dnevni red je stopilo takrat orijentsko vprašanje. Ruski car Nikolaj I.
je hotel olajšati bolgarskemu narodu pretežki jarem sužnjosti. Turčija
pa je našla kmalu mogočne zaveznike: francoskega cesarja Napoleona in
Angleže, katerim so se pridružili skoro tudi Sardinci. Sploh pa je
vstala proti Rusiji posredno ali neposredno vsa Evropa razun napoljske
kraljevine. Sveta alijanca se je razbila na kosce. Avstrija je poslala
silno vojsko ne le v Galicijo, ampak tudi v Valahijo, katero so morali
Rusi zapustiti. Bolj potuhnjeno in skrivaj se je pripravljala zoper Ruse
tudi Prusija. Iz poluslužbenih glasil dunajske vlade se je dalo povzeti,
da misli tudi ona naravnost napovedati carju Nikolaju vojno. Ali zadnji
trenutek se je nekako premislila, zbala se je po vsej priliki, da bruhne
buna na Ogerskem, pa morda tudi v slavjanskih deželah. Nakopala si je s
tem omahovanjem težke brige in velike nevarnosti, ker se je zamerila na
vse strani, kakor Rusiji tako tudi Franciji in Angliji. Naprtila pa si
je tudi velikanske stroške za vojsko in vendar se je nahajala že prej v
silnih denarnih stiskah in neprilikah. Te zadrege se je hotela osvoboditi
s posojilom, ki ji je prineslo ne le 500 milijonov, kakor je bilo
uganjeno, nego celo 611 milijonov. To posojilo se je zvalo ~dobrovoljno~
ali za mnoge in premnoge, n. pr. za vse uradnike je bilo prisiljeno. V
Varaždinu je poklical k sebi veliki župan našega ravnatelja Muzlerja in
mu oznanil, da mora podpisati on 500 gold., izmed profesorjev pa vsak,
ki je potrjen v službi, po 200 gold., suplenti pa po 100 gold. Uradnikom
se je več let jemalo vsak mesec nekoliko goldinarjev od plačila, ki so
je dobivali, dokler se je dopolnila vsa svota, katero so podpisali za
posojilo. In tako se je godilo tudi v inih mestih. Pritiskali in silili
so se za denar tudi drugi ljudje, sosebno bogatini. Iz nekaterih se je
denar iztlačil s silo, iz drugih pa z velikimi obeti, z dobrikanjem, z
razlaganjem neizmernih koristi, ki jih doleté, ako si naklonijo z večjim
posojilom milost vladajočih gospodov. Denarjev se je dobilo po takem
načinu dovolj, vse potrebe so se mogle pošteno poravnati in namiriti. Ali
za dolgo to velikansko posojilo ni moglo zadoščati, ker so zahtevale
nove reforme v upravi in preustroju države vedno novih milijonov. Trebalo
je torej poviševati stare in vpeljavati ~nove~ davke in doklade. Že
l. 1854. so mi tožili varaždinski meščani, da morajo vsake kvatre več
plačevati. Ta novina je bila Bahovi politiki jako nevarna, kajti prosto
ljudstvo sodi dobroto kake vlade povsod po davkih in dohodkih. Ako so
davki nizki, zaslužki pa dobri, vele soglasno kmet, delavec in meščan:
Pri nas se vlada pametno in pošteno. Ako pa se davki povišujejo, dohodki
pa zmanjšujejo, gre en glas po vsej deželi: Naša vlada je slaba! In baš
tako se je godilo v Bahovi dobi. Vsako leto so davki rasli, zaslužki
padali. Bilo je, kakor da se je zaklela zoper novi sistem ista priroda.
