Odšel je.
“Kaj neki to pomenja?” mislila si je. “Bog ve, če je bolezen zagovarjal
ka-li? Moram vendar pogledati za njim!”
In ko je šla po prstih iz sobe, našla je vežna vrata na stežaj odprta.
“Za božjo voljo, kaj bo neki delal zunaj?” mislila je in gledala po
dvorišču in po vrtu. Gospoda ni bilo nikjer. Ravno je bila namenjena
vrata zapehniti, ko zasliši tam pri hlevu nekaj šumenja.
Gospod Piškáv je bil konja osedlal in Krivčevka je videla, kako ga je
zasedel in odjahal iz dvorišča po poti proti Slemenicam.
“Da bi le ne znorel! Prehladil se bo, potlej bom morala pa okopavati ga,
kakor zdaj Marijana. Zmerom sem mislila, da ne bo nič dobrega, ker je
po noči zunaj ostajal. Zdaj je pa steknil, česar je iskal. In stari še
laglje kaj dobi.”
Tako je majka gostolela zapiraje vrata, potem pa šla svojemu
ljubeznjivemu povedat, kaj je videla.
Na Slemenicah je bila še luč, čeravno je bilo že precej pozno po noči.
Bili so zdaj v gradu samo domači, zakaj stotnik in Vencelj s hčerjo so
se bili koj odpravili, ko so videli, da bi bili po neprijetnem dogodku s
Kvasom, za celo družino kakor gostje skoro nadležni.
V navadni sobi sta sedela grajščak in njegova žena. Manica in prejšnji
Kvasov učenec sta bila odšla spat. Oče in mati pak sta ukrepala to in
ono. Mati je zagovarjala hčer, kolikor je mogla, oče pa jej je očital, da
bi bila ona morala bolj paziti. Naposled sta se v tej misli zedinila, da
bi bil Kvas dober zet, ko bi le kako premoženje imel, preverila sta pa
drug druzega, da bo deklica kmalo pozabila vse to in se bo rada možila,
kedar dobra prilika pride.
Ravno sta tudi ona dva vstala, ko je prišla stara Urša na vrata povedat,
da je gospod s Poleska tukaj.
Precej je Piškáv v sobo stopil. Čudila sta se temu prihodu tembolj, ker
odurni sosed še po dnevi ni imel navade obiskovati ju.
“Dober večer, gospod Piškáv! Kako je kaj Marijanu? Vendar ne slabeji?”
reče grajščak.
“Bo že, že!” — odgovori stari ter se vsede.
“Prav hudo nam je bilo, ko smo to nesrečo slišali! ki je vas zadela;
zakaj radi smo imeli Marijana, kakor da bi bil naš domač,” pravi gospa.
Doktor Kaves izvleče iz svojega plašča zapečaten šop pisanj, ter ga dene
na mizo rekoč: “Gospod sosed! nekaj vas bom prosil. Obljubite mi, da
boste tako dobri in mi boste to opravili.”
“Z veseljem, če je le v moji moči!” odgovorí grajščak.
“Jaz moram zdaj precej, še to noč odpotovati. Prosim vas, dajte to
pisanje, zapečateno kakor je, mojemu sinu, kedar bo čisto zdrav. Pred ne!”
“Bodite brez skrbi! Shranjeno bode dobro!”
“In še to. Vi ste imeli tukaj nekega Kvasa za učenika, kakor sem slišal.
Ta je obdolžen, da je mojega sina poškodoval. To ni res. Tedaj vas
pooblastim, v svojem in sinovem imenu, da ga rešite vseh sitnosti. — Da
se vam veruje, prosim dajte mi malo papirja in pero.”
Piškáv zapiše te besede:
Lovre Kvas ni bil pri poboji mojega sina Marijana. Sicer pa je moja in
bode tudi mojega sina želja, da se ta reč ne preiskuje dalje.
“To izročite sodniji, berž ko morete. — Mogoče je, da bi moj sin na tem
kako drugo bolezen dobil. Ko bi se to primerilo, dajte zdravniku Venclju
to, kar bom zdaj napisal. On bo že vedel, kako se ima ravnati.”
