sebe in svojo staro mater, ktera je bila pa — po mojih mislih nedolžna,
brez skušnje, brez poznanja svetá.
Čez leto in dan si prišel ti na svet. — Nekaj dni pozneje sem zvedel, da
je tvoja mati že pred živela ko sem jo jaz poznal, živela tako, kakor si
ti misliti ne moreš, ki sem te izredil daleč od mest.
To bi bil jaz prej lehko vedel, lehko poznal po tem in onem. Pa bil sem
slep!
Koj ko sem to zvedel, ko sem bil prepričan, hotel sem umoriti njo in sebe.
Pa domislil sem se svoje prve žene. Domislil sem se, da je osoda
pravična, da se je maščevala nad menoj!
Tvojo mater sem pustil. Če še živi, ali je v nadlogi umrla, tega ne vem.
Nikdar nisem pozvedoval. Tudi tebi ni treba in menim, da ne moreš. Zató
sem vse listine sežgal, ktere imajo njeno ime, zató ti tukaj njenega
imena ne imenujem.
Nekaj časa sem bil s teboj v malem mestu na Nemškem. Potlej sem se
naselil v ta kraj.
Po tem, kar sem ti na kratko povedal, razsodil boš nekoliko moje
obnašanje. Bolje boš sodil, kedar boš starši.
Ne morem ti veliko več ni natančneje reči razkladati. Roka moja je stara
in sosebno v tem trenutku ni za veliko pisanje. Samo še svojo poslednjo
voljo ti povem.
Vse moje premoženje je tvoje, izvzemši hišo Polesek in kar je zraven. Da
ti té ne pustim, imam več razlogov. Prvič želim, da ne bi ostal v tem
kraji, kjer so mene poznali in me bodo morda še bolj, če one listine
pridejo na dan. Da-si ravno bom skrbel, da moje smrti ne bodo ljudjé
zvedeli tod okoli, mogoče je vendar, da se zgodí in ti si potem sin
samomorčev, kar bi se ti med neumnim ljudstvom utegnilo kedaj očitati.
Drugič se mi pravično zdi, da pred smrtjo ustrežem želji svojega prvega
sina, omenjenega človeka, ki se desetega brata imenuje, da se za nekaj
popravi krivica, ktero sem gotovo njegovi materi storil. Želja tega pak
je, da nekoliko njegove dedščine pustim človeku, ki se Kvas imenuje in
je na Slemenicah. Tretjič je ta Kvas meni v rodu. Tedaj hočem, da pustiš
Polesek temu Kvasu. Kar je v tej reči potreba, svetoval ti bo Slemeničan.
Preverjen sem, da boš mojo poslednjo voljo spoštoval, tem bolj ker ti
tukaj izročim toliko, da lehko kupiš tri boljša posestva drugej.
Boljše bi morda bilo, da bi bil s seboj nesel nekoliko tega, kar sem ti
povedal. Prosim te tedaj, ne premišljuj veliko. Zdaj ko veš, da nimaš
nobenega človeka na svetu, skušaj si dobiti prijateljev, vživaj življenje
po pameti, brez strasti in tako, da ne boš nikomur na potu, kar sem ti pa
jaz tù grenkega povedal, — pozabi! —
Bodi srečen!
Tvoj oče
Peter Kaves.
_Pripis._ Mislim, da se bo dobil kak dober tuji človek, ki mi bode grob
izkopal, grob na samoti, kakoršen mi bo prav. Druzega ne potrebujem. Tudi
tega ne potrebujem, da bi ti vedel za-nj. Pusti tedaj vse z nimar. Ne
trudi se popraševati, kje sem bil poslednji čas. Skrbel bom, da bo daleč
od tebe.
Štiri in dvajseto poglavje.
Če hoče je dobro,
Če noče je prav.
