skoraj le za vsakdanji kruh, zdaj pa so živo razpravljali in pretresali
vprašanje visoke politike v vseh gostilnicah in kavarnah in do malega
v vsaki izobraženi rodbini. Vse oči so se upirale na krimski poluotok,
kjer je bilo glavno bojišče. Pri Evpatoriji so zapadne vlasti in Turki
dejali veliko vojsko na suho, da bi osvojili Sevastopol, ki je bil
ob morju močno utrjen, po drugod pa brez pravih branikov. Neko jutro
ugledam gručo Judov, ki so ploskali in se na ves glas krohotali. V rokah
so držali nekateri razne dunajske novine, ki so prinesle čudno novico,
da je Sevastopol padel brez resne obrane, ruska vojska da se je podala
zaveznikom z najsramotnejšimi pogoji, ki se misliti morejo. Vse bojne
ladje ruske, vsi brezštevilni topovi, ogromno moštvo brašna in drugih
vojnih priprav in potreb da je prišlo v roke Francozom in Angležem.
To silno novico da je donesel iz Sevastopola tatarski sel in da se
o resničnosti njeni ne more dvojiti. Dunajski in vsi Rusom sovražni
listi so sprejeli to vest in jo razširjali po Evropi s prav divjaškim
zmagoslavjem. Trobili so v en glas, da leži na tleh ruski velikan in so
mu razbite in strte v prah prstene noge. Odslej bo človeštvo brez zapreke
se razvijalo in napredovalo, ker je ugonobljen glavni sovražnik vsake
omike in svobode. Kakor drugje, se je tudi v Varaždinu novinam verjelo
z jedno jedino izimko. Ni mi moči dopovedati, kako grozno nas je potrla
nesreča naših bratov. Vsa naša inteligencija je bila kakor poparjena in
ohromljena. Opazil pa sem nekaj novega in za-me preveselega. To namreč,
da so tudi nekateri prosti varaždinski meščani bridko žalovali radi
Sevastopola. Jeden njiju, oče dveh sinov, ki sta bila v naši gimnaziji,
rekel mi je z ihtečim glasom: Moj Bog, kaj bo zdaj z nami! Rusa so se še
bali naši nasprotniki, zato se niso drznili, da bi z nami tako pometali,
kakor bi bili radi, ali odslej izgine vsak obzir, mrcvarili nas bodo
kakor mačka miši. Tako po priliki sta žalovala tudi dva druga meščana.
Imena teh vrlih mož sem si zapomnil. Zvali so se Ketik, Sekovanić in
Matušin. Duh slavjanske vzajemnosti in ljubezni se je torej pojavljal
tudi v takih ljudeh, ki so pohajali pač začetne šole, ali niso bili
znanstveno čisto nič izobraženi in so poznali Ruse in Slavjane sploh
komaj po imenu. Dejal sem, da je verjel tatarsko novico ves Varaždin z
jedno izimko. Ta izimka je bil veleumni srbski trgovec Popović. Precej,
ko jo je prvikrat čital, zaigral mu je na ustih zabavljiv smehljaj, pa
je vskliknil: Ta je prazna! Evropačarji zdaj res ne znajo nič drugega
kakor pitati čitalce svojih časnikov z obilo opopranimi lažmi. Izmed
sto novic je komaj jedna resnična. Da je Sevastopol res padel, poročili
bi bili to še isto uro zavezniki svojim vladam in to poročilo bi bili
podpisali njihovi nadpoveljniki in admirali. Mesto njih oktroirale so
novine nekakega Tartara, ki ni nikoli živel, kakor se tudi ni priborila
nobena zmaga. Vse skupaj je navaden evropski švindel in humbug. Tako je
govoril Popović vsakemu narodnjaku, ki ga je srečal in v kavarni tudi
vsem prvakom varaždinskih Judov. Ti so se mu zlorado smejali in rogali:
Aha, vi ste Grk in torej rusoljub, zato vam seveda ni povšeči, da so
doživeli vaši bratci tako blamažo. E, če mislite, da to ni res, pa dajmo
staviti! Tukaj je sto goldinarjev. Če je Sevastopol še v ruskih rokah,
so ti denarji vaši. Popović brez oklevanja ponudbo sprejme in — stavo
dobi! Drugi dan je pisal ameriški potepuh Varens v „Österr. Zeit.“, da
je on moralno uverjen, da je Sevastopol res padel, če prav ni došlo do
zdaj še uradno potrjenje. Drugi listi pa so že močno dvomili in tretji
dan se je natanko vedelo, da se je Tartar zlagal. Sevastopol se ne le
ni podal, nego so ga morali zavezniki do malega še celo leto oblegati,
predno so osvojili kup krvavih razvalin. Severnega dela trdnjave pa niso
dobili nikoli, v njih in po obližju so taborili Rusi nepremagani do
konca vojne. Mir so sklenili brez sramote tem laglje, ker so ustrahovali
v Aziji Kars, najmočnejšo trdnjavo turške države, in so zapodili svoje
sovražnike tudi od Sveaborga, Soloveckih otokov in Petropavlovska na
Kamčatki. Nesreče, ki so jih pretrpeli v tej vojni, so jih poučile,
da potrebuje njih država korenite reforme v vsem svojem organizmu.