Od l. 1849. do 1860. so si sledile skoro same slabe letine. Dunajske
gospode pa niso nič motile take reči. Brezobzirno so v notranji in v
vnanji politiki dajali duška svoji mržnji proti Slavjanom. Oficijozna
glasila so bila polna tega sovraštva in najzlobnejših klevet. Ali
treba priznati, da je vlado podpiralo v tem tudi javno mnenje nemške
inteligencije. Skoro vse nemške novine v Avstriji in zunaj Avstrije so
pisale zlobno in lažnjivo dan za dnem zoper Rusijo in o vsaki priliki
tudi zoper avstrijske Slavjane. V dunajski „Österreichische Zeitung“
je pisaril zoper naš narod najhuje ameriški pustolovec Warrens, ki
je prihitel v Avstrijo, da bi ribaril v kalni vodi tisočake, kar se
mu je od konca tudi posrečilo. Časnik „Wanderer“ je kazal od kraja
proti Slavjanom hvalevredno nepristranost, ali orijentsko vprašanje
mu je zmešalo vso pamet, preskočil je v turkoljubni tabor, se ve, da
ne zastonj. Mastne nagrade so se vsipale takrat vsem renegatom. Med
tujimi novinami je služila Bahovi vladavini najbolj spretno „Augsburger
Allgemeine Zeitung“, iz nje so zajemale rade tudi dunajske novine. Ta
list je izpovedal kar naravnost, da je to, kar dela proti Poljakom
Prusija, jako malenkostno proti ogromnemu delovanju Avstrije, ki hoče vse
svoje narode ponemčiti. Najeti dopisniki so naznanjali od vseh strani,
kako srečno ji napreduje ta zgodovinski posel in poklic. Iz Krakova je
pisal tak najemnik v „Österreichische Zeitung“, da v malo letih bo v
mestu govoril nemški vsak človek, le kak star patricij se bo še upiral
duhu časa in neizogibno usodi ponemčenja. Tako neumnost je poročal tudi
v „Presse“ neki Vestfalec z Reke. Najbolj nesramno so udrihale nemške
novine seveda po Rusiji. Kar kosale so se, katere bodo prinašale o njej
grje in debelejše laži. Neprenehoma so prežvekavale bedasto trditev, da
se 1848. in 1849. l. niso ruske vojske čisto nič odlikovale na Ogerskem,
Rusi da si niso priborili nobene zmage. Prišli so v deželo le plenit in
zapustili so jo z brezštevilnimi vozovi ugrabljenega blaga. Avstrija
jim ne dolguje nikake hvaležnosti, ker so ji došli na pomoč iz gnjusne
sebičnosti i. t. d. Prikazali so se takrat na Dunaju in drugje nove vrste
zgodovinarji in kritiki, n. pr. Büdinger, Feifalik, Philips i. dr., ki
so metali blato sosebno na Čehe in Kraljedvorski rokopis. Ti tepci niso
pomislili, da ostane ta rokopis krasno, velepoetično in zgodovinsko
delo, pa naj izvira iz srednjega veka ali iz zadnjega stoletja. Vladala
je sploh tendencija v vsem avstrijsko-nemškem slovstvu. Halmova gluma
„Der Fechter von Ravenna“ se je igrala ex offo ne le na Dunaju, ampak
tudi v mnogih drugih mestih, če me ne vara spomin, tudi v Zagrebu. Neki
brezobrazen političen mazač pa se je celo predrznil načrčkati knjižuro,
v koji je dokazoval, da se kaznujejo Magjari po pravici, ker so se
vzdignili zoper dinastijo in državo, ~ravno tako po pravici~ pa tudi
Hrvatje, ker so se vzdignili zoper Magjare in kraljestvo Ogersko! Ali
minister Bah ni hotel vladati samo absolutno, temveč tudi pobožno, na
rimokatoliški podlagi. Za geslo si je bil izbral besede: „In cruce spes
mea.“ Na Dunaju se je vozil vsak dan k maši, včasih je bil celo pri treh
mašah. Ginljivi pobožnosti njegovi so se čudile vse tercijalke, še bolj
pa posvetnjaki, ki so hodili v cerkev samo zaradi njega, kakor nekatere
varaždinske gospe radi Zorkota. Bah je smatral cerkev za najmočnejši
steber države, zato je sklenil najtesnejšo zvezo z avstrijskimi škofi.
Trudil se je na vso moč, da izpolni vse želje njihove, vse zahteve
rimske stolice. V tej težnji mu je bil najzvestejši pomočnik minister
uka in bogočastja Lev Tun, češki rojak, katerega so razglašali Čehi za
velikega rodoljuba. Roka roko umiva. Vlada je pogodovala cerkvi, cerkev
pa vladi. Hrvatski vladika Strosmajer seveda ni mogel biti zadovoljen
z Bahovim sistemom, ali je moral molčati, drugače bi ga bila divja
struja reakcije pogoltnila brez koristi za njegov narod. Večina škofov
pa je služila absolutizmu brez upora in godrnjanja, nekoji celo s
srčnim veseljem, kakor n. pr. zagrebški nadvladika Havlik. Po želji in
povabilu vlade so se zbrali avstrijski škofje na Dunaju in sestavili
okrožnico, v kateri so šibali z ostrimi besedami ideje, ki so naredile
1848. l. toliko šuma in prevratov. Obsodili so tudi hrepenenje zatiranih
narodov po jednakopravnosti. Borbo za jezik in narodnost so razglasili
za neopravičeno in menda celo grešno. Pravim „menda“, ker besedila več
ne pomnim natanko. Ta okrožnica se je prečitala v vseh cerkvah, ali se
občinstva nikjer ni dosti prijela, nekaj zaradi preveč abstraktnih misli
in težkega sloga, še bolj pa radi slabih prevodov na narodne jezike.