In napisal je stari nekaj latinskih besedi in znamenj, kterih grajščak ni
umel.
Potem je Piškáv vstal in šel. Grajščak ga je spremil po stopnicah doli in
ko je videl, da ima konja pred vrati privezanega, pomagal mu je, da je
zajahal.
Poslovil se ni nič, spodbodel je konja, in kmalu ga grajščak ni videl več
in — nihče ne več!
Dva in dvajseto poglavje.
Prav po natančni niti morava govoriti, sicer bo nama besede
pregledal in naju vbadal. Zares, Horacijo, jaz sem te tri leta
opazoval: današnji čas je tako ostrozob, da kmet dvorniku na
pete stopa.
_Šekspir._
Štiri tedne pozneje je bilo zopet nekaj pivcev zbranih pri Obrščaku.
“Pravijo, da se je bil tisti učeni, ki je bil tukaj gori v gradu za
šolmoštra, nekaj zameril, zató so ga odvrgli,” reče Matevžek.
“Kako so mu že djali?” vpraša eden tovaršev.
“Znano ime je imel,” — odgovorí Matevžek — “prav kmečko ime. Pa mi na
misel na pride. Čakaj no! Če Kavelj ali kako. He, Obrščak, ti boš vedel!”
“Kaj imate v pogovoru?” vpraša krčmar od druge mize pristopivši.
“Radi bi vedeli, kako se je tisti pisal, ki je grajskega fanta učil?”
“Za Kvasú se je pisal. Pravi fant je bil tisti. Škoda, da je moral kopita
pobrati iz našega kraja.”
“Pravijo, da se je pri grajski ženil, to je bilo že malo neumno; zakaj ta
deklè bo petična in denarna in kdor jo bo dobiti hotel, ne bo smel imeti
suhega mošnjička. Ta Kvas je bil pa legak za okrogle stvari, ki izpod
palca uhajajo,” ugiblje Matevžek.
“Saj to ni res, da bi se bil ženil. Fant je bil premoder,” ugovarja
krčmar. — “Ljudjé govoré belo in črno. Pameten človek ni da bi vse
verjel. Samo zato, ker so ga dolžili, da je bil Marijana pretepel, zato
ni htel več tod okoli hoditi.”
“Dà, pa le dobro pomnite,” reče tretji — “tako dobro se mu ne bo nikjer
godilo, kakor se mu je tukaj v gradu. Tukaj so mu stregli, kakor
otročnici.”
“Zakaj pa ne?” — pravi Matevžek. “Saj je tisti pijani Dolef óndan pravil,
da je šel na Dunaj, kjer ima cesar svojo hišo in ministri njegovi, ki
denar delajo.”
“Bog vé, če ima kaj zemljišča cesar ali ima samo hišo?” vpraša prileten
mož.
“E! kako si neumen!” — pravi Matevžek. — “Čemu bo pa cesarju njiva in
travnik? Saj taki veliki gospodje se ne pečajo s kmetijo, saj lehko na
kupičku živi in še prav dobro. Le pomisli, koliko denarja mu pride v
mošnjo iz davkov, ki mu je dajemo.”
“Saj tega ne mislim, da bi sam orat ali vlačit ali kosit šel; ampak
tako-le kakor naš grajščak na Slemenicah, delavce ima, ki delajo, on pa
ukazuje,” pravi oni.
“Šleva neumna!” — reče Matevžek. — “Naš grajščak je _muha_ proti cesarju
in berač. To bi mu jaz v zobe povedal, ko bi tukaj bil. Cesar ima samo
denar pa vojsko, da jo komandira. Njemu je že otovrej dobro, da mu ni
treba za nobeno delo prijeti. Zakaj je pa naš gospodar in zakaj vsako
nedeljo molimo za-nj po litanijah?”
“Res je tako, kakor ti praviš, Matevžek!” potrdi krčmar.
