pogrešali, vendar se ni mogel izgovarjati. Nekaj mu je djalo, da naj
ostane in vstreže možu, kteri je imel pač nekaj zanimljivosti za-nj,
da-si do današnjega dne ne več, kot toliko, kakor mika vsak original
mislečega človeka, ki hoče poznavati čudno koderčijo tega sveta, v kterem
je on sam en del, čeravno neznanljivo manjši, kakor si v svojem egojizmu
včasih domišlja.
“Od kod si doma in kaj je tvoj oče, to sem vedel popred, predno sem te
videl,” — djal je Mrtinek. — “Zdaj te pa vprašam, ali ne moreš vedeti, če
je kdo iz tvoje sorodovine kedaj šolal se?”
“Pač!” — djal je Lovre. In kakor bi mu nekaj na um padlo, pogleda
desetemu bratu v obraz. Pa da-si je bil poslednji postaren na videz in
nagrban, toliko let, kakor bi jih bilo za potrjilo njegove hitre misli
treba, ni mogel Mrtinku prisoditi.
“Koliko je že tega in kdo je bil to?” vpraša Mrtinek. — “Jaz sem vedel,
da se ne motim.”
“To je kacih štirdeset ali še več let, kar se ne vé za-nj. Mislimo, da je
umrl. Mojega očeta brat je bil.”
Ko je Mrtinek to slišal, vprl se je z levo roko v zglavje, na pol vsedel
se, in s čudnim strmečim glasom djal: “On je tvoj stric!”
Koj po teh besedah pa se zgrudi na posteljo nazaj. Iz tega, kako je usta
razvlekel in oči zatisnil, videlo se je, da ga je rana hudo zabolela ko
je na nagloma sklonil se po koncu.
“Da, res je, lehko je tako,” — govoril je potlej Mrtinek kakor sam s
seboj. — “Mislil sem za gotovo, da je kaj tacega. Da bi bilo pa tako,
stric, stric — tega nisem vedel. Da, v enem pismu sem našel Kvas, drugod
je Kaves. Ali pa veš, da ni še kdo drugi tvojih prednikov šel od doma?”
“Nobeden. Tudi za tega so doma pozabili. Le dvakrat sem slišal o njem
praviti. Sicer so bili vsi kmetje. Moj oče je bil osem let star, ko je
šel óni od doma. Potem se ni več oglasil. Pa kakor vidim, ti nekaj več
veš o njem.”
“Vem, vem, še preveč vem!” — pravi Mrtin nekako zamolklo. — “Ker te zdaj
še bolj poznam, moram ti zgodbo povedati, ktere nisem druzemu ko sam sebi
še nikoli pravil, da boš tudi ti vedel, kdo sem jaz.”
Ker je povest Mrtinkova precejšno dolga, stavimo jo blagovoljnemu bralcu
v naslednji odstavek.
Osemnajsto poglavje.
On, ki je sam bil ljubi moj,
On, ki je pravi oče tvoj,
Šel je po sveti, Bog vé kam,
Tebe in mene ga je sram!
_Prešern._
“Že je tega nekaj let — tebe in mene še ni bilo — ko je v poglavno mesto
naše dežele prišel mlad doktor zdravnik; imenoval se je Peter Kaves. Ni
mi treba praviti, da je bil to tvoj stric. Zakaj je svoje rodovinsko ime
spremenil, tega ne vem. Mislim, da mu ni bilo všeč in hotel se je bolj
učenega napraviti.
Hitro je bil znan po mestu kakor najbolji svojega poklica. Imeli so ga
za najbolj učenega in res je ozdravljal ljudi, ki so imeli take hromote,
da že zdravja niso več upali. Tako se je raznesel glas o njem tudi po
okrožji.
Nekega dne je dobil povabilo, naj pride v grajščino, ki je bila kake
tri ure od mesta proč. Ob enem se mu je s prošnjo vred poslal voz. Ker
je ravno utegnil, šel je še tisto uro. Plemenitaš Strug — tudi ime smem
povedati, ker je ta rodovina do današnjega dne že vsa pomrla. — Strug ga
je prijazno sprejel in mu naznanil, da je njegova stričnica, bratova hči,
ktero pa kakor za lastno ima in ljubi, že več časa na očéh bolna. Tudi mu
je tako povedal, da je doktor lehko umel, da ne gleda za noben, še tako
velik denar, če se le deklica ozdravi.
