pri obedu in še to ni dolgo trajalo. Tuškan si je našel drugod hrano.
Čepulića so pa zvabili znanci medse za drugo mizo. L. 1854. sem bil bolj
srečen. Seznanil sem se bil z rodoljubi, s katerimi sem občeval lahko
po več ur na dan. Prvi je bil Čeh Vaclav Mařik, hišni učitelj pri pl.
Petru Horvatu. Učil mu je jedinca, dečaka jako bistre glave in čudovitega
spomina. Mařik je ves gorel za domovino in slavjanstvo. Za domovino je
smatral ves slavjanski svet. Hrvatje so se mu tako priljubili, da je
hotel med njimi živeti in umreti. Prosil je deželno vlado učiteljske
službe in jo je tudi dobil v Ludbregu. Dečko je silno jokal in žaloval,
da se je moral ločiti od predragega vzgojitelja. Treba mi je tu še
pripomniti, da je g. Horvat večkrat prav nujno opominjal Mařika, da
mu mora poučevati otroka na narodnem jeziku in v narodnem duhu. Taki
izgledi so bili zelo redki v oni dobi. Tudi midva z Vaclavom sva se
dogovorila, da bodeva občevala vedno le po ilirski brez tuje primesi in
tega pravila sva se tudi verno držala. Šetala sva se zajedno skoro vsak
dan. Pogovor je nama tekel največ o mučnem razvoju in počasnem napredku
češke in hrvatske književnosti. O vzrokih te tužne pojave so se nama
misli popolnoma strinjale. Oba sva jih nahajala na ~Dunaju~. Sploh se mi
je omilil Mařik radi svoje odkritosti in svobodnjaštva svojega: vselej
je to, kar je mislil, tudi govoril. Le malo pozneje nego z Vaclavom
zasnoval sem znanje in občevanje z mladim pravnikom Milanom Bubanovićem,
čigar roditelji so živeli takrat v Varaždinu. Ta angel v človeški podobi
se je rodil v Križevcih; če se ne motim, je bil unijat. Kdor ga je le
količkaj poznal, moral ga je smatrati za vzor poštenega, rodoljubnega,
po najvišjih idealih hrepenečega mladeniča. Iz ust mu ni prišla nikdar
podla beseda in v življenju njegovem ni bilo ni koraka ni dihljaja, ki
se ne bi bil ujemal in zlagal z najstrožjo nravnostjo. Svoj hrvatski
narod je ljubil tako strastno, da bi bil pripravljen vsak trenutek dati
zanj svojo kri, svoje življenje, svojo dušo in more se reči tudi svoje
izveličanje. Ž njim se nisva pomenkovala nikoli nič druzega nego o usodi
hrvatske domovine, o tožnih prilikah za hrvatsko knjigo, o prerazličnih
načinih in sredstvih, kako bi se dalo in moralo pomagati nesrečnemu
hrvatskemu narodu, ki je padel baš tista leta žuleče madjarske sužnjosti
pod še mnogo trji in pogubnejši jarem nemškega absolutizma in nemške,
vsako tujo narodnost gazeče birokracije. Milan se je hotel ves posvetiti
zgodovini svojega naroda, da mu pokaže v njenem zrcalu pota, po katerih
mu je hoditi, in nevarna brezna, kojih se mu je ogibati. Že se je
uvrstil med sotrudnike vrlega zagrebškega „Nevena“, in urednik Pravs ga
je pozdravil s srčnim veseljem kot bodočo zvezdo prvega reda na obzorju
narodnega slovstva. Ali kalica smrti — sušica — kojo je bil prinesel z
Dunaja, razvijala se je v Varaždinu tako brzo, da je moral leči v grob,
predno je še dovršil svoje nauke. Tretji znanec, s katerim sem se jel
družiti 1854. l., se je zval ~Popović~. Po obrti je bil trgovec, po rodu
pa Srb in seveda pravoslavne vere. Brez politike Popović ni mogel živeti.
Razpravljal je z vsakim prijateljem in znancem državno in narodno stanje
in vsake vrste politična, jezikovna in socijalna vprašanja. Poslušal in
lovil je sobesednika tako pozorno in spretno, da je spoznal prav hitro
vse njegove nazore in misli. Svoje nazore in misli pa je znal prikrivati
tako vešče, da jih nihče ni mogel lahko pogoditi. Često se je ironično
režal in smehljal, ali se ni moglo vselej na tanko vedeti, čemu in zakaj.
