Razun domačih so bili gostje prejšnjega dneva: stotnik, zdravnik Vencelj
in hči njegova. Čudno se jim je zdelo, da ni Kvasa nikjer in ugibali so
tako in tako, kam bi bil šel. Kmalu pak so moški zašli na drugo govorico
o včerajšnjem lovu, o fajmoštrovem značaji in raznih malo imenitnih rečéh.
Manica je bila nekaj tiha ter je na več vprašanj svoje prijateljice tako
odgovarjala, da je poslednja videla, da so njene misli drugod kakor pri
pogovoru in je naposled obmolknila, premagavši skušnjavo nagajati jej, da
se boji za nekoga, ki ga ni tukaj.
Zájutrek je bil že dokončan, ko stopi ces. sodnik iz okraja, gospod
Mežón, v sobo. Spremljal ga je dolg, suhoten in na eno nogo malo šepast
duh, ki mu ljudstvo pravi _berič_.
“Tako! Še le danes pridete na moje povabilo? To ni lepo, gospod sodnik.
Ko bi bil vedel, da ste bili včeraj doma, maščeval bi se že kako, da mi
niste česti skazali, — —”
“Sero venientibus ossa, — kostí so dobre zá-me” — prestriže hišnemu
gospodarju besedo gospod sodnik Mežón, debeluhast, rudeč mož velicega
nosú in kratko ostriženih las. — “Pa nekaj druzega vam moram naznaniti,
zdi se mi, da še ne veste, da se je v vaši okolici strašno hudodejstvo
zgodilo?”
Vsi so se začudili in prestrašili.
“Ali je kak poboj?” vpraša Vencelj.
“Skoro bi bil, ali pa morda se bo še naredil. Mogoče je, da bo umrl,”
pravi sodnik.
“Kdo?” vprašalo je več glasov.
“Bližnji sosedje ste in ne veste nič! Jaz pa pridem danes prav po
nevedoma sèm in na potu zvem, da je neki hudobnež sina tega starega
gospoda s Poleska skoro do smrti potolkel.”
“Marijana?! — Ni mogoče, morda niste prav zvedeli. Sinoči je bil pri
nas!” — pravi Vencelj.
“Marijana, pravim! Danes po noči se je to zgodilo. Da se ne motim, priča
vam dovolj ta protokol. Bil sem zdaj na Polesku. Ne govori nič in stari,
ki je nekaj zdravnika, kakor sodim, trdi, da tri dni ne sme izpraševan
biti. Vendar sem jaz namenjen preiskavo koj začeti. Gospoda pak bom
prosil, da mi bodo pomagali.”
Po tem naznanilu je Manica vstala. Strašna slutnja se je je polotila.
Komaj je šla od mize proti vratom. Mati je to opazila in je hitela za njo
ven.
“Z mojim učenikom, gospodom Kvasom, sta sinoči ostala v hosti. On je
kesno prišel domú, vedel bo, v kteri kraj se je Marijan obrnil in če je
bil še kdo pri njima,” djal je gospod Slemeniški.
“To denem v protokol. Dobro! Gospod Kvas je prva priča. Kje je, prosim,
dajte ga poklicati,” reče sodnik.
Gospodar je odgovoril, da ga danes že celo jutro ni. Vsi so obmolknili.
Zdravnik Vencelj je rekel svoji hčeri, naj gre ven. Ravno tako gospodar
svojemu mlademu sinu.
“Gospodje! ne zamerite,” — djal je sodnik Mežón — “ali ne veste, morda
sta bila ta gospod Kvas in Poleščanov sin kaj navskriž, postavim kakor je
to med mladimi ljudmi navada zarad kake deklice ali kaj? Jaz ne dolžim
in ne mislim nič. Ali da je ta prigodek velike imenitnosti in da je moja
dolžnost reč na tenko preiskati, to mi boste pritrdili. Zato samo vprašam
in menim, da je govorjeno samo med nami.”
“Ravno nasproti vaši misli, gospod sodnik! — bila sta vedno prijatelja in
jaz svojega učenika dobro poznam in vem, da kaj enacega ne more storiti.