Doktor Kaves je bil denarja lakomen. To je bila njegova največa strast.
Za to je storil vse, kakor bom še povedal.
Ker je doktor videl, da bo tukaj plača jako dobra, djal je ugledavši
bolne dekličine oči, da mora nekaj dni opazovati, od kod bolezen izvira.
Grajščak je bil tega vesel in mu je zatrdil, da če se za nekaj dni v
gradu ustanovi, bode se dobro imel kakor bi bil doma.
Majdalena Strugova je bila stara tačas kacih devetnajst let. Lepa ni bila
po obrazu, pa imela je lepo dušo, srcé dobro, ah! najbolje srce, kar sem
jaz ljudi poznal.
Doktor Peter Kaves se je na gradu seznanil bolj na tenko z grajščakom
in njegovo stričnico. Bog mu je bil dal dober jezik, dar, kterega ne
dobi vsak, po kterem se pa vendar vsak sodi. Govoril je doktor v tej
mali druščini o tej in oni reči, vse pa je znal govoriti lepo in dobro.
Tako se je prikupil grajščaku in moji ma — — _moji materi_ —, saj ti
moram povedati, da je Majdalena Strug moja mati. Seznanil se je Kaves pa
tudi z druzimi rečmi na gradu, tako na priliko je na tenko zvedel, kako
veliko je premoženje Strugovo. Tudi je zvedel, da bo po stricu dobila vse
Majdalena.
On je bil lakomnež. Koj je sprevidil, da ne bi bilo težko Strugovo
premoženje priženiti. On je bil lepe vnanje postave in zaupal je tudi
veliko svoji zgovornosti.
Res se ni motil. Moja mati je verjela prilizljivim lepim besedam mladega
doktorja. Revica je mislila, da je ves svet tak ko ona, da ne zna
goljufati, legati in krivo prisegati!
Moja mati ga je ljubila v resnici in z vsem srcem. Tudi on je djal in
kazal, da jo ljubi tako in tako. Ona je premalo poznala ljudi in svet, da
bi bila ločila hinavščino in pravo misel.
Ko se je doktor tako preveril, da mu na eni strani ni nobene ovire,
potipal je na lehko še na drugi, da bi zvedel, kako njen stric misli,
varoval se pa naravnost vprašati in povedati, da ravno on namerava dobiti
bogato Strugovo. Ali tukaj je zvedel, da stric nikakor ni namenjen s
svojo deklico tako nizko sesti, da bi jo dal temu ali onemu, ki nima ni
gotovega premoženja niti vsaj njemu enacega imena. Vendar ni obupal.
Plemenitaš je bil star. Dolgo ni mogel živeti. Čez pet let pak je bila
deklica zadosti stara, da se je lehko sama odločila. Tako je sklenil
čakati, kaj pride.
Oko je bilo ozdravljeno in doktor je moral zopet v mesto. Plemenitašu
se je bil znal toliko prikupiti, da ga je pri odhodu vabil, naj pride
večkrat v njegovo hišo. Sicer pa je imel tudi po zimi priliko govoriti z
mojo materjo, ko je s stricem prihajala v mesto.
Tako jo je tri leta slepil s svojo ljubeznijo, ki je bila to se ve samo
navidezna. Vse to zarad bogastva!
Moja mati je bila dve in dvajset let stara. Ženini so se jeli oglašati.
Marsikteri med njimi je morda iz ravno tako nepoštenih razlogov snubil,
kakor Kaves. Vendar vem, da bi bil najslabeji med njimi bolji od
doktorja. Pa moja mati je vero imela, da boljega in blažega nima vesoljni
svet. Zató se ni udala v stričevo voljo, ki je, že slaboten in postaren,
želel, da bi se možila pred njegovo smrtjo in jej je zdaj tega zdaj onega
izmed tistih nasvetoval, ki so mu bili po godu.
Stric je bil že nevoljen in je protil tako in tako.
