bistvo in ves pomen ilirskega gibanja. Mnogi smatrajo za glavno stvar,
da je Gaj odbral za hrvatski pismeni jezik štokavsko narečje in po tem
potu zjedinil Hrvate s Srbi. Druga glavna zasluga, ki se pripisuje
Ilirom, pa je ta, da so branili in srečno tudi obranili samostalnost
hrvatske kraljevine, kojo so hoteli Košut in njegovi pristaši razkrojiti
na nekoliko magjarskih županij. Resničnost in znamenitost teh dveh
zaslug se ne daje izpodbiti in utajiti, vendar je ilirsko gibanje
pomenilo še mnogo več, namreč ~splošen preporod vsega duševnega življenja
hrvatskega~. Vzbudilo je novo, svežo poezijo, ki je vnemala Hrvate za
narod, dom in svobodo. Udarilo je čvrsto podlago narodnemu slovstvu
sploh, najprej novinarstvu, potem tudi zgodovini in vsem vedam, ki se
ž njo vežejo. Uvedlo je po ukazu Jelačićevem narodni jezik v vse šole
in urade. Osvobodilo je kmeta hrvatskega sužnjosti, tlake in desetine.
Sprožilo je plodno misel, da treba uvesti narodni jezik tudi v vso božjo
službo katoliške vere v trojedni kraljevini. Ilirstvo je provzročilo
brezštevilne shode, na kojih so se pretresala vsestranski narodna,
politična, društvena, pa tudi verska in znanostna pitanja. Ilirstvo je z
mogočnim glasom priklicalo iz političnega mrtvila hrvatski narod. Dalo mu
je narodno zavest, narodni ponos, narodno vseslavjansko ljubezen, pa tudi
narodno mržnjo na vse zatiralce njegove in njegovih bratov. Ilirstvo je
naučilo Hrvate, da so začeli samostalno misliti in presojati objektivno
vsa narodna in sploh človeška vprašanja. Vnemalo je v njih veselje do
čitanja, navdušenje za prosveto in napredek. Ko je priobčil Tkalac svoj
životopis, v kojem je našteval slavne pisatelje, katere je čital, dejali
so mnogi bralci: „Ta človek se malo preveč hvali.“ Ali Tkalac se gotovo
ni lagal, on ni bil nikoli bahač. Pa saj so čitali iste pisatelje tudi
drugi Iliri. Šekspir, Valter Škot, Rusó, Voltêr, Cervantes, Kamoes,
Dante, Taso, Goete, Šiler, Herder, Lesing in drugi so bili dobro znani
tudi Čepuliću, Kukuljeviću, Bogoviću, Ivanu Mužuraniću, Utješenoviću in
še mnogim drugim rodoljubom. Ilirstvo pa je pospeševalo tudi narodno
nravnost. Zahtevalo je od mladine živo delovanje za ideale, odvračaje
jo od lenobe in pohajkovanja. Zahtevalo je resničnost v mišljenju,
govorjenju in dejanju, z jedno besedo: značajnost. Med pravimi Iliri bi
bil iskal zaman kruhoborcev, lizunov, vohunov in ovaduhov. Vsi Iliri
so bili navdušeni za svobodo, za svobodno misel, svobodno besedo. Ali
svoboda jim ni pomračila pameti in razuma kakor nemškim liberalcem.
Nemški svobodnjaki so sploh zametavali vsako vero in so bili zvečine
tako zaslepljeni, da so tajili krščanstvu vsako zaslugo za človeštvo.
