bodočnost svoje domovine. Skoro vse je prevzel tožen pesimizem. Bali
so se, da bo Bahov sistem dolgo trajal, ker je razbita v prah vsaka
opozicija v vseh deželah in si je centralna vlada tako opomogla, da
s pomočjo svoje silne vojske in uprave izvrši lahko vse svoje načrte
in nakane. Ta strah dokazuje, da ti možje niso bili dobri politiki.
S smrtjo svete alijance in po gluposti svoje diplomacije je zgubila
Avstrija glavno oporo svojega absolutizma — Rusijo. Ko je popotoval cesar
po Ogerskem, prosili so ga magjarski velikaši, da bi se jim povrnila
ustava. Neki dvornik je sicer bleknil: Ti gospodje se igrajo s svojimi
glavami. Ali take grožnje so se zdele vsakemu razsodnemu politiku ne
le nespametne, ampak tudi prazne in smešne. V severni Italiji se je
že pripravljala nova vojna. Minister Kavur je storil mojstrsko delo
prvega reda, ko je potisnil Sardinijo v angleško-francosko zavezo proti
Rusiji. Udeležila se je Krimske vojne in naklonila s tem najživejše
simpatije francoskega in angleškega naroda sebi in vsej podjarmljeni
Italiji. Hrvatski rodoljubi o svojem narodu niso baš obupali. Bili so
uverjeni, da se v dalnji bodočnosti politične prilike zasuknejo tako,
da bo Rusija premagala vse svoje sovražnike, med njimi tudi Nemce in
združila potem pod svojo oblastjo vse slavjanske narode. Ali ta misel
je ostala vedno le akademična; nikomur ni prišlo nikoli na um, da bi jo
pospeševal in razširjal s kakim spisom ali kako drugače. Nekako tako so
ugibali bodočnost tudi moji nemški tovariši na Dunaju. Predno je prišel
v šolo profesor, so pretresali često politična vprašanja. Pokazalo se
je, da o bodočnosti Evrope skoro vsi jednako mislijo. Po njihovem mnenju
se bodo v 100 ali več letih vse države izpremenile v narodne: Francija
bo združila Romane, Prusija Nemce, Rusija Slavjane. Panslavizem, ki je
zavladal v hrvatskih rodoljubnih srcih, bil je torej jako nedolžen;
policiji bo treba paziti še le na njihove vnuke ali pravnuke. — Moji
bratje duhovniki so razpravljali vpričo mene tudi cerkvena vprašanja in
delovanje cerkvenih dostojanstvenikov. O zagrebškem nadvladiki Havliku
so mi potrdili vse to, kar sem čul o njem že v Varaždinu. Pravili so
mi tudi, da kaže po sklenjenem konkordatu proti vladi še mnogo večjo
ugodljivost in servilnost nego pred to pogodbo, češ, da ji ne moremo
biti nikdar dovolj hvaležni za velikanska darila, koja je prejela od
nje cerkev. V neki latinski okrožnici je udaril srdito po mali Sardiniji
radi nje protiavstrijske politike, dejal ji je zaničljivo ~regia avis~ (=
stržek, kraljiček). Za narodne potrebe pa se ni Havlik čisto nič brigal,
še manje pa se mu je tožilo po nekdanji ustavi in svobodi. Po pravici
mu je nekoliko let pozneje očital v hrvatskem saboru jekleni narodnjak
Perkovac ~politično brezznačajnost~. Njegovo domače življenje pa so
hvalili vsi, tudi prijatelji in sovražniki njegovi. Nravnost mu je bila
čista ko zlato, služila je lahko za izgled vsej obširni vladikovini.