Vi ste se prenaglili,” djal je gospodar.
“Prijatelj! ti ne veš kako je,” — oglasi se Vencelj. — “Tudi jaz imam
tega Kvasa rad, prav rad. Do te ure mu ne bi bil ni slabe misli prisodil
in še zdaj upam, da je prazno, česar se bojim. Da je Marijan Kvasa
sovražil ravno zarad kaj tacega, kar je gospod sodnik omenil, to vem za
gotovo. Včeraj zjutraj mi je sam pravil.”
Sodnik se je vesel svojega ostroumja in pozabivši veliko resnost tega
pogovora malo na smeh obrnil. Pa koj se je spomnil, da to ni lepo in djal
je modro: “Dva razloga sem imel, da sem to vprašanje postavil, gospodje!
Prvi razlog ali kakor smo včasi rekli “_indicium_,” bil je ta, ker je
Kvas sinoči _pozno_ domu prišel; drugi, da ga danes nikjer ni videti.
Zdaj je pa čestiti gospod zdravnik še tretjega povedal. Preiskava se mora
začeti.”
Zdajci je stric Dolef, ki se je bil še le zdaj zbudil, v sobo stopil in
jel praviti novico, ktero so že vedeli. Ker je bil na mestu hudobnega
djanja in še potlej v Polesku, zapisal je sodnik vse, kar je povedal.
Sosebno važno se mu je zdelo, da je zvedel, kje se je vse to godilo,
česar mu na Polesku niso bili povedali.
Odpravili so se vsi proti Skalam.
Tam na mestu so pregledali vsako potlačeno travo okrog tistega kraja,
kjer je bilo pokrvavljeno.
Kri je bila videti na dveh krajih. Tudi boso nogo so na dveh krajih
sledili.
To poslednje je nekoliko podrlo sodnikove razloge in “indicije,” po
kterih je hotel Kvasa dolžiti.
Pridružil se je bil preiskovavcem kmet iz vasi. Ta je trdil, da je sinoči
čul strel na tem mestu. Sodnik mu je ometal, rekši da laže, zakaj Marijan
je _udarjen_ ne obstreljen. Kmetič si iz spoštljivosti do gospoda ni upal
svojeglavo trditi. Raji je verjel, da se mu je senjalo ali kaj tacega. Ko
je pa malo po grmovji okrog hodil, našel je puško, ktero je bil prejšnji
večer Kvas pri kamenu pozabil in Marijan potem po gošči zagnal.
Spoznali so Kvasovo puško in bila je izstreljena.
Sodnik je imel četrti in peti vzrok. Djal je, da mora Kvasa prijeti in v
ječo odpeljati.
Drugi so molčali. Pet razlogov je govorilo zoper Kvasa, in samo eden,
bosonoga stopinja, za njega.
Znano je, da če enkrat začnemo koga na sumu imeti, podpira ta sum vsaka
najmanjša stvarca iz sedanjosti in prejšnjih časov. Tako je tudi gospod
stotnik medpotoma proti gradu začel domišljati se, kaj se mu je vse o
včerajšnjem Kvasovem obnašanji proti Marijanu in celi druščini čudno
zdelo.
Med tem je bil Kvas prišel domu. Stara Urša, ki mu je zájutrek prinesla,
pravila mu je, kaj se je zgodilo z Marijanom. Iz Mrtinkovih besed in po
tem pripovedovanji je obsodil, kako je ta reč. Namenjen je bil koj v
Polesek iti in prepričati se, ali je res tako hudo, kakor dekla pravi.
Vsikakor pak je sklenil molčati in svojega ravno najdenega bratranca ne
izdati.
Kam so gospodje šli, tega mu Urša ni vedela povedati.
Ravno je stopil iz veže, da bi šel na Polesek, ko ga srečajo sodnik,
gospodar in drugi.
“Gospod Kvas!” — začel je sodnik s svojim najslovesnejšim glasom — “pojte
z nami v grad nazaj, nekaj bomo govorili z vami.”
