Hohenvarta, o kojih bom govoril pozneje. Zdaj pa moram načrtati bolj
natanko značaj te vlade. Njen namen in smoter nam je znan: hotela je
uvesti na Hrvatskem avstrijske zakone in to deželo sčasoma ponemčiti s
pomočjo šole in birokracije. Ta težnja ni obetala nobenega uspeha, ali
nekaj se je dalo vendarle doseči. Dobra uprava bi deželo sprijaznila
z jednotno državo, pozabila bi staro ustavo, katero so uživali samo
gospoda, plemenitaši, nekoji cerkveni prvaki in meščani. Mnogo novih
prijateljev bi si bil lahko dobil tudi nemški jezik, da so postopali
njegovi apostoli, novi uradniki s hrvatskim narodom blago, prijateljski,
pomagaje mu s poukom in dobrim svetom in ne nakladaje nanj pretežkih
bremen, kojih ni mogel nositi. Sosebno davke trebalo je prej znižati
nego povišati, nikakor pa se niso smeli grditi in surovo razdirati
narodni običaji in nazori. Ali za take reči niso imeli Bahovi gospodje
ni razuma, ni volje ne iz kake prirojene hudobnosti nego zato, ker so
bili — ~birokrati~. Ljudje te vrste se brigajo le za svoje paragrafe, za
vse drugo jim ni nič mari. Vedo se tako, kakor da so ustvarjeni narodi
za uradnike, ne pa uradniki za narode. Vsako pravdo in vsako drugo stvar
presojajo le po paragrafih, ne pa po prilikah in živih potrebah, v kojih
se nahajata ljudstvo in dežela. Hrvatske zadruge so bile tem borniranim
prihajačem: Unsinn, Dummheit, Schweinerei, narodni slepci, ki prepevajo,
brenkaje na gosli, narodne pesni pred cerkvijo, pa: Landstreicher,
nationale Hetzer, fanatische Vagabunden. Ti birokrati so zasedli že leta
1855. vse hrvatske urade razun občinskih. Po duhu in navadah svojih se
niso med sabo nič razlikovali, naj so bili upravni, sodni ali finančni.
V vseh pisarnicah so vladali edino le paragrafi, pa naj se z zahtevami
praktičnega življenja ujemajo ali ne ujemajo. Po mišljenju svojem pa
so spadali Bahovci na dve, precej različni vrsti. Starejši uradniki,
ravnatelji, predsedniki, predstojniki in sploh načelniki uradom so
dovršili svoje študije še pred l. 1848. Prišli so torej iz Meternihove
šole in so se držali kakor klop vseh nazorov in običajev te zloglasne
dobe in učilnice. Imeli so vsi velike misli o državi in njenih pravicah,
skoro še večje pa o sebi in svojih pravicah. Kot načelniki so zahtevali
od podložnih uradnikov slepo pokorščino in domalega obožavanje svoje
ličnosti. Kdor si je hotel nakloniti njihovo milost, moral se jim je
prilizovati po pasje, uganiti željo njihovo, še predno so jo povedali.
Proti občinstvu so se vedli mogočno kakor turški paše in bimbaše;
smatrali so se za absolutne, vseoblastne vladarjeve namestnike, za
narodno blaginjo pa so se brigali toliko kakor za lanski sneg. Ministrom
in tudi nižjim poglavarjem svojim pa so dajali mnogo večjo čast, nego jim
je šla, proti njim so bili brez konca in kraja ponižni, udani, ugodljivi,
po pasje servilni, da so se morali gnjusiti vsakomur ki je imel kaj pojma
o človeškem dostojanstvu. Brezverstvo se ni moglo očitati Meternihovim
gojencem. Vero so imeli za potrebno že iz policijskih razlogov, da se
ohrani po njej red in mir v državi. Ali cerkvi ti možje niso privoščili
nikake samostalnosti in svobode; po njihovem mnenju mora imeti vlada
tudi v vseh cerkvenih vprašanjih in rečeh prvo in odločilno besedo. Ne
le nižji duhovniki, ampak tudi škofje smejo naj storiti in ukreniti samo
to, kar jim dovoljuje in zapoveda državna oblast. Tudi papeževi ukazi
in opomini potrebujejo odobrenja dunajske vlade, brez njega ostanejo za
vse veke neveljavni v avstrijski državi. Meternihovi dijaki so bili,
da povem ob kratkem, trdo zapečeni, nepreprosni jožefovci, ki so pa
segali v svojih zahtevah pravzaprav še dalje nego cesar Jožef II. To se
ve, da takim zakrknjenim birokratom ni mogel biti všeč konkordat, ki
ga je avstrijska vlada sklenila s papežem l. 1855. Očitno niso smeli
ugovarjati, tembolj pa so zabavljali, kadar so bili sami med sabo.
