je doživel v tem mestu Slovenec Ivan ~Slobodin~. Vzrok je ta, ker
nam pojasnjuje povest o njegovi ljubezni žalostne jezikovne razmere
in prilike v gosposkih hrvatskih rodovinah. Ivan Slobodin je bil moj
prijatelj, ki sem ga ljubil ne bolj ne manj nego ravno tako kakor sebe.
Kakor jaz nahajal se je tudi on v državni službi. Z ženskim spolom je
rad občeval, dasi se mu ni znal prilizovati, ker se nikoli ni maral
hliniti. Po malem je ljubil že več deklet, ali to je bila goreča slama,
ki se je vnela in ugasnila. Prva ljubezen njegova pa je bila resnična,
globoka, idealna. Ta gospodična se je zvala Radoslava. Ivan jo je ljubil
tako iskreno, da bi bil dal zanjo svojo kri, svoje življenje, svojo dušo.
Ali Radoslava ni imela veselja in torej ne poklica za zakonski stan.
Odbila je vse snubače, in uslišati ne bi bila mogla niti Slobodina,
ki je pa niti prosil ni, ker je poznal njeno mržnjo na možitev. To
nezgodo je prenesel brez bolečine. Da je odlikovala mesto njega koga
drugega, bi bil poginil od obupa in bridkosti. Tako pa se ni mogel ni
jeziti, ni žalostiti. Privoščil ji je vso srečo v samskem stanu in jel
radostno poslušati mesto sladkih glasov filomele — kose, ščinkovce in
druge tiče. Malo zavezico je bil zasnoval že tudi v Varaždinu, ali
mu jo je korenito razdrl spletkarski kolega Franta. V hišo Šumićevo
je prišel po Goldkragnovem posredovanju. Šumić je bil gospodar dveh
hiš in ob enem cesarski uradnik. K hiši je spadal tudi velik, krasno
obdelan vrt in vinograd blizo štajerske meje. Šumić ni bil bogatin, ali
je lahko izhajal s svojimi prihodki. Dva sina je že dal izučiti in ju
spravil v državno službo, za nju ni trebal trošiti ni groša več. Imel
je tudi več odraslih hčerâ, ki so pa bile vse tako pametno vzgojene, da
niso poznale in želele nobene razkoši in so si umele kak krajcar tudi
prislužiti: skrb zanje torej ni bila velika in nadležna. Usodo drugih
puščam na strani, govoril bodem samo o najmlajši. Zvala se je Milka. V
njo se je zaljubil Slobodin prvi trenutek, ko jo je ugledal. Ugajalo mu
je precej že to, da ni bila bleda in medla, kakor toliko gospodičen,
ki so slovele za krasotice. Taka bolehna lepota se mu je studila, še
bolj pa smilila. Milki je podarila priroda krepko, skladno truplo, bujne
oblike in predražestna lica, na kojih se je žarila sveža rudečica kakor
jutranja zarja. Učila se je ne le pri nunah, ampak tudi pri mnogih dobrih
pisateljih, sosebno pri pesnikih. Najbolj sta se ji priljubila Francoza
Lamartin in divni pisec Pavla in Virginije. Nemški pesniki so se ji
zdeli premalo naravni in o čitanju Goete-jevih romanov se ji je zehalo.
Kakor do malega vsi izobraženi Slavjani, smatrala je za prvaka nemških
pisateljev Šilerja. Misli in čuti njegovi so ji ugajali mnogo bolj nego
Goete-jevi. Zajedno s Slobodinom čitala sta indijsko Sakuntalo in on se
je moral čuditi njenemu estetičnemu okusu, s kojim je pogodila vsako
krasoto te klasične igre. Silno pa ga je užalila opazka, da Milka ne ve
ničesar o narodnem slovstvu. Celó Kačić in Vukova zbirka narodnih pesnij
sta ji bila povse neznana! Tolažila ga je misel, da se da ta nevednost
v malo tednih odstraniti. Posodil ji je torej Vuka in jo opominjal, da
bi ga prebirala na vso moč marljivo. Neizrečno pa ga je veselilo, da je
kazala ljubica o vsaki priliki svoje nedolžno, zlato srce, ki je bilo
popolnoma prosto vsake hlimbe in zlobe, vsake laži in zvijače. Vedno je
govorila samo to, kar je mislila in čutila. Mnoge ženske imajo sto trm,
s kojimi nadlegujejo svoje ljudi. V Milki ni bilo ni sledu te slabosti.
Bila je zmerom jednako zadovoljna z usodo, dobre volje, vedrega čela,
prijazna proti vsakemu človeku in tudi proti živalim. Prave jeze ni
poznala, mesto nejevolje obšla jo je lahka otožnost, ki je pa kmalu zopet
izginila. Šalila se je rada in včasi jako duhovito, nikoli pa ni nikogar
pikala, zbadala ali obrekovala. Smejala se je tako zvonko, ljubko in
blagoglasno, da bi jo bil človek le gledal in poslušal. Brez dela ni
nikdar posedala in postavala, tudi ob najživahnejšem razgovoru vršili
so se ji prsti s kakim pletivom. Kuhati je znala kakor da je izučena
kuharica, sosebno so se ji posrečile tiste jedi, katere je Slobodin
najrajši užival. Ob kratkem se daje sodba o njej tako izreči: Milka je
spadala po vseh svojih telesnih in duševnih svojstvih v izbrano ali ne
veliko krdelo tistih žensk, s katerimi pameten in pošten mož ne more
biti nikoli nesrečen. To je spoznal tudi Slobodin, ali skrbelo ga je
čedalje bolj nekaj drugega. On je bil oduševljen Slovenec in Slavjan,
svoj narod in jezik je ljubil bolj nego svojo dušo in svoje zveličanje.