Ko so v sobo prišli, prijel ga je gospod Mežón za ramo in djal: “V imenu
cesarske postave vas dam jaz tukaj ukleniti in greste z menoj!”
Kaj tacega Lovre pač ni pričakoval; zató je malo osupnil. To je sodnik
opazil, namežikal je drugim in imel je šesti podpirajoči razlog ali
indicij, da se ne moti. Koj pa je bil Kvas zopet miren in djal je: “Ali
ne smem vedeti, zakaj me doleti ta čast, da moram _uklenjen_ z vami?”
“Prosim, potrpite za odgovor,” — pravi sodnik. — “Če se mi vsi motimo,
doboste popolno opravičenje. Za zdaj pa vsi dokazi proti vam govoré in
jaz kakor sodnik moram svojo dolžnost storiti.”
“Tedaj storite svojo dolžnost!” reče Kvas.
“Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako nedolžen, kakor jaz,” — djal je
stric Dolef. — “Samo recite, da z Marijanom niste imeli nič, in jaz vam
bom verjel.”
Zdaj je Lovre vedel, česa ga dolžé. Moral je ali v ječo za nekaj časa iti
in ljudém vero pustiti, da je on hudodelec ali pa izdati desetega brata.
Pomislil je na Manico in skušnjava ga je obšla, da bi govoril. Saj
Mrtinek bode prej umrl, predno bi mu sodnija mogla kaj, djalo mu je. In
če umrje in Marijan umrje, ali ne bo sum na tebi ostal za vselej? Pa ne,
to bi bilo nemožato!
“Ne bilo bi mi težko skazati vam, gospod sodnik, da me po krivem dolžite,
ko bi hotel in smel govoriti. Grem z vami, saj se dolgo ne bom mudil,
upam. Samo to vas prosim, da se gredoč oglasimo na Polesku. Jaz bi rad
Marijana videl, kako mu je, in sicer imam še nekaj opravka, kteri me bo
kakor upam opravičil,” reče Lovre.
Ugovora ni imel sodnik nobenega. Prosil je gospodarja, da bi šel nekaj
časa ž njimi. Berič je pristopil in izvlekel železje, da bi Kvasa
uklenil. Pa zdravnik Vencelj in drugi so po Kvasovem obnašanji in
govorjenji že dvomili, da bi bil on kriv. Djali so, da železja tukaj
treba ni. Sodnik jim je pritegnil s to pogodbo, da Kvas s pošteno besedo
obljubi, da ne bo skušal ubegniti, kar je tudi obljubil.
Zdajci se vrata odpró in Manica stopi v sobo, bleda in objokanih oči.
Kakor ne bi nikogar videla v sobi razen Kvasa, stopila je k njemu,
položila roko njemu na ramo in djala: “Kaj ne, Lovre, da te ne poznajo,
da tebi ni mogoče storiti kaj tacega. Če te ves svet obsodi, jaz te ne
bom, samo reci, da ni res!”
Gospoda Benjamina je rudečica oblila.
“Dobro, deklica, dobro”! — reče poštenjak stric Dolef — “jaz tudi tako
pravim.”
“Ni res! Skazalo se bo!” djal je Kvas in tudi on je zarudel, zakaj vedel
je, da mu odsihdob, ko se je Manica tako očito izdala, ni več obstanka
na Slemenicah. Rad bi jej bil v roko segel, rad bi jej se bil zahvalil,
in rad bi bil tudi kako popravil, kar je napačnega naredila v prenaglem
strahu. Pa pogledal je njenega očeta in preveril se je, da vse to ni
mogoče.
“Verjamem ti! — Tebi bolj kot drugim!” — rekla je ter mu podala roko. —
“Zdrav! pojdi, opraviči se in vrni se enkrat. Vse eno, če ves svet vé:
_ti ali nobeden_!”
Lovre se jej je zahvalil z enim pogledom.
Oče njen, ki je do zdaj strmé stal kakor pribit, stopil je k njej ter jo
prijel za pod pazduho. Jeze mu je lice gorelo.
“Kaj to pomenja? Hajdi, tukaj nimaš ničesa opraviti!”