_Stara pesem._
Gospod Benjamin s Slemenic je bil star dokaj let. Tudi je bral nektero
pismo in marsikter testament. Vendar si je mož v tej uri priznal, da
enacega pisma in testamenta ni še imel v rokah. Čuden človek, čuden
oče, pisalec tega pisma! Kakor ga ni mogel umeti v življenji, tako se
mu je zdaj iz pisma videl nerazumljiv. Ali je mogoče, da ima tak človek
kaj ljubezni do svoje krvi, svojega sina, ki mu z mrzlo kratko besedo
pové, da je njegova mati zavržena, ki mu razloži vse svoje grehe, ki ga
na smrtni postelji pusti in se gre daleč, na tuje obesit ali ustrelit!
In vendar, če je grajščak to reč po drugi strani ogledoval, moral si
je pritegniti, da je imel ta čudni človek še precej veliko ljubezni.
Zarad majhnega vzroka — vsaj Slemeničanu se je majhen zdel — pustil je
življenje, da ne bi nadlegoval sina; šel je daleč, da ne bi nadlegoval
sina. — Pa vse to bi bil lehko storil, da ne bi bil sinu zagrinjala
odtegnil od skrivnosti, ktera mu je morala vse življenje pravo veselje
kaliti, kedar se je bode domislil. Zopet pak je morda bolje za človeka,
če si zna to in ono razložiti, kakor če ostane neveden in v temi o tacih
rečéh, ktere bi rad vedel, naj so potem dobre ali slabe.
Tako je premišljal grajščak prebravši pismo.
Kar je bral o umrlem desetem bratu, kar je videl v testamentu o Kvasu,
vse se mu je zdelo čudno, ni skoro vedel, ali bere prav ali ne.
Dolgo je vrtel pisanje v rokah, še enkrat in še enkrat bral, in ni vedel
skoro, kaj bi rekel Marijanu, kako bi ga tolažil.
“Kaj čem zdaj storiti?” pravi Marijan.
“Ničesa ne. Skušajte se razmisliti na druge rečí. Delati je še čas. Slabi
ste še in najprvo se morate varovati. Ko bi bil mogel vedeti, da je pismo
tako resnobno, ne bi ga vam bil še dal.”
“Razmisliti? Kako!”
“Bo že kako, že! Ni tako hudo, kakor si mislite. Očeta res nimate, pa
bodite preverjeni, da imate prijatelje, ki bodo storili vse za vas, kar
je mogoče in kar potrebujete djanja in sveta. Vsaj kar morem jaz, to vam
je gotovo.”
Marijan seže grajščaku v roko.
“Morda ni po volji vašega ranjcega očeta, da sem tudi jaz bral to pismo,
ki je gotovo pisano samo za vas. Zató pa ne skrbite. Vedel bom te rečí
sam. Sicer pa vam svetujem ne kažite ga nikomur več. Na dalje vam
svetujem, da ostanete nekaj dni pri nas. Tu imate boljo postrežbo, ko
doma, in — —”
“Doma nimam,” pristavi Marijan.
“Imate denar in domov je potlej veliko; pa o tem bova že še govorila.
Tukaj pri nas imate nekaj druščine, kolikor toliko in v zadnjem stanu je
morda bolje za vas, da niste sami.”
Marijan je ostal na Slemenicah.
Več dni se je grajščak skrbno ogibal pogovor napeljati na te reči. Videl
je, da se ni motil, ko je mislil, da mladenču žalostna vést ne bo toliko
do srca segla, da bi njegovemu še slabemu zdravju škodilo. Po svoji dobri
natori je v druščini kmalo pozabil, kar bi ne bil marsikteri drugi v
enakem stanu tako prenesel.
Zdravje se mu je kmalo utrdilo in ž njim precejšnji del prejšnje
veselosti.
Z Manico je govoril Marijan ta čas precej veliko. Tudi tega je bil
grajščak na tihem vesel, zakaj povedali smo že prej, da je imel mož
zraven vseh svojih dobrih lastnosti tudi precej samopridnosti in bil
je preveč praktičen, da ne bi bil vedel, koliko veljave ima denar na
tem svetu. Všečna pak mu je bila misel, da bi mu bogati Marijan utegnil
vendar-le postati zet. Vendar se je tudi Kvasa domišljal in priznati si
je moral, da je zdaj majheno drugače sodil dediča posestva na Polesku, ko
pred svojega učenika.