Najbolj jih je kačila določba tega ugovora, da duhovnik, ki je obsojen
v zapor, ne pride v ječo kakor drugi grešniki, nego v kak samostan ali
v kak drug udoben kraj, kjer bo morda užival lahko vse dobrote tega
sveta. Konkordat so sovražili ne le vsi liberalni Nemci, ampak tudi vsi
neliberalni Meternihovci razun Hohenvarta, ki je bil vedno oduševljen za
vse, kar je ukrenil dunajski dvor. Prva leta po razglašenju konkordata
se je v Avstriji močno svetničilo, vnanja pobožnost se je šopirila v
cerkvah, na ulici in celo v uradih. Ob nedeljah so pohajali birokrati
prav pridno božjo službo, njihovi predstojniki so nosili v cerkev debele
„svete“ bukve, na koje so čitali vso mašo jako izpodbudno. Zanemarjali
niso niti izpovedi in obhajila niti koje druge dolžnosti katoliških
kristijanov. V gostilnicah so jedli ob petkih postne jedi, doma na
skrivnem pa so se včasi vendarle kolikor toliko omrsili s kako kranjsko
klobaso ali s turopoljsko slanino. Dunajski vladi so se klanjali vsi
birokrati do črne zemlje, vse ministre so smatrali za ženialne može,
koje nam vsi narodi zavidajo. Jedina izimka je bil minister Tun, kojega
so razglašale vse liberalne in poluliberalne nemške novine za očeta
vražjega konkordata in so ga črtili Nemci in njegovi podrepniki že zato,
ker je bil po svojem mišljenju Čeh in Slavjan. Nemški časniki zunaj
Avstrije so napadali tudi Baha kot sokrivca Tunovega, ali jim Bahovi
huzarji niso prav verjeli, imeli so ga za skrivnega somišljenika, ki bo
pustil, ko dojde prava prilika, tercijalskega Tuna na cedilu. Uradniki
druge vrste so hodili 1848. še v šolo, mnogi v gimnazije, precej jih je
bilo zapisanih tudi v vseučiliščih. Sosebno ti so se živo in često tudi
dejanski udeleževali prigodkov in viharjev tistega preznamenitega leta.
Nasrkali so se v njih svobodnih idej, mnogi tudi oduševljenja za svoj
slavjanski narod in jezik. Precej je bilo tudi takih, ki so se navzeli
sovraštva do birokracije in nje napuha in praznoglavja. Stopivši v
državno službo rugali in smejali so se svojim starokopitnim načelnikom.
V društvu so oponašali njihovo govorico in pripovedovali o njih sto
zabavnih anekdot, imeli so jih za „Pepčke“, za objekta foppabilia. To
pa navadno ni trajalo dolgo. Kmali so se uverili, da žive v policijskem
zraku, da predstojniki vedo za njihove zabavljice in burke in jih ne le
pisano gledajo, ampak jim se tudi maščujejo, pošiljajo o njih višjim
oblastim neugodna poročila. Zdaj so videli, da visi nad njimi Damoklov
meč in minula jih je vsa srčnost in zabavljivost. Upreženi vsak dan v
trdi jarem privadili so se malo po malem sužnjosti in nje šeg, dobrikali
se poglavarjem in trudili s pridnim črčkanjem, da jih udobrovoljijo in si
pridobe in ohranijo njihovo milost. Mnogi so se sčasoma tako predelali
in prelevili, da jih po njihovem vnanjem vedenju nisi lahko razločil od
Meternihovih birokratov. Bili so ravno tako samozavestni, samopridni in
za narod brezsrčni kakor ti. Nahajalo pa se je dosti tudi takih, ki so
se hoteli naužiti svoje mladosti in so hrepeneli le po veselicah, za
službo se pa samo toliko brigali, da jih iz nje niso mogli zapoditi.