Kakor v politiki, bil je Popović tudi v svoji trgovini jednako skrit,
prekanjen in premeten. Ni torej čudo, da si je brzo opomogel. Kje se je
rodil, vzgajal in učil, mi ni nikoli povedal, sam ga pa tudi nisem maral
vprašati. To pa vem, da je znal več jezikov, med njimi tudi grški, ne le
novo- nego i starogrški, čemur sem se najbolj čudil. Iz pogovorov, ki sva
jih imela drug z drugim, sem toliko razvidel, da je strasten rusoljub,
vroč privrženec velikosrbske misli in zaklet sovražnik tiste vlade, ki je
trdila, da jo preganja nesreča zato, ker je prepoštena. Ali teh rečij
mi ni povedal sam, moral sem jih uganiti iz posameznih besed, vzdihov,
klicajev, psovk, kletev in namigljajev. Sosebno z Judi se je Popović
rad pričkal in prepiral. Svetila se mu je rajska blaženost na obrazu,
kadar jih je prav krepko ugnal s svojimi ujedljivimi dovtipi, opomnjami
in zofizmi. Konec septembra sta prišla v Varaždin za suplenta moja dva
najboljša prijatelja, Žepič in Valjavec. Z Žepičem sva si zajedno najela
stanovanje pri poštnem uradniku Galiniju, z Valjavcem pa sva se pogodila
za hrano s poštarjevo ženo. In tako sem občeval vsak dan z obema, in ni
bilo ni konca in kraja našim pomenkom o narodnih vprašanjih in slovstvu.
Mesto pustolovca Frante smo imeli v gimnaziji zdaj že tri Čehe: Kořinka,
Folprehta in Špačka. Prva dva sta bila že izpitana in potrjena za vso
gimnazijo. S temi Čehi se nisem družil tako rad, ker so govorili z mano
le po nemški. Vendar smo presedeli skupaj vsak večer marsikatero uro, do
malega vselej v društvu ravnatelja Muzlerja, katerega smo vsi ljubili
kakor očeta. Goldkragna ni bilo več na zavodu, odšel je na boljšo službo
proti jugu. Takrat sem si bil pridobil že polno dobrih znancev i v mestu
i po vsej okolici, tudi v Medjimurju, ki je spadalo zdaj pod oblast
hrvatskega bana. Znanje se je naredilo navadno na svatbi. Gostoljubni
hrvatski gospodje so nas vabili neprenehoma v svoje hiše in zidanice.
Napotili smo se k njim često že dopoldne, pa smo pri njih kosili,
južinali, včasi tudi večerjali. Pripeljali smo se domov vselej šele
ponoči. Te veselice so se v mestu nekoliko bolj skrčile in skrajšale, na
deželi pa so trajale dolgo, zlasti pri Muzlerjevih prijateljih. Sploh
smo prejemali največ povabil po Muzlerjevi priporoki in radi njega, brez
njega nismo šli na nobeno gostbo. Zdaj sem imel najlepšo priliko, da
spoznam hrvatsko domače življenje in mnoge prezanimive zame povse nove
hrvatske šege. Teh ne bom popisoval, ker so Slovencem že precej znane
in ne spadejo v to mojo knjigo. Dve reči pa moram vendarle omeniti:
„bilikum“ in pobratimstvo. Bilikum (zdaj se navadno veli „dobrodošlica“)
je velika dostikrat ogromna čaša, ki jemlje kdaj pol litra, če ne več.
Beseda je prišla iz nemškega jezika: Willkommen. Nemški so še nekateri
drugi termini hrvatskega gostoljubja. Odkod ta čudna prikazen? Hrvatje so
mi trdili in gotovo po pravici, da izvira iz dobe turških vojn. Hrvatom
so hodili onda včasi „na pomoč“ tudi nemški vojaki. Ti „pomočniki“ so
besneli po deželi često huje nego Turki. Kdor je hotel odvrniti od sebe
grabež, moral jih je dobro gostiti in napajati. Čim večja je bila vinska
posoda, tem bolj je udobrovoljila te nevarne zaveznike. In tako so se
pojavile v hrvatskih gradovih, župniščih in mestih tiste velikanske čaše
razne podobe, katerim se zdaj vsak tujec tako čudi. Jaz pa se jim nisem
le čudil, nego se jih tudi strašno bal, kajti je moral človek, ki je
bil prvikrat povabljen v kako hišo („prihodnik“), izpiti na dušek ves
„bilikum“ do dna. Ta dolžnost je nastopila šele proti koncu obeda, torej
potem, ko je gost že prej mnogo pil od žeje in radi neprestanih zdravic.