Molčé je šla z očetom ven. V svoji sobi si je še le razjasnila, kaj se je
zgodilo, in grenke solze so jej nekoliko olajšale težko srcé.
Kmalo potem je oddrdrala grajska kočija, v kteri so s Kvasom sedeli
sodnik in grajski gospodar. Berič se je vsedel spredaj h kočijažu.
Večkrat pak se je ozrl nazaj, kakor da bi se hotel prepričati, da vjetnik
še sedi med dvema gospodoma.
Zbog poslednjega grajščaku in sodniku neprijetnega prizora, ni hotel ne
ta niti oni kake govorice začeti. Najmenj pa je mogel govoriti Lovre.
Molčé so se tako pripeljali do Poleska. Tu še le je grajščak stopivši
z voza spregovoril in djal obrnivši se k Kvasu: “Gospod Kvas! jaz nočem
dvomiti, da se boste opravičili in iz srca želim tega. Vendar, če kaj
mislite, boste sami sprevideli, da se v mojo hišo ne morete več vrniti
po tem, kar sem žalibog ravno zdaj doživel in videl. Očitati vam nočem
ničesa. Mlad človek ne pomisli, kaj počenja. Jaz sem bil do poslednjega
trenotka z vami zadovoljen, prav zadovoljen in res mi je žal, da ste se
spozabili. Vem, da je moja hči tudi sama kriva, morda toliko ko vi. Zató
se razideva kot prijatelja in želim vam vso srečo po svetu. Tudi me bo
veselilo, če se v _poznejih_ letih, ko bo ta reč na oba kraja pozabljena,
oglasite pri nas, zdaj kmalo pa ne. Vaše obnašanje in vaš značaj mi je
všeč. Vendar po premisliku boste lehko našli vzroke mojega ravnanja. Kar
imava še skupaj, pošljem vam, kedar in kamor hočete. Z Bogom, dobro se
imejte, zdaj grem jaz domu.”
S solznim očesom je stisnil Kvas roko, ki mu jo je grajščak podal. Hotel
mu je odgovoriti, pa beseda mu je ostala v grlu in ko se je zavedel, bil
je mož že odšel.
Dvajseto poglavje.
Mogočni svetec, grmeči Elija,
Lej zvezane imam jaz roké
Ti pa grmiš po širocem nebu
In skoraj ne vidiš pod sabo zemljé.
_Fr. Levstik._
Gospod Mežón, o kterem so mi stari očanci pravili, da je bil trd in oster
mož, kteri ni drugega poznal in veroval kakor suho postavo, pokazal je
v tem hipu, da vendar ni tako brez srca, da se mu ne bi nihče smilil in
tako je menda ovrženo natolcovanje omenjenih modrijanov iz tedanjega
časa. Ko je namreč videl solzo v Kvasovem očesu, padla je polovica tistih
“indicij” in mislil si je: človek, ki je drugemu hvaležen in se težko
od njega loči tačas, ko ga od sebe pahne, tak človek ne postane lehko
pobojnik.
“Le pomirite se, gospod Kvas!” — tolažil ga je. — “Kakor pravite in
kakor vam jaz tudi verjamem, boste kmalo zopet prosti. Meni pak ne smete
zameriti, jaz imam ostre dolžnosti, kakor se boste sami prepričali,
saj boste učili se pravice, kakor sem čul. In potlej, kedar vas bom
vsega suma oprostil, govoril bom z gospodom grajščakom in preverjen
sem, da bode moja beseda nekaj veljala. Kar se deklice tiče, to se ve
da boste morali potlej z nimar pustiti. Pa saj je svet velik in deklet
vsakovrstnih ima, da jih pride deset na enega. Meni verjemite, jaz sem
nekaj skušal. Jaz, postavim, sem še le peto vzel za ženo izmed tistih, ki
sem si jih bil izbral. Ječe se za nocoj tudi ne bojte. Skrbel bom, da se
vam posebna poštena soba dá in postreže, kakor boste želeli.”
“Hvala!” odgovoril je Lovre ob kratkem.