Toda ko bi bil skrben oče vedel, kakovi so pogovori med Marijanom in
Manico, popustil bi bil prvi del svojega številjenja. Marijan se je
ravnal po uku, ki mu ga je oče v poslednjem pismu dal; ne bodi nikomur
na potu. Ker mu je Manica naravnost in za vselej odrekla, udal se je
in govoril je ž njo o Kvasu. Mladenču, ki je bil brez vsake globlje in
stanovitne strasti, vzlasti po zadnjih skušnjah to ni bilo težko. Da celo
neko veselje je naposled imel, ko mu je deklica obljubila prijateljstvo
in je to njeno dobroto povrnil, da je Kvasova pisma prejemal na svoje ime
in je Manici oddajal.
Kacih pet tednov je tako minilo. Marijan je skoro pozabil, da ni domač.
Benjamin ga neko popoldne povabi, naj gre ž njim k nekemu sosednemu
grajščaku, kake dve uri od Slemenic. Da-si ravno ne posebno rad, udal se
je Marijan vendar, ker ni imel nobenega izgovora. Vsedla sta se na voz in
odpeljala.
“Danes se morava zmeniti do dobrega” pravi grajščak po potu. — “Ondan
nisem hotel z vami o rečéh govoriti, ktere vam gotovo le neprijetne
spomine budé, vzlasti zató ne, ker ste bili še slabega zdravja. Zdaj
ste se okrepčali in mislim, da ste se že tudi privadili in udali v to,
kar je in drugače ne more biti. Jaz mislim, da se vam bo treba ozreti
za kako domačijo. Polesek morate tako prepustiti Kvasu. Dobro pa je in
najbolj varno, da svoje premoženje kam založite, to je, da kaj kupite.
Bog obvaruj, da bi mislili, kakor bi se vas jaz ali kdo drugi naveličal v
naši hiši, temuč radi vas imamo vsi kot sina in pri nas ste lehko, kedar
in dokler hočete. To pa boste sami sprevideli, če kaj pomislite, da je
prav, kar vam svetujem.”
Marijan pobesi glavo in molči.
“Kaj mislite?” vpraša Benjamin.
“Vi me domislite, da moram po očetovi želji iti od tod. Pa kam čem iti.
Zares to mi je težko. Tukaj sem ljudém in kraju vajen, drugod se ne bi
mogel privaditi,” pravi mladeneč.
“Saj vam ni treba Bog vé kam iti. Oče vam ni določil doklej. Če kupite
dve uri od Poleska kako domačijo, niste več na Polesku. In jaz ne vem,
zakaj bi daleč hodili, niti ne umem, zakaj vam je vaš oče ta svèt dal.
Gotovo je, da je to ena njegovih čudnih želj, za ktero ni imel nobenega
imenitnega vzroka. Česar se je bal, da bi namreč tista pisma v tretje
roke prišle, to se ni zgodilo. O njem tukajšnji svet ne vé ničesa. Tedaj
so gotovo vsi njegovi razlogi spodbiti in brez vsake vestí lehko mislite,
da je njegovi volji ustreženo, če storite, kakor vam jaz pravim.”
Marijan zopet nekaj časa ni odgovoril.
“Kvasu moram Polesek prepustiti. Kedar boste hoteli in utegnili, naredila
bova pisanja, kar jih je treba, da se mu pošljejo,” pravi potem.
“To ni mogoče. Vi niste še dovolj stari in skazati ne morete, da ste
očetov dedič, če pisma ne pokažete, česar pa gotovo ne boste storili. Za
zdaj ne morete na svoje ime ničesa kupiti, ničesa oddati. Čez tri leta
pak, ko očeta ne bo nazaj, lehko ga razglasite za mrtvega in potem boste
delali na svoje ime.”