“Ne boste me pregovorili ne,” reče oni kmetič. — “Če ste vi modri,
tako sem jaz tudi. Jaz vem, da ima cesar okoli svoje hiše vsaj toliko
prostora, da kakovo zelje posadi ali kako solato. Kaj mislite, da kedar
hoče cesarica za svojo družino južino skuhati, da vselej košaro vzame v
naročaj in letí k sosedovim kupovat? Kaj še?! To bi bilo nesloveče, ko bi
kaj tacega doma ne imela, kar imajo druge žene, ki so menj ko ona in jej
morajo biti pokorne.”
“Glej ga no! Kaj si tako neumen, da misliš, da cesarica sama kuha? Kaj ne
more imeti ene kuharice ali pa še dveh? Cesar ima drugače večo družino ko
ti ali jaz. Bog ga vedi koliko hlapcev in dekel ima in še pastirjev, da
mu konje pasó. Zakaj on se vozi gotovo s štirimi konji, kakor so se njega
dni grofje. In svojo ženo ima, vem da tako rad, da noče, da bi se s kuho
vpirala in vbijala.”
“No če vi bolj veste, pa vedite!” reče kmetič in malo razžaljen, da so
vsi z Matevžkom potegovali in njegova ni obveljala, natlači si pipo
tobaka in molči.
Kerjavelj je v tem hipu prišel in že na vratih vprašal krčmarja:
“Ti, glej-ga! zaupaj mi ga en lunek, pol fraklja, žganega! Smolnjak bom
poprodal in ne bom te pozabil.”
“Ti rad pozabiš, Kerjavelj!” odgovori krčmar.
“E ne bodi, ne bodi! Zaupaj! zaupaj! Saj ti ni na srcu zrastlo, ampak
Hrvat ti ga je pritovoril na konjskem hrbtu,” prosi Kerjavelj in krčmar
ni bil neusmiljen ter je prinesel žganja.
“Saj ti lehko plačuješ, Kerjavelj! Deseti brat, ki je pri tebi umrl, imel
je dvajsetice,” reče eden kmetov.
“Ka-je?” vpije Kerjavelj naenkrat ves srdit, ko je glažek v roci imel.
“Cucek ga podiši, desetega brata, figo mu bom pokazal, tako-le, kedar se
snideva na onem svetu!”
“Zakaj si tako hud?”
“Kaj? Ali se ni spodobilo, da bi bil jaz po njem dobil kakov denar, ki
sem ga pasel in pod streho imel in muham branil?”
“Ali nisi ničesa dobil?” vpraša ga Matevžek.
“Nič! toliko ne, kakor je to žgano vince vredno!” — odgovori Kerjavelj. —
“Jaz sem bil pomorski vojščak, imel sem sabljo in kjer sem bil, povsod so
me v čislih imeli. Ta prekanjenec mi pa tako naredi. Le čakaj, škodilo
mu bo to! Če mene Bog sliši in vidi, on ni zveličan. To je krivica, taka,
ko tisti mutasti greh, ki v nebesa vpije.”
“Saj lažeš, gotovo si kaj pograbil, pa tajiš ko gad nogé.”
“Kaj sem pograbil? Kaj? Tri umazane dvajsetice sem našel, to je vse! Kaj
sem pograbil? In pa tiste njegove črevlje imam doma na polici. Pa so mi
še v urbasih preozki! Deseti brat je imel pa še eno butaro bankovcev,
Bog ve koliko. V ruto je imel zavite in zmerom je je nosil pri sebi, v
nedriji. Ko je ležal, imel je je v zglavji. V ruto je bilo zavito in
povezano in enkrat sem videl, da je čudno pomalan papir notri. Kaj pak
je bilo tisto, če niso bili bankovci? In ko je umrl, iskal sem povsod
tistega, pa ni bilo nikjer. Kam je prešlo? Gospoda so vzeli, ta lakomna
gospoda!”
“Ktera gospoda?” vpraša krčmar.
“Kaj ti vem, kteri je vzel? Tri dni popred, predno je umrl Mrtinek, bili
so trije pri njem. Tisti Kvas, ki ni več na Slemenicah, fajmošter in
stari s Poleska, ki je zdaj pobegnil, kakor pravijo.”
“Gospoda fajmoštra menda vendar ne boš dolžil tatvine?” pravi Matevžek.