Rodoljubna hrvatska duhovščina jo je sprejela z veliko nejevoljo in ji
ni prišlo nikoli na misel, da bi se ravnala po njej. Na Slovenskem je
imela bolj žalostne nasledke. Poznal sem več mladih duhovnikov, katere
sta oduševila za slovenstvo Koseski in leto 1848., ki so se pa zdaj po
škofovski izjavi popolnoma ohladili za svoj jezik in svojo narodnost.
Ali Bah in Tun se nista zadovoljila s to okrožnico, sklenila sta l.
1855. s papežem konkordat, ki je dal cerkvi skoro vse pravice, ki jih je
želela, med drugimi tudi nadziranje srednjih šol. V slavjanskih deželah
se konkordat ni čutil dosti, ljudje se niso menili zanj in duhovščina
tudi ni nič nagajala, še na Kranjskem ne. Škofu Volfu je bil zopern
vsak verski fanatizem, on je hotel imeti red in poštenje v cerkvi in
prijateljstvo tudi s posvetno inteligencijo. Neki Čeh mi je pravil, da je
izpraševal župnik na podlagi konkordata tako čudno njegovo nevesto, da
se je od srama kar tresla in začela jokati. Ali to je bila izimka. Drugi
Čehi, ki so se takrat ženili, se niso mogli tožiti na nobenega duhovnika.
V dobi konkordata sem se oženil tudi jaz, pa priznati moram po duši,
da ni duhovščina ne meni ne moji nevesti delala nobenih sitnostij in
nespodobnostij. Tudi v gimnaziji smo cerkveni nadzor kaj lahko prenašali.
Nadzornik je prišel v šolo, poslušal četrt ure, se poklonil in odšel.
Ali Nemci so zagnali strašen krič radi konkordata. Razglasili so ga za
izdajstvo nemške kulture, za umor duševnega napredka, za polnočno temo.
Grmelo, ropotalo in šumelo je v vseh le količkaj samostalnih listih in
pojavilo se je brezštevila brošur, ki so napadale ta avstrijski ugovor.
Ravnotoliko, če ne še več, pa je izhajalo knjig, knjižic in listov, ki
konkordata niso mogli prehvaliti. Često so imele te razprave naslov:
„Thron und Altar“, ker se je v njih dokazovala nujna potreba, da se
prestol in oltar, to je država in cerkev vzajemno podpirata in da je to
za obe najsvetejša dolžnost. Hrvatska duhovščina se za konkordat ni baš
ogrevala, ali mu niti ni nasprotovala. Misel posvetne inteligencije pa
je bila ta, da se treba boriti najprej za jednakopravnost, za povrat
svobodnih institucij, sploh za izgubljene narodne pravice. Šele, kadar
se dosežejo te poglavitne reči, pridi na vrsto tudi odprava konkordata.
Hrvatski razumniki torej niso bili prijatelji Bahovemu ugovoru, kakor
sploh nobeni stvari, ki je prispela iz njegovih nečednih rok. Tembolj
oduševljen pa je bil za konkordat nadškof zagrebški. Ta mož je bil nekdaj
prav prijazen proti narodni stranki, štela ga je med svoje privržence.