Delalo se je v pisarnicah strašno mnogo, popisale so se vsak dan
brezštevilne pole papirja, v prodajalnicah se ni prodalo nobenega blaga
toliko kakor papirja. Zapisovalo se je vse, kar je bilo res potrebno,
ali še veliko, veliko več pa takega, kar je bilo popolnoma nepotrebno.
Porabilo se je mnogo črnila za take reči, ki so se dale ustno s tremi
besedami opraviti. Pisalo se je zvečine po nekaki šabloni, po vzorcih,
jahali so se šimeljni, kakor pravijo birokrati. Zaman je prišlo od
zgoraj več opominov, da se piši samo to, kar je trajne vrednosti, to
je, kar se utegne kdaj v bodočnosti potrebovati. Birokrati so se držali
svojih globoko ukoreninjenih razvad stanovitno in verno kakor dober
kristjan zapovedi svetega evangelija. Vrednost uradov se je cenila po
številkah aktov. Najbolje je izpolnoval svoje dolžnosti tisti, v katerem
se je nabralo največ aktov. Moj prijatelj Ravnik, ravnatelj glavne
šole v istrskem mestu Kastvu, je bil hud sovražnik takim birokratskim
bedastočam. Zapisaval je samo to, kar je bilo nujno potrebno, in takih
reči ni bilo mnogo. Tako se je zgodilo, da je poslal na Reko o vseh
svetih šele svoj deveti akt za tisto leto. Ta prezanimiva novica se
je po bliskovo razširila po vseh državnih uradih, ki so bili na Reki,
in Ravnikov akt je romal iz jedne pisarnice v drugo in vzbujal povsod
brezkončno strmenje in krohotanje. Jedini Vidic, ravnatelj gimnazije,
je zaklical na pol zavidno na pol pohvalno: Glücklicher Ravnik! Jedini
jezik, ki se je smel rabiti v c. kr. uradih, je bil nemški, ali ta uradna
nemščina se je razumevala tudi le samo v uradih. Če je dobil izobražen
Hrvat, ki je znal dobro nemški kak služben dopis, trudil se je često
zaman pogoditi mu smisel radi strašno dolgih perijod in brezbrojnih tujih
terminov in besed, ki rabijo nemškemu uradnemu jeziku. Hrvatski činovnik
Halter, rojen Varaždinec, mi je pravil na Bledu, kjer sva se seznanila,
da je prišlo k njemu vsak dan po deset in še več ponemčenih Zagrebčanov
s prošnjo, da bi jim pojasnil taka službena pisma. Birokratična
korenitost je zahtevala, da se v aktih za vsako trditev naznani tisti
paragraf zakonika, ki jo opravičuje. Radi te često glupe natančnosti
je paragrafov vse mrgolelo v uradnih spisih. Za dve reči se hrvatski
činovniki niso mogli načuditi svojim cislajtanskim tovarišem, da so
se naučili v gimnazijah tako slabo latinski jezik in da znajo vselej
tako hitro in spretno pogoditi prave paragrafe. Ali Hrvatje so si kmali
prisvojili tudi to nemško umetnost. Nekoliko najvažnejših paragrafov so
se naučili na pamet ter jih pridno o vsaki priliki upotrebljavali. Druge
pa so dobili lahko v raznih pomočnih knjižicah, ki so naznanjale za vsak
prestopek ali zločin vse paragrafe, ki govore o njem. Predno je preteklo
pol leta, so se izvežbali v vseh skrivnostih nemškega uradnega jezika
tako temeljito, da ponemčena hrvatska gospoda zdaj tudi njihovih dopisov
ni več razumela. In tako še trdemu Nemcu neumevno jezikovno čobodro je
hotela Bahova vlada raznaroditi in pogermaniti tri velika kraljestva:
Galicijo, Ogersko in Hrvatsko!!! Bahovi huzarji pa po nemški niso le
pisarili, ampak se tudi pogovarjali med sabo in z vsakomer, kdor jih je
razumel. Iz ust Meternihovih učencev ni prišla nikoli domača beseda,
čeprav so slovenski znali. Mlajši uradniki so bili nekoliko bolji, med
sabo so se pomenkovali kolikor toliko tudi po slovenski. Ali tudi ti so
se bili silno ponemčili že v Gradcu in na Dunaju. Služba jih je ločila
še bolj od naroda posebno zato, ker so se večini že zdavnaj izkadili