“Kako! Jaz sem že Kvasu pisal, da je Polesek njegov in sem mu poslal, kar
sem dobil za letošnjo najemnino.”
“To me prav veseli in je pravično. Tako lehko delamo te tri leta in potem
se reč popolnoma vravná. Vse to bom jaz preskrbel, če hočete. Tudi če
boste kaj kupovali, delal bom jaz za vas.”
“In kje bi se kaj kupilo?”
“Tukaj, kamor ravno zdaj greva. Če bo vam po volji, zgodi se brž, jaz sem
to reč že pred pozvedel in premislil. Da se pa vam ne bo treba bati, dal
vam bom vsa pisanja v roke.”
“Dobri ste za-me kot drugi oče, zaupam vam brez vsega in vam bom
hvaležen.”
Grajščak se nasmehljá in pravi: “To bi storil vsak pošten mož za vas.”
“Kupila bova naj bo kakor hoče. Potem ostanem vaš sosed in Kvas bo prišel
menda kdaj sem. Zdaj vém, da mi je v rodu in prav rad bi videl, da bi
kmalo prišel. Zmerom sem ga rad imel do zadnjega, ko sva se sprla. Tačas
nisem bil pameten. E, še vesele dni bomo imeli, kedar pride. Da, kupila
bova, naj velja kar hoče.”
“Tedaj ste Kvasu že pisali?” vpraša Benjamin čez nekaj časa.
“Že precej dolgo je tega. Dvakrat sem pisal. V prvič ni hotel verjeti.”
“Kako ste zvedeli napis in zakaj niste ničesa povedali?”
Marijan malo zarudí.
“Resnico vam bom povedal. Po Manici sem ga zvedel.”
Benjamina je ta novica malo čudno zadela. Obmolknil je in ustnice
stisnil. Ta beseda ga je podučila, da se je zmotil v svojem upanji, da mu
bo na zadnje vendar-le Marijan zet.
“Jaz sem menda enkrat z vami govoril zastran Manice. Zdaj pa vidim, da
ni mogoče in ne hotel bi, da bi se zgodilo, kar bi jej ne bilo po volji.
Zató sem si namenil, da bom pri vas za Kvasa govoril in sem mu v zadnjem
pismu obljubil. In Manica me ima od tega časa rajši ko pred.”
Benjamin se je naslonil na vozu in ni rekel nič.
“Kaj ne, da se ne boste branili? Jaz jej privoščim sreče in Kvas — tudi
ni napačen človek. To se vé, da bi jaz rad videl, da bi bilo — — —”
Poslednjega stavka Marijan ni mogel ali ni hotel dokončati. Slišal je pa
grajščak zdihljej in namesto odgovora podal mu je roko in rekel:
“Dobro srce imate, malokdo bi tako govoril.”
Pet in dvajseto poglavje.
Kdor pa hoče še peti,
Mora od kraja začeti.
_Narodna pesem._
Dobra štiri leta pozneje je mlad mož nekega jesenskega popoldne peš
koračil po kamenitem potu od Obrhka proti Polesku in Slemenicam. Do
vasí se je bil pripeljal in pustil voz in voznika pri Obrščaku, sam se
ni mudil, ni vprašal ničesa, govoril ničesa, kakor naročevanje, da naj
se vozniku dá piti in jesti, kolikor hoče na njegov račun. Obrščak ni
bil vajen gosposkih gostov sprejemati, zató se je čudil temu gospodu
in skušaje obnašati se prav uljudno, bil je neroden in neumen videti.
Zdelo se je staremu krčmarju, kakor da bi bil tega gospoda že nekje
videl. Preštel je v svojem spominu vse oskrbnike bližnjih grajščin,
tržaške hrastarje in druge kupčevavce, ktere je kedaj videl v vasi ali
po semnjih, pa nobenega ni mogel najti, da bi bil tako čedno černo
opravljen, da bi imel tako rujavo brado in bi bil tako mlad, kakor ta,
ki ni mogel našteti veliko več ko šest ali sedem in dvajset let svoje
starosti.