To je doktor vse zvedel. Ker se je bal, da ne bi mu spodletelo, česar je
čakal že tri leta, da bi namreč stric moje matere ne prisilil kterega
druzega vzeti, sklenil je kaj tacega nemogoče storiti. To kar je
malopridnež naredil, zgodi se v naši deželi težko še kedaj. Pregovarjal
je mojo mater, da bi se na tihem ž njim poročila. Mati moja je bila
preveč vestna ženska, da bi se bila temu koj udala.
Ko je razvidel, da sam ne opravi ničesa, dobil je za denar nekega
malopridnega duhovna, ki ni hotel poznati svetosti svojega stanú in je
bil zarad tega po viši duhovski oblasti od službe odstavljen zarad več
pregreškov, ki so vsi izvirali iz pijanstva. Ta je moji materi skazoval,
da tako djanje v teh okoliščinah ne bi bilo niti zoper cerkveni niti
zoper deželski zakon, če se le poroka čez nekaj let očito razglasi ali na
videz ponovi pred svetom. Ker je doktor to obetal, privolila je moja mati
in omenjeni duhovnik ju je poročil.
Pač se je moja mati kesala in grenke solze točila, ko je bilo to končano.
Nekaj jej je menda v srcu djalo, da ta reč ne more srečnega konca doseči.
Tudi se jej je koj zdelo, da se je doktor, poprej ves ljubeznjiv in
prijazen, po poroki vidno spremenil. Pa revica je molila in Boga prosila,
da bi vse na dobro obrnil in molitev jej je dajala upanje. Upanje! —
upanje! Neumnost! —
Od strani je slišala, da doktor Kaves, o kterem ni živ krst vedel, da je
njen zakonski mož — da ta doktor Kaves ne živi posebno v strahu božjem in
pošteni čednosti, kar se ženstva tiče. — O zakaj ni tega pred slišala! —
In vendar tudi zdaj ni verjela, ni mogla verjeti! — Ko sta se sešla, kar
pa je malokdaj bilo, vprašala ga je, ali je to res ali ne. On je sicer
tajil, pa ne veliko. In ko se je začela bridko jokati, pustil jo je in
šel. “Neumnica!” to je bila vsa tolažba vse opravičevanje!
V enem pogovoru jima je govorica prišla na sv. vero in na Boga. Iz nekaj
besedi, ktere je govoril, razvidelo se jej je, da nima nobene vere. Ko se
je s strahom od njega obrnila, roki sklenila in zavpila: “Jezus! kaj bo
s teboj!” zasmejal se je zaničljivo, vstal in šel pozdravivši jo z lepo
besedo: “Ti si neumna!”
In vendar ga je rada imela. Molila je za-nj, molila je tačas in še potlej
v drugačnih časih, in še jaz sem moral ž njo moliti za-nj!
Kacih šest mesecev po oni nesrečni poroki je stric moje matere zbolel.
Naredil je testament. Moja mati ga je ljubila kakor očeta, ker jej je
vest vedno očitala, da se je zeló pregrešila v poslednjem času zoper
njega, stregla mu je še z večo nevtrudnostjo noč in dan.
Doktor Kaves je bil poklican k staremu gospodu. Do tega je imel stari
največe zaupanje. Mislil je, da je to njegov prijatelj, da ga bo _on_ še
smrti otel, če ga bode le kdo. Kako strahovito se motimo na tem svetu!
Moja mati je doktorja, predno je bolnika videl, na stran poklicala ter ga
je s sklenjenimi rokami prosila: “Peter, ljubi Peter! Skrbi z vso svojo
vednostjo, da boš strica ozdravil. On je moj dobrotnik in bode tvoj. Bog
naju varuj pregrešne želje, da bi umrl! Temuč jaz rada čakam še deset,
dvajset let, da so le stric živi in zdravi!”
“Skrbel bom!” — djal je on.
Dal mu je nekega črnega zdravila. Polovico je bolnik v dveh dneh popil,
tretji dan je umrl. Tačas moja mati ni slutila nič hudega. Pozneje pak je
v svojih burnih dnevih govorila, da je Kaves stricu zavdal. Skazati mu ne
morem! Enkrat sem mu to omenil in na obrazu sem bral, kakor bi bilo res!