On je bil pa vedno oportunist, v tem jednak mnogim drugim prelatom. Brez
težave se je pomiril in zbogal 1852. l. z absolutizmom. Čisto nič ga ni
vznemirjalo in bolelo, da je izgubila njegova hrvatska vladikovina vse
politične pravice popolnoma po nedolžnem. Sprijaznil se je tudi z Bahovo
germanizacijo. Dokazal je s svojim izgledom, da se ne briga za narodni
jezik, kajti govoril je z vsakim človekom, ki ga je razumel, najrajši po
nemški. Ta grešna mlačnost, ta ledeni hlad proti hrvatskemu jeziku sta
izkopala tisto globoko brezdno, ki ga je ločilo za vekomaj od domoljubne
duhovščine njegove vladikovine. Kakor mnogi drugi škofi, je mislil
tudi on, da je leta 1848. človeštvo strašno zablodilo in da je treba
privesti pregrešni rod nazaj na pot nekdanje pohlevnosti in pokornosti
proti cerkvenim in deželskim gosposkam. Da mu pomagajo za ta posel, pa
ni maral klicati na pomoč ~svojih~ duhovnikov, ker jim je premalo verjel
in zaupal. Bili so mu presvobodni, preposvetni, preveč zaljubljeni v
narodnost svojo, v svoj jezik, v narodne običaje in pravice, tudi jim
je očital preveliko gostoljubje in preobilne pijače. Smatral jih je
z eno besedo za pokvarjene in nesposobne, da bi delovali ž njim za
nravni preporod njegove prostrane dieceze. Pozval je torej v ta namen
krdelo pobožnih Tirolcev, mislim jezuitov. Ti gospodje so se vedli po
kavalirski, odlikovali so se z uljudnimi, tankimi šegami in načini, z
duhovitim pogovorom, gladko obliko, z velikosvetovnimi nazori, z izredno
elegancijo in s tistim vernim taktom, ki ga daje aristokratična omika in
olika. Tako so mi narisali te može moji zagrebški znanci, duhovniki pa
jih niso sodili tako dobro. Vendar se ne da tajiti, da so si pridobili
precej simpatij v gosposkem občinstvu zagrebškem. Nade Havlikove pa se le
niso izpolnile, da mu bodo ti gospodje pregrešne Zagrebčane poboljšali
in spokorili. Tej nalogi niso bili kos, odkar so se jele širiti o njih
prečudne, ne baš laskave govorice. To je bila še malenkost, da so jih
videli ljudje kaditi dolge, imenitne smodke na javnih mestih po belem
dnevu. Več pohujšanja pa je naredila skrivnostna lestvica, katero so
našli ponočnjaki prislonjeno k vrtni ogradi tiste hiše, v kateri so
bogoslužni Tirolci stanovali. O tej lestvici se je govorilo in ugibalo po
vseh mestnih hišah, kavarnah in gostilnicah, glas o njej se je čul brzo
na vseh krajih in koncih hrvatske domovine. Kar se ni hotelo posrečiti
Tirolcem, steklo je s sijajnim vspehom nekoliko pozneje ženijalnemu
govorniku, jezuitu Klinkovstremu.
Bahova vlada je osvojila narodne postojanke in branike hitro drugega za
drugim. Že na začetku leta 1854. so sedeli v višjem varaždinskem sodišču
nekoji hudi birokrati, ki so sodili včasi bolj po svoji volji in trmi
nego po zakonih. K „belemu volu“ sta hodila na obed dva odvetnika, ki
sta se pomenkovala jezno o teh samosilnikih. Eden njiju je vskliknil
po latinski: „Deus meus, quales judices nunc advenerunt, ~inauditum
condemnant~!“ Istega leta se je mestna realka že močno ponemčila.
Ravnatelj Klaić je bil Hrvat in dober mož, ali ne preveč čvrst narodnjak,
v društvu je rad nemčaril in slišal sem ga v gostilni, ko je pozdravil
po nemški celo našega Muzlerja. Poleg njega služila sta v tem zavodu
dva Čeha, rojena na Moravskem, ki nista znala ni pisniti po hrvatski.
Naša gimnazija je ostala 1853.-1854. l. še hrvatska, nemščina se je
učila le kot predmet. Ali v drugem poluletju je že jela gubiti ta častni
značaj po podlosti jednega uda učiteljskega zbora. Na spomlad je prišel
nadzornik Jarc pregledovat našo šolo. Na zasedanju nam je pravil, da se
je tri leta pridno učil hrvatski. „Narodne novine“ je čital vsak dan od
prve do zadnje vrste, zdaj pa je dal slovo temu učenju in čitanju. O
teh besedah je mahnil z roko in se zaničljivo zapačil. Napol glasno je
potem zamrmral: „Hrvatska literatura je uboga reva. Nima niti molitvenih
knjig.“ O tej priliki nam je naznanil, da se bo moralo bodoče leto
vsekako nekaj predmetov razlagati po nemški. Vlada želi, da se prej
ko mogoče upelje nemško poučevanje. Zdaj se oglasi Goldkragen: „Jeder
Wunsch der hohen Regierung ist für mich Befehl; jaz začnem precej jutri
predavati po nemški.“ Lahko si mislimo, kako zelo je obradovala ta
kruhoborska ugodljivost vladnega zastopnika. Šolsko leto 1854.-1855. smo
dobili tri češke suplente, ki niso znali hrvatski: vsi trije so začeli
že precej od konca vse svoje nauke razlagati po nemški, jaz in drugi
učitelji pa smo še tudi to leto učili vse po hrvatski.
L. 1853-1854. so bili še vsi uradni dopisi, koje smo prejemali iz
Zagreba od banske vlade, hrvatski, leta 1854-1855. izpremenilo se je
tudi to. Stopivši nekoč v konferenčno sobo, najdem ravnatelja strašno
razburjenega. V obraz je bil rudeč kakor rak, kar tresel se je od jeze.
