Varaždinska gimnazija je imela torej že na začetku šolskega

Produced by Peter Podgorsek and the Online Distributed

Proofreading Team at http://www.pgdp.net (This book was

produced from scanned images of public domain material

from the Google Books project.)

Janeza Trdine

zbrani spisi

I.

Bahovi huzarji in Iliri

V Ljubljani 1903

Založil L. Schwentner.

Bahovi huzarji in Iliri

Spomini iz moje profesorske službe na Hrvaškem

(1853-1867).

Napisal

=Janez Trdina.=

V Ljubljani 1903

Založil L. Schwentner.

Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju.

Pregled vsebine.

Stran

Predgovor VII

I. Varaždin. Ponemčena hrvatska gospoda. Prvi pojavi Bahovih

huzarjev 1

II. V središču Hrvatske. Ilirski duhovniki — vzor rodoljubja,

naprednosti in značajnosti. Silna važnost ilirstva za

duševni podvig in napredek hrvatskega naroda 75

III. Bah hoče ponemčiti Hrvate s pomočjo birokracije. Njen

duh, značaj in šušmarstvo. Zapreke germanizaciji 105

IV. Hrvatska Reka in reška gimnazija. Kleman 151

V. Slavjanski in nemški profesorji reške gimnazije.

Brezuspešni napori Bahovih huzarjev 179

VI. Ravnatelj Štefan Vidic 233

VII. Šolski nadzornik dr. Anton Jarc 261

=Popravek.= V frazi: „=proti= ~meni~ se je izrazil (ali rekel)“ je

prepozicija ~proti~ na par mestih pomotoma spremenjena v =nasproti=.

Predgovor.

Že precej po prihodu svojem na Hrvatsko sem se bil namenil, da popišem

vse važnejše pripetljaje, katere bom videl ali slišal, ter jih priobčim v

kakem slovenskem listu ali pa tudi v posebni knjigi. Doba je bila tožna

ali jako zanimiva! Dunajska vlada je hotela Hrvate ponemčiti, poslavši

jim vse polno nemških ali kolikor toliko ponemčenih birokratov, po večini

slovenske krvi, ki so s surovo silo pregnali narodni jezik iz vseh

državnih uradov in višjih učilnic. Mene je neizrečeno mikalo zvedeti,

kako se bodo ponašali ti uradniki, kojim so dali Ogri ime „Bahovi

huzarji“ in kako bodo varovali in branili proti njim hrvatski „Iliri“

svoje narodne pravice in svetinje. Pazil sem torej jako pozorno na vse

pojave tujega nasilja in domorodnega odpora in popuščanja. Marsikatero

reč sem si bil tudi zapisal, da se mi ne izmakne iz spomina. Te svoje

opazke sem zdaj zbral, in jih dajem na svetlo v tej knjigi, koji sem dal

naslov „~Bahovi huzarji in Iliri~“. Kar pripovedam v njej, potrdijo mi

bratje Hrvatje brez dvojbe, da je resnica. Jaz popisujem to, kar sem

videl sam na svoje oči in čul na svoja ušesa. Priobčujem pa tudi mnoge

take reči, katere so mi pravili moji slovenski in hrvatski prijatelji

in znanci. Ti možje so bili resni in ugledni poštenjaki, kojim sem

smel brezpogojno verjeti. Jedini izjemek je moj varaždinski tovariš

(Franta), ki se je rad lagal, kadar ga je ščegetal kak nemški „vic“.

Svoje pustolovščine mi je pravil dostikrat ali vsak pot nekoliko drugače.

Njegovi rojaki so sodili, da prodaja rad tuje doživljaje za svoje.

V svoji knjigi se spominjam mnogih uradnikov in učiteljev s pravim

imenom njihovim. Ali vselej mi ni bilo mogoče povedati resničnega imena,

ker tisti možje še živé, ali pa bi bil mogel razžaliti z istinitim

nazovom njihovim sorodnike njihove. Nekoja taka imena sem izpremenil

samo nekoliko, n. pr. Zorkar, major Huber, dijak Kočar, profesor Hiler.

Popisani roman Ivana Slobodina je, žal, povse resnična povest, ali pravih

imen nisem smel naznaniti, nekaj radi sebe samega, še bolj pa zato, da

bi ne užalil kakega uda častite in vse hvale dostojne Šumićeve rodovine.

Čisto novo ime sem dal tudi profesorjema Beni-Hukepaku in negodniku

Prijapu-Šufterletu. Izbral sem tako ime, ki jima pristaja in ju označuje

bolje nego tisto, katero sta prejela od svojih roditeljev.

V jedni reči pa moram javno priznati svojo nevednost. V knjigi govorim o

mnogih uradnikih, ali skoraj nikoli nisem povedal, kaj so bili, to je,

na koji službeni stopinji in v katerem dijetnem razredu so se nahajali.