“Zdaj pa pojdiva v to razneseno gnezdo, v Polesek, da pozveste in
opravite, kar bi radi.”
Na pragu je stal gospod Piškáv in kadil tobak. Ker od velike starosti že
ni dobro slišal ni videl, zagledal je prišleca še le, ko ga je sodnik
ogovoril. Pogledal je kviško, nagrbančil suh obraz še bolj in vprašal:
“Kaj želita gospoda?”
Sodnik vpraša: “Kako je Marijanu?”
“Hvala! Bolje!” pravi oče skoro osorno.
“Ali bi ga ne smel videti?” vpraša Kvas.
“Ni potreba. Govoriti še ne sme, tudi ko bi lehko,” odgovori starec ter
se malo pokloni in meni nič tebi nič jima hrbet obrne, da bi šel v hišo.
Kvas stopi bliže in mu tiho reče: “Gospod doktor, vaš sin Mrtin vas lepo
prosi, da bi še danes prišli k njemu v Kerjavljevo kočo. Bolán je in
nekaj imenitnega bi vam rad povedal.”
Stari je poročevavca debelo pogledal in lice mu je malo zarudelo. Rekel
pa ni nič, ampak šel v hišo.
Kvas bi mu bil rad dal Mrtinkova pisma, pa nekoliko ni hotel tako da
bi bil sodnik videl, nekoliko pa ni bilo mogoče, ker starec ni hotel
počakati.
“Čuden človek je ta Piškáv. Pa trdne mora natore biti. Jaz sem že
petnajst let tukaj za sodnika, pa vedno se mi enak zdi, nič se ni
spremenil,” govoril je gospod Mežón, kteri bi bil jako rad videl, da
bi se bil kak pomenek začel med njim in njegovim vjetnikom. Pa Kvas je
odgovarjal, kar se je najkrajše dalo.
“Zdi se mi, da vam je vsa ta današnja reč preveč do srca segla” — pravi
dalje sodnik. — “Pa to ni prav! Kaj pa bi bilo to, ko bi se bila res
sprijela! Saj pravi stari, da je dobro! Če pa umrl ne bo, potlej ne bo
take sile. Mlad človek ne sme precej žalosten postati. Jaz, postavim,
ko sem na Dunaji študiral, bil sem tudi nekdaj v tako reč prišel. Zunaj
mesta smo enkrat pili štirje rojaki. Pri drugem omizji je pa bilo vse
polno rokodelskih pomagačev. Pozabil sem že, kako je bila navskriž zabáva
med nami prišla, to še vem, da je onih eden enega naših udaril. Prec smo
bili po koncu in po kranjski — to se ve malo preveč prvotni — navadi,
odlomili smo vsak eno stolovo nogo in klepali smo Dunajčane, da je bilo
veselje. Policija je prišla in vsi štirje smo bili eno noč zaprti. Sicer
smo se pa tako dobro znali zgovoriti, da so bili oni otepeni še posebej
kaznovani, mi pa nič. Kaj tacega je človeku na stare dni prijeten spomin
mladih divjih let.”
Naposled je vendar tudi gospoda Mežóna zgovorljivost minila. Stisnil se
je v drugi kot kočije, roke del pod pazduho na križ, in gledal kako konja
noge vzdigujeta in kako se oblaki zbirajo.
Za Kvasa je bil današnji dan imeniten in določiven. Ni mogel skoro sam
sebi verjeti, da bi se bilo danes vse to zgodilo. Našel je dva sorodna
človeka, o kterih ni nikdar vedel, da sta kje na svetu. In kaka čudna
sorodnika! Toda za dobičkom, če se more dobiček imenovati, da človek
spozna na smrtni postelji ležečega in čudnega starega pusteža, ki
govoriti noče, za dobičkom je prišla koj izguba. Česar se je bal, zgodilo
se je danes. Ni zapustil Slemenic s skrivno ljubeznijo do nje v srcu, in
z upanjem, da se čez malo let vrne in bode uslišan! Ni šel, kedar bi bil
sam hotel, moral je iti, in pot nazaj mu je zagrajena. Da celó pustil je
v trenotku marsikoga v dvomu, da je morda pobojnik, tedaj nevreden gost
poštene družine. In kdo je bil prvi vzrok tega?