Med tem ko je krčmar tako premišljal in ni mogel ugeniti, prišel je mladi
gospod blizo Skal. Tam je malo postal, naslonil se na svojo paličico in
nekako otožno gledal čez sterme pečine. Koj pa so mu prišle druge misli
in koračil je naglo dalje po stezi.
Prišedši iz ovinka in iz grmovja zagledal je pred seboj Slemenice. Solnce
je nekako čudno obsevalo belo grajsko hišo, ki je ponosno in samotno
izmed zelenega drevja molela svojo rudečo streho na kvišku. Ta razgled
je bil res lep, našemu popotnemu pak je menda še posebno ugajal, zakaj
vidno je bil ginjen, obstal je v drugič in djal pol na glas: “To je tvoja
rojstna hiša! Tam si se rodila za-me, za-me se razcvela, tam sem čul
tvojo prvo sladko besedo, da me ljubiš, tam si me čakala dolgo in dosti
dni in si mi zvesta ostala. Tudi ktero grenko uro si morda imela zarad
mene, in vendar je tvoja blaga duša vredna, da bi poznala le srečo in
mir. Dom moje ljube! kolikokrat sem te videl v svojih sanjah in zdaj si
mi v resnici pred očmí; zdí se mi, kakor da bi mi star ljub prijatelj
roko molil.”
In kakor bi hotel srce utišiti, ki mu je nemirno tolklo v nedriji,
prikrižal je na prsih in pod pazduho roke in gledal. S polja je bilo že
večidel vse pospravljeno, lahna sapica je majala visoko odžeto strnišče
po ravnini daleč tje do grada. In tam pod gradom je videl grajsko čedo
na travniku, pastirja, ki je ležal na tleh, in psa, ki je kakor skrben
varuh letal okrog rogatega krdela in zdaj to zdaj ono neubogljivo živinče
oblajal in vračal. Na poslednji njivi pak je mrgolelo delavcev, ki so
turščico rezali in znašali na kupe. Zdelo se je Kvasu — vemo, da ga je
bralec že spoznal — da vidi tudi visoko postavo gospoda Benjamina, ki je
stal sredi svojih hlapcev in tlačanov. In nehoté mu je na misel prišlo,
kako se je ločil od tega moža in od tega kraja, kjer je bil srečen,
srečnejši ko kje drugje v daljnem svetu. Kako bi bil tačas mislil, da se
bode tako vrnil, povabljen, pričakovan! Kako bi bil mislil, da bo kedaj
lastnik malega gradiča, ki ga je videl na vzhodnji strani!
Iz teh in enacih misli ga je prebudilo kričanje, ki ga je slišal za seboj
iz grmovja: “Hej, pravim! Zgaga, bleda voda! Hej kozača!”
Ozrè se nazaj in zagleda znano podobo iz nekdanjih časov, namreč
Kerjavlja. Mož je bil malo postaren, še slabeje oblečen ko včasi, pa še
vedno tistega zabuhlega obraza, z malimi živimi očmí in čokatim životom.
Gnal ali bolj prav vlekel je za seboj sirasto kozo, kteri je bila debela
verv okoli vratú prevezana. V levici pak je držal polenu podobno palico,
in ker se mu je koza z vsemi štirimi nogami upirala, postal je včasi in
jo pretepel, potem pa zopet vlekel za seboj in klel: “Bleda voda, volk
te potiplji, konjska smrt, da bi hudiča ne videl, hej! Jaz ti bom že dal
pesje obisti in palico po rebrih, da se mi boš vedela izgubljati.”
Tako je privlekel Kerjavelj kozo do Kvasa.
“Kaj se ti je zamerila žival, da jo tepeš?” pravi Kvas.
“Kaj?” pravi Kerjavelj in korači vštric Kvasa s svojo kozo — “izgubila
se mi je bila. Že dva dni nisem videl te bêrdje potepilne. Pasel sem
in čevelj sem šival, pa je je zmanjkalo. Za vraga je ni bilo nikjer.