Nemški je govoril samo, če je bil prisiljen, po svoji volji nikoli.
Imel je za največjo sramoto na svetu, ako govori izobražen človek jezik
najhujših naših sovražnikov. S poštenim, pravim Nemcem se je menil rad
tudi on po nemški. Če je pa slišal tujo govorico iz ust kakega rojaka,
se mu je zdelo, kakor da mu sili v nos asa fetida ali da mu zasaja kdo
med rebra bodalo. Milko so vzgojili poleg glupe gosposke šege po nemški,
Slobodin je moral torej ž njo nemškovati. Ali mislil si je: Le počakaj,
tičica moja, kadar mi podariš srce, dobi to tajčanje brco in kramljala
bova lepo po domače. Tej izpremembi se je nadjal tem laglje, ker je
kazala deklica toplo rodoljubje in je sovražila Nemce radi njih napuha,
krivičnosti in silovitosti. Šilerja ni marala več čitati, odkar je našla
v Valenštajnovem taboru tiste gnjusne čenče o hrvatski vojaščini. Pomnila
je tudi njegove „Der Kroaten und Wallonen fürchterliche Banden“, ki
strašé v „tridesetletni vojni“. Goete-ja je smatrala dolgo za pravičnega
proti tujim narodnostim. Bravši v nekem listu, da je priporočal pruski
vladi, naj ponemčuje svoje Poljake z gledališčnimi družbami in igrami,
zavrgla je tudi njega in postala ji je sumna in zagatna vsa nemška
literatura klasične dobe. Z veseljem je čitala le še Čoke-ja in nemške
prevode iz inorodnih slovstev. Nekoč jo je vprašal, ali je prebrala
že Vukove narodne pesmi. Ona se zasmeje in veli: Kako bi jih brala,
ko ne poznavam teh čudnih črk! V šoli se jih nismo učile, sama se pa
tudi nisem mogla zaljubiti vanje. Prinesite mi kako knjigo s hrvatskimi
ali pa z nemškimi črkami — tako bom rada čitala, če bo zame, Vuk pa
me ne more mikati. Slobodina so te besede užalile, vendar je molčal,
ker mu do takrat še ni dala srca. Sčasoma se je tudi to zgodilo. Njuna
ljubezen ni bila nadzemeljska, zračna, idealna, nego krepka, človeška,
vedra in poštena, taka, kakoršno poraja in zahteva od sveže mladine
nepokvarjena priroda. Zdaj je vprašal Slobodin resno svojo ljubico: Ti,
ali se ne zdi tudi tebi grdo, da se pogovarjava midva po nemški? Nemce
oba jednako črtiva in moralo bi naju biti sram, da si priobčujeva svoje
čute ljubezni na jeziku naših večnih nasprotnikov in zatiralcev. Ona mu
odgovori: E, pa dobro, nauči me ilirski, pa se bova potem pomenkovala
po ilirski! Verjemi, da bo to tudi meni ljubo. On jo čudno pogleda in
zajeclja: Kaj jaz da bi učil tebe ilirščine?! Ti si izobražena Hrvatica
in moraš znati ta jezik bolje nego jaz, ki sem se ga začel učiti resno
šele pred nekojimi meseci. Pa ako ti ne teče gladko ilirščina, dobro,
govori z menoj po varaždinski, po bezjaški! Ona se mu je izgovarjala,
da to narečje ni dosti razvito za izobražen pomenek, mnogi Ilirci se
mu rogajo. Po dolgem prerekanju in pričkanju sta se pogodila, da bosta
govorila med sabo doma po nemški, na ulici in sploh vpričo tujih ljudi
po bezjaški, da ne bo mogel nihče misliti, češ, ta dva se sramujeta
narodne govorice. O takih prilikah sta se pomenkovala odslej res vselej
po domače, po bezjaški, ali je Slobodin kmalu zapazil, da dela Milki tudi
to narečje težave; često je molknila, ker ji ni prišla na misel prava
beseda. V Šumićevi rodbini so vladale za občevanje precej čudne razmere.
Z gospodom je govorila gospa vedno po domače, po bezjaški. Tudi z mano
je govoril on le po bezjaški, z otroki pa včasi tudi po nemški. Proti
njim se je gospa skrbno čuvala, da ni izustila nikoli ni jedne hrvatske
besede. Gospodične so nemškovale tudi med sabo i z drugimi ljudmi, dočim
je njihova mati s sosedi in tujci bezjačila. Ko sta prišla na dopust oba
sinova, cesarska uradnika, vedla sta se jako različno. Mirko je govoril
z rotelji po bezjaški, z mano vedno po ilirski, tudi s sestrami ni hotel
občevati po nemški, mešal je pri njih ilirščino s kajkavščino. Povse
drugačnega kova mož pa je bil njegov brat Fric. Po domače je govoril samo
z očetom, z vsemi drugimi pa le po nemški, tudi če so ga vprašale sestre
kaj po bezjaški, odgovarjal jim je po nemški. Z Mirkotom se je moral
meniti po ilirski, ker bi drugače ne bil dobil odgovora. S Slobodinom
je hotel po vsej sili nemškovati. Ta ga je osorno zavrnil in dejal, da
s Hrvatom ne govori nikoli po švabski. Odslej se ga je bal in ogibal
kruhoborski nemškutar. V društvu se je delal, kakor da ga ne vidi. Neko
popoludne smo se izprehajali po Šumićevem vrtu in razpravljali politična
vprašanja. Na vrsto je prišel tudi bogoslužni renegat Bah in Milka
se je proti njemu tako vnela, da je stisnila pest in vihteč jo proti
severozapadu zaklicala z grozečim glasom: Če je na nebu še kak pravičen
Bog, mora kaznovati to strašno nehvaležnost, s katero se povračuje vedno
vernemu hrvatskemu narodu! Fric zakriči sestri plaho in srdito: Bedasta
baba, ti nas spraviš še v ječo! Bog ne daj, da bi se v Zagrebu zvedelo,
kaj se čveka na našem vrtu. Slobodin je bil ta dan povse zadovoljen s
svojo ljubico. Ali menda še tisti teden sta se sprla in precej resno. On
ji je zopet očital, zakaj se ne potrudi, da bi se naučila dobro svojega
materinskega jezika. Ona se mu nasmeje ter odgovori šaljivo: Kaj me
karaš, saj govorim s tabo po materinski: po nemški. Z mano ni mati nikoli
drugače govorila nego po nemški. Moj materinski jezik je torej nemški, pa
reci kar hočeš! Te pravzaprav resnične besede so Slobodina prestrašile
in razkačile. Začela sta se prepirati in ko je šel domov še za dne, kar
ni bil vajen, ji ni rekel niti z Bogom. K Šumićevim ni zahajal potem
cel teden, dočim je bil prej vsakdanji gost. Ali strastna ljubezen mu
ni dala, da bi se še dalje jezil in prebival brez sladkih poljubov in
objemljajev svoje Milke. Našla sta se po naključju pri njenem sorodniku,
in podala roke in se zbogala. Novo jezo je užgala v Slobodinu Milkina
mati, ki je dejala, da se dekla in gospodična ne smeta izjednačiti.