Bolj kakor kedaj si je Lovre v tem hipu želel prijatelja zraven sebe
imeti. Le ž njim bi bil lehko govoril, govoril veliko. Pa bil je daleč od
njega! Tako mu je prišla misel, kaj bo ž njegovo najbližo prihodnostjo.
Druzega mu ni kazalo, kot v daljni svet iti za prijateljem, čeravno je
prej bil namenjen še nekaj časa počakati, da bi se tiste sitne okoliščine
zboljšale, ktere slabeji del našega bitja tako ostro tirja. Domu mu
nikakor ni bilo iti. Kako bi pred staro majko in resnega očeta stopil
in kaj bi rekel? Da je bil hudodelstva dolžen ali celó da je moral
zaradi druge razmere grad popustiti, ktero bi skoro gotovo po svojem
enostranskem razumu napak sodila?
Med tacimi mislimi je Lovre pozabil, da se pelje v ječo. Voz obstane in
sodnik pravi: “Zdaj smo doma. Do večera pojte z menoj. Jaz vas bom svoji
ženi predstavil in jej ne bom pravil, zakaj ste prišli z menoj. Opazoval
sem vas vedno, in veselim se že, da vas bom imel za zamero prositi. Zató
bodite moj gost nekaj časa, ne jetnik, da se ta reč razjasni. Spali boste
v čedni sobici, ktero je moj pisar imel do zdaj in, če kaj potrebujete,
le povejte!”
“Zahvaljujem se vam lepo, gospod sodnik, za vašo dobrotnost. Pa za zdaj
vas prosim, odkažite mi sobo, o kteri ste govorili. Rad bi bil malo sam.
Upam da se bom malo časa mudil pri vas, morda tako dolgo, da bo Marijan
mogel govoriti, ali pa še ne. Potem ko bom suma popolnoma očiščen,
porabil bom vaše prijazno povabilo, da me boste z gospó seznanili.”
“Kakor vam je bolj po godi?” pravi gospod Mežón.
Tako je prišel Lovre v ječo. Neka nevolja ga je prijela, ko je bil
sam v stanici. “To je pravica?” mislil je sam pri sebi. — “Po praznem
domišljevanji in površni preiskavi poštenega človeka zapró in ne
pomislijo, kaj lehko vse iz tacega početja pride. Kdo bi si bil davi
mislil, da bom spal nocoj v najbliži soseščini navadnih tatov.”
Večerji, ktero mu je mlada sodnikova služabnica s porednim smehljanjem
prinesla, Lovre ni veliko škodoval. Prosil jo je, naj mu od sodnika
prinese papirja in pero in je začel pismo pisati svojemu prijatelju. Da
bi druge neprijetne misli odpodil, popisoval mu je kolikor je mogel
humoristično svojo ječo in vzroke, zakaj je va-njo prišel.
Škoda, da se je iz prič in dokumentov, po kterih smo to istinito povest
snovali, z druzimi imenitnimi rečmi vred, izgubilo tudi to Kvasovo pismo.
Zakaj dobiček bi bil dvojen, ko bi se bilo ohranilo: prvič bi bil bralec
videl, kakošen humorist je bil ta prečudni Lovre Kvas; drugič bi bili
pa mi še na konec tega kratkega poglavja kaj boljega in kratkočasnejega
lehko pristavili, kakor je od spredaj in — morda bi še bili se ljudjé
dobili, ki bi bili napačno misel imeli, da je pismo dobro narejen
falzifikat. To pak bi nas bilo povzdignilo v očéh tistih učenih glav, ki
se kritikarji imenujejo. Pa kaj hočemo, kar ni, pa ni — kakor je djal
tisti, ki je iz prazne kupe vino pil.
Eden in dvajseto poglavje.
_Štef._ Če si človek, pokaži se;
če si hudir, stori kar hočeš.
_Trinkul._ O odpusti mi moje grehe.