Nasledek izpraznjenega bilikuma je bila skoro vselej pijanost, ki mnogim
pivcem ne škodi dosti, meni pa je nakopala vsak pot silnega mačka,
včasi pa tudi pravo, teden trajajočo bolezen. Radi te nevarnosti mi je
prevelika hrvatska gostoljubnost nekako omrzela, dasi sem ostal zmernemu
uživanju vina zvest prijatelj do današnjega dne. Velikih gostij sem se
jel ogibati, povabila sem zanemarjal; če pa so prilike tako nanesle, da
sem moral priti, priporočil sem se proti koncu obeda „po francoski“, to
je, vzel sem klobuk in pobegnil natihoma proti domu. Vino ljudi hitro
seznani in sprijazni, saj zboga dostikrat celo najhujše sovražnike.
Hrvatske gostbe so naklonile tudi meni vse polno novih prijateljev. Gosti
smo se začeli pogovarjati o hrvatski domovini, o usodi njeni in drugih
plemen slavjanskih, in skoro se je pokazalo, da gori v vseh isti sveti
ogenj rodoljubja, isto oduševljenje za narodno čast, samostalnost in
svobodo, ista ideja slavjanske vzajemnosti, pa tudi ista mržnja na naše
skupne sovražnike. Jeli smo si podajati roke, polniti kupice, napijati si
zdravje in sklepati bratovščino s prisrčnimi besedami in poljubi. Leta
niso delala nikoli zapreke. Pobratil sem se često zaporedoma z mladimi
kapelani in uradniki, z zastavnimi gospodarji in župniki, pa tudi s
sivimi starci, ki so stali, kakor pravimo, že z eno nogo v grobu. To se
ve, da so se pele ob takih prilikah tudi domoljubne pesmi in se glasili
iskreni govori, polni krasnih mislij in narodnega ponosa in zanosa. Na
teh gostbah sem dobival vedno novih dokazov, da so Hrvatje rojeni pevci
in govorniki, s katerimi se malokateri narod more kosati. Kakor me je
veselilo, da sem si dobil toliko rodoljubnih pobratimov, zdelo se mi
je po drugi plati jako čudno, da so kazali to rodoljubje skoraj le pri
čaši na gostbah in o slovesnih prilikah. Iste može, ki so me zamikali
včeraj s svojimi patriotičnimi ditirambi, videl sem danes tako mlačne, da
so jim mrzeli pogovori o domovini in so govorili s svojimi znanci brez
potrebe po — nemški. Takih vinskih rodoljubov imamo tudi na Slovenskem,
ali Hrvatje so jih vsekako prekosali i po številu i po mlačnosti. Na
gostbe so prihajale seveda i hrvatske gospe in gospodične. Videl sem
mnogo lepih obrazov, rajskih oči, vabljivih ust in zapeljivih oblik. Bilo
je dovolj prilik za moško srce, da se uname in — ujame. Nikjer nisem
našel navade, da bi bili sedeli gospodje zase in dame zase. Prireditelji
so poskrbeli, da je dobila po mogočnosti, vsaka gospa in gospodična
soseda, ki jo o premorih obeda zabaval in ji delal kratek čas. Če se
je dalo, so sedeli neoženjeni poleg neoženjenih, vdovci poleg vdov,
soprogi poleg soprog. Iz take soseščine razvila se je marsikdaj ne le
ljubezen, ampak tudi resna zaveza, ženitev in možitev. Ni sumnje, da so
Hrvatice gosposkega stanu res dražestne ženske, katerim se noben junak ne
more lahko upirati. Kazi jih samo jedno svojstvo, ki je pa tako važno,
da jim jemlje polovico vrednosti. To žalostno in sramotno svojstvo pa
je njihova navada, da se pomenkujejo med sabo in z vsakim izobraženim
človekom — ~po nemški~! Na gostbah vladata torej dva jezika. Službeni
del je naroden, to so pozdravi, napitnice, zdravice, petje, govori, ki
so vsi brez izimka hrvatski. Ravnotako brez izimka nemški pa so pomenki
med damami in njih sosedi. Od kod izvira ta grozna napaka in nespobnost?