Gospodični bi se ljudje smejali, če bi govorila prosto po horvatski, zato
je skrbela, da so se njene hčere naučile dobro nemški jezik. Slobodin je
ugovarjal, da jezik teh dveh stanov nikakor ne sme ločiti. Gospodična
se razlikuj od dekle po izobraženju, po oliki in po opravi, nikdar pa
ne po govorici. Na Nemškem, Laškem in po vseh naprednih deželah govore
vsi stanovi isti jezik. Kadar se jaz oženim, morala bo žena govoriti z
mano po domače, za nemščino ne bo nobenega kota v moji hiši. Šumićevka
se dobrovoljno zakrohoče: Oho, kaj tako vi kanite urediti svoj dom?! E,
le počakajte malo! Že marsikdo je rekel: Moja žena bo morala biti taka
pa taka. Pozneje pa se je pokazalo, da je moral biti mož tak, kakor je
ženica zahtevala. To roganje je silno zapeklo Slobodina, ki je bil brez
konca in kraja občutljiv za vse, kar je bilo narodno. Po tem pomenku je
snel precej klobuk, se priporočil in odšel. Šumićevko je imel odslej
za zakrknjeno nemškuto, kar pa ni bila. Še bolj ga je razdražila drugi
dan, v nedeljo ko so ji došle v pohode nekatere znane gospe. Jedna je
pravila, da je dobil njen nečak jako dobro službo v Zagrebu. Priporočen
je bil na prvem mestu zato, ker je znal dobro nemški, dasi so bili drugi
prosilci mnogo starejši in ne brez zaslug. Da, nemški jezik je dandanes
mladim ljudem tako potreben kakor vsakdanji kruh; brez njega ne dobiš
niti najmanjše državne službe. Gospa Šumićevka te besede potrdi in veli:
Jaz sem zanaprej vedela, da tako pride. Zato sem prepovedala svojim
dečkom, ki so bili v Zagrebu, da niso smeli pisati po hrvatski ni meni,
ni svojim sestram in sploh nikomur ne. V Zagrebu sem jim našla stanovanje
pri nemških ljudeh, kjer niso slišali nobene hrvatske besede. Tudi doma
so zahajale po mojem ukazu samo v take hiše, kjer se je govorilo tudi
po nemški. Nekateri pravijo: Svoj jezik treba najbolj ljubiti. E, kdo
pa vam to brani? Ljubite ga, kolikor vas je volja, ali samo ž njim ne
pridete daleko, ne po cesti ne v službi. Hrvatski naši otroci že tako
znajo in ni straha, da bi svoj jezik pozabili, dokler žive na Hrvatskem.
Z nemščino je to drugače. Treba se je je učiti in imeti skrb, da se
ne pozabi. V Slobodinu je vse vrelo, ko je poslušal te in druge take
razgovore. Šumićevko je imel odslej za podrepnico in služkinjo Bahovih
huzarjev in za zarotno sovražnico svojega naroda. Občeval je ž njo le še
toliko, da se ni čutila preveč razžaljeno. Če ni našel doma Milke, ni se
hotel več muditi pri njeni materi in sestrah, poklonivši se je odšel.
Lotila se ga je velika čmernost, ljubezen se mu je zazdevala vsak dan
bolj čudna in nevarna. To mu je seveda jako ugajalo, da je Milka iskreno
ljubila hrvatski narod in kazala često tople simpatije za vse slavjanske
rodove. Ali že mu je vstajal sum, če ne izvirajo ta čuvstva morda iz
ženske politike. Hotela bi ga ž njimi prikleniti k sebi. Jel je dvomiti
včasi celó o njeni plemeniti ljubezni. Razpaljena mečta mu je velela: Ona
zna tvojo mržnjo na nemški jezik in govori s tabo vendarle po nemški!
Da te resnično ljubi, ne bi zinila ni jedne švabske besede. Če ne zna
ilirski, govorila bi s tabo po varaždinski, po bezjaški. Take sumnje
in dvomnje pa niso mogle nikoli dolgo trajati. Izginile so navadno že
prvi trenutek, ko jo je zagledal, ker jo je ljubil resnično in strastno
kakor še nikoli nobene druge. Ali s tem pa je le ni nehal nadlegovati,
da bi govorila ž njim po ilirski. Ta zahtev ji je začel že presedati.