“Kaj,” vpije Kerjavelj — “zakaj je bil pa tak lep pogreb? Za pogreb in
maša denar velja.”
“To je vse plačal mladi Dražar, kteremu je deseti brat zaklad skopal. Le
molči, Kerjavelj, in pazi, kaj govoriš!” svari ga krčmar.
“Tako sta pa ona dva kradla. Naj! saj jima ne bo nič zaleglo, če Bog
mene sliši. Človek bi si bil vsaj še eno kozo kupil, ko ne bi bili ti
lakotniki bankovcev požrli.”
In prav milo se je storilo Kerjavlju. Ni se dal preveriti možem, da morda
deseti brat ni imel bankovcev, ampak kako drugo pisanje. Kako je bilo
Kerjavlju hudo pri srcu, to utegne le tisti popolnoma umeti, kteri je
skusil kakor on, kako človeka jé in peče, če vidi da mu je dolzega upanja
spolnitev splavala po vodi. Ker pa vemo, da je med našimi blagovoljnimi
bralci malo malo tacih, ki bi poznali žalost in otožnost po kozi, ki bi
lehko bila, pa je ni, bojimo se, da baš večina ne bo umela Kerjavljeve
reve in nadloge. Zakaj še kmetje, Kerjavljevi znanci, ki so bili vrh
vsega tega še sami kozarji, niso umeli Kerjavljevega srca ali ga vsaj
umeti niso hotli. Brezsrčno so se smejali ubozemu možu. Kerjavlja, ki si
je bil dobro v svesti, da je pametneji ko vsi ti praznoglavci, jezilo je
to posmehovanje majheno in da bi svojo misel še bolj zatrdil in se tako
malo maščeval, začel je še bolj rentačiti in kleti desetega brata, ki mu
ni ničesa zapustil, razen premajhenih črevljev in treh dvajsetic. Ali
kmetje tudi tukaj niso hoteli njegovih misli biti, hvalili so desetega
brata rekši, da ga je škoda, da je umrl in Matevžek je celo predrznil
se Kerjavlja podučevati, da pregrešno govori, če koga ki je umrl, tako
obira. To je bilo pa poštenjaku vendar preveč. Klobuk je jezno na glavo
potisnil, vse žganje na enkrat izpil in zavpil: “Kaj, vi boste meni
pravili kaj je greh? Pa vi? Kaj boste za-me plačevali ali kako? Vi vsi
vkup še ne veste, kedaj ste siti! Jaz sem bil pomorski vojščak, svet sem
obhodil, pa nihče me ni učil, kaj je greh! Učenega Hrvata sem imel na
barki za prijatelja, on je več vedel, ko vi vsi, in ni me učil kaj je
greh.”
In odhajaje zaloputne Kerjavelj duri za seboj, da se je vsa obrščakovina
potresla.
Po Kerjavljevem odhodu se je nekaj časa pletla govorica o njem. Kmetje
so ga sodili in obirali po svoje, kakor so najbolje vedeli in znali in
so tako prišli na njegov smolnjak, na dobra kola in sploh na kmetijo.
Naposled se je pa po stari navadi pomenek tako zasuknil, da so zopet o
prvi reči govorili, o Kvasu in desetem bratu. “Tedaj je vendar le umrl,
Mrtinek!” reče eden izmed mož. — “Pač ga je škoda! On je znal lepo
govoriti, kedar se je podal. Tacega ne bo več nekaj časa, ali pa nikoli.”
“Kaj menite, vendar je to čudno,” pravi Matevžek. “Človek živí, vesel
včasi, včasi žalosten. Na zadnje ga pa zmanjka. Čez tri leta ne bo že
nihče vedel, da je deseti brat živel. Komaj ga bo še eden izmed nas
pomnil, kakovega lica je bil.”
“Saj smo za nebesa ustvarjeni, kakor pravijo učeniki naši. Naj bo, kakor
je božja volja,” odgovori drugi.
“Šembrano lep pogreb se je bil napravil,” pravi krčmar.