Bog bo sodnik! Naj bo milostljiv!
Sodnija je po stričevi smrti vzela testament in premoženje v svoje
varstvo. Majdalena Strug je bila imenovana v poslednjem stričevem
sporočilu za edinega dediča. Doktor Kaves je mislil, da je na koncu
svojega namena.
Pa Bog je drugače obrnil.
Skazalo se je, da plemenitaš Strug, moje matere stric, vprek svojemu
bogastvu ni nič lastnega premoženja imel. Vse je bil namreč podedoval
po neki teti. Ta pak je imela sina, za kterega se ob smrti materini ni
vedelo, kje je, in so ga sorodniki za mrtvega razznanili.
Leto pred stričevo smrtjo je bil z daljnega prišel v svojo domovino
nazaj. Ker pa je videl, da je stric že na koncu svojega življenja, ni
hotel precej svoje pravice tirjati. Zdaj pa po Strugovi smrti se je
očitno oglasil in skazal. Testament je bil ovržen, Majdalena ni imela
nič, razen zapuščine svojega očeta, ktera pak ni bila veliko veča, ko
dota vsake bolje kmečke hčeri.
Pravda, ktero je moja mati po priganjanji doktorjevem začela, iztekla se
je na njeno izgubo prav v kratkem času, ker je bilo vse očito po zakonu.
Zdaj še le je prišlo moji materi spoznanje, popolno pa strašno spoznanje!
Ko je doktorja, ki se je je odslej čisto ogibal, poiskala in ga opomnila,
naj se sklenjena zveza razznani, ko mu je povedala, da bom jaz prišel v
kratkem času na svet, kot sad te zveze: tačas se jej je pokazal pravi
doktor Kaves.
“Jaz te zdaj ne poznam! Beračice ne maram, sosebno grdé ne!” To so bile
zadnje besede, ki je je ž njo govoril. Ta skušnja je bila pač podučilna,
ali draga moja mati bi bila skoro življenje dala za njo. Morda bi bilo
bolje!
Ko je ozdravela na vročinski bolezni, pokazala se je druga bolezen,
blaznost. Razum in zdravje na duhu se jej je za nekaj časa povrnilo, ko
sem se jaz rodil. Pa ne dolgo potem in zopet se je je lotilo. In vse
njeno življenje se je menjávalo zdravje in blaznost.
Pač je imela dokaze sklenjenega zakona z doktorjem Kavesom v roci. Pa
tožiti ga ne bi bila hotela, — ljubila ga je še zdaj, nevredneža; in ko
bi ga bila hotela tožiti, ne bi bilo več mogoče, zakaj Kaves se je kaj
tacega bal in šel iz dežele tačas, ko je moja mati pri tujih ljudeh in na
pol mrtva ležala. Kam je šel, ni nihče vedel.
Od kraja je stanovala moja mati v mestu. Kmalu pak je sprevidela, da v
mestu njeno malo premoženje ne bi dolgo trpelo. Preselila se je z menoj
na kmete. Sorodnik, ki je bil namesto nje podedoval Strugovo grajščino,
ponujal jej je svojo pomoč. Pa ničesa ni hotela vzeti.
Jaz sem jej bil edino veselje. Brez mene ni bila nikjer, ni delala
ničesa. Le enkrat se spominjam, ko je bila zopet temna senca prevzela jej
um in pamet, in sem jaz deček štirih let jokaje gledal čuden njen obraz
ter poslušal nenavadne nekaj divje besede svoje ljube matere in si v
smrtnem strahu nisem tega mogel razložiti: tačas se spominjam, da me je
pehnila od sebe in djala: “Proč ti si njegov!” Pa koj v tistem hipu se
jej je um povrnil, stisnila me je k sebi in djala: “Ni res, moj, moj!” Ko
bi sto let živel, tega ne bi mogel pozabiti.
Ko sem nekoliko odrasel, učila me je brati in pisati sama. Sicer pa mi
je vedno pripovedovala, da bom študiral, da bom učen mož. Meni to ni
dopadalo. Raji sem letal okrog po hosti in polji, nego sedel pri bukvah.