Smejaje se reče mu nekoč dobrodušno: Saj sem ti že dejala, da me nauči
ilirski, prej se ne morem postavljati s tem modernim jezikom. Dokler pa
ne znam dobro vsaj glavnih pravil njegovih, govorila bom nemški. S to
govorico te nisem nikoli razžalila. Nikdar ne pozabim tvoje radosti, ko
sem ti priznala po nemški, da te ljubim. Takrat nisi nič godrnjal, da ti
nisem rekla tega po ilirski. Zato bodi pameten in hvaležen za to, kar si
dosegel! Za naju dva je in ostane poglavitna reč ljubezen, vse drugo je
postransko in malenkostno. Te duševne besede pa niso ganile Slobodina.
Precej osorno odgovori ljubici: Za me pa je in ostane poglavitna reč
narod; tebe ljubim, ker si hči bratskega mi hrvatskega naroda. Da si
Nemka, ne bi te pogledal. To pa je strašno žalostno, še bolj pa sramotno,
da Hrvatica zametuje svoj jezik in se zateleba v hrapavo govorico naših
sovražnikov. Milko obide skoro nevolja, ali se premaga in v lepe oči ji
stopijo solze, s sklenjenima rokama gleda v Slobodina, kakor da bi ga
hotela prositi usmiljenja. Politična strast pa je njega tako zaslepila,
da ni opazil njene bridke stiske in muke. Taki prepiri so se med njima
pozneje še večkrat vneli. Slobodin se je kdaj tako razdražil in utogotil,
da je zanemarjal Šumićevo hišo in Milko po več dni zaporedoma. Nekoč se
je celó zarekel, da ga ne bo nikoli več, ali strastna ljubezen mu ni
dala, da bi izpolnil to brezdušno pretnjo. Po nekem naključju je zvedel,
da je dejala Šumićevka svoji sosedi in sorodnici: Ako se Milka omoži in
mi mož umrje, preselim se za vselej k njej, ker mi je najljubša izmed
vseh otrok radi svoje presrčne odkritosti in dobrodušnosti. Te nedolžne
besede so prestrašile Slobodina, kakor da bi ga bil gad pičil. Zdaj je
popolnoma obupal, da bi mogel privesti Milko na pravo pot. Mislil si
je: Ako svojo ljubico vzamem, bi bilo že še nekaj nade, da popusti to
vražjo nemščino, toda glavni pogoj bi moral biti, da ostaneva sama. Če
pa se nama pridruži tašča, ta trdo zapečena renegatka, potem z Bogom
vsako upanje, da izgine iz moje hiše neprenosna sramota nemškovanja.
Moji otroci bi se v takem društvu navzeli nemškega mišljenja in
izdajalskega duha, jaz bi bil oče narodnih odpadnikov, najostudnejših
zverij na svetu. Slobodin je bil zdaj uverjen, da ga čaka na Milkini
strani najstrašnejša bodočnost, ne pa tista neskončna, idilična sreča,
katero mu je obetalo srce na začetku njunega znanja. Odslej ga je minul
notranji mir. Razmišljal je po noči in po dnevu svojo težko usodo, koja
mu nakloni sramoto na vseh treh potih, ki se pred njimi odpirajo. Ako
se Milki izneveri, stori neodpusten greh, ki ga bo spremljal do groba.
Ako se ž njo pozakoni, nakoplje si na glavo ponemčeno ženo, nemški
zarod, narodno izdajalstvo. Ostaja mu torej le še tretji pot, da konča
sam sebe in odvrne sramoto s samomorom. To nakano je pasel v sebi več
tednov. Naposled se mu je milo storilo, da bi šel pod zemljo tako mlad in
čil, še predno je mogel svojemu narodu kaj koristiti. V Slobodinu se je
vršila grozovita borba. Strastna mržnja na Nemce se je kosala s strastno
ljubeznijo do lepe Milke. Ta notranja vojna se je končala z zmago
sovraštva: ~Slobodin se Milki izneveri~, da bi mogel ostati zvest svojemu
narodu. Zgodilo pa se je res to, kar si je sam prerokoval. Neodpustni
greh ljubavne nevernosti ga je spremljal mnoga in premnoga leta in ga bo
tiščal in pekel do groba. Oženil se je pri drugi, pri rojakinji svoji, ki
je govorila ž njim samo slovenski, ali mu s tem še ni prinesla zakonske
sreče. Spoznal je sčasoma mnogo deklet gosposkega in prostega stanu, ali
ni našel med njimi nobene, ki bi se po svojih duševnih in srčnih vrlinah
dala le količkaj primerjati njegovi nekdanji Milki. Slobodina izgovarjajo
kolikor toliko samo njegova leta. Dopolnil je bil na odhodu iz Varaždina
še le 24. leto svoje dobe. Do takrat je tičal največ v svojih bukvah.
Kakor ni poznal ljudij sploh, bilo mu je povse neznano skrivnostno žensko
srce. On ni vedel, da mladenič ne sme v ljubezni nikoli zahtevati, naj
opusti ljubica kako navado ali razvado. Če ga resnično ljubi, bo v zakonu
sama brez opomina storila to, kar njen mož želi. Slobodin je zapravil
srečo svojo in svoje Milke po svoji nevednosti in neumnosti. Zavedla ga
je prevelika politična strast. Da je vzel Milko, ni se mu bilo ničesar
bati. V hiši bi bil vladal vsekakor narodni jezik. On bi bil govoril po
ilirski, tašča po bezjaški in Milka bi bila najbrž ti dve narečji mešala.