Aleksander II., naslednik Nikolajev, se je lotil nemudoma tega preustroja
in ga izvršil na največjo korist svojemu narodu. V dvajsetih letih se je
moč Rusije ne le podvojila nego podeseterila. Da so vedeli Angleži, kake
nasledke bo imela krimska vojna, bi je ne bili gotovo nikdar sprožili.
Dokler je trajala, se narodnjaki nismo pogovarjali skoro o nobeni drugi
reči kakor o novicah, ki so dohajale z raznih borišč. Ti pomenki takrat
niso bili več brez nevarnosti. Naša vlada se ni baš vojskovala z Rusi,
ali je drugače pogodovala zaveznikom kolikor je mogla. Pozdravljala je
simpatično njihove zmage in se ni veselila kakor mi o njihovem porazu.
Rusoljubje je spadalo med prepovedana čuvstva. Tajna policija Bahova
je strogo pazila in zasledovala Rusiji prijazne pojave. Ker pa nismo
mogli v gostilnici vedno le molčati in prebivati brez politike, morali
smo svoje pogovore tako prirediti, da nas vohuni niso razumeli. Naredili
smo si svojo posebno terminologijo, ki je bila v vsakem kraju drugačna.
V Varaždinu smo Sevastopolu dali ime Toplice, Petrogradu Petrijanec,
carju Nikolaju ludbrežki učitelj (ker je bil Mařik jako velik mož), lordu
Palmerstonu Visibaba (radi neke ljubavne zgodice), cesarju Napoleonu
Griška (ker je bil usurpator, kakor lažni Demeter-mnih Griška Otrepjev)
itd. Da zmešamo policiji še bolj sled, smo to terminologijo svojo večkrat
izpremenili. Tako so si pomagali rusoljubni možje tudi v Zagrebu, Oseku,
v Novem Sadu, na Reki itd. Sevastopol so imenovali nekateri Troja,
drugi Siget, tretji Sisek ali Kosovo itd. Strašno smo se smejali, ko
smo zvedeli, da je poročil policiji nje glavni vohun, rokavičar P.,
da se hodi ludbrežki učitelj na Toplice pretepat. Komisar je kmalu
spoznal, kako abotna je ta tožba, in je rokovičarja ozmerjal kakor psa.
Radi orijentske vojne sta izgubila takrat za vse narodnjake velik del
svoje slave dva imenitna slavjanska pisatelja. Prvi je bil Mickijevič,
ki je deloval po svoji moči za — Turke, češ, da bi pospešil vstajo in
osvobojenje svojih rojakov. Tisti, ki so ga prej vsi oduševljeni čitali
in hvalili, niso več pogledali njegovih knjig. Drugi tak pisatelj pa se
je rodil v Dalmaciji in je živel takrat v Belem gradu. Ne vem, kaj ga
je zmotilo in napotilo, da je spisal odo ~na čast turškemu sultanu~! Od
poveljnika tamošnje turške posadke je prejel zanjo petdeset zlatov. Ta
sramotna prigodba je popolnoma resnična. Dragi bralci naj mi oproste, da
jim ne povem imena. Mož ima še zdaj v Dalmaciji dosti prijateljev, ki ga
štejejo med najčistejše rodoljube. Tega dobrega mnenja jim nečem kaliti,
ker bi me utegnili razglasiti za obrekovalca...!
Ponemčevanje narodnih učilnic ni vzbudilo v Varaždincih nič hude jeze,
komaj sem našel tu pa tam kako lahko nejevoljo.