Gotovo jo je zakrivila največ bedasta domača vzgoja. Gosposkim materam
se je zdela nemščina bolj imenitna nego hrvatski jezik, ki ga govori
vsak kmet in pastir. Trudile so se na vso moč, da se jim hčere nauče
nemški in da ne pozabijo, silile so jih govoriti nemški z vsakim, kdor
je ta jezik razumel. V Varaždinu je ponemčevala gosposko mladino tudi
samostanska šola; med nunami nahajalo se je takih, ki niso znale nič
hrvatski. Nekoliko krivde leti tudi na ilirske rodoljube, ki so se
rogali gospodičnam, ako so govorile domače bezjaško narečje. Kakor v
Varaždinu, razgovarjale so se gosposke ženske tudi v Zagrebu in Karlovcu.
Dejale so, če jih je kdo grajal radi nemščine: „Me ne znamo ilirski, ako
pa govorimo svoje narečje, nam se gospodje smejejo in nas oponašajo. To
je edini vzrok, da se menimo ž njimi po nemški. Med sabo govorimo doma
rade po domače. Me vemo, da smo Hrvatice in se ne sramujemo svojega rodu,
tega pa nečemo, da bi se nam gospodje rogali...“
Nekoč sva se menila o narodnih prilikah na Hrvatskem z mestnim uradnikom
Vekoslavom Z. Jaz sem ga vprašal, odkod je prišla ta strahovita izpremena
narodnega duha od leta 1848. Takrat je vladalo oduševljenje po vsej
Hrvatski, kakoršnega ni bilo v nobenem drugem slavjanskem plemenu, sedaj
pa nahajam povsod molk, ravnodušnost, tožen hlad za vse višje ideale.
O narodnih vprašanjih se ljudje nečejo skoro ni pomenkovati. Vekoslav
mi odgovori flegmatično: To ni nič čudnega. Naš narod je kakor vreme.
Včeraj je bučala nevihta, viharji so lomili stoletna debla in najtrdnejše
strehe, danes pa je tiho, da se čuje brenčanje vsake mušice. Leta 1848.
se nam je streglo po življenju. Košutova stranka nas je hotela ugonobiti.
V taki sili se postavi v bran i najbornejši strahopetec, nikar kak narod
s tako vojno silo, kakor jo ima hrvatski. Usoda pa nam je naklonila tisto
leto i mogočne zaveznike, najprej prejasno dinastijo in nje junaške
vojske, pozneje se je pridružila še mogočna Rusija. Z njih pomočjo smo
tako prestrašili objestne Madjare, da se niso usodili prekoračiti meje
naše domovine. Mi pa smo jih poiskali in poščegetali še daleč za Blatnim
jezerom, na pr.: pri Švehatu, v Budapešti, na srednjem in dolnjem Dunavu,
na srednji in dolnji Tisi, in smo končali vojno v dalnjem Banatu. Ali
duobus litigantibus tertius gaudet. Ta tertius je bil puntarski Švaba.
Slavjani so priredili slasten obed, da slove zmago svoje pravice. Za mizo
pa sede nepovabljeni Švaba in zahršči Slavjanom: Poberiti se odtod! Vi
niste svobodni gospodarji nego moji sluge! Pečenko in potico bom zalagal
jaz, vi pa se nasitite s krompirjem in zeljem in hvalite Boga, da vam
dovolim še te jedi! Taka usoda je doletela najbolj baš nas Hrvate, dasi
smo jo najmanj zaslužili. Ali kaj čemo? Premalo nas je in preslabi smo,
da bi se upirali. V vojni smo se strašno iztrošili. Izgubili smo gotovo
trideset tisoč junakov na boriščih in v bolnicah, in žrtvovali smo za dom
in rod vso gotovino, katero smo si prihranili, vso zlatnino in srebrnino,
katero smo omislili v spomin in na veselje svojim ljubicam, ženam in
otrokom. Borili pa smo se ne le zase, ampak tudi za državo. A nagrada!?