Otroke pa bi mu bila vzgojila njegova šola za trdne Ilire, ki bi bili
prejeli od očeta tudi ljubezen do vseh slavjanskih bratov. Tako lepo in
veselo življenje ga je čakalo, ako bi bil poslušal glas svojega ljubečega
srca! On zdaj to dobro ve in se bridko kesa. Izkušnje drugih rodoljubnih
mož so ga poučile, da je dobro ženo prav lahko pridobiti za narod, četudi
je bila vzgojena v tujem duhu in na tujem jeziku. Slobodin je poznal
gospo Kvatarnikovo, ki do poroke ni govorila ž njim ni jedne hrvatske
besede, gospo trgovca Jakića, ki je znala samo laški in francoski, ko
se je ž njim seznanila, pa kako oduševljeni in značajni domoljubki sta
postali obe po izgledu in napotku ljubljenih soprogov svojih! Ne smem
zamolčati, da je hotel Slobodin svojo krivico popraviti. Po kratkem
zakonu mu je žena umrla. Namenil je precej potovati v Varaždin, prositi
na kolenih Milko oproščenja in jo snubiti. Ali baš takrat ga je začela
usoda preganjati, da ni mogel izvršiti te poštene namere. Spoznavši,
da je vsaka in tudi državna služba kruta sužnjost, izstopil je iz nje
v svobodno življenje. Dohodkov je tudi sedaj imel dovolj zase, ali za
rodovino jih je bilo premalo. Dobil si je sicer razne zaslužke, ali
vsi so bili le začasni in nestanovitni. Zdaj se je seveda že silno
postaral, ali še dandanes spominja se vsak dan zapuščene Milke in se trka
s skesanim srcem na prsi vzdihujoč: Mea culpa, mea maxima culpa! Vsak
večer, kadar se uleže v posteljo, prosi Boga, da bi mu odpustil mladostni
greh. Milka je žalovala več let po izgubljenemu ljubimcu, potem se je
potolažila, ker je po vsej priliki spoznala, da s tako trmastim človekom
ne bi bila živela složno in srečno. Ostala je vesela samica in iskrena
Hrvatica, dasi se ni naučila nikoli pismene ilirščine...
Varaždin sem ostavil brez srčnih bolečin. Mesto stoji na neizmerni
ravnini, katero sem se že naveličal gledati in prehajati. Jaz ljubim
hribe in bregove, čisti gorski zrak, hladne gorske studence. Zato sem
se potrudil, da pridem v hribovito, skalnato Primorje in deželna vlada
me je uslišala in premestila na Reko. Jako, jako težko pa mi je bilo
ločiti se od pohlevnih, blagih, dobrodušnih, odkritosrčnih, gostoljubnih
Varaždincev. Uveril sem se, da boljših ljudi, nego so oni, ne more
imeti nobeno mesto naše prostrane zemlje. Ohranil sem si jih v dobrem
spominu do svoje sive starosti in še sedaj na pragu groba jih pozdravljam
presrčno in iskreno: Bog vas živi, mili hrvatski bratje! Naj vam podeli
njegova milost vse svoje blagodati, dušne in telesne na tem in na onem
svetu!
[1] Pripomnje.
1. Jaz pišem ~tuja imena~ tako, kakor jih izgovarjamo Slovenci.
Tega pravila se drže vsi ruski pisatelji. Treba, da jih drugi
Slavjani posnemajo.
2. Jaz pišem ~slavjanski~, ne „slovanski“. Ogromna večina
slavjanskih narodov in pisateljev veli: Slavjan, slavjanski.
Ugovarjase, da to ni pravilno. E, pravilno ni niti „Slovan“,
„slovanski“ nego ~Sloven, slovenski~, kar je pa dvoumno. Taka
imena so konvencijonalna. Pustimo torej češko obliko!
3. Jaz pišem „~čedalje bolj~“, ne pa kakor je zdaj navada „čim
dalje bolj“. Ta novica se mi ne zdi opravičena. Narod je ne
govori nikjer. Jaz ne vem, zakaj se je uboga besedica „~če~“
tako zamerila našim pisateljem, da so jo popolnoma zavrgli.
4. Jaz pišem „~boje, bojda~“, ne pa po sedanji šegi „baje“.
Povsod, kjer izgovarja naš narod samoglasnika _a_ in _o_
pravilno, govori se: ~boje, bojda~. Ta beseda, mislim, da ni
v rodu glagolu bajati (srbski: bajagi je turcizem), najbrž je
skračena iz „~bojim se, da~“.
5. Jaz pišem: „~Po slovensk_i_~“, „~po hrvatsk_i_~“ i. t. d.,
ne pa: „~po slovensk_o_~“, „~po hrvatsk_o_~“ i. t. d. Kar je
meni znano, govori naš narod povsod, koder izgovarja čisto vse
samoglasnike: po slovensk_i_ i. t. d., ne pa po slovensk_o_.
Tega pravila se drže i mnogi drugi Slavjani.
_Janez Trdina._
II.
V središču Hrvatske. Ilirski duhovniki — vzor rodoljubja, naprednosti
in značajnosti. Silna važnost ilirstva za duševni podvig in napredek
hrvatskega naroda.
Počitnice 1. 1855. sem preživel v sredini banovine in hrvatske zemlje
sploh. Moj prijatelj Žepič se je ženil in za druga si je izbral mene.
Sorodnik njegove neveste, lupoglavski župnik Štefan Mlinarić nas je
povabil k sebi, da se opravi poroka in svatba pri njem v Lupoglavu. Ker
Žepiču niso prišla o določenem času potrebna pisma, morali smo čakati
dober mesec, predno ga je župnik mogel poročiti. In potem smo ostali
pri njem še več časa. Ali jaz sem se mudil le malo v Mlinarićevi hiši.