To pa so mu duhovniki hudo zamerili, da je naselil v Zagrebu Tirolce,
njim pa očital požrešnost in pijančevanje, ki nikdar nista bili splošna
napaka, nego le bolj izimek. Dekan Havliček maščeval se je jako šegavo
svojemu nadpastirju radi te nezaslužene graje. Ko je prišel k njemu
(menda radi birme), dal mu je prinesti povse prost obed, dve ali tri jedi
in poliček vina. To je bilo ravno toliko, kolikor je želel Havlik, da bi
uživali opoludne duhovniki njegove vladikovine. Dekan in tudi drugi so se
strašno smejali, ko so zvedeli, da nadškof ni bil nič posebno zadovoljen
s Havličkovim obedom. Rekel mu seveda ni nič. Doma pa je dejal: Danes sem
se moral skoro postiti, nisem mislil, da so moji popi tako dovtipni in
domiselni! Poslej pravijo, da svojim župnikom ni več očital prezmernosti
v jedi in pijači, in rodil se je pregovor: Mali Havlik je naučil velikega
Havlika pameti (dekan Havliček nadškofa Havlika). Zagrebškemu škofu so
delali podložniki l. 1848. še mnogo večje sitnosti in skrbi. Celibat
se vsej hrvatski duhovščini nikoli ni priljubil. Ko ga je potrdil
cerkveni zbor v Tridentu, zaklical je škof Drašković, rojen Hrvat:
Unam ademistis, mile dedistis — t. j. jedno ženo ste vzeli duhovnikom,
dali pa ste jim jih tisoč! Tej mržnji na brezženstvo se ne more nihče
čuditi, kdor poznava verske razmere v trojedni kraljevini. Tam žive
zraven neoženjenih katoliških duhovnikov ne le oženjeni pravoslavni popi,
ampak tudi ~oženjeni katoliški mašniki~ unijatske cerkve. Vprašanje
se vzbuja samo po sebi: če smejo biti oženjeni leti možje, zakaj se
prepoveduje to njihovim tovarišem? L. 1848. so zložili mnogi hrvatski
duhovniki prošnjo in jo poslali v Rim papežu, naj bi jim dovolil ženitev
in rabo slavjanskega jezika v cerkvi. O tej prošnji mi je pripovedovalo
toliko mojih bratov duhovniškega stanu, da o njej ne morem dvomiti. O
njej so poročale tudi novine, dasi ne vse jednako. Menda isto leto je
spisal duhovnik zagrebške vladikovine znamenito knjigo, naperjeno proti
celibatu. Jaz sem jo čital dvakrat jako pozorno. Priznati mi je, da mi
je malokatera knjiga tako ugajala kakor ta tako radi izbornega jezika
in sloga kakor radi velerazumnega in preverljivega dokazovanja. Ime
pisateljevo mi je znano, ali ga ne priobčim, ker nečem, da bi metali naši
slovenski tercijali na vrlega moža svoje brezbožne anateme. Da spiše
take bukve kak kranjski kapelan ali župnik, ogibali bi se ga tovariši
pol ure daleč in nobeden njih bi ne hotel ž njim občevati, še manj pa
se prijateljski družiti. Oblastniki pa bi ga preganjali in pestili vsaj
tako, kakor so nam Gregorčiča, najbrž pa še mnogo huje. Na Hrvatskem pa
je pisatelj omenjene knjige, kar je meni znano, živel povse mirno, kakor
da bi bil spisal kak molitvenik. Nijeden prijatelj se mu ni izneveril.
Duhovniki so se šalili: „Našel se“ je vendar jeden, ki je povedal svetu
na vsa usta, kar misli in si želi toliko drugih njegovih tovarišev.
Škofu Havliku ta knjiga seveda ni ugajala, ali ga ni nič preganjal radi
nje, k večjemu, če ga je kaj pokaral, naposled mu je popolnoma odpustil
in ga sprejel zopet v svojo milost. Našel sem hrvatske duhovnike tudi v
drugih rečeh mnogo bolj odkrite in svobodomiselne, nego sem pričakoval.