vsi ideali mladosti. Jednakopravnost se jim je zdela lepa in pravična
reč, ki pa se ne ujema s potrebami praktičnega življenja. Če so govorili
par stavkov na narodnem jeziku, zabredli so potem precej v nemščino, le
včasi se je zarinila semtertja še kaka slovenska besedica. Za daljši
slovenski pogovor so izgubili menda sposobnost. Med uradniki našega rodu
našel sem jih prav malo, kateri so se mogli pogovarjati čisto in zdržema
po domače. Ti so bili Svetec, Arcon, Brtoncelj, Kavčič, Jeras, Cvetnič
in še dva ali trije drugi, katerim sem imena že pozabil. V to vrsto
poštenih mož spadajo seveda tudi vsi tisti Slovenci, ki so si ohranili
tudi v službi vse ideale mladostnih let. Nahajalo se jih je največ med
profesorji, n. pr. Žepič, Erjavec, Tušek i dr. Sploh je vladalo pravilo,
da so Bahovi huzarji brez razločka rodu govorili po nemški. Nemškovali so
tudi med sabo razun pravih Nemcev Slovenci in Hrvati iz Vojne krajine.
Malo bolje so se vedli hrvatski uradniki iz Banovine. Od konca občevali
so med sabo le po domače, sčasoma jeli so rabiti čedalje več nemških
fraz in besed. Bližali so se vsako leto bolj Nemcem. S svojimi ženami so
nemčurili, istotako z otroki že precej od začetka. Poznal sem tudi take
učitelje in činovnike, ki so se rodili in vzgojili v hrvatskih mestih,
pa niso niti med sabo nikdar izpregovorili hrvatske besede. Ali njih ni
napotila na to narodno izdajstvo nova vlada, bili so do korena pokvarjeni
že pred dohodom Bahovih huzarjev. Stara ustava je slabo skrbela, da bi se
zanetil v mladini sveti ogenj rodoljubja in spoštovanje narodnega jezika.
Med Bahovimi huzarji pa sem našel vendarle tudi take uradnike, ki niso
med sabo nikdar izustili nijedne nemške besede. Ti poštenjaki so bili
češkega rodu. Tisti, ki so se rodili v češkem kraljestvu, so bili skoro
brez izimka tudi vroči rodoljubi in so se živo zanimali za vsak napredek
svojega naroda. Čitali so z veseljem samo češke knjige in novine. Moravci
se niso baš odlikovali s češkim narodnjaštvom, ali tudi oni so govorili
z rojaki najrajši in največ po češki. Tu moram še to pripomniti, da
nemškega razgovora niso marali le mlajši in nižji uradniki, po češki so
se pomenkovali tudi njihovi načelniki, dasi so dobro vedeli, da se vladi
s tem ne prikupijo. O tej priliki moram še omeniti, da se uradni prvaki
niso vladali povsod jednako proti nižjim uradnikom svojega rodu. Nemci
so jim pogodovali, skoro še bolj pa Čehi. Posebno to me je zanimalo, da
so bili pemski načelniki prijazni proti činovnikom obeh narodnostij,
ki prebivata na Češkem. Opazil sem večkrat, da je nemški predstojnik
odlikoval češkega podložnika, in isto tako češki nemškega. Smatrali so
se oboji za ljube „krajane“, obojim je bil „Landsmann“ vsak Pražan in
vsak Liberčan. Slovenskih in hrvatskih predstojnikov pa na to plat ne
morem baš pohvaliti. Jedini ravnatelj Vidic je kazal nekaj simpatij za
učitelje, ki so mu bili rojaki. Nadzornik Jarc je res da vabil in klical
na Hrvatsko najrajši Slovence ali ne iz kake ljubezni nego zato, ker so
se mu zdeli najbolj pripravni, da bi pospeševali nakane dunajske vlade,
to je, da bi ponemčevali hrvatsko mladino. Znano pa mi je tudi več
izgledov, da so načelniki naše krvi kruto preganjali podložne jim rojake,
dočim so pomagali, kar se je le dalo, nemškim uradnikom, ki so bili manje
sposobni in marljivi. Tudi hrvatski višji činovniki niso imeli dosti
srca za sinove trojedne kraljevine, mnogim je bil ljubši vsak tujec nego
domačin. Za rojake so trdili, da se v službi radi polene, ker pričakujejo
potuho od hrvatskega načelnika.