To, da nam poplavljajo deželo tuji uradniki, ki nam izganjajo narodni
jezik iz šol in uradov; to, da nam sodijo tuji sodniki po tujih zakonih,
katerih nikdar niso dokončali narodni poslanci; to, da nam nalagajo
neprenehoma nove davke, nova bremena, katerih noben zbor ni dovolil,
mi moramo molčati in trpeti, ker smo brez moči proti toliki sili. Naši
zavezniki so se pretvorili brez naše krivde v najsrditejše sovražnike
in preganjalce in svoji silovitosti so dali ime „kultura“, za katero
zahtevajo celo našo hvaležnost. Ali „svaka sila do vremena“. Zrušila se
bo morda prej nego mislimo i Bahova mogočnost, kakor se je zrušila še
vsaka vlada, ki je prezirala narodne solze in narodne kletvine...
Ta umni odgovor mladega domoljuba sem si zapisal precej, ko sem prišel
domov, ker mi se je zdelo, da izraža mnenje vse poštene hrvatske
inteligencije o novih naredbah in reformah dunajske vlade. Treba je,
da si ogledamo notranjo in vnanjo politiko te vlade nekoliko bolj
natanko. Po zadušenju ogrskega punta je bilo zadnjikrat mogoče dati vsem
„kronovinam“ jednako upravo, ki bi bila trajala morda še več vekov.
Moralo pa bi se to storiti na podlagi svobode in jednakopravnosti. Ali
Avstrija ni imela nobenega državnika, ki bi bil razumel duh svojega časa
in pravo korist svoje države. Zmagala je volja plesnjivih aristokratov
in vsakemu napredku sovražnih prelatov. Uboga suščeva ustava, ki je
životarila le na papirju, umrla je z lahko smrtjo; nad Avstrijo je
zavladal 1852. leta najstrožji absolutizem. S to državno obliko pa je bil
sklenjen še vselej centralizem z vsemogočo birokracijo in germanizacijo.
Absolutna vlada je želela vedno vse narode ponemčiti. To dokazuje doba
Marije Terezije, Jožefa II., Frančiška I. Vendar pa se tako silovito
in srdito kakor zdaj ni še nikoli postopalo s tujimi narodi in jeziki.
Vlada je nakanila posiliti ogromni večini svojih podložnikov govorico
manjšine. Taka govorica je že sama po sebi abotna in jalova, in sredstva,
s katerimi se je delovalo, že zanaprej niso obetala nobenega uspeha. Ta
sredstva so bili uradi, šole in vojaščina.
Odkar svet stoji, niso vzeli uradi še nobenemu narodu jezika. Nekaj več
moči ima šola, ali samo v mestih, na deželi tuji pouk obstoja za narodni
jezik brez nasledka. Istotako se ne doseže z vojaščino ničesar. Ako
se pošljejo slavjanski vojaki v nemške kraje, naučijo se, ako ostanejo
tam dalj časa, tamošnjega narečja, ali s tem znanjem ne ponemčijo,
prišedši domov, nobenega rojaka. Ako se polki pomešajo, da služijo
v njih poleg Nemcev mladiči druge narodnosti, ne razvije se iz tega
nikoli ponemčenje, nego separatizem: Nemci bodo občevali z Nemci, Čehi
s Čehi, Hrvatje s Hrvati i. t. d. Narodi poginejo le, ako se iztrebijo
s silo, drugače pa nikoli ne, če se le količkaj zavedajo. Ista usoda
jih čaka le še, ako se raztresejo po prevelikem prostoru in se priseli
mednje tuja narodnost, ki jih prekaša po številu in obrtnosti. Tako so
poslavjanili Rusi sever svoje domovine v Evropi in Aziji. V Amurju in
usurskem okraju so našli kakih 25.000 Tunguzov raznih plemen, v desetih
letih je prišlo med nje več nego 100.000 Rusov, pa ni čudo, da je danes
Amurija skoro čisto slavjanska dežela. Po tem načinu so se ponemčili i
polabski Slavjani. Mnogo so jih Nemci pobili, mnogi so pobegnili proti
vzhodu med svobodne brate; med tiste, ki so ostali, privlekli so tuji
vladarji, sosebno pa škofje in samostani, toliko nemških naselnikov, da
so prvotni prebivalci prišli v manjšino. Istotako so se razširili Angleži
v Severni Ameriki in Avstraliji. Ako je kaka zemlja gosto naseljena, ji