Sicer pa je mati moja nevedé jemala mi veselje do učenja in mi cepila
kali tacega brezpridnega življenja, kakor sem ga res imel. To pa je
bilo posebno tačas, ko se jej je bolezen vračevala in mi je, ne vedé
kaj govori, pravila vse, kar sem jaz tebi povedal in še več, vse bolj
na tenko. Tako sem se, da-si vem, da mati ni nikdar tega hotela, navdal
sovraštva do tistega moža, ki mi je življenje dal, ki je pa materi tako
neusmiljeno srečo podrl in pokopal. Že kot mlad fantè sem si ga želel
dobiti, da bi tako ravnal ž njim, kakor je on z materjo. Le z nevoljo in
da bi matere ne žalil, molil sem zvečer ž njo vred “za časno in večno
srečo očetovo.”
Kolikor je bila moja mati starša, toliko bolj poredkoma jo je obiskovala
bolezen. Zadnje leto sem jo še le potem spoznal, kedar jo je razumnost
zapustila, da je postala zgovorneja in mi pravila o mojem očetu, kterega
sicer ni v misel jemala.
“Ti boš učen, ko on!” — govorila mi je ob tacih prilikah. — “Ti boš znal
govoriti, še sladkeje ko on! — Legati in goljufati se boš naučil in,
o! — še zavdajati, strupe poznavati, vsega se boš naučil, ko tvoj oče.
— Pa ne smeš skušati, kar boš znal, greh je to! On je greh storil! —
grehov veliko. Ti boš drugačen, ne boš podoben očetu. On ni imel srca ni
ljubezni!”
Tako mi je govorila. Meni se je šola pristudila. Mislil sem, da so vsi
učeni tistemu enaki, ki ga mati _oče_ imenuje.
Štirnajst let sem bil star, ko me pošlje v mesto, da bi v šolo hodil. Od
nje sem se bil precej naučil, tako da bi bil lehko izhajal.
Svoje premoženje je posodila moja mati kmetu, pri kterem sva stanovala
in živela. Tačas je bilo že še toliko, da bi se bil jaz lehko nekaj let
vzdržal. Za pozneje, ko bi bil stareji pak je imela mati namen, poprositi
svojega sorodnika za pomoč, ktero jej je bil pred nekaj leti ponujal.
Toda ni je bilo treba.
Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene slovo vzela naročevaje mi,
naj bom priden in odšla od mene, ko sem jaz sprevidel, da sem preveč nje
navajen, kakor da bi se mogel tujim ljudem privaditi. Komaj je bilo en
teden, že sem bil na potu domú — ali ker pravega doma nisem imel, bolj
prav — k svoji materi. Našel sem, da je ona taka ko jaz, da je jokala
noč in dan za menoj. Vesela me je bila, ko sem prišel in karala me je ob
enem. Prosila me je, naj grem nazaj in videlo se je, kako rada bi imela,
da bi ostal pri njej.
Naredila sva, da bom še eno leto odložil šolo, da se bom pridno učil od
nje vsega, kar je mogoče, prihodnje leto pak bom šel za stalno in za
gotovo nazaj v mesto.
Ali tega prihodnjega leta ni doživela. Jaz sem mislil, da jo bom zmerom
imel. Ah! ko bi jo _še enkrat_, le enkrat videl na tej zemlji, po kolenih
bi šel do konca svetá!”
Do sem je Mrtinek mirno pravil, le včasi se mu je poznalo, da mu spomin
te ali one reči čutila zbuja, ktera težko kroti. Tù pak je na enkrat
obmolknil, nekaj časa ni trenil z nobeno gubo na obrazu, potem pa mu je
debela solza pritekla iz očesa in zjokal se je kakor otrok.
Tudi Lovre je bil ginjen. Domislil se je svojih roditeljev in vprašanje
mu je prišlo: Ali si ti tako spoštoval svojo mater, kakor ta spoštuje
njen _spomin_? Koliko globokejo nežnejo čut ima ta človek, kterega bi bil
marsikak izobraženec zaničljivo kakor siroveža po strani pogledal in
obsodil, da blažega čutila, kakor je imajo živali, niti zmožen ni!