Službene naslove njihove sem že zdavnaj pozabil. To bi se zdelo pravim

Meternihovim birokratom neoprosten greh, ali jaz se nadejam, da mi ga

naši demokratični čitalci ne zamerijo prehudo. Melinčević je bil menda

referent pri deželni vladi. Za nesramni preskok v nemški tabor ga je

doletela sijajna nagrada. Postal je, če se ne motim, nekak svetnik,

nemara dvorski, ali za gotovo tega ne morem trditi. O vsemogočnem Švabu

vem, da je bil podpredsednik najvišjemu deželskemu sodišču, čigar

nominalni predsednik je bil po starem zakonu ban. Ali njegovima glavnima

somišljenikoma in pomočnikoma ne vem več pravega naslova; znano mi je

zdaj le še toliko, da sta bila Šmid in Rulic višja sodna uradnika in da

je deloval Rulic v Slavoniji. Strangfeld je stal v prvi vrsti Bahovih

birokratov in sovražnikov hrvatskemu narodu, ali službenega naslova mu

več ne pomnim. O Ulepiču mi je ostalo v spominu samo to, da se je bavil

z zemljiščno odvezo. O velesimpatičnem Iliru Ilijaševiću govoriti mi je

bolj obširno. On je bil šolski svetnik pri deželni vladi in nadzornik

glavnih in realnih šol zagrebških. Jaz ga imenujem nadzornika narodnih

šol sploh. Tako smo ga zvali takrat vsi in to po pravici, kajti imel je

na svoji skrbi osnovo in razvitek vseh narodnih, to je vseh glavnih in

začetnih šol v mestih in na deželi. Ilijašević ni nadziral le zagrebških

učilnic, nego je zahajal rad, kadar je utegnil, na pr. na dopustu

tudi v druge narodne šole, da se uveri, kako se izvršujejo težnje,

navodila in zapovedi njegove in banove. Ta odlični mož je letos umrl v

visoki starosti. Vse hrvatske novine so ga hvalile in povzdigovale kot

preizvrstnega rodoljuba, pesnika in pisatelja šolskih knjig, ali, kar je

meni znano, prezrle so skoro vse njegove izredne pedagoške sposobnosti,

vrline in zasluge. On je bil prvi ustanovnik in brižljiv oče do malega

vseh narodnih šol na kmetih. Mesta in trgi so imeli že tudi pred l.

1852. svoje učilnice, ki pa so borno životarile in hirale, dokler jim

ni vdihnil Ilijašević novega, svežega življenja, da so se mogle kosati

z najboljšimi nemškimi v Cislajtaniji. Povsod so mi zatrdili možje vseh

stanov, da so dobili svoje veselje za narodno šolstvo posredno ali

neposredno od Ilijaševića in njegovih prijateljev in privržencev. On je

znal vneti in oduševiti istega bana Jelačića za narodno šolo in prosveto,

kojo je pospeševal vrli ta junak na vso moč skrbno skoro do zadnjega

vzdiha svojega navzlic vsej politični popustljivosti in onemoglosti,

kojo so mu očitali tudi najboljši prijatelji v mračni dobi Bahove

grozovlade. Krivo so poročale tudi nekoje novine, da se je Ilijašević

1857. l. sam odpovedal državni službi radi neprenosnih političnih prilik.

Jaz sem vprašal našega nadzornika Jarca, če je Ilijašević sam hrepenel

po kanonikatu? On se je zasmejal ironično in dejal: Ilijašević je bil

povišan proti svoji volji in želji. Vlada je ukrenila: Promoveatur ut

amoveatur! „Ilijašević ist ein sehr fähiger Mann, aber zu exaltiert.

Solche Schulräte kann die Regierung nicht brauchen.“

J. T.

Bahovi huzarji in Iliri.

I.

Varaždin. Ponemčena hrvatska gospoda. Prvi pojavi Bahovih huzarjev.

Leta 1853. sem dovršil svoj uk na Dunaju in se dal izprašati še isto

leto. Potrdili so me o božiču za vso gimnazijo. Že o počitnicah mi je

došlo iz Trsta povabilo tamošnje nemške gimnazije ravnatelja Vidica,

naj pridem za suplenta na njegov zavod. Priporočili so me bili moji

dunajski znanci: doktor Čižman, suplent Legiša in še nekateri drugi.

Dva dni potem pa mi je ponudil nadzornik Jarc službo na Hrvatskem, v

gimnaziji varaždinski. Jaz nisem dolgo premišljal in omahoval, na katero

stran se mi je obrniti. V Trstu bi moral razlagati vse po nemški, v

Varaždinu pa je vladal takrat kakor po vsej Hrvatski v šolah še narodni

jezik, ki se je imenoval ilirski. Vroče rodoljubje in mržnja na silovito

nemščino sta mi veleli, da grem v Varaždin. Še zdaj se dobro spominjam,

kako neizrečeno radostno mi je spotoma poskakovalo srce, da pridem med

brate Hrvate v središče jugoslavjanskega[1] gorišča za dom in rod in

prisegal sem sam v sebi, da se bom boril tudi jaz z vsemi silami svojimi

v njihovih vrstah zoper nastopajočo povodenj germanizacije, za svete

pravice njihove in naše narodnosti. Prišedši na svoje mesto sem se uveril

le prehitro, kako grozno sem se motil, da najdem na Hrvatskem splošno

oduševljenje za slavjanske ideale in ravno tako splošno srditost na Nemce

in njihove podrepnike. Moja zmota je bila gotovo odpustna, kajti preteklo

je komaj pet let, kar so se bili vzdignili Hrvatje za svoje pravice

tako iskreno, viharno in ponosno, kakor se je spodobilo prvoboriteljem

južnoslavjanske svobode in glavnim boriteljem habsburške monarhije.

Prišedši v Varaždin sem se pogovarjal dalje časa s poštnim upravnikom.

Ogovoril sem ga po slovenski, on me je razumel, ali odgovoril mi je po

nemški. Jaz ga prosim, ako ne zna slovenski, naj govori po hrvatski,

koji jezik mi je že toliko časa znan, da ga bom razumel. Smehljaje se mi

veli upravnik zopet po nemški: E, gospod, jaz znam dobro i slovenski, i

hrvatski, ali tu pri nas v Varaždinu je navada, da se z gospodi govori po

nemški. Do malega vsi bi se razžalili, da jih vprašate kaj po hrvatski.