“Kaj pak!” odgovori Matevžek. “Kedar boš ti umrl ali pa jaz, ne bo svet
tako vrel skupaj, tako je po pravici govoriti. Sosebno gosposkega ne bo
nobenega za teboj. Pri pokopovanji je bil grajščak, Vencelj, tisti Kvas
in vedigabog, če še kdo ka-li.”
“Tistega Kvasa ni bilo potlej več videti, kar so desetega brata
pokopali,” dostavi krčmar.
“Veste, kaj bom jaz rekel možjé!” oglasí se kmetič, ki je bil v prepiru o
cesarji v manjšini ostal, “kedar bom jaz umrl, nič ne skrbim in malo mi
je mar zato, ali bo šel kak gosposki človek za menoj za pogrebom ali ne.
Jaz sem včasi, kedar nisem mogel spati, premišljeval, in pravim da Bog
kmetovo molitev raji ima ko gospodovo. Saj še ne vem, če gospôda kaj moli
ali nič. Le v cerkvi ga oglej. Po konci stoji in še z ustmi ne gane. Bog
ima kmečko molitev raji ko gosposko, zató ker kmet več molitve stori.”
“Kaj še, ti ne veš nič,” oglasí se Matevžek brž. “Če gospod le križ
stori, pri Bogu menda več zaleže kot tvoj cel roženkranec. Le ti na
pratiko poglej, kjer svetniki malani stojé, črni in rudeči. Pa razbiraj
svetnike in videl boš, da so vsi gosposkega stanú. Ta ima škofovsko
palico namalano, ta kraljevo krono, ta ima bukve v rokah. Kmeta pa ne
najdeš med svetniki in svetnicami ne.”
Oni mož jeze zarudí, da se mu zopet njegova beseda oméče. Koj se pa nekaj
domisli, vesel udari ob mizo in zavpije: “Ni res, kar praviš! Sveti Gol
na pratiki nima ni bukev ne škofovske kape namalane zraven sebe, ampak
panj čebel nese na rami. Kdo pravi, da ni bil kmet, če nosi čebele?”
“Jaz pravim!” vpije Matevžek. “Ti ne veš prav. Le poslušaj bom jaz
povedal! Zakaj se pa pravi v pregovoru:
Sveti Gàl
Panj čebel ukràl!
On ni bil kmet, in čebel ni imel v lastnem ulnjaku, ampak ukradel jih je
bil pri sosedu. Zató je pokoro delal in v nebesa šel potlej za svetnika.”
“Ne mara, da je res tako,” pravijo drugi.
Oni kmetič malo pomisli, v drugič ob mizo udari in pravi: “Pa je
vendar tudi en kmet svetnik, recite kar hočete. Zakaj se pa od svetega
Zidorijusa poje, da je bil kmet in je ovčice pasel, na oljski gori,
trinajst let.”
“Nù, naj bo!” pravi Matevžek. “Pa tega ne veš samo ti. Tudi mi vemo,
da je bil sveti Zidorijus poprej kmet! Pa predno je s svetim Petrom
porajtal, da ga je med svetnike v nebesa spustil, stopil je v žolnirski
stan, kakor pesem pravi. Saj se poje:
Zvesto je cesarja služil,
Še bolj pa gospod Bogá.
Ali se ne poje tako?”
“Naj se!” odgovori oni. “Obrščak, kaj sem dolžen?!”
“Nikar še ne hodi,” tolaži ga krčmar.
“Nočem, da bi se kdo ujedal in mi vsako besedo ometal. Kar vem, to
vendar vem, ne? Naj pa Matevžek govorí, ki vse vé in zná!”
“Toliko že ko ti! Zgaga sitna!” huduje se Matevžek.
“To se vé, pratiko boš naredil!” pravi oni, plača in odide v jezi.
Možjé tudi tega dobro oberó in ko jim besedi zmanjka, govoré zopet o
desetem bratu ugibaje, kako čudno je to, da je umrl, kje se je neki
rodil, koliko je vedel in druge preimenitne reči, kterih ne bomo
razkladali.
Tri in dvajseto poglavje.
— — — — —
Že truplo moje bo trohnelo,
In glej ... pa kaj sem in kako,
To pač ne bo ljudi skrbelo.