ne preti nikoli nobena resna nevarnost od tujih naselbin. Prusaki se
zaman trudijo z mnogim denarjem in zversko krutostjo ponemčiti svoje
Poljake. Poznanjska, zapadnopruska in šleska pokrajina so že povsod tako
napolnjene z ljudmi, da ne preostaja skoro nič več prostora za nove
koloniste. Tudi so Poljaki teh dežel zdaj že tako zavedni, da se ne bodo
dali nikoli ponemčiti. Glavni zastopnik novega sistema je bil minister
~Bah~, renegat, ki se je iz nemškega liberalca prelevil v najtrjega
absolutista, iz skrajnega racijonalista in skeptika v rimokatoliškega
tercijala in klečeplaza. Bistrega razuma in korenite izvednosti ni imel
ta človek v nobeni reči (razun morda v odvetniških zvijačah), tem več
pa predrznosti in doktrinarstva. Naredil si je tak račun, da se dadé
izobraženi stanovi tujih narodov ponemčiti že v 10, najkasneje pa v 20
letih; predno poteče pol stoletja, pa bo vsa Avstrija nemška in tako
močna, da bo lahko izvršila vse svoje naloge in želje. Zapodivši Turke
v Azijo, spravila bo pod svojo oblast ves balkanski poluotok. Rusijo je
Bah sovražil že od nekdaj veliko bolj nego njegov tovariš Švarcenberg,
ki je baje izustil krilate besede, da se bo svet čudil avstrijski
nehvaležnosti proti Rusiji. Da se je vršilo vse po Bahovi volji, razdrla
bi se bila sveta alijanca že leta 1852. Vem, da se nahajajo poročila,
ki govore nasprotno. Tem se ne more nič verjeti, kajti Bahova glasila
niso zakrivala nikdar njegove mržnje na Rusijo. Njegovi razpaljeni mečti
se ni zdelo nič težko vreči to neprilično državo nazaj za Dnepr in ji
vzeti vse nekdanje poljske dežele. Svojo notranjo politiko je začel Bah
izvrševati s tem, da je ponemčil brez odloga v Galiciji, na Ogerskem in
Hrvatskem najvišje urade in šolske zavode. Da bi nadelovali in gladili
pot Nemcem, jel je pošiljati v Galicijo cela krdela Čehov; Slovenci
pa so se mu zdeli posebno pripravni, da pomagajo nemštvu do veljave v
Hrvatski in Slavoniji. Svojih bratov Poljaki, Rusi in Hrvatje ne bi
gledali tako grdo kakor trde Nemce, od njih bi laglje in rajše sprejemali
nemški jezik. Mnogo čeških uradnikov je moralo iti tudi na Ogersko širit
nemško kulturo, vendar so dobili tu glavno ulogo pravi Nemci, ker je
bilo na Ogerskem vse polno nemških kolonij in nemških mest. Nekoliko
Nemcev je podarila Bahova vlada tudi Hrvatom, namestivši jih v višjih
službah kakor za kvas. Sploh si dobil za Bahove dobe v vzhodni polovici
države povsod posamezne uradnike vseh avstrijskih narodnosti. Domačinov
dunajska vlada seveda ni mogla popolnoma prezreti. Če so znali nemški,
jih je prav rada jemala v službo. Bili so jim potrebni že zato, da rabijo
tujim uradnikom za tolmače. Na Hrvatskem in Ogerskem se je uradovalo
nekdaj vse po latinski, na Hrvatskem pa od 1848 do 1852 samo ilirski.
Mnogi starejši akti so bili torej pisani po latinski in po ilirski. Ker
so se potrebovali često tudi za novejše razprave, moralo je biti v vseh
uradih kolikor toliko takih gospodov, ki so ta dva jezika dobro razumeli.
Tuje uradnike so izobraženi Hrvatje imenovali navadno Nemce, ker so
govorili največ po nemški, pisali službene listine po nemški, sodili
po nemških vzorcih in je bila sploh vsa uprava prikrojena po nemških
šegah in zakonih. Hrvatski kmetje jih pa niso zvali Nemce, nego Kranjce,
ker so znali ž njimi govoriti „po kranjski“, to je po slovenski. Tudi
ima v hrvatskih in srbskih deželah beseda „Kranjec“ često mnogo širji
pomen nego na Slovenskem. Čul sem Srbina, ki je zatrdil, da so Hrvatje
pravzaprav Kranjci, ker so kranjske, mislil je reči, katoliške, vere.