Koliko sem prestal zavoljo kleka! Dve noči nisem spal in obé noči se mi
je senjalo le od koze in od koze. Jesti nisem mogel nič, ni kislega mleka
ni kruhovca. Zmerom sem je iskal po hosti in po polji, klical in vpil:
sirka ná soli, ná, sirka! Pa menite, da sliši? Jokal sem se po hosti,
kaj pravim, jokal, da mi je sedem vrst solz teklo po licu, kakor da bi
se ranjce matere ali moje Urške domislil. Pa menite, da se človek kozi
smili? Ko bi se na meh drl, se jej ne smili! Čakaj, čakaj, ti bom že dal!”
In rekši se Kerjavelj zopet obrne in jame srdito natepavati po kozi za
kazen, da mu je tolike nadloge in žalosti prizadela.
“Nikar ne tepi!” brani Kvas. “Žival nima pameti!” “Kaj!” rohní Kerjavelj.
“Če vi mojo kozo zagovarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmí poredna in
pregrešna, niste nič bolji ko ona.”
Kvas se nasmeje moževi jezici.
“Ali mi veš povedati, kaj je na Slemenicah novega? Kaj počne stric
Dolef?” vpraša ga, da bi govor na drugo napeljal, ob enem pa da bi zvedel
kaj.
“Dolef? Kaj ste ga poznali? Pač, pač saj on je bil tudi gospod, ko je bil
še mlad. Dolef je že tam, kjer muh ni, tri čevlje pod ježo, kakor je djal
deseti brat Mrtinek Spak, ko ni bil še umrl. — Pa kaj ste popred djali,
da koza nima pameti?”
“Umrl je, praviš? Ali je to res?” vpraša Kvas strmé.
“Deseti brat? Kaj pak da!”
“Dolef?”
“Tudi Dolef. Pri Obrščaku se je bil lansko zimo brinovca nalezel in je
v snegu obtičal za svinjakom. Mesec mu je luč držal, svinje so mu pa za
zadnjo uro krulile — Bog jim odpusti, saj jih je Obrščak že zaklal in jaz
sem tudi dve klobasi od njih dobil, Dolef je pa zmrznil.”
Po tej vésti je Kvas resen postal in se zamislil. Pač žalosten konec za
moža, kteremu je bil Bog dal obilo uma in druzih darov. — Tako Kvas ni
slišal obširnega Kerjaveljevega razlaganja, da ima koza več pameti kakor
človek, da se to jasno vidi na njegovi kozi, ki samo zarad slabe vesti
noče rada iti za Kerjavljem, temuč se mu vedno ustavlja itd.
V svojem blebetanji je Kerjavelj omenil tudi desetega brata, kakor
veljavno pričo da je res, kar trdi o kozji pameti. To je Kvasu naneslo
misli od nesrečnega Dolfa na Mrtinka in da bi zvedel, v kakem spominu je
njegov bratranec, vprašal je: “Ali je že dolgo, kar je deseti brat umrl?”
“Naj umrje, mrcina!” zagodernja Kerjavelj. “On je imel denar in pri meni
je ležal in jaz sem mu stregel. Pa menite, da mi je kaj pustil. Nič! Pa
jaz že vem, kdo je tega kriv.”
“Kdo?”
“Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj — ni dolgo let tega, ravno tisto
leto je deseti brat umiral — nekov maslé, goljuf in podpihovavec za
šolmoštra, za tacega, ki brati in pisati učí in kaj vem kaj še. Tisti
nepridiprav je bil zadnje dni pri Mrtinku in mu je odsvetoval, naj mi
ničesa ne zapusti. Jaz vem, da je tako storil, da-si ravno sem ga za pet
ran prosil, naj me v testamentu zaznamova. Ako bi ga je jaz še enkrat v
pest dobil, ko bi mi pred oči prišel, jaz bi ga pomikastil in pretrl in
pretepel, kakor se snop pretepe. V vodo bi ga vrgel, v globoko vodo, ali
pa še ozmerjal bi ga, da bi me pomnil.”