Jaz se od osupnosti stresem in zaječim: Bog se usmili, kaj res ni na

Hrvatskem nič bolje nego pri nas na Slovenskem? Upravnik pokima z ramama

in zatrdi: Prav tako je, kakor sem rekel. Midva tega ne izpremeniva:

„Deutsch ist nobel, slawisch ist für’s gemeine Volk.“ Mož je govoril

bridko resnico. Stanoval sem najprej v veliki gostilnici „pri jagnjetu“

ali pravzaprav „Zum Lamm“. Gospodinja in vsi služabniki in služabnice

so se pomenkovali z gosti in med sabo samo po nemški. Nekateri so bili

po rodu trdi Nemci, drugi pa ponemčeni Slovenci iz južne Štajerske.

In kakor „pri jagnjetu“ je bilo tudi v vseh drugih velikih gostilnah.

Povsod sem čul nemški pogovor, nemško računanje. Radi deževnega vremena

sem sedel precej prvi dan po prihodu v Varaždin več ur v kavarni. Niti v

njej nisem slišal ni jedne hrvatske besede, na mizah ni bilo ni jednega

slavjanskega lista. Na isto sramoto sem se nameril pozneje v vseh boljih,

to je v vseh gosposkih prodajalnicah. Trgovci in trgovke so govorili s

svojimi rodovinami in služabniki povsod po nemški, s prostimi kupci so se

menili seveda, ker se drugače ni dalo, po „hrvatski“, to je po bezjaški

ali kajkavski, ali gosposkemu človeku niso privoščili domače besede. Ko

sem potreboval krojača, svetovali so mi, da naj grem k Apelu. Bil sem

ž njim drugače prav zadovoljen, ali tudi on je nemškutaril z vso svojo

rodbino in pomočniki. Moj črevljar je bil Slovenec, nemščino je lomil, da

Bog pomozi, ali ga dolgo nisem mogel pregovoriti, da bi se pomenkoval z

mano po domače. Proti zimi je prišlo v Varaždin krdelo nemških igralcev.

Gledališče si je priredilo v neki gostilnici. Večkrat sem se napotil

tja tudi jaz, ne radi glume, nego da opazujem poslušalce in poslušalke.

Na moje veliko veselje se ni zbralo nikoli mnogo občinstva, prostor je

ostal često napol prazen. Ali vsi gospodje in vse gospe in gospodične,

koje sem slišal, so se pogovarjali po nemški; nikdar nisem čul iz nobenih

ust hrvatskega glasu. Izprehajaje se po mestu sem se čudil silni njegovi

prostranosti. Večje hiše so se nahajale le v sredini okoli gimnazije,

po drugod so bile z večine pritlične, pripravne za jedno rodbino. Zdelo

se mi je, da Varaždin po prostoru ni dosti manjši od Ljubljane, dasi

je imel samo nekaj čez osem tisoč prebivalcev. Ulice so kazale narodno

lice, napisi so bili hrvatski, ali na mestu tako izprani in zamazani, da

se niso mogli čitati. Vse velike gostilne pa so si dale načečkati samo

nemška imena in vse gosposke prodajalne oznanjale so svoje blago samo po

nemški. Šele 1854. je odprl krčmar Matušin pivarno, na kateri je bilo

napisano pod „Bierhalle“ in z ~drobnejšimi črkami~ „Pridvorje piva“.

Mala trgovina in proste krčme so bile brez napisa, v njih se je glasila

povsod le narodna govorica, in se je razlegalo ob praznikih in tržnih

dneh veselo narodno popevanje. Tudi te tržnice in beznice so me mikale,

ker bi se v njih najlažje seznanil z narodnim običajem in značajem.

Vendar jih nisem pohajal dosti, nekaj zato, ker so me gledali srepo,

nezaupno, največ pa radi tega, ker v teh primitivnih krčmah nisem dobil

nikjer dobre pijače, še manje pa jedi, ki bi mi dišale in ugajale. Kadar

sem prišel tja, čul pa sem gotovo vsakikrat hude izbruhe srditosti na

trafike in kolek: oboje je bilo Hrvatom do 1848. l. neznano. Sploh se je

trdilo, da so bile smodke in duhan pod prejšnjo vlado ne le ceneje, ampak

tudi mnogo bolje, in zdaj ustavljeno pridelovanje duhana da je dajalo

lepe in stanovitne dohodke hrvatskemu kmetu, za katere ni dobil od novih

gospodarjev nikakega nadomestila ali plačila.

V svojem novem stanu sem se hitro in prav prijetno udomačil. Moj

ravnatelj Štefan Muzler, duhovnik zagrebške vladikovine, je bil mož tako

blagega srca, da ga štejem med najboljše ljudi, katere sem poznal v

svojem življenju. Rodil se je v Slavoniji iz rodbine, ki se je priselila

pred 100 leti v to plodno krajino in se popolnoma poslavjanila, bivši

nekdaj napol francoska, napol nemška. Stara domovina ji je bila Alzacija.