Razpravljali smo včasih dogme in verska vprašanja s kritičnimi opomnjami,
ki bi bile gotovo silno razsrdile vsakega zelota in fanatika. Čul sem od
gospodov razne male sumnje in rahle dvojbe. Nekaterikrat sem se nameril
celo na racijonaliste, ki pa so se skrbno čuvali, dajati ljudem kako
pohujšanje. O tem so bili vsi uverjeni, da je krščanska vera med vsemi
najbolja in največja dobrota, kojo je prejelo človeštvo od previdnosti
božje. Istotako nijeden ni dvomil, da ohrani nje jedro — ljubezen do
Boga in do bližnjega — za vse veke svojo veljavo. Inovercem izkazujejo
hrvatski duhovniki resnično strpljivost in le malokateri je trdil, da
se more samo rimski katoličan izveličati. Zvedel sem za več svojih
pobratimov, da jih sklepa tesno in toplo prijateljstvo s pravoslavnimi
popi. Često sem se čudil veliki izobraženosti, katero so si pridobili
mnogi hrvatski mašniki z marljivim in pozornim čitanjem. Poznali so spise
francoskih socijalistov in komunistov, „Savojskega vikarja“, „Razvaline
palmirske“, Voltérja, Rusóta, Monteskijéja, Bajr’na, Makijavelija in vse
bolje klasike svetovne literature. Nekoji so se izvežbali prav dobro v
poljskem in češkem jeziku. Skoro vsi so imeli in čitali po več pobožnih
slovenskih knjig. Mnoge je veselila domača zgodovina in Kukuljevićev
arhiv si je našel po župniščih dosti prijateljev. Trije gospodje so
prebirali celo latinske klasike o prostih urah. Eden je znal na pamet
večino Horacijevih pesmi. Sploh sem zapazil, da se bavi do malega vsak
bolj nadarjen duhovnik kolikor toliko s kako znanostjo in obenem z
leposlovjem. V Božjakovini sem slišal prvi pomenek o Štrosmajerju. Pravil
je o njem Havliček, isti, ki sem ga malo prej omenil. On ga kar ni mogel
prehvaliti, obžaloval je samo to, da stoluje v Djakovu, ne pa v Zagrebu,
kjer bi zdaj takega vladike najbolj potrebovali. Štrosmajer ni le vnet
dušni nadpastir, ampak tudi rodoljub prvega reda, Ilir in Slavjan od nog
do glave. Z duhovniki neče blebetati po latinski, kakor je po drugod
navada, on občuje z vsemi stanovi na narodnem jeziku. Mlajše župnike,
kapelane in bogoslovce opominja o vsaki zgodni priliki, da je njih sveta
dolžnost ljubiti svoj narod, svoj jezik, pospeševati narodno književnost.
Pa kako dobrotljiv je ta mož! On hrani in oblači brez števila siromakov,
za nadarjene, uboge dijake pa skrbi bolje nego kak bogataš za svoje
otroke. Z izobraženimi znanci se pogovarja najrajše o sredstvih, kako bi
se dalo pomagati narodu in domovini. Glavo ima polno velikih načrtov,
Hrvatska sme pričakovati od njega več dobrega, nego od vseh drugih
cerkvenih poglavarjev skupaj. Teko mu obilni prihodki, katerih pa ne
zapravlja kakor drugi velikaši, nego jih hrani in zbira za potrebe ubogih
trpinov in ljubljenega svojega naroda. Vsi znanci njegovi priznavajo,
da po svojih sposobnostih in vednostih prvači med vsemi izobraženci vse
prostorne slavonske zemlje. Pridigati in pripovedovati zna tako krasno,
prisrčno in mično, da bi ga človek ves dan poslušal pozabivši jed, pijačo
in spanje. In tako je dobila tudi naša domovina svojega Hrizostoma
— Zlatousta. Pozneje sem čul pogostoma jednako hvalo iz ust drugih
duhovnikov, ki so poznali še druga dobra svojstva Štrosmajerjeva, n. pr.
da deli rad svoje dobrote na skrivnem, da ne ve nikoli levica, kar daje
desnica, da odpusti precej vsako sovražnost in vsako razžaljenje i. t. d.
O rodoljubju hrvatskih duhovnikov moram še katero povedati. Da je mnogo
večje od rodoljubja slovenske duhovščine, ni nič čudnega, če se pomisli,
da so do 1848. l. ječali Slovenci v duhomorni šoli Meternihovi. Z
denarjem, katerega so nekateri dovolj imeli, so naši cerkveni gospodje
kaj slabo podpirali brate Hrvate, boreče se zoper Magjare. Tudi za našo
posvetno literaturo se niso brigali. Prešerna so zaničevali, njegove
pesme so bile mnogim „Sauglockenläuten“. Več uspeha je dosegel Koseski.
Njegova retorika, patos, distihi, ponosne misli njegove so vzbudile in
vnemale narodni duh v vsej mlajši duhovščini, ki jih je čitala, ali po
tisti okrožnici na Dunaju zbranih škofov je ta živi ogenj kmalu ugasnil
skoro brez nasledkov. Jaz mislim, da na vsem Kranjskem ni ostalo do
1855. leta niti 50 duhovnikov ~odločnih~ pristašev narodne stranke. Na
Hrvatskem se je udeležila narodnega gibanja leta 1848. vsa duhovščina in
tudi konservativni Havlik. Nikdar se ne izve natanko, kako silne žrtve
so donašali tisto leto hrvatski župniki in kanoniki na oltar domovine.
