med njimi tudi izvrstnih mož, n. pr. Brusić, Slovenec Šelander,
Maleševič in mnogo veleporabnih in marljivih delavcev, ali poleg njih je
sedelo v finančnih uradih le preveč malopridnežev, ki so sramotili sebe
in svoj stan. Uradniki vseh strok so mi sami pravili, da se v nobenem
drugem uradu ni nabralo toliko smetij in sodrge kakor v finančnem.
Sosebno med nižjimi uradniki je bilo vse polno razuzdancev, pijancev,
ponočnjakov, kvartopircev, sleparjev, vohunov in ovaduhov. Mnogi so
se silno zadolžili in se niso iz dolgov nikoli izkopali. Nekateri so
imeli plačilne pole vedno zastavljene. Če se je v kaki krčmi brez mere
razsajalo, dejali so ljudje, ki so šli mimo hiše: Tu notri je gotovo kak
financijaš! Že zaradi vsako leto večjih davkov ni bilo mogoče, da bi se
Bahova vlada v narodu ukoreninila in mu priljubila. Grdo vedenje mnogih
finančnih uradnikov pa ji je izpodkopavalo še bolj vsak ugled in tisto
resnično spoštovanje, brez katerega ne more prebiti nobena posvetna in
cerkvena oblast.