“Še tisto zimo je moja mati nevarno zbolela — pravil je Mrtinek dalje. —
Predno sem vedel ali je mogoče ali ne, videl sem jo mrtvo ležati. In ko
bi z neba na zemljo padel, bil sem sam, brez sorodnikov, brez prijateljev!
Na smrtni postelji mi je izročila svoja pisma in spričala. Ž njimi mi je
rekla poiskati in skazati se svojemu očetu, tvojemu stricu. Kedar boš v
veliki sili, poišči ga, tako mi je naročala, povedi mu, da ga prosim, naj
tebi popravi, kar je meni hudega storil; povedi mu tudi, da mu iz srca
odpustim.
Tega poslednjega mu nisem nikdar povedal. Prosim tedaj tebe, moj
bratranec! — pa morda te je sram, da te tako imenujem?”
Kvas ni mogel odgovoriti. Podal mu je roko, ktero je Mrtinek smehljaje
se prijel in stisnil, rekoč: “Bratranec! ko si pred precej veliko dnevi
vprvič prišel v ta kraj, prorokoval sem ti, da me boš pomnil. Tačas sem
to drugače mislil, zakaj čeravno sem mislil, da si mi morda po njem
nekaj v rodu, nisem vedel, da si bratranec moj, in kar je še več vredno,
bratranec dobrega srca. Pozabil pa nisem, kaj sem obljubil. Pa kaj sem
te že hotel prositi? Že vem! Povedi mu ti, da mu je moja mati na smrtni
postelji odpustila, povedi precej zdaj, ko mu boš pisma izročal, ktera
sem ti dal.”
“Gospod Piškáv je tvoj oče?” — vpraša strmé Kvas.
“In tvoj stric! — Piškáv se imenuje. Menda mu je bilo ime Kaves zoperno
in prekrstil se je, kar se je tukaj naselil.
Ker sem ti že toliko povedal moram do kraja povedati.
Po materini smrti bi bil imel jaz v mesto oditi zopet v šolo. Ali ni mi
bilo mar naučiti se kaj več. Umrl bi bil najraji, zakaj nisem vedel,
ali imam kaj opraviti na tem svetu ali nimam. Le ena misel mi je vedno
in vedno prihajala, namreč ko bi _njega_ dobil, ki je mojo mater tako
ponižal in prevaral, in storil, da je meni zamrla zgodaj prezgodaj, kako
bi ga hotel pestiti, kako bi mu hotel hudo vest zbujati! To je zoper
natoro, zakaj oče je oče, pa jaz sem imel svojo strast in ustrezal sem
jej!
Kmalu sem videl, da me ljudjé težko gledajo, pri kterih sem bil.
Zapazivši to nisem prašal, koliko imam še materinega denarja dobiti ali
kaj druzega, temuč navezal sem culo ter sem šel. Kam grem, tega nisem
vedel. Tako se začne moje desetobratovanje.
Ti boš morda vprašal, kako je to, da sem ravno ljudsko vero na desete
brate na svojo korist obrnil in brez posla živel.
To vprašanje sem si dostikrat sam postavil, zakaj sem tako začel, pa sam
ne vem, če znam pravi odgovor ali ne. Od začetka sem hodil od kraja do
kraja. Jesti sem povsod dobil, da še prosil nisem; več nisem potreboval.
Moja mati je včasi norela, kakor sem ti pravil, tudi že tačas, ko še jaz
nisem bil na svet prišel. Kmalu po njeni smrti, ko sem začel tako čudno
živeti, čutil sem včasi tudi jaz, da sem njen sin. Včasi mi je čudno
vrelo in kipelo po glavi; imel sem tačas nagnjenje do burne veselosti
in sem govoril, da dostikrat skoro nisem vedel kaj. Tako so ljudjé sami
začeli ugibati, da sem deseti brat. Meni je nekako dopadalo in navadil
sem se.
V poslednjem času, kar me ti poznaš, in že tudi pred precej dolgo, nisem
več čutil tistega vretja v glavi. Vse, kar si videl ti na meni, bila je
navada. Dostikrat je bila moja veselost samo odeja. Tukaj v srcu sem jaz
drugače čutil in mislil.