Hodil ali vozil sem se ž njim na obed k bližnjim župnikom ali pa sem se
izprehajal sam po obližju in daljni okolici. Dvakrat sem popotoval v
Zagreb, v Slavoniji sem prebil cel teden in proti koncu počitnic sem jo
mahnil v trgovski Sisek. Občeval sem ta dva meseca skoraj le z duhovniki
in učitelji. Obenem pa mi je dajal vsak dan dovolj prilik, da se seznanim
tudi s kmečkim življenjem naših bratov Hrvatov. Boljšega človeka, kakor
je hrvatski „muž“ (= kmet), vsaj jaz nisem našel med slovenskimi kmeti. V
svojem vedenju proti gospodi je še preveč ponižen in pohleven, priljuden
in postrežljiv pa je proti vsakomur, še proti beračem. Na cesti se
ogne z vozom celo potniku, ki peš hodi, če je to le količkaj mogoče.
Pa kako zna hvaležen biti! Napiši le pet vrstic sinu, ki se mu nahaja v
vojakih v daljni deželi, in te male dobrote ti ne pozabi do smrti. To
pa ni res, da bi živel tako slabo, kakor se pri nas misli. Vsakdanje
jedi so proste, ali zdrave in tečne in mu diše tem bolje, ker si jih
sam pridela. Vina popije več nego naši Gorenjci in včasi nekoliko čez
pravo mero, ali tudi takrat ostane z redkimi izimki miren in dobrodušen.
Pretepi in poboji vinskih bratcev tam niso tako česti in navadni, kakor
na Slovenskem. L. 1855. sem našel na Hrvatskem še vse polno velikih
in trdnih kmetij, obsegajočih po 40 in še več oralov. Na travnikih in
pašnikih se je paslo povsod obilo vsakovrstne živine, v hrastovih in
bukovih gozdih je vse mrgolelo dobro rejenih prascev, okoli hiš pa si
videl povsod cele jate rac, gosij in puranov. Meso hrvatskemu kmetu res
ne pride vsak dan na mizo, kos govedine si kupi le o največjih praznikih
in svečanostih, tem več pa povžije prekajene in neprekajene svinjine
in kuretine. Tako je bilo vsaj še leta 1855. Od takrat vem, da se je
mnogo izpremenilo. Bahova vlada in nekoje njene naslednice so strašno
opustošile blagostanje hrvatskemu kmetu. Ko sem popotoval po hrvatski
deželi, iskal bi bil v njej zaman ljudi, pogibajočih od glada, zaman
hiš in do malega celih vasij, ki bi se prodajale radi neplačanih davkov
in dolgov, zaman izbeganih jokajočih potnikov, ki hite v neznani svet,
sosebno v daljno Ameriko, ker jih domača zemlja ne more več prehraniti.
Pred 50 leti si je še kmet lahko pomagal. Da plača štibro, pognal je par
prašičev na semenj ali v Zagreb, pa se je znebil vsake sitnosti in skrbi.
Nosil je brez posebne brige tudi večje stroške. Prodal je izmed petih
konj jednega, izmed sedmih volov jednega in je plačal za hrano svojemu
sinu gimnazijcu ali pa si prikupil lepo sosedno njivico. Zadruge so
takrat še čvrsto stale, pozneje so se nekako omajale in izgubile pravi
red in zakon. Trebalo jih je nekoliko preosnovati, poleg potreb sedanjega
veka ali mesto reforme dala jim je vlada, ki se je zvala narodna, smrten
udarec. Nastopil je obči polom, stare zadruge so razpadle in nove se
niso mogle osnovati. To uničenje zadrug in vedno rastoči davki so bili
poglavitni vzroki, da hrvatski kmet dandanes ne more več zdelovati, da
kmetija zahteva več stroškov, nego mu donaša prihodkov. Prosto diha
sedaj samo tak kmetovalec, ki se bavi poleg poljedelstva s trgovino,
krčmarstvom ali rokodelstvom. Zlobni tujci in tudi domači bedaki kvasijo,
da je hrvatski kmet zato ubožal, ker je prelen in neče „racijonalno“
gospodariti. Prelen! Bože moj, ali vas ni sram, da mu očitate tako
očividno laž? Poglejte pozorno njegovo izmučeno truplo, ogoreli obraz,
znojno čelo, roke žuljave in trde kakor kamen, pa mi recite po duši, ali
so to znamenja zanikarnosti in lenobe? Zemljo svojo obdeluje res da po
starem, podedovanem načinu, ali ta način ni tako brezumen, kakor mislite,
potrjajo ga brezštevilne stoletne izkušnje. S porabo novodobne znanosti
se daje to seveda doseči marsikak poboljšek in napredek. Ali priporočite
in razložite jo vi, izobraženi ekonomci, svojemu bratu — kmetu-trpinu z
blago besedo, posebno pa z dobrim izgledom in uverite se, da vas bo rad
poslušal in vas zahvalil za pouk precej tisti trenutek, ko spozna resnico
vašega dokazovanja.
V Lupoglav smo prišli, ko so se začeli ravno glavni izpiti v deželskih
šolah. Poslušat so jih hodili vsi duhovniki pa tudi drugi omikani ljudje
iz okolice. Mene je jako mikalo izvedeti, kako kaj napreduje narodno
šolstvo na Hrvatskem. Reči moram, da so me uspehi iznenadili. Našel sem
mnogo več, nego sem pričakoval. Učilnice so bile vse nove, osnovale so
se šele pred nekoliko leti, nekatere baš tisto leto. Neizrečeno me je
veselilo, ko sem zapazil, kako vneti so vsi stanovi za narodno šolstvo.