Svobodomiselni Iliri so se razlikovali od teh napuhnjenih tepcev kakor
noč in dan. Celo tisti, ki so se kazali v verskih rečeh racijonaliste,
govorili so z največjim spoštovanjem o krščanstvu in Kristusu. Smatrali
so to vero za največjo blagodat, katero je podelil neskončno usmiljeni
nebeški oče ubogemu človeškemu rodu. In vsi tisti, katere sem poznal,
izjavili so o vsaki priliki, da bi dali za krščansko vero, če bi
trebalo, radostno svojo dušo in zadnjo kapljo svoje krvi. S takimi
racijonalisti je lahko občeval tudi najtrdnejši dogmatik, ne da bi mu
vest le količkaj očitala. Iliri so bili zvečine mladi ljudje, idealisti,
ki niso iskali dobička in niso hrepeneli po posvetnem blagu. Največje
veselje so čutili, kadar so pridobili novega uda svoji stranki. Kadar
pa se je pojavila kaka nova zanosna davorija ali nova ilirska knjiga,
bil je to velik praznik, ki so ga slavili z oduševljenjem vsi Iliri:
prepevati novo davorijo, čitati novo ilirsko knjigo, smatralo se je za
najsvetejšo dolžnost vseh pristašev ilirske stranke. Na telesne svoje
potrebe so ti zamaknjeni narodnjaki kaj malo mislili. Mnogi niso imeli,
kamor bi položili svojo glavo, in niso vedeli, če bodo jutršnji dan
kaj uživali ali nič, in vendar jih ni zapustila nikdar dobra, ilirska
volja. Pravili so mi, da je sedem mladih Ilirov imelo za kosilo vsega
skupaj le 16 starih krajcarjev. Kupili so si kruha in sadja, vendar pa
so bili tako zadovoljni s svojim obedom, da so prepevali po njem ves
popoldan in ves večer svoje ilirske davorije in so zatrjali vsi, da tako
srečnih dni to leto še niso učakali mnogo. To se razumeje samoobsebi,
da se je vršilo v narodnem taboru najobširnejše gostoljubje. Imovitejši
udje ilirske stranke so gostili po cele tedne in včasi tudi mesece svoje
ubožne brate. Ilirstvo je nakladalo privržencem premnogo žrtev, dohodkov
pa je dajalo prav malo, največkrat nič. Vodnik vsega gibanja, Gaj se je
nahajal često v hudih denarnih neprilikah. In naš rojak Stanko Vraz, ki
je bil med prvaki v ilirski stranki, dostikrat ni vedel, če bo mogel
obedovati ali večerjati o svojem strošku. Največji dohodek, ki ga je imel
na Hrvatskem, je bilo 500 goldinarjev na leto. Pa ga vendar ni čisto nič
težila tolika beda, in jednako junaški so prenašali svojo revščino tudi
vsi drugi Iliri. Izpolnila se je sveta beseda, da človek ne živi samo ob
kruhu. Hrvatski rodoljubi so z gorečim srcem hrepeneli po idealih, ki
so bili glavna hrana njihove duše, poleg koje so pozabili brez bolečin
in težav svoje telesne potrebe. Njih geslo se je glasilo: Sursum corda!
Vsi oduševljeni za pravico in resnico, za blagobit domovine in naroda,
za prosveto in napredek niso utegnili in marali misliti na pozemeljsko
gorje, na brezštevilne toge in nadloge, ki obremenjujejo in ostrupljajo
človeško življenje od pisane zibelke do črnega groba...
III.
Bah hoče ponemčiti Hrvate s pomočjo birokracije. Njen duh, značaj in
šušmarstvo. Zapreke germanizaciji.
Leta 1855. se je Bahov sistem na Hrvatskem že povse utrdil in ukorenil.
Ban Jelačić je vladal le po imenu, največjo oblast v deželi si je
prisvojil podpredsednik najvišjega deželskega sodišča, ~Švab~, ki je bil
glavni agent in zaupni mož dunajske vlade. Namesto voljenih uradnikov
sedeli so v pisarnicah nemški birokrati, ki so bili po rodu zvečine
Slovenci, ali se niso dosti zavedali svoje narodnosti in so rabili v vseh
službenih poslih nemški jezik. Uveljavili so se v vseh strokah in nemški
zakoni in običaji. Razun pravoslovne akademije, ki se je že zdavnaj
ponemčila, zavladal je nemški jezik v vseh srednjih šolah in je silil že
tudi v nižje in najnižje in celo v zasebne. Vse šolstvo se je podvrglo
sedaj nadzoru doktorja Jarca, ki je bil tako široke vesti, da je prevzel
tudi nadziranje pravoslavnih učilnic, seveda s to nalogo, da sčasoma tudi
njih ponemči. Upravljalo, sodilo in gulilo se je zdaj v vzhodni polovici
države ravnotako, kakor v tistih deželah, ki so spadale k nemški zavezi
in se imenovale radi tega „deutsche Erbländer, deutsche Kronländer“. Vse
javno življenje se je vršilo po zapovedih, željah in trmah vsemogoče
birokracije, koje glava, duša in srce je bil Korošec Švab. Po rodu je
bil trd Nemec, dasi so ga imeli mnogi za Slovenca, ker je znal nekoliko
slovenskih besed. Od prirode ni prejel dosti sposobnostij, razum mu
je bil jako plitev, hvalili pa so njegov spomin. Po svojem značaju pa
je bil birokrat, prebogato obdarjen z vsemi svojstvi, ki so znak in
vlastina te svojati. Napuh mu ni poznal nobene mere in meje, nobenega
obzira. Delal se je strašnega avstrijskega rodoljuba. Po njegovem mnenju
je bil vsak podložnik habsburške dinastije izdajalec, ako se ni smatral
za Avstrijanca in samo za Avstrijanca. Češko, ogersko in hrvatsko in
drugo rodoljubje mu je bilo odpad od države. Švab je zaničeval vse
nenemške narode, najbolj pa Slavjane. Hrvate je imel za barbare, jednake
Turkom in zamorcem, po nravni in politični vrednosti. Švab je prvakoval
med tistimi birokrati, ki so dali besedi panslavizem nov pomen. Prej
se je mislilo, da pomenja panslavizem dejansko težnjo, združiti vsa
slavjanska plemena v jedno skupino pod dinastijo, ki vlada rusko državo.