_Šekspir._
Mesec se je na večer prikazal izza vzhodnih gorá, od kraja velik in vedno
manjši, kolikor više se je vzdigoval. Nastala je lepa, tiha noč, brez
sape in brez oblakov na nebu.
Ko bi bil kdo okrog Poleska hodil, videl bi bil v črn plašč zavitega moža
z veliko kučmo na glavi in debelo precej dolgo palico v roci, tiho iz
veže priti in s počasnim gostim korakom, kakor je starim ljudém navaden,
kreniti po poti proti vasi.
Vsak, kdor bi bil tu znan, ugenil bi bil, da je ta ponočni šetavec gospod
Piškáv, ali če ga s pravim imenom imenujemo, doktor Kaves.
Da-si je mesec svitlo svetil, videlo se je vendar, da so starca že jele
oči popuščati, zakaj tipal je vedno s palico pred seboj in še se je
spodtikal tù in tam ob kamenje, ki je nepotolčeno ležalo po pustem potu
do Obrhka.
Prišedši do blizo vasi, postal je malo in premišljal, kod bi šel, da bi
bilo bolj prav. Zagledal je luč na hribcu, kjer je Kerjavljeva koča stala
in ne gledé veliko na steze in meje, koračil je vse vprek. Pred kočo pak
je zopet postal kakor da bi pomišljal, ali bi potrkal ali ne. Odločil se
je naposled ter dvakrat udaril s palico po durih.
Okno se odpre in Kerjavelj pomoli svojo debelo glavo ven. Pa kakor da bi
ga bil gad pičel, pomakne se hitro nazaj.
Doktor Kaves bi bil lehko slišal, kako je Kerjavelj po hiši sem ter tje
dirjal in ves v strahu vpil: “O Jezus in sv. Lucija! Na pomaganje! — O
kje imam žegnano vodo, žegnano vodo! In oljkino vejico od cvetne nedelje!
Hudič, hudič, sam hudič je po tebe prišel! Pred vrati stoji, ves čern je.
O sv. Lucija! Moli Mrtinek, moli! Gotovo si popred, ko so bili gospod
pri tebi, kakov smrtni greh zamolčal.”
In ko je Kerjavelj našel v neki črepinji, s pajčevino zavlečeni, žegnano
vodo in oljkino vejico od cvetne nedelje, začel je skozi okno neusmiljeno
škropiti in vpiti: “Hudoba, poberi se, hudoba, poberi se!” Ali hudoba
pred vrati se ni hotela pobrati. Trkalo je čedalje bolj.
Kerjavelj tje v zadnji kot počene in začne moliti, ropotati in regljati,
da je bilo groza.
Težko je bilo Mrtinku Kerjavlja toliko utolažiti, da si je dal
dopovedati, da zunaj ni hudiča, ampak najbrž Lovre ali pa gospod Piškáv.
Tako se je dal preprositi, da je šel odpirat. Vzel je svojo črepinjo z
žegnano vodo, storil križ in junaško zapah odrinil od vrat ter ob enem za
dva koraka odskočil.
V veliko njegovo tolažbo je namesti hudobe v izbo stopil samo stari
Piškáv. Mrtinek je Kerjavlja prosil, naj gre ven.
Bralec je gotovo že zapazil, da je naš Kerjavelj nagle jeze, in da
sosebno rad godernja, če se mu prav po všeči ne godi. Ni nam tedaj treba
praviti, da je tudi zdaj prav slabe volje šel ven.
“Da bi te sapa vzela, sivec ti sivi!” govoril je zunaj pred vrati in
je oddihovaje se luno ogledoval. “Kako sem se ga ustrašil! Prec bi ga
otepel, če je prav gospod, ko bi se le upal. Da bi se le ne bila kakova
žilica v meni utrgala, ker tako dihtim ko kovaški méh. Še enkrat naj
pride ta starec, in naj me tako zastraši, jaz mu bom tri take tje v zobe
povedal, da se bo za uho prijel, saj jaz tudi njega ne strašim, zakaj bi
pa on mene? In pa še to to! Ti škrici v mojo hišo dohajajo, jaz moram pa
zunaj biti tačas. Čaki me čaki, kar noter grem, pa ga bom vprašal, kdo je
hišo zidal, jaz ali on? Čegava je, moja ali njegova? To me pa prav zares
grabi! Jaz bom videl, kdo bo meni rekel: pojdi ven! Kaj sem mačka ka-li,
ali pa še pes, da me bo ven gonil?”