Večkrat sem moral čuti celo glasove zadovoljnosti. Ljudje so dejali:
„Nekdaj je vladala latinščina. Za šole in urade je bila gotovo dobra,
ali trgovini ne ugaja mrtev jezik. Ž njim si tudi nismo mogli pomagati,
kadar smo občevali s tujci ali z oficirji. Nemščina je bolj praktična, ž
njo prideš po svetu, kamor hočeš.“ Sosebno so se veselile gospe, da se
bodo naučili zdaj njihovi otroci po nemški govoriti in pisati že v šoli
brez velikih stroškov. Najbolj pa so se veselili nemščine Judje, ki so
pošiljali doslej baš radi nje svojo deco v Maribor, Ptuj in Gradec, ali
pa si morali dobiti v hišo nalašč zanjo dragega učitelja. Svojo radost je
kazal vpričo mene tudi lekarničar Fodor Feodor, jako izobražen mož, ki
je spadal med prvake varaždinske gospode. Tudi on je dokazoval, koliko
bo na vse plati koristil nemški jezik i meščanom i kmetom. Jaz sem mu
ugovarjal in ga vprašal, če ne ve, da se daje v vseh omikanih državah in
narodih prvo mesto narodnemu jeziku, vladajočemu v vseh šolah in uradih.
Hrvatje in Magjari niso odpravili latinščine zato, da sede na njen
prestol nemščina, oboji so hoteli povrniti to veljavo in dostojanstvo
svojemu narodnemu jeziku i. t. d. Lekarničar mi je odgovoril malomarno:
„Das ist alles recht schön, ali za trgovino in vse višje posle nam
koristi nemški jezik več nego hrvatski. Pa saj radi njega ne bomo še
izgubili svoje narodnosti. Jaz znam, govorim in pišem dobro nemški, ali
ostajam vendarle pravi Hrvat, ki ljubim svoj narod ne le z besedo, ampak,
če treba, tudi z dejanjem i. t. d.“ Jaz sem ga zavrnil po priliko tako:
„Jaz nisem nasprotnik učenju nemškega jezika, ali to se godi prav lahko,
če vlada tudi narodni jezik. Slavjani imajo za tuje jezike gotovo več
sposobnosti, nego Nemci in Romani. Nauče se jih ne le laglje in prej,
nego jih tudi bolj pravilno izgovarjajo. Kadar izpregovori po naše kak
Švaba, ki je živel med nami že 30 let, zatisni si ušesa, dočim naši
ljudje govore često tuje jezike tako dobro, kakor svojo materinščino.
Kar pa pravite o potrebi nemščine za trgovino in višje posle, je pa tako
čudno, da iz Vaših ust ne bi bil pričakoval teh nepremišljenih besed.
Zakaj neki bi narodni jezik ne bil dober tudi za trgovino in vse višje
posle? To je baš sramota naše inteligencije, da se ne služi v teh rečeh
svojega jezika, nego da hlapčuje švabščini, ki nima pri nas absolutno
nobene pravice, kakor nima hrvaščina nobene pravice v nemških deželah.
Prazno bi bilo tudi ugovarjanje, da ilirski jezik še ni dovolj razvit
za trgovino. Tehnični izrazi bi se kmalu dobili in praksa bi ugladila
trgovski slog v malo letih. Pa saj je pravzaprav že oglajen. Kako pišejo
srbski trgovci? Menda veste, da po srbski. Srbski se pa ne razlikuje
čisto nič od dobre ilirščine.“ Fodor se ni dal preveriti in pozneje sem
zvedel, da je baš on zahteval v mestnem odboru, naj se podeli šolskemu
nadzorniku dr. Antonu Jarcu meščansko pravo radi zaslug, koje si je
pridobil za Varaždin na polju prosvete! V novinah sem čital, da se je
njegov predlog sprejel, vendar za resnico te vesti ne morem biti porok,
ker se je že od nekdaj v časnikih pisalo marsikaj neistinitega. Ali s
Fodorom se ni zlagala vsa inteligencija. Hrvatski učitelji in uradniki so
se dovolj jezili, da je začela padati nemška sekira po narodnem šolstvu.