Tak panslavizem mora priznati vsak avstrijski pravoslovec za politično
hudodelstvo, za veleizdajstvo. Po Švabovem nazoru pa je pristajalo ime
panslavist vsakemu, ki je ljubil svoje rodno slavjansko pleme. Češki
rodoljubi so mu bili vsi panslavisti, tako tudi hrvatski. Trebalo jih je
torej preganjati kot politične zločince, kot avstrijske veleizdajnike.
Tako so razumevali po njegovem izgledu besedo panslavizem tudi vsi drugi
višji birokrati, med koje je spadal tudi naš šolski nadzornik Jarc.
Švabu se je zdel že pogovor na narodnem jeziku sumen in nevaren. Ako je
čul za kakega profesorja ali uradnika, da občuje s hrvatskimi rodoljubi
in se pomenkuje ž njimi po ilirski, nategnil je obraz v birokratične
gube, povzdignil desnico in zakričal z grozečim glasom: „Dem trau’ ich
nichts!“ Take grešnike si je pridno zapisaval v posebno knjižico, kojo
si je bil omislil za svoje politične, poizvedbe in ovadbe. V to črno
knjigo je zapisal tudi našega rojaka goriškega Slovenca Arcota samo
zato, ker je govoril s Hrvati po hrvatski in se je smejal „so höhnisch“,
ako je kdo vpričo njega dokazoval potrebo in korist nemškega službenega
jezika. Švab je imel vohune po vsej hrvatski deželi, ki so mu poročali
o javnem mnenju in ovajali „panslaviste“. Po teh poročilih zapičilo se
mu je v glavo trdno uverjenje, da snujejo hrvatski in srbski rodoljubi
nekako južnoslavjansko kraljestvo in da razširjajo to misel in nakano
po vsej zemlji posebni agenti, ki so dobro preskrbljeni z denarjem.
Švab je poslal vsem podrejenim sodnim uradom strog ukaz, da morajo
skrbno zasledovati take rovarje in mu nemudoma o njih poročati. Na več
krajih so me svarili moji prijatelji, sodni uradniki, naj ne kažem
preočito svojega narodnjaštva, ker bi me Švabovi vohuni lahko prijeli
in poslali zvezanega v Zagreb. In res se je zgodilo, da je zvedel Švab
moje politično mišljenje in delovanje v reški gimnaziji. Nadzornik Jarc
je povedal mojemu ravnatelju Vidicu, da ga je ustavil Švab v Zagrebu
sredi trga in mu rekel, „kako more trpeti v službi takega rogovileža,
kakor je učitelj Trdina. Ta človek pridiga svoje pahslavistične dogme
brez bojazni vsakomu, kdor ga hoče poslušati, šolsko mladino je že
popolnoma okužil“. Ko je Švab slišal, da Ogri in Hrvatje nove nemške
uradnike imenujejo „~Bahove huzarje~“, se je dobrovoljno namuznil in
dejal: Ta primera sama po sebi ne bi bila slaba, huzarji so bili že od
nekdaj hrabri in rezki avstrijski vojaki, ki so dosegli lepe uspehe na
vseh bojiščih, ali ti vojaki so bili od prvega do zadnjega vsi jednaki,
brez izimka junaki od pet do glave. Med Bahovimi huzarji pa se nahajajo
premnogi maroderji in celo nekoji — ~kozaki~! Maroderje je imenoval Švab
tiste podložne uradnike, ki so pač izpolnjevali svoje uradne dolžnosti
ali se niso navduševali za nemštvo, še manje pa za nemško propagando.