Poklical me je k mizi in mi dejal: „Zdaj boste nekaj videli, kar je bilo
neznano na Hrvatskem od dobe kralja Jožefa II. Evo Vam ~prvi službeni
dopis~ od banske vlade ~na nemškem jeziku~!“ Mesto bana se je dozdaj
navadno podpisaval podban ~Benko~ Lentulaj. Pod nemškim dopisom pa se je
prelevilo tudi to ime v ~Benedikt~ Lentulaj. Muzler vrže pismo v miznico
in pobegne. V šoli ga potem dva dni nismo videli in pretekel je dober
mesec, predno se je kolikor toliko potolažil.
Razen uradnikov došla je v banovino silna množica finančnih stražnikov,
~žandarmov in — vohunov~. Žandarmom tiste dobe je bila podeljena veliko
večja oblast, nego jo imajo dandanes. More se reči, da so se smeli
vtikati v vsako reč, še bolj nego policija. Ljudje vseh stanov so prebili
mnogo sitnosti radi njih. Mene so prijeli za gimnazijo, ko sem se
izprehajal. Vprašali so me osorno, zakaj nosim kapico, če ne vem, da je
to nespodobno zame. Drugikrat se jim je zdel moj klobuk preveč soroden
prepovedanemu holštajnskemu. Sosebno kmetom so delali hude nadlege Bahovi
orožniki. Večkrat sem jih srečal, ko so tirali s sabo po pet in tudi po
deset teh mirnih in nikomur nevarnih mož. Pobrali so jih na kakem sejmu
ali na proščenju, ker so se jim zdeli preglasni in zabavljivi. Žandarji
so imeli strog nalog, da morajo pisati vsa svoja poročila po nemški in da
se morajo z gospodo in tudi med sabo pogovarjati po nemški. Ali orožniki
so vsaj kaj koristili skrbeč za red in pokoj, ~vohuni~ pa so mislili le
na to, kako bi človeku škodili, nakopali mu pravdo in druge neprilike.
Lazili so neprenehoma iz gostilne v gostilno, iz krčme v krčmo, poslušali
pomenke ali pa tudi goste zapletali v politične pogovore, da bi kaj
zabavljali novi vladi in njenim naredbam. Kar so čuli, nosili so pridno
k policiji. Koliko teh figovcev je okuževalo varaždinski zrak, nisem
nikoli slišal. To pa dobro pomnim, da je bil njihov prvak neki rokavičar.
Ali tudi pravi Bahovi huzarji so se često zaletavali v ljudi, ki jim
niso nič žalega storili. V hiši, kjer sva si našla stanovanje jaz in
Žepič, prebivala je nad nama rodbina višjega sodnega uradnika, ki se je
doselil na Hrvatsko s Štajerskega. Gospa njegova se nama kar ni mogla
narogati, obirala naju je po vsej soseščini, in včasi je lajal ž njo tudi
njen soprog. Drla se je n. pr.: „Kaj, ta dva hočeta biti profesorja,
ha, ha, ha! Oba imata samo jedno sobo in med sabo govorita po kranjski,
z dijaki pa po hrvatski in po hrvatski tudi z gospodi! To so pri nas
profesorji malo drugačni možje: resni, zastavni, redkih in modrih besed
in Nemci od nog do glave. Za noben denar bi ne govorili s človekom
drugače kakor nemški.“ In takih prismod se je dobilo še dosti med gospemi
in gospodičnami, ki so se privlekle v banovino v društvu svojih mož
in očetov. Najbolj osorni in arogantni so bili Štajerci in Štajerke,
Korošci in Korošice. Vse, karkoli so videli in slišali ti prihajači na
Hrvatskem novega, zdelo se jim je „Unsinn, Schweinerei“. Vse narodne
šege so jim bile neumnost in svinjstvo. Narodni in jako praktični obleki
hrvatskih kmetov in kmetic rogali in smejali so se brez konca in kraja.
Največji „Unsinn“ in „Schweinerei“ pa jim je bil hrvatski jezik. Hrvate
so mnogi Bahovi huzarji razglašali vsaj od konca za zakrknjene barbare,
ki ne morejo pojmiti neskončne dobrote nemške kulture, katero zasaja
zdaj blagodušna vlada v to divjo zemljo. Ko smo nekoč pri „belem volu“
obedovali, začeli so za bližnjo mizo zbrani častniki grdo zabavljati
Hrvatom in njihovemu jeziku. Jezik so imenovali „Sausprache“ in
„Hundegebell“ in še druge take psovke so se usipale iz njih nemških ust.