Izvrstni učitelj Lajer, rojen Križevčan, se je kar ihtil od toge radi
tega nasilja. Dejal je: „Komaj smo“ svoje šole lepo uredili in začeli v
njih uspešno delovati, prihrumela je nemška burja, ki posmodi cvetje,
pred ko še more obroditi sad. Že pari slana srednje šole in naš nadzornik
Ilijašević mi je povedal, da visi Damoklov meč tudi nad glavnimi
šolami. Njega so vladi hudo začrnili in ne bodo mu odnehali, dokler ga
ne odstranijo. Malo pred odhodom iz Varaždina sešel sem se v krčmi z
ravnateljem Klaićem. Po kratkem uvodu sem ga vprašal naravnost, kaj ga je
zaneslo med kulturtregerje? On se zakrohoče in veli: „Vidim, da me imate
za švabomana. Kako različne so človeške sodbe! Baš te dni sem zvedel, da
so me ovadili v Zagreb za panslavista. Istina pa je to, če bi imel jaz
oblast, da bi ostale vse naše šole hrvatske, od najzadnje do najprve. Ali
z bikom se pameten človek ne bori. Zdaj vlada sila. Kdor je ne posluša,
ga zmelje in stare, ne da bi to narodu kaj koristilo. No, nekoliko sem pa
res grešen. Včasi govorim brez potrebe po nemški, kakor mnogi drugi moji
rojaki. Če mi očitate kulturtregerstvo radi tega, priznajem na vsa usta,
da se ne morem braniti in kdor je sam brez tega greha, vrzi name slobodno
prvi kamen!“ Tudi orijentsko vprašanje so presojali v slavjanskem duhu
vsi hrvatski uradniki in učitelji. Vsi so jednako žalovali o tartarski
novici, vsi so želeli Rusiji srečo in zmagoslavje. In ž njimi se je
ujemal celo Fodor Feodor. Ko sem šel nekoč mimo njegove lekarne, prepiral
se je v njej ravno z Judi in je zakričal naposled, da sem ga čul na
ulico: Die Türken soll der Teufel holen!
Drugo leto svoje službe sem popotoval o prostem času najrajši v bližnje
Medjimurje, na poluotok, ki ga delata Drava in Mura. Ta zemlja spada
med najplodnejšo v Evropi. Prebivalcev se šteje zdaj do 80.000, ki
so vsi slavjanske krvi in govore kakor Varaždinci bezjaško narečje.
Do 1848. l. je šla ogerska dežela do Drave. Tisto leto pa so zasedli
Medjimurje Hrvatje in dunajska vlada je je podložila banski oblasti.
Ali spomin večstoletne zveze se ni dal tako hitro izbrisati. Ljudje so
ostali prijatelji Magjarom in nasprotniki Hrvatom. Hrvatske uradnike so
smatrali ravno tako za tujce kakor slovenske in nemške, dasi so proti
inozemcem ta čuvstva skrivali. Ilirstvo si tu ni našlo privržencev,
razun nekojih duhovnikov, ki so se ga navzeli v zagrebškem semenišču.
Medjimurje spada namreč pod zagrebško vladikovino in baš ta prilika
jamči, da se ne more lahko izgubiti za slavjanstvo in hrvatstvo. Jaz sem
si dobil tam nekoliko dobrih prijateljev med rojaki, ki so prebivali
v Nedeljišču in Prelogu. Jezikovne razmere se tod niso dosti ločile
od hrvatskih. V Čakavcu se je bilo naselilo krdelo Magjarov, drugo
ljudstvo je govorilo po bezjaški; kdor pa je imel na sebi le količkaj
gospoščine, je blebetal rad po nemški. Sosebno gospe in gospodične je
kazila ta napaka tudi v Medjimurju. V Prelogu sem se jako obveselil, da
so na plesni veselici govorile vse ženske narodni jezik, dasi so bile
oblečene močno po gosposki. Toda prijatelj mi je pojasnil, da so te
deklice proste Preložanke, ki se nosijo bolj po gosposki le na plesišču
in o kaki svečanosti, drugače povse po narodno. V Prelogu sem nazdravil
v večjem društvu tudi hrvatski domovini prav iz radovednosti, kaj poreko
medjimurski gosti. Na moje veliko čudo so vstali in trčili z mano in
tudi pomenek njihov je kazal dobrodejno prijateljstvo hrvatskemu narodu.
Ali še isti dan sem se preveril, da je bilo to narodnjaštvo posiljeno in
lažno. Iste učitelje in duhovnike, ki so z mano trkali, čul sem zvečer
prepevati medjimursko narodno pesen, s kojo so slavili Košuta in njegove
generale. Zapomnil sem si samo dve vrstici: „Oj ti general Klapka — Gde
je tvoja ruka jaka? Bog te poživi!“ Hrvatski uradnik Muž-ić se mi je
pohvalil, kako prijetno živi v Medjimurju. Kamorkoli pride, najde si brzo
prijateljev in je uverjen, da nima tod nobenega sovražnika. Šetajoč se po
Nedeljišču ga ugledam, ko se je peljal nekam na velikem kmečkem vozu. Na
cesti je stala gruča možakov, ki so se zaničljivo zasmejali. Jeden veli:
Viž hrvatsko svinjo, kako se je zavalila v kolih! Drugi meni: Vrag ga je
dal i skelil pa naj ga i uzme! Tretji pritrdi in pravi: Ali bolje, da ga
odnese danes nego jutri! Takih prijateljev si je našel Muž-ić v lepem
Medjimurju...!