Mnogi so dali vse, kar so imeli; njihova je ostala komaj miza, za katero
so kosili, in postelja, na kateri so počivali. Gotovina, zlatnina in
srebrnina je iz mnogih župnišč popolnoma izginila, nekateri gospodje
so se celo znatno zadolžili, da domovini pomorejo s posojilom. Več
župnikov mi je zatrdilo, da čutijo še 1855. l. udarce leta 1848. in
da preteče še kakih deset let, dokler se povse oporavijo. Po sramotnem
porazu Bahovega sistema zahtevala je domovina od duhovščine novih žrtev,
trebalo je dajati za jugoslavensko akademijo in za hrvatsko vseučilišče,
koja zavoda je ustvaril veliki duh djakovskega vladike Štrosmajerja.
In kanoniki, župniki in kapelani hrvatski se tudi zdaj niso oglušili
domovinskim potrebam. Podpisavali so, kolikor so mogli, in često tudi
več nego so zmogli tisti trenutek, ko jih je doletel klic na pomaganje.
Darovi po sto, dvesto goldinarjev so bili povse navadni. Po razglasu
oktoberskega diploma in povratu ustave prebudila se je tudi slovenska
duhovščina in se oduševila za svoj narod in njega napredek. Osnovale so
se vsakovrstne družbe in naprave, ki se niso dale zastonj urediti in
vzdržavati. Treba priznati, da je tudi naše duhovništvo često globoko
poseglo v žep, da pomaga narodnim zavodom. Ali svojim hrvatskim bratom
se vendar ne more primerjati niti po iskrenosti svojega rodoljubja, niti
po požrtvovalnosti svoji. Razloček je kakor 10:100. Če da za kak naroden
namen slovenski duhovnik 10 kron, dal bi jih njegov hrvatski tovariš za
jednak namen 50 ali pa še več. — Dandanes duhovniki in učitelji izmed
vseh stanov najbolj podpirajo in pospešujejo hrvatsko literaturo. In
oni knjige in časopise tudi čitajo, kar se o inih izobražencih često
ne more trditi. Ali s tem se odlikujeta ta dva stanova že od nekdaj v
vseh slavjanskih deželah. L. 1855. sem našel pri vseh hrvatskih župnikih
„Katolički list“ in „Gospodarski list“, pri večini „Neven“, marsikje pa
tudi še službene „Narodne novine“ in včasi celo „Srbski dnevnik“. Skoro
vsa druga hrvatska gospoda v mestih in na deželi pa je dobivala in
prebirala le dunajske časnike in druge nemške literarne pomije. Sosebno
se ji je prikupila „Augsburger allgemeine Zeitung“, odkar je zvedela iz
novin, da je ta stokrat podkupljeni list glasilo nemške inteligencije.
Hrvatska duhovščina, prišedša iz ilirske šole, pa se je zanimala čedalje
bolj tudi za cerkveno umetnost. Njeni predniki so bili pošteni ali malo
preveč patrijarhalni možje. V gimnaziji in v semenišču so se učili
po šolskih knjigah in predavanjih, druge knjige niso nobene čitali.
Poslani na deželo so se kmalu popolnoma pokmetili ne le v vedenju, ampak
nekoliko tudi v drugih rečeh. Nosili so n. pr. težke, močne črevlje, ki
so šli jednako na obe nogi. Teh črevljev in njih gosposkih naslednikov
se spominjajo v Samoboru do današnjega dne. Hrvatje sploh pripovedajo
mnoge jako zabavne pričice in pravljice o svojih starih župnikih, to je
o tistih, ki so zdelali šole pred l. 1830. Kaj in kako so pridigali,
pravili so mi često mlajši duhovniki sami. Nekatere teh starcev sem
poznal tudi jaz. Blizo Lupoglava sem poslušal cerkven ogovor, ki se je
delil na dve polovici. V prvi je župnik karal in psoval župljane, zakaj
mu niso ubranili škode, kojo mu je delal na polju in travniku pretekli
teden pastuh (= žrebec), ki je ušel nekomu iz staje! V drugi polovici je
pa našteval grehe tuje kuretine, ki zahaja na njegov zelnik mulit salato
in drugo koristno zelenjavo...