Ko sem se oglasil prvikrat pri svojem predstojniku, poklonil sem se mu

po slovenski in se mu zarekel, da se bom trudil na vso moč, da se naučim

kar se da brzo šolski jezik ilirščino. On me je potolažil, da mi radi

jezika ne bo treba si preveč beliti glavo. Dijaki me bodo lažje razumeli

nego trde štokavske Hrvate. Dobra tretjina je štajerskih Slovencev, torej

vaših rojakov, vsi drugi pa so bezjaki ali kakor zdaj pravimo Kajkavci,

katerih narečje je bolj podobno vašemu nego ilirskemu jeziku. Muzler

mi je to govoril po nemški. Ko pa sem ga prosil, da bi se pomenkoval z

mano vselej po ilirski, me je objel in povabil v svoje stanovanje na

kozarec vina. Ostal sem pri njem nekoliko ur. Iz dolgega pogovora ž

njim sem uvidel, da je jako duhovit in izobražen mož, ki je čital ne le

latinske klasike, ampak je poznal tudi novejše literature. Ilirski in

nemški je govoril in pisal jednako gladko in pravilno. Kakor mnogi drugi

Hrvatje vseh stanov, je bil tudi Muzler odličen govornik. Razlagal je

svoje misli brez pripravljanja tako lepo, logično in umljivo, da se ga

človek nikdar ni naveličal poslušati. Svojim učiteljem je izkazoval

vsigdar pravo očetovsko prijaznost, pomagal jim je v vseh neprilikah s

svetom, priporoko in dostikrat tudi z denarjem. Duhovniške dolžnosti

je pošteno izpolnjeval, hliniti pa se ni maral in ni znal. V društva

je rad zahajal in, kamor je prišel, je bil sprejet povsod z glasno

dobrodošlico radi izredne svoje odkritosti in ljubeznjivosti. Obedoval je

po navadi doma, večerjat je hodil k Matušinu, pri katerem so se zbirali

okrog njega do malega vsi varaždinski rodoljubi. Z učiteljskim zborom

pa, žal, da nisem mogel biti tako zadovoljen, kakor z ravnateljem, ker

je bil preveč neskladen in pisan in premalo napreden in naroden. Med

učitelji so bili trije patri frančiškani in brez Muzlerja še trije drugi

duhovniki. Potrjen je bil za pravega profesorja samo en učitelj, vsi

ostali smo bili suplenti. Prišli smo iz jako različnih krajev. Trije smo

se rodili na Slovenskem: jaz, duhovnik Cene in pravoslovec Zorkar, ki

sta bila Štajerca. Oba sta nas konec leta zapustila: Cene je dobil doma

kapelanijo, Zorkar pa se je preselil na Ogersko v Veliki Varadin, kjer ga

je potrdil minister za sodnega uradnika, dasi je imel samo en izpit. Med

mojimi tovariši nahajal se je tudi Čeh Franta R., ki ga je vrgla usoda po

mnogih zgodah in nezgodah v varaždinsko gimnazijo. Priroda mu je podelila

lepe darove, ki mu pa niso pomogli, ker je bil preveč len in lahkoživen.

Proti meni je govoril vedno na vsa usta, zato sem mu le preveč verjel

in zaupal, zlasti tudi radi tega, ker se je delal narodnjaka. Ž njim in

z Zorkarjem sem se najrajši in največ družil in bi se bil še bolj, da

mi ju ni odvračala njiju večna zaljubljenost. Franta je bil premotil

lepo vdovo, ki ni bila brez cvenka. Varaždinske gospodične so ji zdele

pridevek „Todtenkopf“, ker je imela jako svetle lase. Od daleč se je res

videlo, kakor da bi bila njena glava brezlasa lobanja. Spoznavši, da je

Franta vetrenjak, ki ne dobi nikoli stalne službe, pobegnila mu je na

Dunaj. Mesto nje zaljubil se je zdaj v rudečelaso krasotico, ne baš radi

dražesti njenih, nego ker je zvedel, da napravlja njena mati najokusnejši

golaš in bifstek v vsem Varaždinu. Ali niti ta zveza ni dolgo trajala;

razdrla se je, še predno so ga začeli vabiti na golaš in bifstek. Udal se

je potem „svobodni“ ljubezni, za kojo je bilo dovolj prilike, odkar sta

začela osrečevati deželo nemški absolutizem in nemška birokracija. Zorkar

je bil mnogo bolj srečen v ljubezni. Njemu ni bilo treba iskati ljubic,

ponujale so se mu kar same, dasi ni bil nič posebno lep in prikupljiv.

Razun gospodinje zaljubile so se vanj še druge gospe, nekatere so hodile

k dijaški maši samo zaradi njega. Ko je odhajal iz Varaždina, dobil je

v spomin prav čeden kupček zlatih prstanov, ki so mu na Ogerskem gotovo

dobro zalegli poleg borne uradniške plače. Franto in Zorkarja sem prosil,

da bi se razgovarjali med sabo že radi vaje po ilirski. Njima je bilo

tem lažje nego meni, ker sta poučevala na gimnaziji že preteklo leto.

Zorkar ni nasprotoval, bil je dober narodnjak, poln krasnih spominov

z leta 1848. Franta pa se ni dal pregovoriti, mislim, da zato ne, ker

po ilirski ni mogel pripovedovati svojih brezštevilnih slanih šal in

anekdot tako duhovito in šegavo kakor po nemški. Rodil se je v Taboru med

trdimi Čehi, ali oče, cesarski uradnik, in c. kr. šole so ga vzgojile

po nemški. Radi njega pomenkovali smo se torej vsi trije po nemški,

kar je bilo, bogme, dosti bedasto. Jaz sem imel oba ta dva tovariša za

prava prijatelja. O Zorkarju mislim, da se nisem motil, Franta pa se je

pokazal takega figovca proti meni, da me prime še zdaj nejevolja, kadar

se ga spomnim. V obraz se mi je hlinil in sladkal, za hrbtom pa me je

povsod črnil in ometaval z najgršim blatom. Nosil je na jeziku med, na

srcu led. Hujskal in dražil je proti meni vsakega znanca in vsako znanko,

sosebno pa našega ravnatelja. Toda tega je dičilo razun drugih tudi to

svojstvo, da ni verjel ničesar nobenemn ovaduhu in potuhnjenemu tožniku.

Na koncu leta je šel Franta z deželsko hrvatsko ustanovo na Dunaj, da se

pripravi za profesorski izpit. Te narodne novce je zapravljal v kavarnah

in beznicah, šola in učenje pa sta ga tako malo mikala, da še čez pol

leta ni poznal nobenega svojih učiteljev. Izgubivši ustanovo naselil se

je za telovadnika v Döblingu blizu Dunaja. Potem je nekam izginil in šele

čez več let po ponovljenju ustave se je pokazal v srbskem Pančevu in bil

sprejet za suplenta v narodno gimnazijo. Čital sem v „Politiki“, da je

izdal v tej službi srbski jezik in srbsko pravico zahtevaje, da se uvedi

v gimnazijo mesto srbščine magjarski jezik. Kako se mu je godilo pozneje,

ne vem. Če je še živ, nahaja se najbrž med udi tajne policije.