Učitelji so se trudili veliko bolj, nego jim je nalagala stroga dolžnost.
Povsod so otroci gladko in razločno čitali, čedno pisali in urno in brez
pomote računali. Poučevali so jih od kraja le po bezjaški, kar treba
vsekakor odobravati, ilirščina je prišla šele pozneje na vrsto. Tudi
vse glavne reči krščanskega nauka so znali učenci na pamet, tako trdno
in natanko kakor očenaš. Nekateri so na koncu izpita tudi čuvstveno
in razumno po ilirski krasoslovili. Jaz sem se udeležil kakih deset
izpitov, ki so me vsi popolnoma zadovoljili. Vsa čast gre tudi hrvatski
duhovščini, da je pomagala tako goreče in često z znatnimi žrtvami
ustanoviti te prepotrebne narodne zavode. Prosto ljudstvo se marsikje
presneto malo briga za začetne šole, smatra jih za težko breme, ki mu ga
naklada vražja gospoda, najrajše bi se jih povse odkrižalo in znebilo.
Hrvatske kmete pa sem videl malone brez izimka vse navdušene za šolo,
brez mrmranja so dovolili in dali zanjo vse, karkoli je oblast želela
in zahtevala. Mnogi so žrtvovali tudi dosti več, nego je bila njihova
dolžnost. Največjo čast in slavo pa si je zaslužil mož, ki je znal
zanetiti ta sveti ogenj v vseh slojih hrvatskega naroda. Ta znameniti mož
je bil šolski nadzornik ~Ilijašević~. Banu Jelačiću se mora priznati
velikanska zasluga, da je znal najti in postaviti prave ljudi na pravo
mesto. Največ po njegovem trudu se dobili Hrvatje vladiko Štrosmajerja,
in samo po njegovi nujni priporoki je potrdila dunajska vlada Ilijaševića
za nadzornika narodnih učilnic, i mestnih i deželskih. Ilijaševića
moramo imenovati vsekakor največjega, najgenijalnejšega pedagoga, ki
ga je rodila hrvatska zemlja. Dal je narodnemu šolstvu hrvatskemu tako
trdno gmotno in moralno podlago, da ga ni mogla porušiti niti silovitost
Bahove vlade. Ta je podelila sicer Ilijaševiću drugo, odličnejše in
dohodnejše mesto poleg latinske: Promoveatur, ut amoveatur! Njegovo
službo je izročila Jarcu, ki je po takem dobil pod svojo oblast vse
hrvatske šole in je že začel odrivati in izganjati narodni jezik tudi iz
glavnih šol. Za njimi bi se bile vrstile kmalu tudi začetne, deželske.
Ali oktoberski diplom je odvrnil to grozno nezgodo še o pravem času
od hrvatskega naroda. Bahova predrznost torej ni utegnila uničiti ali
bistveno izkaziti slavnega dela Ilijaševićevega. Narodno šolstvo se je
razvijalo in razcvitalo še dalje v njegovem duhu, po njegovih nazorih
in pravilih. Dvignilo se je brzo na razmerno jako visoko stopinjo in
hrvatsko učiteljstvo je zasedlo prvo mesto med učiteljskimi zbori vsega
slavjanskega juga.
Izpiti in delitev nagrad so trajali često do jedne ure. Potem smo šli
obedovat k župniku. Med obedom so se vršile brezbrojne zdravice, sklepala
so se tudi pobratimstva. Pobratil sem se z vsemi učitelji, s kojimi sem
se seznanil, in istotako z vsemi kapelani in z veliko večino župnikov in
posvetnih gostov. Menda se nisem čutil v vsem svojem življenju nikoli
tako srečnega, kakor tod v srcu hrvatske zemlje. Živel sem zdaj v čisto
narodnem zraku, med samimi istinitimi rodoljubi, ki so gojili z mano
iste nade, isti strah, iste ideale. Dočim se je v Varaždinu malokomu
izljubilo, da bi govoril o narodu in so se sosebno meščani izogibali
pred krimsko vojno vsake politike, imeli smo zdaj cel naroden parlament
in pojavile so se kakor tudi v državnih zborih različne stranke. Vroči
narodnjaki so bili vsi duhovniki in učitelji, z večine so goreli tudi za
slavjanstvo, prijatelji Slovencem pa so bili vsi. Mnogi so kazali tudi
tople simpatije za Srbe. Eden je bil celo bolj Srb nego Hrvat po svojem
čutu, mišljenju in upanju. Nekateri duhovniki pa so le očitali Srbom
separatizem in sebičnost, vendar so se vsi nadejali, da jih privede sila
in potreba v isto kolo s Hrvati. Opazil sem o takih prilikah povsod,
da se je začelo ilirsko ime pozabivati in izgubljati. Mesto njega je
zavladalo če dalje bolj ~jugoslavensko~ ali pa tudi že hrvatsko. Ilirstvu
je jela pešati in zatemnjevati slava objednem z odpravo ustave, ko je
odigral njegov oče svojo nekdaj tako imenitno in sijajno ulogo. Že 1853.