Za lepoto hiše božje so se nekdanji župniki kaj malo brigali. Na popravo
se je mislilo še le, kadar so slike povse obledele, kipi strohneli,
oltarji razpadli in je cerkev razdejala strela ali pa se je od starosti
sama porušila. Popravila so plačevali grajščaki. Ako je bil kak bogat
plemenitaš izobražen in ob enem pobožen, skrbel je tudi za cerkev
in njeno opravo, da se je nahajalo vse v najlepšem redu. Ali takih
grajščakov ni bilo mnogo. Meščani in tržani so popravljali cerkvene
zgradbe in reči o svojem strošku. I njihove cerkve so bile zvečine
strašno zapuščene in zanemarjene. V Zagrebu sem kar ostrmel o krasoti
in veličastvu stolne cerkve. Kar nisem se je mogel nagledati, ostal sem
v njej gotovo dobro uro. Ali v drugih cerkvah zagrebških nisem opazil
nobene posebne lepote in umetnine. Tista sv. Marka takrat (1855. l.) še
ni bila prenovljena po starem slogu. Izmed vseh sta se mi zdeli najgrši
cerkvi v Jaski in Samoboru (1858). V Jaski je bil cerkven tlak tako
razbit, grapast in poln kotanj, da bi si bil nepazljiv človek lahko nogo
zlomil. Na steni je visela samo ena, precej nečedna slika in cerkvena
zastava je bila gnjusno zakrpana. V Samoboru pa so imeli župnika, ki ga
je razun nebrižnosti za cerkev dičilo tudi to srednjeveško svojstvo, da
je bil velik sovražnik narodnim šolam. Trdil je proti vsakomur in tudi
proti vladi in njenim zastopnikom, da je šola potrebna in dobra samo
za gospodo, za kmeta pa je huja nego strup, kuga in ogenj. Kadar bo
znal „muž“ čitati in pisati, pokaže figo cerkveni in deželski gosposki.
Takrat neha vsa pokorščina, najgrozovitejšim puntom ne bo konca in
kraja. Moji novi pobratimi so mi bridko tožili, koliko silnih skrbi,
trudov in stroškov jim bo treba prebiti in zmagati, predno popravijo vse
neoprostne zamude svojih priprostih prednikov. Kjerkoli smo ogledovali
kako cerkev, povsod so župniki in kapelani sklepali roke, prijemali
se za glavo in naštevali nujno potrebna popravila, kojih se morajo
lotiti. Marsikje bi trebalo prezidati cerkev in zvonik, omisliti nove
zvonove, predelati oltarje, prenoviti slike in podobe, kupiti lepšo
cerkveno posodo, opravo in obleko. Popravljalo se je mnogo že od 1850.
leta in ta lepa skrb za cerkve niti pozneje nikoli ni opešala. Popotnik
vidi zdaj na dostih krajih ne baš razkošne, ali čedne, za božjo službo
popolnoma prikladne cerkve. Zginile so z lec tudi nekdanje ultrapopularne
pridige, za katere se ni bilo treba pripravljati. Zdaj so se duhovniki
sploh mnogo trudili, da si sostavijo poučljive, zanimive, na vse plati
pravilne ogovore. Poznal sem več pridigarjev hrvatskih, ki so se mogli
kosati z najboljimi slovenskimi. Duhovniki Havliku niso nobene reči tako
zamerili, kakor njegovo prijateljsko drugovanje z glavnimi zastopniki
absolutizma in germanizacije. Sami so ostali tega greha povse prosti
od konca do kraja. Dasi so mislili, da Bahov sistem ne pogine kmalu,
se vendarle niso dali premotiti, da bi delali ž njim kompromise in
se mu poklanjali. Če so dobili kako povabilo od nemškega urada ali
kako vprašanje od nove davkarske komisije, vrgli so dopis v omaro in
največkrat niso ničesar odgovorili, tudi taki, ki so znali dobro nemški;
rok, izročen v povabilu, so zanemarjali. Uradi so bili zvečine tako
pametni, da jih zato niso kaznovali. Poslali so jim ob priliki kakega
pandurja ali drugega službenega človeka, da jim je povabilo raztolmačil
po hrvatski in ponovil. Potem so seveda prišli in stvar se je rešila
povoljno za obe stranki. Neki župnik pa je vendar odgovoril tudi nemškemu
povabilu, ki ga je prejel od davkarske komisije, katera se je zvala
po nemški „Steuererhebungscommission“. Pisal ji je takole: „Slavna
porez ~povećavajuća~ komisijo! Dobil sem iz Vašega urada nekako pismo,
pisano s prečudnimi črkami na nekem prečudnem tujem jeziku. Beračev pri
nas vse mrgoli v novi eri, kateri pa s tem nikakor nečem jemati slave.