Varaždinska gimnazija je imela torej že na začetku šolskega leta

1853-1854 štiri tuje učitelje, domačinov je bilo osem. Patre je konec

leta vlada sramotno zapodila, češ, da so nevedni bedaki. Pravi vzrok pa

je bil, ker niso znali dobro nemški. Ovadil jih je ministerstvu njihov

tovariš, duhovnik Goldkragen, ki si je zaslužil ta priimek s svojim

gorečim hrepenenjem, da bi se dočepal zlatega ovratnika, ki je kitil

uradne predstojnike. Goldkragen je bil jako nadarjen človek, ali brez

narodnega duha in značaja. Ilirski je govoril in pisal prekrasno in

vendar ni tlela v njegovem mrzlem srcu ni najmanjša iskrica rodoljubja

in domoljubja. Meni se je to zdelo strašno čudno, ker si do takrat

nisem mogel misliti korenitega znanja narodnega jezika brez narodnega

čuvstva in domovinske ljubezni. Med Slovenci še nisem nameril nikoli

na tako prikazen, med Hrvati pa sem našel pozneje še marsikoga, ki je

bil povse jednak Goldkragenu. S tožbami proti patrom je hotel ta človek

razobesiti in razšopiriti pred vlado svoje nemško mišljenje in skrb za

nemški jezik, ki sta bila pod njo glavni pogoj za povišanje v službi. Z

nemščino se patri res niso mogli pohvaliti, zato so bili pa tem bolji

latinci. Ta jezik jim je tekel glaje nego materinski, sosebno patru

Pavlu, ki je slovel po pravici za spretnega latinskega pesnika. Več

njegovih pesnij je bilo tudi natisnjenih v hrvatskih listih. Heksametre

je usipal kar iz rokava, kakor kak novodoben Ovidij. Za stavo jih je

naredil nekoč boje sto v jedni uri. Vsi so bili po obliki in jeziku

popolnoma pravilni. Latinščine se je pater Pavel tako navzel, da je

uravnaval po tem jeziku vse svoje misli. Hrvatski govor mu je bil poln

latinizmov. Na samem je bil vajen, da je govoril glasno sam s sabo in

vselej le po latinski. Ko sem služil jaz na Hrvatskem, latinski jezik

ni bil še izgubil vse veljave v društvenem življenju. Po latinski so se

pogovarjali radi med sabo sosebno duhovniki, pa tudi stari profesorji,

odvetniki in drugi izobraženci. Do leta 1848. je bila latinščina uradni

jezik v vseh višjih šolah in državno-deželskih uradih. Na županijskih

skupščinah so jo rodoljubi ilirski jeli že prej izpodrivati, ilirski

jezik pa je razglasil in upeljal za urade in šole pravzaprav šele ban

Jelačić 1. 1848. Nemški profesorji in novinarji so se rogali hrvatski

in ogerski latinščini, imenovali so jo Kuchellatein. Kakor v vsem,

je sikala i v tej reči iz njih zloba, glupost in nevednost. Latinski

je govorila vsa hrvatsko-ogerska inteligencija moškega spola in tudi

mnoge izobražene gospe in gospodične. Ni čudo, da je bilo v toliki

množici dosti ljudi, ki so rabili mesto konstrukc. akus. cum inf.,

mesto quin in quo minus vedno in povsod le quod in ut. Ali Štrosmajer,

nadzornik Ilijašević, Slovak kanonik Mojzes (poznejši škof v Banski

Bistrici), profesor Veber-Tkalčević, profesor Mesić in še mnogi drugi

so se odlikovali s klasično latinščino, koji, bogme, niso bili kos vsej

avstrijski nemški učenjaki skupaj. More se trditi po vsi pravici, da je

znal najslabši hrvatsko-ogerski šestošolec bolje latinščino, nego večina

odličnjakov v cislajtanskih gimnazijah. Dobro se še spominjam, s kakim

čudom in strmenjem je gledal na Dunaju v jezikoslovnem semenišču hrvatske

kandidate rojeni Prusak, profesor Gryzar. Latinski jezik jim je tekel iz

ust spretno in gladko, kakor materinski. Nemški tovariši so bili proti

njim borni začetniki, ki so latinski jecljali, ne pa govorili. Pogostoma

se je izpodtikal celo sam profesor Gryzar, ker mu ni prišla precej prava

beseda na misel. Iznebivši se patrov, obrnil je Goldkragen vso svojo

jezo in iznajdljivo spletkarstvo proti ravnatelju Muzlerju, ker mu je

bil na potu, ker je hotel tudi njega izpodriniti, da zasede sam njegovo

mesto. Začela se je tiha ali srdita vojna. Obrekoval je Muzlerja na vse

pretege proti vsakemu človeku, najhuje pa seveda proti uradnim licem.

Črnil ga je pismeno gotovo tudi državni vladi in Klemanu, glavnemu

germanizatorju v L. Tunovem ministerstvu. Očital mu je, da je pijanec

in babjek, da je njegov bog veseljak Bak, boginja pa blondna Venera.

Jaz sem poznal dobro vrline in slabosti svojega ravnatelja in morem

zatrditi po duši, da ga nisem videl nikoli pijanega in nikdar nisem čul,

da bi ga bil videl kak drug človek. Z ženskim spolom je sploh kaj malo

občeval. Če je nanesla prilika, da je moral s katero govoriti, vedel se

je vselej resno in pristojno, da se ni mogel nihče pohujševati ali si o

njem kaj slabega misliti. Morda je imel res kako srčno zavezo, ali znal

jo je prikrivati tako previdno in uspešno, da živ krst ni vedel zanjo.