Dunajska vlada je želela in zahtevala, da bi vsi Bahovi huzarji
pospeševali na Hrvatskem njene politične namene, da bi delali propagando
za centralizem, absolutizem in germanizacijo, hotela jih je rabiti torej
za svoje agente. O tem pa je popolnoma pozabila, da se ljudem take vrste
povsod dobro plačuje, ker bi drugače izgubili za svoj posel veselje,
brez katerega se ne more pričakovati uspeh. Skopost Bahove vlade pa
je bila tako grozna in umazana, da je morala ohladiti tudi najbolj
vročega nemškega fanatika, ki se je nahajal v nižji službi. Navadnemu
slovenskemu uradniku pa se je pristudilo in omrazilo prazno črčkanje v
pisarnici, za koje je prejemal tako beraško nagrado, da ne bi bil menjal
ž njim le količkaj trden rokodelec. ~Velika večina~ Bahovih uradnikov
je dobivala na leto ~samo po 300 do 600 goldinarjev~, preveč za gladno
smrt, premalo za potrebe. Profesorji, spadajoči v deveti razred, so
imeli v Varaždinu zvečine po 700 gld., le starejši po 800 gld., na Reki
po 100 gld., v Zagrebu po 200 gld. več. Načelniki uradov so prejemali
seveda boljo plačo, a tudi ne toliko, da bi bili mogli živeti primerno
svojemu dostojanstvu in brez velikih skrbi in pritrgovanja. Taka beda
je vladala v vseh državnih službah, celo v vojaški. Častniško življenje
se je imenovalo sploh „glänzendes Elend“. Činovniki so govorili s trpko
šalo, da se deli za njih mesec na tri nejednake dele. Prvi je Maria
Empfängnis, ki traja po priliki od začetka meseca do 8., torej en teden.
Potem prihaja Maria Elend, ki se vleče počasno in tožno tja do 25.
Naposled nastopa Marija Trost, ki oznanja, da se bliža konec meseca in
konec brige in stradanja. Ta grda skopost prinesla je celo kopo žalostnih
prikazkov in nasledkov. Uradniki niso mogli ljubiti take službe. Delali
so nemarno in nejevoljno, samo toliko, kolikor so morali; vedno je bilo
treba jih priganjati. Navzlic vsej gorečnosti reda vajenih predstojnikov
zaostajali so posli, nakopičilo se je marsikje vse polno nerešenih aktov.
O uradniški revščini pravili so mi po vsej deželi strašne izglede, da
so se mi kar lasje ježili. Dobivši 1. dan meseca plačico so gospodki kaj
radi popivali in si privoščili prve dni marsikaj dobrega, kakor da se
hočejo okrepčati ali odškoditi za prebito bedo, v drugi polovici meseca
pa so mnogi hodili spat brez večerje. Včasi nekateri niso imeli po več
tednov svojega stanovanja. Prenočevali so pri kakem znancu ali pa tudi
na klopi v kaki krčmi ali na biljardni mizi v kavarni, po leti tudi pod
odkritim nebom. Moj tovariš v Varaždinu, Čeh K. je gostoval v sobi, kjer
ni bilo nobene postelje. Spaval je več mesecev na treh stolih, pod glavo
si je deval popotno torbo in nekaj srajc, odeval pa se je po zimi z dvema
suknjama. Na Reki je suplent A. hodil prenočevat v gimnazijo. Ulegel se
je na klop, pod glavo si je položil razne cunje, s katerimi je šolski
služabnik brisal z oprave prah. Dva mlada uradnika sta mi sama povedala,
da sta ležala ponoči v pisarnici na mizah, za posteljo so jima služile
plahte, s kojimi so bila pregrnjena tla in za odejo namizne preproge.