Očital jim je pri vsaki priliki s trpkimi besedami ta nedostatek nemškega
rodoljubja, nemškega ponosa in avstrijskega poklica. Za kozake pa je
smatral vse slavjanske narodnjake brez razločka plemena; najbolj sumni,
zoperni in nevarni so se mu zdeli Čehi že zato, ker so se med sabo le
po češki pogovarjali. O Hrvatih ni imel Švab nobenega pojma. Zanikal je
odločno, da bi se nahajalo med njimi kaj veleizobraženih mož. Govoril
je, da najzadnji nemški diurnist prekaša najprvega hrvatskega jurista.
Vprašal je včasi: Kaj je hrvatska inteligencija? In odgovarjal: Ein
pisl Kuchellatein und sehr viel panslavistischer Schwindel! Po njegovem
mnenju bi morali Hrvatje na golih kolenih Boga hvaliti, da jim je poslal
nemške uradnike, ki jih bodo naučili pravega reda, pameti in napredka.
Ponemčenje vsega hrvatskega naroda se je zdelo Švabu največja blagodat,
ki more doleteti Hrvate. Po njegovi misli se utegne to doseči v kakih 40
ali 50 letih, kajti bo vsak le količkaj razumen Hrvat spoznal velikansko
korist in čast nemškega materinskega jezika.
Švab je bil uverjen, da bodo Hrvatje, predno preteče sto let, na vseh
trgih svojih mest postavljali veličastne spomenike na čast in slavo
ministru Bahu in njegovim pomočnikom, ki so jim pokazali in odprli vrata
v sveti hram nemške vede, nemške prosvete, nemške ~pravičnosti~!
Med starejšimi birokrati je imel ta bornirani germanizator dovolj
somišljenikov, ob strani so mu stali in pospeševali, kolikor se je dalo,
njegove nazore in namere do malega vsi predstojniki raznih uradov,
med kojimi je bilo tudi nekoliko rojenih Hrvatov. Med najznamenitejše
pa treba vsekako prištevati pl. ~Strangfelda~, ~Rulica~, ~Šmida~ in
~Ulepiča~. Strangfeld se je bil rodil in vzgojil v Ljubljani. Slovensko
narečje tega mesta je govoril povse dobro, dasi mu ni bilo materinski
jezik. Strangfeld se je smatral vedno za trdega Nemca, slovenske
rodoljube je sovražil ravno tako srdito kakor hrvatske in češke. Po
njegovi glupi misli je bilo vse slavjansko gibanje v Avstriji mojstersko
delo ruske politike in ruskega rublja! Rusijo je imel za največjo
sovražnico vsemu človeštvu, ali se je nadejal, da jo krimska vojna oslabi
in polomi za vse veke. Nasproti avstrijski vladi je o vsaki priliki kazal
pasjo servilnost, ali ji ni mogel nikoli oprostiti, da ni napovedala tudi
ona Rusiji vojne. V svoji službi se je vedel Strangfeld jako nepriljudno
in osorno, med podložnimi uradniki ni imel nobenega privrženca, med
tovariši nobenega prijatelja. Nemškutarji so ga črtili ravno tako kakor
narodnjaki. Kjerkoli se je prikazal, so oboji pobegnili, da jim ni
bilo treba ga pozdraviti. Strangfeld je spadal med najhujše sovražnike
hrvatskega naroda in med najbolj antipatične Bahove huzarje. O njem se je
moglo reči po pravici: Guarda e passa!
Višji sodnik Rulic je bil sin slovenskih roditeljev. Zibka mu je tekla
na Koroškem. L. 1848. je zaigrala tudi v njem narodna žilica, ki je pa
kmalu zamrla, ker je zapazil, da ž njo v Avstriji ne prideš do visoke
službe. Prišedši na Hrvatsko se je delal ostentativno že precej od
konca zakrknjenega Nemca, ki uradno ne priznava v Avstriji nobene druge
narodnosti razun nemške. Vsi hrvatski običaji so mu bili „Unsinn“,
največji „Unsinn“ pa hrvatski jezik. Poslan v Slavonijo zamrzil je
nanj toliko bolj, ker se ga je moral vsaj za silo naučiti. Kakor Švab
opravljal je tudi Rulic poleg sodnih policijske posle. Nadziral je škofa
Štrosmajerja in pridno poizvedaval, kaj pridiga, kaj govori na raznih
shodih, s kom občuje, komu dopisuje i. t. d. Zdi se mi jako verjetno,
da je imel za to nečedno vohunstvo strog nalog in oblast od dunajskega
ministerstva.