Goldkragnu se spletnje ta pot še niso posrečile. Splezal je na službeni

lestvici za jedno prečnico više, ali ravnateljstva ni mogel zasačiti.

Svojega strupenega semena pa vendarle ni posejal zastonj. Na Muzlerja

jelo je paziti od takrat sto zvedavih in bistrih oči. Zaman se je

ponašal prijazno in spoštljivo proti novim nemškim uradnikom in njihovim

podrepnikom. Gledali so ga pisano in sovražno, ker so zavohali v njem

trdnega Ilira in Slavjana. Sosebno jih je jezilo, da si je znal pridobiti

v vsaki družbi ugled in ljubezen. Nova vlada sploh ni marala popularnih

ljudij, najmanj pa popularnih narodnjakov. Politična policija je zapisala

Muzlerja v črne bukve že 1. 1854. Ker pa se je vedel tako izredno pametno

in moško, mu še več let ni mogla do živega. V dunajski vladi pa je

dozorel že takrat neomajni sklep, da ga je treba o prvi zgodni priliki

odstraniti.

Omeniti moram še dva svoja tovariša zato, ker sta bila za tisto dobo

tipična zastopnika gosposke hrvatske mladeži. Jeden se je rodil v

Karlovcu, drugi v Križevcih. Stanovala sta zajedno, ker sta si bila že

od detinstva iskrena prijatelja. Viharno leto 1848. je potegnilo tudi

to dvojico v svoj vrtinec. Prešinil ju je vroči duh ilirstva, bila sta

neutrudna pevca hrvatskih davorij in strastna udeležnika protimagjarskih

demonstracij. Človek bi mislil, da taka dva korenjaka za živo glavo ne

bi hotela zameniti svojega jezika za tujo govorico. Meni sta bila oba

velesimpatična, ker sem ju smatral za najiskrenejša ilirska rodoljuba.

Ali kako nemilo in strašno sem se motil! Na šetališču sem sedel blizo

njiju, ali v gošči, da se nismo mogli videti, razločil sem pa dobro

vsako besedo njunega pogovora. Pomenkovala sta se — po nemški in se

zadolbla tako krepko v svojo švabščino, da se jima ni izmaknil nobeden

naroden glas, dasi sem ju poslušal gotovo pol ure. Tudi kasneje sem ju

čul o raznih prilikah, da sta se pogovarjala na istem jeziku in tudi

brez hrvatske primesi. To me je tako razkačilo, da me je naposled jeza

premagala in sem očital Karlovčanu kar na vsa usta švabomanstvo in

narodno izdajstvo. On mi odgovori porogljivo: „Kaj se ti blede! Jaz sem

morda stokrat bolji narodnjak, nego ti! Jezik je samo oblika, glavna reč

pa je duh, in duh moj je naroden, ne pa švabski. Jaz poznam brez števila

mladih in starih ljudi, ki govore zmerom po nemški, pa jih štejejo vendar

vsi med najbolje rodoljube in po pravici. Dokazali so z denarnimi in

krvnimi žrtvami svoje resnično, kot solnce čisto rodoljubje, vi Kranjci

pa ste taki bedasti kritikastri, da bi jih razlajali za izdajalce.

Zanaprej presojaj ti rajši sebe in svoje rojake, nas Hrvate pa pusti na

miru, ker nas ne razumeš!“ Priznati mi je po duši, da takega patrijotstva

res ne razumem. To morem lahko pojmiti, da se stari Dalmatini, pošteni

hrvatski domoljubi, razgovarjajo med sabo po italijanski. Ti možje se

niso učili v tujih zavodih nikoli materinskega jezika, slovnice in

sintaktičnih pravil, nedostaja jim tudi znanstvenih terminov, tehničnih

izrazov, za izobraženi pomenek torej ne morejo biti sposobni. Ali moja

tovariša Karlovčan in Križevčan sta znala izvrstno ilirski jezik in

pravila njegova, pa sta vendarle zavrgši sladko materino besedo občevala

med sabo na nemškem jeziku, na jeziku naših najhujših sovražnikov! No,

bodisi, da sta sama! Ali tako so se vedli in se vedó, žal, še dandanes i

premnogi drugi hrvatski mladiči in možje, sosebno v Zagrebu in po vsej

Slavoniji, ne le v Oseku, Vukovaru in Zemunu...

Že prvi mesec sem se bil v Varaždinu prav udobno ustanovil in privadil.

Prvo stanovanje sem si dobil pri nekem malem uradniku. Zraven moje izbe

je gostoval neki Primorec, birokrat, ki je hotel z mano le nemškovati,

tudi gospodinja je govorila z mano po nemški. Zapazivši, da se ona in

birokrat še bolj ljubita nego zapoveda krščanska dolžnost in da jima

naklada moja prisotnost razne neprijetne obzire, jima nisem hotel kaliti

sreče in sem se preselil k upokojenemu majorju Huberju, pri katerem

sem ostal do konca prvega šolskega leta. Ta mož je bil rojen Moravec,

za svoj materinski jezik je smatral češčino, dasi jo je v svoji dolgi

vojaški službi že močno pozabil ali pa pomešal z inimi slavjanskimi

narečji. Mnogo let je preživel na Laškem, tam si je našel tudi nevesto.

Dostikrat mi je pravil, da on dobro razume, zakaj Italijani tako

sovražijo nemško vlado. Narodnosti jim baš ni zatirala, oficirji so se

celo zvečine poitalijanili, da so govorili še med sabo največ po laški.