Mladi gospodje so se hoteli navzlic borni plači čedno oblačiti, nekaj
radi svojega stanu, morda še bolj pa radi deklet. Ali sukno in drugo
blago se je bilo silno podražilo od l. 1848. Jemali so ga v prodajalnicah
na dolg, često so ostajali dolžni po več mesecev tudi krojačem in
črevljarjem. Platežne liste so imeli mnogi vedno zastavljene. Nekateri
so prišli v sili tudi v nemile kremplje krščanskih in nekrščanskih
oderuhov, ki so jim posojali denar, zahtevaje po 50 in tudi po sto
odstotkov obresti. Do zdaj sem govoril le o samcih. Še veliko slabše in
obupneje od njih so živeli oženjeni uradniki z velikimi rodbinami. Ti
so trpeli prave peklenske muke že na tem svetu. Moj znanec in rojak
N. je imel ženo in sedmero otrok, letne plače pa samo 800 gld. Že za
stanovanje v tretjem nadstropju je dajal 120 gld. Trebalo je skrbeti
rodbini za hrano in obleko, otrokom, ki so hodili v šolo, za knjige in
druga učila, za šolarino in še za druge vsakovrstne hišne potrebe. Mož
je preračunil za vsak krajcar, kako bi ga potrošil, da bi mu zalegel.
Živelo se je grozovito borno. V naši domovini se hrani tudi najzadnji
delavec bolje nego se je rodovina tega slovenskega uradnika. Dvakrat na
dan se je kuhala kava, v koji je bilo največ ječmena in vode, dvakrat pa
krompir, ki ni bil vselej zabeljen. In vendarle se ni moglo zdelovati, če
je pritisnila kaka bolezen. N. je prosil na kolenih in s povzdignenimi
rokami več znancev posojila, ki ga pa ni mogel dobiti, ker je vedlo tudi
njih trdo za denar. V skrajni sili seže po cesarskih denarjih. Nakoplje
si s tem hudodelstvom sramoto in dolgo, premučno preiskavo. Mož se je
oblastvenikom toliko smilil, da ga niso pognali iz službe, ali so ga
pomaknili od blagajne na tako mesto, kjer ga niso mogle več nadlegovati
izkušnjave, in izgubil je vsako nado, da bi se mu kdaj povečala služba
in plača. Ljubezen je naredila, da se je oženil marsikateri činovnik,
ki je imel letne plače samo 400 ali 500 gld. Lahko se ugane, s kolikimi
težavami se je bilo boriti njemu in njegovi ženi. On ni smel potrošiti
ni krajcarja na zabave, moral se je odreči tudi vina i piva i črne kave,
črevlje in obleko si sam snažiti. Ona pa je vse perilo sama izgotavljala,
istotako vso otročjo opravo sama delala in popravljala. Nekatera je
pomagala tudi šiviljam ali hodila v gostilnice likat perilo, pomivat pode
in posodo, včasi je služila tudi za natakarico, hišno in pestunjo, da
je često ni bilo zdržema po več dni domov. Tako so si pomagale krščanske
žene, ki so si hotele ohraniti poštenje in dober glas. Ali brezkončno
siromaštvo je v nekateri zadušilo vso vest in pamet. Služila si je denar
z grehom, prodajaje se mestnim pohotnikom, med kojimi se je nahajalo
zmerom dosti mladih uradnikov. Radi slabih plačil jim ni kazalo, da bi se
ženili, zahajali so torej v javne hiše. Ravnotako tudi vojaki, financarji
in žandarji, katerih je kar mrgolelo, sosebno v Zagrebu. Hrvatje so
tožili po pravici, da jim je prinesla Bahova vlada blod in razuzdanost.