Višji sodnik ~Šmid~ se je bil rodil v Ljubljani. Slovenščina mu je
tekla glaje nego nemščina, v koji so zapazili njegovi službeni tovariši
preveč „aber“ in še raznih drugih kranjcizmov. Ali po mišljenju treba
prištevati Šmida med najbolj divje nemške fanatike. Hrvate je sovražil
huje nego cigane. Hrvatje so mu bili prasci, Hrvatice svinje, hrvatski
jezik svinjsko kruljenje, vse hrvatske šege in navade „Schweinerei“
in „Eselei“. Hrvatske novine so ga po oktoberskem diplomu po vsej
pravici napadle kot sovražnika „svega, što je naše“. To divjaštvo
treba Šmidu tem bolj zameriti, ker je bil precej nadarjen in bi bil s
svojim bistrim umom lahko spoznal nesramno surovost svojih nazorov in
skrajno krivičnost, katero dela ž njimi bratskemu hrvatskemu narodu.
Šmid je in ostane strašen izgled, kam zapelje izobraženega človeka duh
nemškega birokratstva, nemškega šovinizma, nemške nestrpnosti in narodne
sovražnosti.
Popolnoma drugačne vrste mož je bil kranjski Slovenec ~Ulepič~. On je
vedel že pred l. 1848., da ni nemškega rodu. Čutil se je Slovenca, dasi
je govoril z izobraženimi rojaki navadno po nemški. Svoje narodnosti
ni zatajil niti v državni službi. L. 1848. se je oglasil večkrat po
slovenski tudi v večjih družbah in na javnih mestih. Pokazal je kaj
rad, da zna korenito svoj materinski jezik. Če so bili drugi v zadregi,
kako bi se dejalo kaki reči dobro po domače, šli so vprašat Ulepiča, ki
je skoro vselej pravo pogodil. Videlo se je, da ni občeval zastonj z
našim jezikoslovcem Meteljkom. Vendar pa se je izogibal že takrat takih
rodoljubov, katere je smatral za radikalne. Hotel je veljati za zmernega
in „~pametnega~“ Slovenca. Belokranjski narodnjaki so se mu zdeli preveč
hrvatski, zato se je bal vrlega Ivana Navratila in celo pohlevnega
Malavašiča. Tem rajši pa je občeval z Bleiweisom in z drugimi novičarji.
Prečital je verno vsako številko „Novic“ od prve do zadnje črke. Nekoč
pa se je ustrašil vendarle neke besede, katero je našel v „Novicah“,
ker se mu je zdela premalo lojalna. Pišoč o cesarici jo je imenoval
Bleiweis cesarjevo ženo. Ulepič ga je hudo pokaral radi te pisave, ki se
je bližala po njegovem mnenju že razžaljenju veličanstva. Bleiweis ni
vedel, ali bi se smejal ali jezil o tem bedastem razlaganju. Trdil je
po pravici, da je žena častno ime, saj imenuje sveto pismo mater božjo,
nebeško kraljico, ženo, ne pa gospo ali kako drugače. Ulepič, bivši
pri deželni vladi, pa se le ni mogel potolažiti, živel je dolgo časa v
strahu, da pride radi te besede z Dunaja strahovita nevihta, ki utegne
oplaziti tudi njega. Ta pripetljaj dokazuje dovolj očitno, kako boječ
človek je bil Ulepič. Zdaj mu je bil tudi Bleiweis preveč svoboden in
radikalen. In ta strahopetnost mu je rasla od dne do dne, od leta do
leta. Bleiweis je dejal ves nejevoljen, da mu je ljubši kak nemškutar,
nego tak narodnjak, ki se zboji vsake sapice. Leta 1852. je poslala vlada
tudi Ulepiča na Hrvatsko, seveda z nalogom, da uvede v svoj urad nemški
jezik. On je storil ne le to, ampak se je kazal odslej tako vnetega
Nemca, da ga Švab ni mogel prehvaliti. Za vse drugo pa je ostal ljudem
mil in simpatičen, ker je bil jako dobrega srca in tanke vesti. Podložni
uradniki so ga ljubili, ker jih ni preoblagal z delom in je občeval ž
njimi vedno prijateljski. Takemu, ki je bil posebno marljiv in razumen,
naklonil je rad denarno podporo, zatiral in preganjal pa ni nikoli
nikogar, niti svojih kletevnikov in sovražnikov. Radi nenarodnega vedenja
ga je 1853. l. hudo napadla „Südslawische Zeitung“ v dopisu z Dunaja.
Tudi od drugod je letela nanj toča, ki mu pa ni le nič škodila, nego mu
še koristila, ker mu je dajala sijajno spričevalo, da izvršuje na vso moč
pridno in natanko voljo dunajske vlade.