leta, ko sem bival še na Dunaju, vem, da se je smejal ilirskemu imenu
velenadarjeni, mladi Slavonec Ignacij Berlić. Če ga je kdo vprašal,
kakov rojak da je, odgovoril je vselej: „Ja sam Srbin.“ Ravnotako je
zavrgel to ime moj ljubimec Milan Bubanović, hotel je biti na prosto
Hrvat in nič drugega. Večini pa se je priljubil kakor pravim, nazov
~jugoslavenski~. Pismeni jezik je ohranil svoje ~ilirsko~ ime. Govorili
so ga jako dobro vsi učitelji in mlajši duhovniki, starejšim je rabila še
vedno latinščina in bezjaščina. Jelačića in Gaja so grajali in obsojali
strogo mnogi moji pobratimi. Gaja so zvali ~stara baba~. Ustrašil se
je Švabe kakor zajec lovca. Vrgel je v blato narodno zastavo, ž njo pa
tudi sam sebe in svojo slavo. Jelačića so imenovali ~njemački guslar~,
ker je za mladih svojih let zlagal res nemške pesmi. Trdili so sploh,
da je ubil v njem avstrijski vojak hrvatskega rodoljuba. Silno so se
jezili vsi narodnjaki tudi na Zagrebčane, ki so uskakovali takrat kar
kupoma v nemški tabor, popolnoma pozabivši slavne dni, svečanosti in
čine leta 1848. Ko sem jih ves v čudo izpraševal, kaj je naredilo ta
žalostni prevrat, odgovarjali so mi do malega vsi jednako. V Zagrebu so
se zbirali že pred l. 1848. rodoljubi iz vseh koncev in krajev hrvatske
kraljevine. Tam je stanoval in deloval vodnik ilirske stranke, Ljudevit
Gaj s svojo gardo ilirskih pisateljev in strastnih agentov. Noč in dan
nisi čul drugega nego narodne davorije, iskrene govore mladih rodoljubov,
psovke, kletve, hujskanje vsakovrstnih politikov in politikastrov. Bilo
je, kakor da zboruje v vsaki kavarni, v vsaki krčmi kak parlament. V tej
šumni kolobociji ni bilo varno izdajati se za magjarona ali se ustiti
za Nemca. Če je kdo v pijanosti kaj takega poskusil, padalo je po njem,
da so mu vse kosti pokale. Nekoliko miru je prinesla v mesto vojna z
Madjari, ker so spremljali mnogi rogovileži bana preko Drave. Za dolgo in
krvavo vojno je nastopila splošna upehanost in trudnost, ogromne žrtve,
koje je zahtevala, oslabile in pogasile so sčasoma politične strasti in
tudi domoljubni ogenj. Vendar pa je ostal Zagreb še vedno središče in
zbirališče vseh rodoljubov, vse narodne inteligencije. To je trajalo
do absolutizma, ki je zavladal po večletnem pripravljanju 1852. leta.
Takrat se je dejalo — šek! Z jednim mahom se je odpravilo vse, kar se je
razvilo tekom stoletij v našem narodnem bitju. Dobili smo nemško upravo,
nemško sodstvo, nemške zakone, nemške uradnike. Ali uradi se niso dali
osnovati brez „Ilirov“, koje bi bila vlada najrajše utopila v kaplji
vode. Razpisale so se brezštevilne nove službe. Zahtevala se je zanje
tako po strani tudi strokovna izobrazba, med vrsticami pa se je moglo
čitati, da je glavni pogoj znanje nemškega jezika. Mladi Hrvatje, ki
so dovršili pravoslovno akademijo, pa tudi taki, ki so dovršili komaj
gimnazijo, prosili so službe in si poiskali protektorjev, če se ni hotelo
posrečiti brez njih. Mnogi so službo tudi dobili, nekateri v Zagrebu
in drugih mestih, drugi na deželi. O tej priliki, vidite, se je Zagreb
izpraznil, odšlo je iz njega več sto mladih mož, ki so bili jedro narodne
stranke v Zagrebu. Ostali so le špisbirgerji, popi, dijaki, upokojeni
častniki, vojaki in Judje. Razun popov in boljih dijakov izginili so iz
mesta do malega vsi Iliri. Že takrat se je udomačilo mrtvilo v hrvatski
stolici, kajti duhovnike veže stan njihov, da ne morejo nastopati v
javnem življenju tako glasno, kakor bi trebalo, da ne zamre narodni duh.
Nemška birokracija je zdaj izmed vseh mest Zagreb pritisnila najhuje,
najsiloviteje in tudi z največjim uspehom. Stari Zagrebčani niso bili
koreniti Hrvatje nego pisana zmes raznih narodnostij, sosebno Nemcev in
ponemčenih Kranjcev in Štajercev. Ti ljudje so znali dobro nemški in
na tem jeziku so med sabo tudi občevali. Čitali so samo nemške knjige
in novine. L. 1848. so vpili na Magjare in se delali Ilirce zato, ker
je bila taka moda; Nemce je povsod že od nekdaj veselila vsaka „Hetz“.
Ali v srcu njihovem ni plamenel noben čut za narod in domovino; njihov
bog je bil želodec, njihova boginja polna mošnja. S tako sodrgo je
Bahova vlada lahko pometala in jo vrtela, na katero stran je hotela.
Zagrebčani te vrste so se že l. 1853. jeli šumno razglašati za trde Nemce
in pozdravljati radostno novo ero in nemško birokracijo. Ta njihova
radost je bila tem bolj resnična, ker se ji je pridružila nada, da bodo
zdaj njihovi otroci zasačili lahko dobre državne službe, pa naj so tudi
največji bedaki in praznoglavci. In ta nada se jim res izpolnjuje. Če se
doda tej druhali še strašno število tujih uradnikov, ki so se pritepli v
Zagreb od l. 1852., potem ni čudo, da je dobilo to mesto ne le tuj obraz,
ampak tudi tuj duh, tujo dušo, tuje srce. Naše glavno mesto se je tako
izneverilo svojemu narodu, da vlada zdaj v mestni zbornici nemški jezik,
da se šopirijo v njej nemški mameluki, ki ne znajo ali nečejo znati ni
jedne hrvatske besede.