“Ali bi ga poznal, ko bi zdaj k tebi prišel, Kerjavelj?”
“O kaj pak! Kakor srebern groš, tako bi ga poznal. Tolikošen je ko vi
in tak, ves tak, samo brade nima take volčje podobe, kot vi. Pravijo
nekteri, da mu je Marijan, ta ki se je tukaj na Stavnik, dve uri od tod,
preselil in zdravnikovo hčer za ženo vzel, Polesek dal, zastonj, prav
zastonj. Jaz pa tega ne verujem, zakaj dobro vem, da Marijan ni tako
neumen, da bi kaj tacega zastonj dal. Sosebno pa tacemu malopridnežu ne,
kakor je ta. Mar naj bi dal meni kaj ali pa komu drugemu, če ima preveč.”
“Ali pa veš, da je tisti šolmošter, kakor mu praviš, tako malopriden,
Kerjavelj?”
“Vem, vem. Pa čegav ste pa vi in od kod ste, da mene po imenu poznate?”
vpraša Kerjavelj zvestó.
“Iz Dunaja pridem.”
“Kaj me tam poznajo? Glejte-si no! To bom pa pri Bučarji povedal, drevi
na preji. I, lehko je, da, je že tako! Slišali so menda tudi na Dunaji,
da sem jaz tisti Kerjavelj, ki je bil pomorski vojščak in je hudiča
razklal, na dva kosa razklal. Kaj ne da? Glejte, glejte! Bog zna, ali
tudi cesar vé za-me ali ne? Kakošen je neki cesar? Ali sta kaj govorila
kedaj?”
Lovre se nasmehljá. Da more tudi Kerjavelj svoje slave — to se ve da
žalibog le namišljene — vesel biti, tega ni vedel.
“Kako vam je pa ime, gospod? Rad bi vedel, da bom znal povedati,” pravi
Kerjavelj.
“Lovre Kvas mi je ime in oni Polesek je moj.”
Kerjavelj debelo pogleda, ustavi se s svojo kozo, debelo in velikansko
roko dene Kvasu na ramo in pravi ves v veselji: “O! kaj ste res vi? Ste
že vi! Ste že! O! bolj sem vas vesel, kakor da bi svojo ranjco Urško
videl, ki sem jo rad imel. Bog vam daj zdravje! Raca na vodi, konjska
smrt, hudiča ne videl, — zmerom sem dobro o vas govoril in hvalil sem
vas, kamor sem prišel, pri Bučarji in Obrščaku in v hosti pri smreki, ko
sem smolo drl.”
“Ali nisi popred, ko me nisi poznal, drugače govoril?”
“Kaj? Jaz slabo govoril, grdo govoril? Ni res, kdo pravi! Vprašajte,
kogar hočete, vsak bo vam povedal, da sem vas hvalil. Kaj ne, da mi boste
pustili po vaši hosti kako smreko zasekati, da bo rajša smolo cedila? Saj
nočem tako zastonj. Ampak črevlje vam bom zakrpal zató in dobro vam je
bom zašil. Če je treba še tako velik župánec ali zaplato na-nje prišiti,
jaz znam. Glejte, kako sem svoje dobro okrpal.”
Še več tacega je Kerjavelj pravil, predno sta prišla do razpotja, kjer se
je Kvas obrnil proti Slemenicam, Kerjavelj pa proti hosti domú s svojo
zopet najdeno kozo, ktero je iz gole ljubezni zdaj pa zdaj lopnil po boku.
Kolikor bliže je Kvas gradu prišel, toliko počasneje je korakal.
Raznovrstni čuti so ga premagovali. Srce mu je bilo polno. Zdelo se mu
je, kakor bi bil še le včeraj tod hodil. Vsak grmiček, vsak jarek ga je
domišljal, kaj je nekdaj tod sprehajaje se mislil in čutil. Hrepenenje,
da bi videl njo, pospeševalo mu je stopinjo, pa zopet je koračil počasi
in zdelo se mu je, kakor da bi ga nekaj težilo.