Na Ogerskem pa se je rodilo za te nove, nezaželjene goste zaničljivo
ime „~Bahovi huzarji~“, ki se je udomačilo kmalu tudi na Hrvatskem.
Bahovi huzarji smo bili torej vsi tujci, katere so zanesli poliitčni
vetrovi preko Sotle in Litve. Nekateri so prišli že prej, nego se je
preklicala ustava, n. pr. šolski nadzornik Jarc 1851., ki ga je poslal
Hrvatom Kleman, njegov bivši tovariš v ljubljanski gimnaziji, zdaj pa
glavni uradnik in germanizator v Tunovem ministerstvu. Odprava ustave je
podrla zadnji slabi jez, ki je še zapiral pot v Translajtanijo. Zdaj ni
prešel skoro noben dan brez selitve. Največ tujih uradnikov je navrelo
v mesta, zlasti v Zagreb in Reko; na deželo so dali le posamezne, ki so
bili vselej Slovenci, ker so bili drugi za tako službo povse nesposobni
radi neznanja jezika. V mestih se je Bahov sistem brzo in precej lahko
udomačil, ker so bila kolikor toliko že prej ponemčena. Saj je znala
nemški skoro vsa hrvatska gospoda, vsa hrvatska inteligencija. Hrvatski
uradniki so govorili skoro vsi prav dobro nemški in mnogi so znali nemški
tudi dosti pravilno pisati. V trgovini je vladal po vsej deželi že od
nekdaj nemški jezik, izimši Primorje, kjer je vladala italijanščina,
in nekoliko i dolnjo Slavonijo, koder si je priborila že nekaj veljave
srbščina. Nemški so govorili ne le do malega vsi Judje, ampak tudi mnogi
rokodelci in obrtniki tujega rodu. Na Hrvatsko je dohajalo vsako leto
na stotine in tudi tisoče nemških knjig, časnikov in časopisov, ki so
se hlastno kupovali in čitali. Hrvatske dame so bile vse zaljubljene
v prazne in sentimentalne nemške romane. Stokrat boljše francoske in
angleške romane so čitale le v vodenih nemških prevodih. V Zagrebu in
po vseh večjih mestih (razun Primorja) prirejale so se za gospodo le
nemške zabave, nemški koncerti, nemške pesmi, nemške igre; kdor je
hotel veljati za omikanega človeka, moral je znati in govoriti nemški;
~gosposki~ ženski spol je bil na Hrvatskem mnogo huje ponemčen nego
n. pr. pri nas na Kranjskem in Primorskem. Božestveni, neprehvalni
mladenič Milan Bubanović je bridko žaloval proti meni, uredniku Pravsu
in vsakemu rodoljubu, kako poredkoma se poprašuje v knjigarnah po
hrvatskih knjigah. Iliri so se dvignili najbolj zoper silovite Madjare
in njihov jezik, ne pa tudi ob enem zoper ravno tako ali pa še bolj
nevarno nemščino. L. 1848. so se rodoljubi, ki so prepevali hrvatske
davorije, razgovarjali često po nemški s svojimi rodovinami in znanci.
Ilirom se je zdelo potrebno, da branijo koristi in pravice svojega naroda
ne le v „Slavenskem Jugu“, ampak tudi v „Südslawische Zeitung“, češ,
radi svetovne važnosti nemškega jezika. Bahova nemščina je torej našla
v Zagrebu, Oseku in še v nekojih večjih mestih rahla, dobro pognojena
tla, da se prime, razraste in zavlada v vseh višjih uradih in prosvetnih
zavodih. Glavni zaupni mož dunajske vlade je bil Korošec ~Švab~. Poslala
ga je v Zagreb za podpredsednika najvišjega sodišča menda že l. 1852. Ta
poveljnik Bahovih huzarjev in nadzastopnik germanizacije je kar vriskal
in skakal od veselja, da je našel stolno mesto hrvatske kraljevine tako
ponemčeno in skoro mrtvo za narodne ideale. Dejal je: „Zagreb ni nič
drugačen nego naš Celovec; razun najprostejših ljudi znajo vsi meščani
nemški.“