Na Reki je imela policija očitnih grešnic zapisanih do 70, še veliko
več jih je šarilo po Zagrebu. Naselile so se tudi v manjših mestih in
trgih, kjer do takrat niso poznali te nesnage. V Zagrebu je prišel na
slab glas zlasti tisti del mesta, ki je stal ob potoku. Semtertam se je
držala bordela mnogo pohajana krčma, da se je moglo iti tja, ne da bi se
vzbudil precej kak sum. V velikih gostilnicah služila je navadno kaka
hišna ali dekla, ki se je prodajala tujcem in drugim gostom. Včasi se je
dogodilo, da je natakar bolj znanega prihodnika kar naravnost vprašal,
če hoče sobo „mit oder ohne“?! Če je zašel zvečer kak gospod v stranske
ulice, ponujale so se mu in ga klicale često pred vsako drugo vežo te
nesramne babure. Vse so bile gizdavo opravljene in namazane z dišečimi
olji, nekatere so šumele bahato v svilenih krilih, bolj starikaste so se
skušale pomladiti z obilno lepotico. To sem že omenil, da so se nahajale
med njimi tudi omožene gospe. Slovencem ne služi baš na čast, da je
zablodilo v to nečedno krdelo tudi mnogo naših rojakinj. Na Reki sta bili
l. 1855. dve tretjini vseh negodnic slovenskega rodu. Zato ni čudo, da
so Primorci zložili pregovor: Ni k...ce nad Kranjice...!
Razun revščine in včasi jako pedantičnih in zlobnih načelnikov grenile
in ostrupljale so uradnikom življenje še razne druge nadloge, zlasti pa
prekomerna protekcija in vohunstvo. V boljšo službo se često ni prišlo
po sposobnostih in zaslugah, nego po milosti višjih oblastnikov. Ta
milost se je dobila s prilizovanjem, suženjsko udanostjo in pokornostjo
ali pa tudi s priporočili takih ljudi, katerim so hoteli načelniki
ugoditi. Na šolska spričevala se ni gledalo skoro nikoli. Odličnjaki so
se zapostavljali prepogostoma bedakom in lenuhom, ki so imeli kakega
protektorja ali protektorico. Posebno veliko je veljala in koristila
beseda lepih ali uglednih gospa. Žene uradnih predstojnikov niso ostale
nikoli brez preponižnih častilcev in oboževalcev. Njihovo prijaznost
so si hoteli najprej nakloniti vsi mladi gospodje, ki so hrepeneli po
avansiranju, kaki denarni nagradi ali odliki. Kdor se ni znal ali maral
prilizovati, ždel in čepel je na isti službeni stopinji po 10 let in še
več. Videč, da ni najboljša spričevala in najmastnejši pohvalni dekreti
uradnikom nič ne koristijo, pometali so jih nekateri v ogenj, drugi v
vodo ali pa jih porabili ostentativno za skrivne potrebe. Mnogim tujim
činovnikom ni ugajal hrvatski zrak. Najlaglje so se še privadili Zagreba,
Reke in Karlovca. Varaždin se jim je zdel že preveč kmečki, najbolj pa so
se bali Oseka in sploh Slavonije. Po godu jim tod ni bilo ni podnebje,
ni življenje, ni prebivalstvo. Neprenehoma so moledovali vlado, da bi
jih premestila. Hodili so v Zagreb in na Dunaj, nadlegovali so celo
ministre s svojimi prošnjami. Kdor je imel kaj protekcije, se mu je
navadno ustreglo. Iz Slavonije je prišel v Zagreb, kamor so silili tudi
vsi domačini. Prav poredkoma pa se je pripetilo, da bi bil premaknjen kak
Slovenec ali Nemec nazaj v Cislajtanijo. Uradniška selitev se je vršila
torej le v okviru Banovine. Tod pa je bila tako živahna, da sem srečal
na svojih potih po hrvatski zemlji do malega vsak dan kako uradniško
rodbino, ki se je selila. Ta gosta premena je službi mnogo škodila, ker
je preteklo vselej nekoliko tednov, predno se je novi uradnik privadil
reda in prilik sedanjega svojega mesta.