Ali strahoviti davki so pritiskali Lombardijo in Benečijo; vsaka gruda

zemlje, vsako drevo, vsaka trta je bila vpisana in obdavčena! L. 1848.

je služil major pod zastavami bana Jelačića. Od konca mu je vzbujala

smeh njegova pisana vojska, najbolj pa se je krohotal, ko je poveljnik

Benko stopil pred zagorske kmete, oborožene z domačim orodjem ter jih

pozdravil z besedo: „Junaci!“ Ali v bitvi pri Valenči se je uveril, da so

bili ti prosti možje tega pozdrava popolnoma vredni, kajti so s svojimi

vilami zmagoviti zapodili z borišča krdelo ogerskih huzarjev, ki je bilo

močneje od njihovega. Sicer mi je pripovedoval zgodbe te vojne nekoliko

drugače, nego sem jih čital v nekem hrvatskem listu. Oddelek, pri katerem

je služil, moral je sramotno bežati pri Stolnem Belgradu in Gjuru in

tudi njega bi bili Madjari vjeli, da ga ni otel in odnesel ranjenega na

svojih plečih zvesti sluga, neki repeški rudar. Huber je imel čvetero

otrok, tri hčerke in sina. Z materjo so govorili vsi po laški, z očetom

in z drugimi ljudmi pa po nemški razven sina, ki je pohajal realko in

se pomenkoval prav rad tudi po hrvatski. Upokojenih častnikov je živelo

takrat precej v Varaždinu radi nevelike draginje in prilične društvene

svobode in udobnosti. Rodbine njihove, so bile še bolj ponemčene nego

Hubrova. Nekatere njih gospodične niso znale niti pisati po hrvatski. Ko

sem vprašal najstarejšo majorjevo hčer, če zna ilirski, mi je dejala: Jaz

bi se bila rada naučila, toda kako? Nune, ki so me učile, niso znale ni

same tega jezika; jaz sem se učila samo nemški brati in pisati in tako

tudi druge gospodične. Z deklicami prostega stanu se je pač onegavilo

nekaj i po hrvatski, ali mislim, da je tudi njim to malo zaleglo, ker

so bile naše učiteljice prebedaste babe. O neki priliki mi je povedala

ista majorjeva hčerka, da ne zna moliti očenaša. Jaz sem kar zazijal od

čuda in vprašal, kako je to mogoče, ali je ni naučila te molitve mati,

če ne mati pa vsaj šola? Ona mi odgovori malomarno: Ni mati, ni šola!

Mati moli očenaš po latinski, kakor se ga je doma naučila. A kaj če meni

latinščina! V šoli so se le otroci učili nekaj moliti, že ne vem, kaj.

Naš gospodičen se pa nuna ni drznila nadlegovati s takimi rečmi. Da se je

lotila mene, „so hätt’ ich ihr so a Watschen gegeben...!“

Pri majorju sem samo stanoval, na hrano sem hodil v gostilnico, ki se

je zvala menda „pri belem volu“. Gostilničar in vsi njegovi ljudje so

bili trdi Nemci in jim ni bilo mari, da bi se kaj hrvatski naučili.