_Lermontov._
Čeravno smrt ni največe gorje, ki more človeka zadeti, pritegnil nam bode
vendar vsak, da je zdravje največa dobrota. Tega je pač preverjen, kdor
po dolgi bolezni prvič zopet stojí ozdravljen pod prostim nebom, z nekim
nepopisljivim občutkom, kakor da bi se danes rodil, kakor da bi bilo vse
okrog njega novo in bolj prijazno, ko kedaj pred.
Te občutke je imel Marijan, ko je nekega jutra v prvič čez dolgo zopet
sedel pred hišo.
Stari oče njegov je prav slutil, ko je odhajaje mislil, da se utegne sina
še druga bolezen lotiti. Zdravnik Vencelj je imel dokaj posla in hoje,
predno ga je ozdravil. Danes še le mu je dovolil, da sme iti iz hiše kam,
da-si ga je svaril in zabičeval mu, naj se še vedno varuje.
Toda čisto veselje zopet dobljenega zdravja so Marijanu kalile druge
misli. Očeta ni bilo in nihče mu ni mogel povedati, kam je šel. Zdravnik
Vencelj, ki je vsak dan dohajal na Polesek, ni mu hotel ničesa več
povedati, kakor da je potoval nekam po opravkih. Slemeniški grajščak, ki
ga je tudi sem ter tje obiskoval, govoril je še menj in stara Krivčevka
ni vedela druzega povedati, kakor kar je videla tisto noč. Djala pak je
vedno, da morajo na Slemenicah več vedeti, ker je bil stari na zadnje
tam, kakor so ljudjé pravili.
“Danes moram za gotovo zvedeti” mislil si je Marijan, vstal s svojega
sedeža in počasi koračil proti Slemenicam. Noge so se mu pod koleni
šibile, tako da je trikrat toliko časa potreboval do grajščine kot druge
krati.
Prvo je videl Manico, ki je pred gradom sedela pod lipami. Bila je jako
spremenjena od poslednjega časa, bledejega in bolj upadenega lica. Ko ga
je zagledala, oblila jo je za en hip lahna rudečica, vstala je in segla
mu v roke rekoč: “Marijan! — že na nogah? To me prav iz srca veselí. Naj
bom jaz prva na Slemenicah, ki želi, da bi ti zdravje stanovitno ostalo.
Vsedi se, ne mara da si še slaboten.”
“Spremenila si se, Manica! Morda si bila tudi ti bolna?” pravi Marijan.
“Ne — zdrava sem.”
Oba sta potem nekaj časa tiho sedela. Marijan je gledal v tla, deklica
pak v svoje delo.
“Manica!” spregovorí Marijan zopet, “nikdar te nisem še tako blede videl.
In prav žalostna se mi zdiš. To pa tudi mene bolí, zakaj vkup sva zrasla
in vselej sem te rad imel — —”
Mladenču je beseda zastala. Videlo se je, da res čuti, kar pravi. “Hvala
ti! Lehko je, da se motiš. — Ali si danes na prvo vstal? Ali ti ne bo
škodovalo, da si se precej tako daleč spustil?” praša Manica, da bi
govorjenje na drugo stran napeljala.
“Zmeniva se do kraja!” pravi Marijan. “Kakor mi je predvčeranjim gospod
Vencelj pripovedoval tako sem jaz vzrok, da si žalostna. Na tenko sem to
reč premišljal, tega pa nisem menil, da ti bo tako do srca šlo. Kaj ne,
da sem jaz prav za prav vzrok?”
“Jaz ne bi nikogar dolžila. In tudi ko bi bil ti res vzrok, vem da si
nedolžen in ne moreš ničesa predrugačiti. Pa prosim te, ne govori o tej
reči.”
Zopet nastane malo časa molčanje.
“Kaj ne Manica! da mi ne zameriš! Ko jaz ne bi bil s Kvasom na Skalah,
vsega tega ne bi bilo. Pa ko bi še enkrat tako prišlo, ravnal bi drugače,
že zarad tebe. Pokoro sem storil...”