Srdito skoči Čepulić pokoncu in zagrmi surovi soldateski: „V ime zakona
zahtevam, da tako psovanje ustavite in da ne pozabite, da se nahajate
na hrvatski zemlji!“ Tudi v uradni pisarnici je energično zavračal
in odbijal zmagovito vse napade tujih mamelukov na hrvatski jezik in
hrvatsko narodnost. Jako zabaven je bil za nas neki drug prizor pri
„belem volu“. Prišel sem v gostilnico nekoliko pred poludnem. Na sredi
sobe je stala gospa srednjih let z razmršenimi lasmi in z iskrajočimi
se očmi, vpila je razburjeno, da je beseda besedo pobijala. Psovala je
davkarske uradnike, ki so zahtevali od nje več davkov, nego je bilo
uzakonjeno, in so ji naperili še razne druge neprijetnosti. V pisarnici
jih ni hotela oštevati, ker so bili zraven tudi taki gospodje, ki ji
niso ničesar zakrivili. Ko pa je grešnike zagledala tu v gostilnici,
se ni mogla več brzdati. Planila je proti njim in začela grmeti po
hrvatski in nemški: „Vi galženjaki, svinje, lopovi, ihr Tintenschmierer,
Hungerleider, schwabische Zigeuner, krainerische Bagage, gatienlose
Vagabunden“ i. t. d. To zadnjo psovko mi treba pojasniti. Vsi olikani
Hrvatje nosijo poletu razen gornjih tudi spodnje hlače. Na Nemškem ta
navada ni splošna in je na mestu povse neznana. Tako so nosili nemški
uradniki tudi na Hrvatskem samo po jedne hlače. Hrvatom se je zdelo,
da jim hlapajo in če opletajo okoli nog nekako preveč nerodno in
nepristojno, ta običaj jih je silil na smeh in zabavljanje. Omenjena
gospa je bila žena grajščaka Hrovata in sestra znamenitega emigranta
Kanotoja, s katerim sem se pozneje seznanil na Reki. Horvatovka je kazala
v vsem svojem življenju in vedenju bolj moško nego žensko svojstvo,
spadala je med najstrastneje privrženke ženske emancipacije. Često se
je vozila sama brez kočijaža. Doma je bila jako gospodarna in delavna.
Srca ni bila hudobnega, ali gorje tistemu, ki jo je razžalil! Moral je
biti zadovoljen, ako ga je samo ozmerjala, ali često so padale nanj kakor
toča tudi njene pljuske. Davčni uradniki so dobili od nje zdravi nauk, da
se s Hrvati ne sme postopati tako svojevoljno in brezdušno, kakor se je
nekaterim izmed njih dozdaj zljubilo.
Z Žepičem sva stanovala pri poštnem uradniku Galiniju, ki nama je
povedal marsikatero novico iz svoje službe. Jezil se je pogostoma na
Bahove huzarje, da mu tako nagajajo s pismi. V napisih so prevajali
in kvarili hrvatska krajevna imena, da včasi ni vedel, kam bi poslal
list. Oblike Agram, Karlstadt, Kreuz i. dr. so že stare spake, ki so se
že zdavnaj udomačile tudi med izobraženimi Hrvati. Zdaj pa so začeli
novi uradniki kaziti tudi imena vasem, trgom in mestom, ki so ostala
hrvatska. Naštejem nekaj izgledov. Mesto Ludbreg jeli so pisati v adresah
Lubring, mesto Nedelišče — Nedelitz, mesto Prelog — Perlak, mesto Novi
Marof — Neumeierhof, mesto Trakoštanj — Drachenstein, mesto Samobor —
Sanaburg, mesto Velika Gorica — Großgörz in Tulnpulern (v Turopolju!)
in celo Großgörz in Auersfeld, mesto Lipik ali morda Lipnik — Lindenau.