Kerjavelj vstane in hoče v hišo iti, da bi Mrtinka in Piškáva pošteno in
do dobrega ozmerjal. Pa ravno tako naglo se skesa in zopet vsede.
“Kaj jim čem?!” — pravi. — “To so vsi coperniki! Nobeden ni v gnadi božji
zapisan. Če se tacih bolj ogibljete, bolji možjé boste.”
Nekaj časa se zamisli.
“To pa to!” — začne zopet. — “To mu bom pa precej jutri povedal, desetemu
bratu, da potlej ko bo mrtev, ima me pri miru pustiti. Tega jaz kratko in
malo nočem, da bi z onega sveta nazaj hodil in po noči okrog moje hiše
lazil in strašil. Če ima kaj na vesti, naj mi zdaj pové. Kaj je meni tega
treba, da bi spati ne mogel po noči od straha? Tega meni ni nič treba!”
In enacega je Kerjavelj še mnogo uganil luno ogledovaje. Gospod Piškáv
pride iz koče in hitro odide.
“Pa reci kdo, da je ta človek v gnadi božji!” godernja Kerjavelj in gleda
za njim. — “Star je ko zemlja in vendar ti dirja, kakor bi kraško burjo
spustil.”
In res je imel stari posebno spešne korake. Palica mu je malo rabila in
le redkokrat se je spodteknil.
Pomenek, ki ga je imel s svojim sinom, desetim bratom, menda nikakor
ni bil tak, da bi se mu bilo srce olajšalo, temuč videlo se je, da je
posebno nemiren in razburjen. Večkrat je pogledal proti nebu, roka se
mu je pestila in čuden glas je bil slišati iz njegovih ust, glas, ki je
kakor izdih globoko od znotraj privil se na jezik, ki je pa bil bolj
divjega nerazločnega značaja.
Prišel je domu. Vrata so bila še odprta. V svojo sobo prišedši je
užgal luč potem pa naglo hodil po sobi gori in doli, kakor da bi nekaj
premišljal.
Naposled se je vsedel k mizi, nateknil naóčnike in začel pisati.
Pisal je dve uri.
Po tem je iz zaklenjene omare vzel več pisem. Bile so menjice in drugi
papirji denarne vrednosti.
Vse je skupaj zapečatil in naredil napis: “Mojemu sinu Marijanu!”
Cel zapečaten šop je potem vteknil v plaščev žep.
Še enkrat se je vrnil k omari, vzel iz polne vrečice nekaj tolarjev in s
klina snel pištolo, ktero je skrbno ogledal. Potem je zopet vse zaklenil.
Ogrne plašč, ozre se še enkrat po sobi, in gre ven po stopnicah doli.
Zdolaj je Krivčevemu stanovanju nasproti ležal Marijan. V to sobo
stopi starec tiho. Krivčevka je dremala na stolu pri bolniku in se ni
prebudila.
Oče pristopi bliže k bolnemu sinu, položi roko na čelo, potiplje žilo in
šepeta: “Umreti ne more!”
“Sin, bodi srečneji, ko je bil tvoj oče!” pravi, ko je Marijana nekaj
minut gledal. — “Kolni ga! če hočeš!”
In morda čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj solza v oko možu, ki solz ni
poznal.
“Po noči in v bolezni te pustim, kakor volk svoje mlade v brlogu. Pustim
te, da te ne bom nikdar več videl, da bom poslovil se od tega svetá,
smrdljive luže! O da bi ti drugo prepričanje imel o življenji, da bi
vedno v dosedanjih _sanjah_ ostal! Zató te nisem budil, zató nočem, da bi
ti očital kdo očeta.”