“Prosim te še enkrat, govoriva o čem drugem,” djala je deklica. “Zameriti
ti ne morem in ti nimam kaj.”
“Pa prijatelja ostaneva, kaj ne!” pravi Marijan.
“Od moje strani gotovo!”
“Ali veš kaj, kam so šli moj oče?” praša čez nekaj časa mladeneč.
“O tem ti pa ne morem ničesa povedati. Zadnji večer so bili pri nas. Oče
ali mati ti bodo morda utegnili kaj razjasniti.”
“Ali ni to čudno in žalostno za-me, ki nimam nobenega človeka razen
očeta, da me na smrtni postelji pusti in gre, da nihče ne vé kam, morda
po majhenih opravkih? Tebi lehko povem, da mi je prav hudo, drugemu bi ne
mogel.”
“Ni prav, da tako misliš. Gotovo je imel tvoj oče imenitne opravke, da te
je pustil.”
Zdajci je prišel grajščak Benjamin iz veže in opazivši Marijana,
pozdravil ga je vesel in se vsedel k njemu izpraševaje ga to in ono.
Manici je bilo po godi, da ni bila več sama z Marijanom, da-si ravno
je z veseljem sprevidela, da se je mladi sosed po svoji bolezni nekako
spremenil, kakor jej je bilo prav. Porabila je prvo priliko, da je
pustila očeta in Marijana sama.
Nista se dolgo menila o navadnih rečéh. Marijana je skrbelo pozvedeti,
kje je oče in zakaj je odšel od doma.
“Ali mislite, da ste popolnoma zdravi?” vpraša grajščak.
“Zakaj to vprašate?”
“Pismo vam imam dati od vašega očeta. Djal je, da naj ga vam izročim,
kedar boste popolnoma trdni. Mislim, da ga danes že smete brati in
zvedeli boste več, kakor vam morem jaz povedati. Zakaj da vam resnico
povem, tudi jaz ne umem vašega očeta.”
“Prosim, dajte mi brž pismo,” pravi Marijan.
“Hladno je tukaj. Utegnilo bi vam škodovati. Stopite z menoj v sobo. Tam
vam bom izročil pisanje.”
Oba sta šla potem v grad.
Hlastno je Marijan debeli šop razpečatil. Našel je veliko papirjev
denarne vrednosti, ktere je odložil. Zraven njih je bil list še v drugič
zapečaten, napis je bil kakor zunaj: “Mojemu sinu Marijanu.”
Naglo je mladeneč pismo odprl in prebral. Kar je v njem našel, to menda
ni bilo posebno tolaživno, zakaj položil je prebran list po mizi, obraz
z rokami pokril in se na komolce naslonil. Grajščak je mislil, da je še
od bolezni slab in mu ravno zdaj ni dobro. Vprašal ga je, kako mu je, če
potrebuje česa. Namesto odgovora vstane Marijan in gre dvakrat po sobi
gori in doli.
“No, ste kaj zvedeli iz pisma? Kam so šli oče?” vpraša grajščak.
Marijan pade na stol nazaj, pokrije lice in se zjoka.
“Mrtev je! Nikdar ga ne bom več videl,” odgovorí Marijan čez nekaj časa.
Grajšak se je ustrašil. Tega ni mislil. Marijan mu porine pismo in pravi:
“Berite!”
Gospod Benjamin je vzel list v roke in je bral:
Sin moj!
Kedar boš ti to v roke dobil, tvojega očeta že ne bo! Živel sem dolgo,
predolgo. Moje življenje ni bilo tako, kakor druzih ljudí, ne tako kakor
bo tvoje. Na življenji mi ni bilo v poslednjem času ležeče nič; živel sem
zarad tebe. Od tega hipa pak, ko to pišem, nočem ravno zarad tebe več.
Nočem, da ko bode morda jutri svet poznal tvojega očeta, da bi se tega ti
spominjal v poznih letih. Dokazi mojega prejšnjega življenja so v druzih
rokah in da-si ne vem za gotovo, ali pridejo v ljudske roke, — da celó ne
vem, če je eden vmes, ki bi me na stara leta osramotil: ognem se vendar
tako, da bode vse nemogoče.