Sosebno mnogo pisem je šlo v Lipoglavo, kjer je bila deželna ječa. Na
mnogih je bilo ime prevedeno v „Schönhaupt“!!! Posebno rada sta se vadila
v takem glupem prelaganju nadnemčur Švab in njegov srčni prijatelj in
somišljenik Strangfeld. O tem so napravili hrvatski uradniki anekdoto, ki
je označilna, če bi tudi ne bila resnična. Strangfeld je hotel poslati,
ne vem kaj ali pismo ali kako poročilo v ~Dugoselo~. Dolenjci, ki žive
na Hrvatskem, imenujejo to vas navadno v množini: ~Dugasela~ zato, ker
imajo doma vasi: Sela, Uršna sela, Drgunja sela, dasi rabijo često
tudi oni za te kraje singular. Strangfeld je čul najbrž iz ust kakega
rojaka Duga sela, pa je vprašal pisarja, kaj to pomenja. Pisar veli: Die
langen Dörfer. Predstojnik odkima: Ja, es ist aber nur ein Dorf, morda
pomenja beseda še kaj drugega. Šegavi pisar odgovori: O pa še prav veliko
drugega. Strangfeld: Lassen Sie hören! Pisar: Dugasela lahko pomenja: Der
Schuld des Dorfes, ali: Die Lange hat sich gesetzt, ali: Die Fassdaube
des Dorfes, ali: Die Fassdaube hat sich gesetzt, ali: Der Regenbogen
des Dorfes, ali: Der Regenbogen hat sich gesetzt. Morda bi pomenila
lahko tudi: Die lange Schwester! Birokrat je zijal široko in če dalje
širje, potem pa prasnil v smeh in se zadrl: In ta hrvaščina hoče biti
nekak jezik, pa ima za toliko različnih pojmov samo jedno besedo. Da,
ali čakajte, tukaj je napisano Dugoselo, ne pa Duga sela, kaj pomenja
to: Dugoselo? Pisar veli: Ein langes Dorf, in zdaj se njegov načelnik
oddahne in veli: No, jetzt haben wir endlich das Wahre! Schreiben Sie
also Langendorf, dass es wenigstens einen vernünftigen Sinn hat...!
O tem, ko je Bahova gluma zavladala po vsej Hrvatski in so njegovi
poslanci jeli usrdno preobražavati zemljo po tujih zakonih, vzorcih in
vzorih, dozorelo je orijentsko vprašanje: z diplomatskih miz je prešlo na
bojno polje. Francija in Anglija sta se dvignili, da ohranita barbarsko
Turčijo, kojo je hotela Rusija zrušiti ali vsaj še bolj oslabiti.
Javno mnenje evropsko se je razdelilo. Slavjani vseh plemen razun
večine Poljakov so stali s svojimi čuti in željami na strani Rusije,
ostala Evropa se je nahajala v turškem taboru razun konservativcev.
Svobodomiselne stranke vseh dežel so črtile Rusijo, ker so imele carja
Nikolaja za glavni vzrok in steber splošne reakcije. Njih glasila so
se zaganjala vanj kakor besna. Posebno pa se je odlikovalo dunajsko
novinarstvo s svojo zlobo, surovostjo in lažljivostjo. „Presse“,
„Ostdeutsche Post“, „Österreich. Zeitung“ in „Wanderer“ so se kar kosali
v izmišljavanju ruskih hudodelstev in turških napredkov, ruskih porazov
in anglo-francoskih zmag. Marsikateri udarec njihov je doletel ne le
Ruse, ampak vse Slavjane, tudi avstrijske. Ti so imeli takrat kaj malo
časnikov, ki bi se bavili s politiko. V Zagrebu sta zamrla oba vrla
glasnika narodne stranke „Slavenski Jug“ in „Südslawische Zeitung“.
„Narodne Novine“ so prešle v vladne roke in niso zagovarjale ni Rusov
ni Turkov in njihovih zaveznikov. „Neven“ je bil leposloven list ali
bolj skrivaj je znal dati duška tudi rodoljubnim čuvstvom. Prav dobro
se še spominjam, kako krasno je nekoč osmešil turkoljubnega dunajskega
„Wandererja“. Moški in iskreno je pisal „Srbski Dnevnik“ v Novem Sadu.
Spremljal je s svojim srčnim sočutjem ruske vojske v Evropi in Aziji
in nikdar ni prikrival, da želi ruskim zastavam sijajno zmago, Turčiji
in „zapadnjakom“, to je Franciji in Angliji pa dovršen poraz, pogubo
in sramoto. Naše „Novice“ pa so poročale o tej vojni včasi tako čudno,
da smo se jih sramovali; izgubile so takrat marsikaterega čitalca in
prijatelja. V Varaždinu smo imeli dve stranki, ki sta se ločili ne le
po političnih simpatijah, ampak tudi po veri. Kristijani so bili vsi
za Ruse, Judje vsi proti Rusom. Judje Rusov niso sovražili radi kakih
svobodnih načel, še manje radi narodnosti nego zato, ker so čitali dan
za dnem v nemških knjigah, knjižurah in novinah, kako strašno preganja
ruski car njihove sovernike. Nikolaj je vzel Judom res mnogo svobod,
katere so uživali do njegove vlade. Na mejah so prej donašali in dovažali
prepovedano blago le z malimi zaprekami, ki so se dale z denarjem lahko
odstraniti. Ruskega in poljskega kmeta so odirali, kolikor so hoteli.