In tako je prišel k meni tudi nekak kalfa (= rokodelski pomočnik),
ki je bil tujec, ali je znal tudi hrvatski. Temu kalfi pokažem vaš
dopis in, oj sreče, on ga je razumel in mi ga preložil na naš narodni
jezik. Zdaj sem zvedel, da zahtevate vi, slavna porez ~povećavajuća~
komisijo, od mene veliko denarjev, katerih nimam in vam jih torej ne
morem plačati. Z največjim spoštovanjem vaš ponižni sluga župnik I. I.“
V uradu so se strašno smejali njegovemu zabavljivemu prevodu besede
„Steuererhebungscommission“. Predstojnik je bil pameten mož in ga zato
niti pokaral ni, ali plačati pa je moral trikrat več davkov nego preteklo
leto!...
Popotujoč po Slovenskem sem povsod povpraševal, če se je kdaj pridigalo,
da moramo ljubiti svoj slovenski narod in slovenski jezik. Vsi ljudje
so mi odgovorili soglasno, da kaj takega v cerkvi niso nikoli slišali.
V Novem mestu je govoril na leci ~naroden~ gospod o misijonarjih, ki
obračajo pogane na pravo vero v tujih delih sveta. Dejal je, da se
odlikujejo med njimi posebno tudi naši ~kranjski~ misijonarji. Zakaj pač
ni rekel ~slovenski~? Mislim, da od strahu, ker bi ga mogli zli jeziki
natolcevati, da se bavi v cerkvi s politiko! Neki kanonik, čigar ime
je bilo podobno mestu v sveti deželi, pa je bleknil na prižnici celo
nepremišljene besede, da rodoljubje ni nobena zasluga pred Bogom! Mora se
priznati, da vladajo v hrvatskih vladikovinah in krajih drugačni, duhu
našega veka bolj primerni in torej pametnejši nazori. Pri sv. Matiju,
ki spada v kastavsko župnijo, sem slišal pridigo našega rojaka, dičnega
J. Volčića, ki je do malega celo uro priporočal svojim poslušalcem
ljubezen do hrvatskega jezika, hrvatskega naroda, hrvatskih šeg in navad,
hrvatske nošnje, hrvatskih pesmij in veselic. Ljudje so ga poslušali tako
zvesto, da nihče ni zakašljal ali kako drugače motil ogovora; vladala je
taka tišina, kakeršne nisem zapazil še nikoli v nobeni cerkvi. Po maši
so se poslušalci živahno razgovarjali o Volčićevi pridigi, trdili so v
en glas, da tako razumne pridige niso še nikoli čuli. Trdno so se je
spominjali še deset let pozneje ter je niso mogli prehvaliti. Večkrat
sem čital v novinah, da sveto pismo ne zapoveda in ne priporoča nikjer
ljubezni do naroda in domovine. Tako se trdi menda iz nevednosti ali pa
iz zlobe in rimavsarske brezsrčnosti. 1855. l. sem čul jako domoljubno
pridigo v Ivaniću na potu v Slavonijo. Duhovnik je povedal več stavkov
iz svetopisemske knjige o Makabejcih, ki so se mi zdeli tako rodoljubni,
novodobni, ganljivi in resnični, kakor da so posneti po kakem govoru
vladike Štrosmajerja ali vzeti iz kakega poštenega narodnega glasila.
Tudi ta pridiga je naredila preodličen dojem v vsem občinstvu, ki jo je
slišalo. Nekdo se je gromko oglasil pred cerkvijo: Tako pametne pridige
še nisem nikoli čul. Ta gospod bo še škof!
Svoje ljube pobratime, duhovnike in učitelje moram pohvaliti sploh, da
ni v društvenem življenju niso govorili po nemški drugače nego v skrajni
sili in nikoli ne na javnih mestih. Ko sem bil v Zagrebu, sem šel kosit
v slovečo gostilnico „pri Jagnjetu“. V njej ni znal noben služabnik
hrvatski. Jaz in trije duhovniki nismo hoteli nemškovati, zahtevali smo
jedi, pijače in račun po ilirski. Krčmar pokliče na pomoč sobarico, ki je
bila Hrvatica. Ostala je v obednici, dokler smo odkosili. Tudi v kavarni
sem našel dva župnika, ki sta zahtevala hrvatski račun. Povedal jima ga
je lep dečko, ki je govoril prekrasno ilirščino. Rodil se je in odrasel
je na Dunaju. Služil je v gostilnici, kamor so zahajali veseli srbski
dijaki. Od njih se je naučil tudi on srbski, kar mu je mnogo koristilo.