Ko sem očital to zanikarnost točaju, mi je dejal: Čemu bi se očili

hrvatski, saj tega jezika ne potrebujemo! Prosto ljudstvo, ki zna samo

hrvatski, ne zahaja k nam, gospodje pa govore vsi nemški in večkrat

sem čul, da bi se mnogi silno razžalili in jezili, ako bi jih ogovoril

kak olikan človek po hrvatski. Te besede so me silno raztogotile, ali

sem se pomiril kmalu, opazivši, da se nahajajo med gosti i odlični

ilirski rodoljubi. Seznanil sem se že prve dni s sodnima uradnikoma

Čepulićem in Tuškanom. Ta je bil jako zal mož, lepega vedenja, tih

in tako skromen, da so ga bedaki razglašali za — bedaka. Da ni bil

slaboumen, dokazuje že to, ker je občeval ž njim prav rad Čepulić, ki

ga moram vsekako prištevati največjim razumnikom in veščakom, koje sem

spoznal v trojedni kraljevini. Mož je bil tanke, suhe rasti, ostrih

črt v obrazu, širokega čela in bistrih, duhovitih očij, iz katerih je

sevala, kadar je bil zadovoljen ali nezadovoljen, ali srčna radost in

oduševljenost ali pa bliskavica s strelami in grmenjem. Ker smo sedeli

za isto mizo, seznanili in sprijaznili smo se brzo ter za vselej. Ko

sem povedal Čepuliću, da sem prišel na Hrvatsko zato, da bom učil

bratovsko mladino na narodnem jeziku, podal mi je roko in me imenoval

sotrudnika v narodnem delu. Prisvojil si je bil ta mož ogromno znanje

tujih jezikov, da ni imel ni med Hrvati tekmeca, dasi se Hrvatje sploh

kaj lahko nauče jezikov in se je nahajalo med njimi že od nekdaj dosti

ljudi, ki so govorili nemški, magjarski, laški, latinski, francoski,

angleški tako točno in izvedeno, kakor svojo materinščino. Tudi Čepulić

je znal vse te jezike, ali ne le govoriti, ampak jih tudi pisati tako

pravilno, da ga je moral vsak zastopnik teh narodov smatrati za svojega

rojaka. Takrat, ko sva se midva seznanila, učil se je španjolski in

portugalski in je že toliko se izuril, da je mogel čitati brez izpodtike

vsako knjigo teh dveh znamenitih romanskih narodov. Ko sva si postala

že bolj domača, me je vprašal, katere knjige prebiram, da se izvežbam

v pismeni ilirščini. Rekel sem mu, da spise Vukove, Kačića in stare

Dalmatince: Gundulića, Palmotića, Bunića Vučićevića in sploh vse, kar

morem dobiti v roke. Čepulić se zasmeje: Kaj, tudi Bunića? On je res

klasik, spada med najboljše stare lirike, ali je velik grešnik pred

katoliškim sodiščem. O ljubezni govori včasi precej odkrito. V pesmi,

ki slavi njedra drage vile, se veli: U premilu — vašem krilu — sniežani

se put nahodi i. t. d. Tako je znal Čepulić na pamet cele kitice in

tudi cele strani iz inih starohrvatskih pesnikov, zlasti pa iz ljubimca

Kačića in iz srbskih narodnih pesmij. Sploh je poznaval korenito vso

zgodovino hrvatsko-srbske literature. V njegovem društvu se je mogel

naroden poslušalec mnogo naučiti. Ta genijalni mož se je rodil v

primorskem Bakru, ali velikanskih njegovih sposobnosti niso hoteli videti

in nagraditi niti Bahovi Nemci, niti njih hrvatski nasledniki. Zdel se

je obojim enako nevaren radi svoje odvažnosti in duševne samostalnosti.

Vsekako bi se spodobilo, da se tega prvaka slavjanske nadarjenosti in

značajnosti spomnijo Bakrani in vsi hrvatski Primorci ter mu postavijo

dostojen spomenik na bregu hrvatskega morja, kateremu je prerokoval tako

rad in pogostoma najsijajnejšo bodočnost. Čepulić se je bavil s politiko

resno in stanovitno in s svojim bistrim očesom je zazrl prestolnico

hrvatskega naroda že 1854. leta v primorskem, vsemu svetu odprtem Spletu.

V nekoliko tednih sem se seznanil z Varaždinom in z varaždinsko županijo

in tudi z njenimi prebivalci. V mestu se je živelo takrat še jako

prijetno in poceni. Prostrana ravnina dajala je dovolj živeža kmetu in

meščanu. Tudi Varaždinci sami so imeli dosti svojega polja in znatne

črede goved in prascev. Na jesen se je založila vsaka hiša z zabelo,

presnino in z vsake vrste drugimi živili, sosebno z zeljem in prekajeno

svinjino. Mnogi meščani so si služili prihodke tudi z rokodelstvi in

obrtmi, v mestu so se nahajale i nekatere male tovarne. Hudo zadolženih

rodbin bi bil opazovalec skoro zaman iskal, jako mnogi ljudje pa so

imeli kolikor toliko prihranjene gotovine in svoje srebrnine, starih

šmarnih tolarjev in petic skrivalo se je dovolj na dnu skrinj in kovčegov

v starih nogavicah. Niti v gostilnicah se nismo mogli pritožiti na

draginjo in jedi so se pripravljale na vso moč snažno in skrbno. „Pri

belem volu“ smo godrnjali včasi samo radi tega, ker nam je stregla

kuharica prepogostoma z racami in goskami! Moji pojmi o varaždinski

narodnosti so se v tem času izbistrili in popravili. Mnenje, da sem

prišel v ponemčeno mesto, je izginilo. Uveril sem se, da prebiva v njem

poleg skoro osem tisoč hrvatskih domačinov le nekoliko stotin gosposkih

ljudi, ki govore po nemški, ali znajo zvečine prav dobro tudi svoje

bezjaško narečje. Ta dva razreda nista rada občevala drug z drugim.

Prosti narod ni zahajal v gosposke gostilnice, prodajalne in kavarnico,

gospoda pa istotako ne v proste krčme in drobne tržnice. V rokodelcih

je vladala že stara navada, da so si hodili v mladosti dela iskat tudi

na Ogersko, sosebno v Kanižo, kjer so se naučili lahko magjarski. Ali

nikdar nisem zapazil, da bi se bili s tem jezikom bahali in se služili

ž njim brez potrebe. Po magjarski so se pomenkovali le z magjarskimi

vojaki in romarji, ki so potovali v Marijo Bistrico, med sabo pa vedno in

povsod le po domače, to je na bezjaškem narečju. Po bezjaški se je ljudem

tudi pridigalo, mestna gosposka pa je upotrebljala v svoji pisarnici

že ilirski jezik. Ta jezik takrat ni ugajal vsem duhovnikom. Nekateri

so trdili, da ni hrvatski, nego vlaški. Neki župnik je zastokal vpričo

mene: Gaj nam je povlašil naš lepi hrvatski jezik. Strah me je, da za

jezikom pride na vrsto naša sveta rimokatoliška vera; Zagrebčani nam

povlašijo tudi vero. Ilirščine pa bezjaški gospodje niso pisali dosti

pravilno; ilirske so bile često samo oblike, besede pa kajkavske ali pa

tudi tuje, dočim se je v slogu posnemala latinščina. V potnem listu, ko

sem ga prejel na koncu šolskega leta od mestnega županstva, se je čitalo

n. pr.: stališ — ledičan, oči — škure, vlasi — škure i. t. d. Goldkragen

me je jel nagovarjati, da bi se zapisal v mestno kazino, katere ud je

bil on. Jaz sem dejal: Če je društvo narodno, se vpišem, drugače pa ne!

Šel sem gledat. Na mizi je ležalo vse polno nemških novin in časopisov,

slavjanskih sem iskal zaman. Na nekaki polici se je valjal cel kup

zagrebških „Narodnih novin“, ali vse številke so bile še v zavitkih.

Videl sem, da si je družba ta list pač naročila, ali da ga nihče ni maral

čitati. Vprašal sem slugo, kje je „Neven“, „Gospodarski list“, „Srbski

dnevnik“. On je pokimal z ramami in dejal kar naravnost: Naše društvo

je nemško. Pri nas se čitajo samo nemške knjige in novine in tudi naš

zapisnik je nemški. To se ve, da me tak sovražen zavod ni mogel mikati in

še dandanes se čudim, da so ga podpirali s svojo udnino nekateri hrvatski

gospodje, ki so sloveli za narodnjake.