Zdaj je to nehalo; car je dal stroge zapovedi, da se varujejo državni
dohodki, koje so krnjili Judje s svojim tihoplastvom, isto tako da se
branijo kmečki podložniki proti tem brezdušnikom, ki so jih zapeljavali
v pijanstvo in jih potem brez milosti ugonabljali gmotno in duševno.
Ali nemški listi so pripovedavali to tako, kakor da bi se godila Judom
največja krivica in da si v Rusiji niso svesti ni imetka ni življenja. V
Varaždinu se je začelo zdaj prav živo politikovati. Na vse strani so se
pretresale novice, ki so dohajale z bojišča. Oj kako veselje je bilo po
mestu, ko smo zvedeli, kako sijajno je premagal in uničil ruski admiral
Nahimov turško brodovje pri Sinopi. Jaz sem šel slavit ruskega junaka v
Biškupce. Ko sem pravil krčmarju, kaj se je pripetilo Turkom, razvnel se
je tudi on in si prinesel zase polič vina, da ga izpije „za to veselje“.
Ko sem mu hotel plačati svoj račun, mahnil je z roko in dejal, da je ta
radostna novica več vredna nego celo vedro najboljšega vina. V Biškupcu
slavili so razni duhovniki to slavjansko zmago pri župniku. Med njimi
je bil tudi naš Muzler, ki je govoril o tej priliki tako ginljivo o
potrebi slavjanske sloge in ljubezni, da so si vsi gostje solze brisali.
Varaždinci so se mi kazali od kraja za politiko povse mrtvi, za narodna
vprašanja pa mlačni in topi. Ali sčasoma sem dobil o njih bolje mnenje.
Rodoljubje je v njih navadno res spalo, ali o dobri priliki se je
prebudilo in me iznenadilo s svojo resničnostjo in iskrenostjo. Nemški
so govorili iz nekake stare razvade, morda nekoliko tudi za bahanje, ali
s tem niso hoteli zatajiti svoje narodnosti. Izdajalca so zaničevali;
sploh ~nemške stranke v Varaždinu ni bilo~. Pri deželni vladi je služil
mladi Malinčević, rojen Varaždinec. Bil je jako nadarjen in tanko olikan
človek, ob enem pa kruhoborec in oportunist. Prišedši na dopust domov,
pokazal je v gostilnici, ki se je zvala Graberje radi gabrov, ki so
rasli za hišo, da dobro razumeva duh nove dobe in vlade. Vpričo vseh
gostov, svojih someščanov hvalisal je Bahovo upravo in blagroval Hrvate,
da so jo učakali. O sebi pa je dejal: „Imé moje je res da hrvatsko, ali
moje srce je in ostane nemško.“ Pivci so se spogledovali, dokler je bil
med njimi, niso rekli ni bele ni črne, po odhodu njegovem pa so mu se
rogali in smejali na vse grlo. Nekateri someščani so ga pikali kasneje
radi teh besed tudi v obraz in dobil je več brezimnih pisem, polnih
zabavljanja in psovanja. Nekaterim se je poznalo, da so jih pisale ženske
roke. Izdajstvo je prineslo Malinčeviću res veliko odliko in povišanje
v službi, ali ni dolgo užival sadu svojega greha. Njegovo rano smrt so
smatrali pobožni Varaždinci za božjo kazen.
V varaždinskem gledališču se ni igralo nikoli hrvatski. Vladala je v
njem nemščina, kajti glumci so bili do malega sami Nemci. Kak Hrvat
je zablodil med nje le po kakem posebnem naključju, ali pa, če je bil
ravnatelj pameten mož, ki si je hotel nakloniti milost občinstva z
domačimi igralci. Tako je prišel med nemške glumce 1854. leta hrvatski
umetnik Freudenreich, lep, elegantno opravljen, še mladikav mož, ki je
povzdignil gledališče s svojo izvrstno igro do nikdar prej dosežene
dovršenosti in slave. Nekoč je vpletel v svoje nemško govorjenje pol
kitice hrvatske pesmi, kar so sprejeli radostno razburjeni poslušalci
s takim grmečim ploskanjem in kričanjem „Živio!“ kakoršnega ni bilo še
nikoli v varaždinskem nemškem gledališču. Žal, da ta prigodek ni poučil
ravnatelja, kako bi bilo dobro in koristno tudi zanj, ako bi priredil
na odru večkrat kako narodno glumo ali vsaj prepevanje nežnih bezjaških
pesmi in krasnih ilirskih davorij. Mogoče pa je tudi, da je hotel to
storiti, ali mu je prepovedala take nevarne búdnice vedno previdna in
nezaupna Bahova policija.