Gospod Benjamin je bil ž njive zagledal tujega gospoda iti proti gradu.
Šel je tedaj k potu in gostu nasproti. Ko sta se sešla, spoznal ga je
brž. Vesel ga je pozdravil in mu pomolil roko.
Spraševal ga je po prvem srčnem pozdravljenji to in ono in zvedel, da je
svoje učenje srečno prestal, da je zdrav, da je poslednje pismo prejel
itd.
“Gospod doktor! pojte gori na dom. Manica je doma in mati. Jaz imam še
nekaj svojim ljudém povedati, potem pa koj pridem in pomenili se bomo na
drobno in več,” djal je grajščak.
V gradu je Lovre zvedel, da je Manica v svoji sobi. Deklica je sedela pri
neki knjigi, ko je Lovre stopil préd-njo. Ko ga je zagledala, vstala je
s stola, vskliknila, podala mu roko, oko je govorilo, kipeče veselje jej
je zvezalo jezik, izgovorila je samo njegovo ime in v tem imenu je bilo
povedano vse, vse! Še le ko so pritekle po lepem bledem licu bliščeče,
vroče solze, oznanovavke nečesa neizrekljivega, prišle so besede,
vpraševanje in odgovarjanje.
* * * * *
In pol leta, pol dolzega leta pozneje je poštenjak Kerjavelj sedel sredi
vaških otrok in beračev na Slemenicah v družinski izbi in se dobro mastil
v jedi in pijači. Zakaj bila je svatovščina, na ktero so bili povabljeni
Marijan s svojo ženo, Vencljevo hčerjo, in veliko druzih ljudí, Kerjavelj
pak se je bil povabil za prežarja sam. In dobro se je možu godilo, djal
je, da je v malih nebesih. Doletela ga je celo proti večeru čast, da
je bil poklican v gosposko sobo, kjer sta ženin in nevesta, dr. _Kvas
Poleščan_ in _Manica_ iz Slemenic, skupaj sedela sredi gospode, in je
Kerjavelj moral povedati, kako je hudiča presekal in kako se mu za ranjco
spreljubo Urško toži, s ktero sta korenje zasadila, da ga je bila vsaka
luknja polna, s ktero sta od sv. Kozmeka do vseh Svetih v božjem strahu
živela in gledala, kako so drugi pogačo rezali. Celo s spominom o desetem
bratu se je bil ta dan z lepo spravil, ko je slišal, da sta mu gospoda
Marijan in Kvas postavila lep spominek iz rezanega kamena na grob, kteri
je svetu oznanjal, da tukaj počiva: _deseti brat_.
[Illustration]
Naznanilo.
Pri vredništvu slov. Glasnika in po bukvarnicah je na prodaj “Cvetje iz
domačih in tujih logov” po šestkah in posamesnih delih po pristavljeni
ceni:
=I. vrsta= (zv. 1-9): a) Šiljerjev =Viljem Tell=, poslovenil Fr. Cegnar,
po 80 kr. b) Platonov =Kriton in Apologija=, poslovenil J. Božič, 30 nkr.
c) =Babica= od B. Nemcove, posl. Fr. Cegnar, po 1 gld. in d) Ksenofontovi
=Spomini na Sokrata=, posl. L. Hrovat, po 54 nkr. Cela I. vrsta veljá 2
gld. 24 nkr. (brez Ksenof. “Spominov” pa 1 gld. 80 nkr.)
=II. Šestka= (zv. 10-15): a) G. Krekov =Na sv. večer=, v 3 spevih po 24
nkr. b) Virgiljevo =Poljedelstvo=, poslovenil J. Šubic, po 40 nkr. c)
Sofoklov =Ajant=, posl. M. Valjavec, po 36 nkr. d) =Kitica Andersenovih
pravljic=, posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr. e) =Veronika deseniška= v 15
spevih od J. Frankolskega po 36 nkr. in f) A. Umekov =Ciril in Metod= po
24 nkr. Cela II. šestka velja 1 gld. 50 nkr.