To znanje mu je pomoglo, da je dobil izvrstno službo v Belemgradu,
kjer je ostal poldrugo leto in bi bil ostal še dalje, da mu ni umrl
gospodar. Ilirska doba je vzgojila torej ~rodoljubne duhovnike~, da si
boljih patrijotov skoraj ne morem misliti. Ali ta duh ni trajal dolgo.
Preživel je Bahovo dobo in pozneje še nekoliko let, že okoli l. 1870. pa
je jel hirati, premda je vladala hrvaščina v vseh šolah in uradih in si
je priborila zemlja znatno avtonomijo. Vzroki tej žalostni prikazni so
mi znani, ali jih ne bom popisoval. Po dolgem presledku sem prišel l.
1891. zopet v Zagreb. Tudi ta pot sem ostal „pri Jagnjetu“. Blizo mene
je kosilo šest mladih duhovnikov. Med sabo so se pomenkovali seveda po
hrvatski. Po dovršenem obedu pa so jeli klicati: Kellner, zahlen! Nobeden
izmed njih ni izpregovoril s krčmarjem in z njegovimi ljudmi nijedne
domače besede! Jednako preziranje narodnega jezika sem zapazil tudi v
prodajalnicah: vsi kupci, duhovniki in neduhovniki so hoteli pokazati, da
znajo nemški!
Zadnje dni, predno sem odšel iz središča banovine v Primorje, gledal
sem otroško igro, ki me je zanimala kot signum temporis tem bolj, ker v
Varaždinu nisem videl do malega nobene zabave hrvatske dece. Ne daleč od
Božjakovine se je nahajala redka hosta, menda hrastova. V njej je otrok
vse mrgolelo. Napotil sem se k njim in jih vprašal, kaj delajo. Dejali so
mi, da se igrajo „tabor“ (= vojno), pri nas bi rekli „vojake“. Bojevali
so se Hrvatje s „Švabami“. Ali prikazala se je kmalu težka neprilika.
Vsi dečaki so hoteli biti Hrvatje, Švaba nijeden. Trebalo je vadljati.
Nabrali so puček slam, pol je bilo kratkih, pol dolgih. Kdor je potegnil
kratko slamo, pristopil je k hrvatski vojski, kdor dolgo, pahnili so ga
med Švabe. Mična borba se je zvršila s porazom švabske vojske. Zmagovalci
Hrvatje so premagane sovražnike kruto preganjali, pehali, suvali in
otepali s šibami. Na igrališče pride tudi tamošnji učitelj. Vprašam ga,
kdo je naučil otroke te igre, kajti ni se mi zdelo verjetno, da bi bil
tak „tabor“ starega izvira. Odgovori mi, da je igra stara, ali predelana
poleg prilik in po sedanjem okusu. Nekdaj so se v tej igri vojskovali
kristijani in Turki. Leta 1848. so jih zamenili Hrvatje in Magjari. Ker
pa nas hočejo zdaj ponemčiti, rekel sem svojim šolarjem, naj puste odslej
Magjare na miru in naj se bijejo rajši s silovitimi Švabami. V stare čase
je bilo na Hrvatskem vse polno vojaških iger, ker naš narod več sto let
ni smel odložiti orožja radi turških razbojnikov. Odkar pa je zavladal v
deželi mir, izgubile in pozabile so se te igre. To, kar ste tu videli,
je le boren ostanek nekdanjih vojaških iger, ki so bile prava in dobra
vaja za resno bojevanje. Čez kakih 50 let morda ne bo ne sledu več niti
temu zadnjemu ostanku. Vrlega učitelja sem zahvalil za to pojasnitev, ali
obšla me je groza, če sem pomislil, kako bi se mu godilo, ako bi izvedel
za igro „tabor“ nemški beglerbeg Švab v Zagrebu. Doletele bi ga brez
dvojbe neskončne preiskave in obravnave in naposled morda celo odpust iz
službe in ječa.