Razloge boš posnel iz naslednjega. Mislim, da sem ti dolžen razložiti
svojo nekdanjost, tebi samemu. Beri in spoznaj nekoliko tistega, ki ti
je bil oče. Spoznati ga moreš le nekoliko. Popolnoma bi ga umel le, ko
bi imel življenje za seboj, kakor sem ga imel jaz. Tega pak ne želim
nikomur, tebi najmenj! Ko bi me hotel umeti, umeti bi moral svet in
samega sebe. Tega pa ti ne boš nikdar, tudi ne skušaj. Srečneji boš ko
jaz.
Beri, poznavaj me, pa ne sodi me! Pozabi, pa ne kolni me!
Rodil sem se v majheni vasi na Gorenskem, v revščini in pomanjkanji.
Revščina je bila moja nesreča, ne sama po sebi, temuč po svojem nasprotji.
Zbudila mi je željo po bogastvu, ne navadno željo ampak ognjeno strast,
ki ne loči pripomočkov v dosego zaželenega namena.
Študiral sem. S trudom sem dokončal svoje učenje in sem postal doktor.
Moje in tvoje pravo ime je Kaves, ali kakor se rod piše Kvas. Vendar
želim, da ostaneš pri tem imenu, ki si ga imel dozdaj. Ime je prazen
glas, človek vse.
Oženil sem se bil kmalo. Ne iz ljubezni do ženske, temuč do njenega
premoženja. Ko sem sprevidel, da sem se motil, pustil sem jo v ubožnosti
in nesreči in sem šel iz domovine v glavno mesto cesarstva.
Iz tega mojega prvega zakona imaš brata. Človek, ki je kot berač hodil
tod okrog, ki si je dajal ime: deseti brat, kterega si ti v svojem
nesrečnem pretepavanji ranil, da ne bo dočakal tvojega zdravja, — on
je moj sin in tvoj brat. On je imel več pisanj v rokah, ki zoper mene
pričajo. Zdi se mi, da je nekaj vmes, kar bi mi sitnosti napravilo.
Druzega ni ko zdravilski recept. Vse to je prišlo v tretje roke, v roke
človeku, ki se piše kot jaz — Kvas in kteri je mojega brata sin, kakor
sem zvedel danes. Zarad tebe je zaprt in dokumente ima pri sebi. Lehko se
zgodi, da ko bodo njega preiskovali, pridejo oni listi na dan. Tega ne
počakam. Živel sem dolgo dovolj.
O tvoji materi nekoliko.
Prišel sem na Dunaj. Kmalo sem bil znan. Kakor se je širilo moje ime,
toliko več posla sem imel. Dohodki moji so rasli. Kmalo sem si pridobil
premoženje, ktero ti tù v priloženih papirjih pustim.
Toda ko sem imel, po čemur sem hrepenel, ni me veselilo. Srečen nisem
bil. Spomin moje prve žene, ktero sem v nadlogi pustil, pekel me je vedno
in strašno. Sin ohrani čisto vest, varuj se strasti!
Spoznal sem ubožno mlado deklico, h kteri sem bil poklican v njeni
bolezni. Ta je bila tvoja mati. Podobo njeno najdeš v moji sobi na steni
viseti. Videl boš podobo tiste ženske, ktero sem jaz ljubil s strastjo, s
strastjo sovražil. Mati je tvoja, imej jo v čislih in v mislih, če hočeš
in moreš. Vendar ti moram povedati vse.
Vzel sem jo v zakon. Ljubil sem jo jaz in mislil sem, da tudi ona mene
ljubi. Kedar sem mogel svoje prve in prave žene, o kteri si nisem upal
pozvedati, če še in kako živi, — kedar sem nje mogel pozabiti, bil sem
zadovoljen.
Toda malo malo časa. Osoda me ni bila pozabila. Maščevala se je nad
menoj, glava za glavo. Goljufal sem in bil sem goljufán!
Sin! Težko mi je — zapisati besedo, pa hočem jo.
Tvoja mati ni bila poštena žena! —