Ta pisma sem nosil s seboj, kakor spomin svoje matere. Očeta iskati mi ni
bilo mar. Da sem ga našel, to se je prav naključilo. To je bilo tako:
V ta kraj sem prav rad zahajal, ker so mi bili ljudjé po volji. Ta gospod
Piškáv se je bil naselil že pred nekaj leti. Večkrat sem ga ogledoval,
da nisem vedel zakaj. Nekega popoldne sem na jarku sedel pri hosti in
sem prebiral razna pisma, ki je je mati od doktorja Kavesa imela. Mimo
mene je on prišel, in da-si ne ogovarja nikogar sicer, zdelo se mu je
menda čudno, da tak človek _bere_, ko sem jaz. Vpraša me, kaj imam, in
ker mi je bilo ravno po nevedoma neko pismo padlo na tla, pobere ga in ga
pogleda. Bilo je pismo doktorjevo moji materi, ko še nista bila poročena.
Ne vem, kako je to, vsacemu druzemu človeku bi bil list iz rok izpulil,
njemu ga nisem. Komaj je popir pogledal, spremetale so ga barve, čudno me
je pogledal in vprašal:
Kje si to dobil, človek?!
Zakaj tako vpraša, zakaj je prebledel? mislil sem in na enkrat se mi je
posvetilo; zdelo se mi je, da je meni majheno podoben, nihče ni vedel
kdo, niti kaj je! Nihče drugi ne more biti! In rekel sem:
Doktor Kaves, dajte pismo nazaj!
Kako veš ti moje — —?
Ime? — O to je lehko! Kako ne bi sin Majdalene Strugove vedel imena
tistega moža, ki ga je v življenje spravil! — djal sem jaz.
Tako sem njega spoznal in on mene. Od tistega časa sem mu bil kakor slaba
vest. Zbadal sem ga, kjer sem ga dobil. Gluh sem se naredil za vse, kar
me je on prosil. Spoznal sem, da to ni prav, pa drugače sem mislil, da ne
morem delati.
Še menj je bilo prav, da sem njegovega sina Marijana sovražil, ki ga ima
menda iz kacega druzega zakona. Zató me je Bog kaznoval sinoči.”
Dalje deseti brat ni mogel govoriti. Zakašljal je in kri mu je šla skozi
usta. Lovre mu je pomagal, da se je vsedel.
“Le pojdi, bratranec! — Rad bi bil zdaj sam. — Po duhovna bom poslal,
da poravnam posvetnosti! — Reci mojemu očetu, naj pride k meni! —
Pozvedi, če sem Marijana zelo poškodoval. — Bog ne daj! — V jezi in brez
premisleka se je zgodilo!”
Lovre mu obljubi, da bo vse opravil, zdravnika poslal in popoldne zopet
prišel. Potem odide.
Devetnajsto poglavje.
Vi bi boljše _briti_
Kakor pak soditi
Znali,
Mali
_Briči!_ hudiči!
_A. Kančnik._
Kerjavelj je ves ta čas v veži sedel in nekov star koš zapletal z
vitrami. Kesal se je, kesal kolikor se je mogel, da je tačas, ko je hišo
delal, tako hentano debela hrastova vrata naredil, da se iz hiše venkaj
nobena besedica ne sliši. Zakaj da se v hiši testament dela, tega je bil
Kerjavelj tako zvesto prepričan, kakor da bo enkrat v nebesa prišel, kjer
bomo samo dobro jedli in pili, če je to naš Kerjavelj pravo vedel. In
volján je bil ob tej uri svetemu Petru obljubo storiti, da se bode tam
gori v večnem zveličanji pol dne postil, da bi bil le zdaj slišal, komu
misli Mrtinek Spak tiste tolarje in dvajsetice izročiti, ki je nekje ima
zakopane in vragu v shrambo dane. Trikrat se mu je vitra utrgala, tako z
jezo jo je nategoval, ko je videl, da se ne da ničesa slišati.
Začel je tedaj mož misliti, s čim bi se Kvasu, kedar pride iz hiše, tako
prikupil, da bi zvedel, kako je testament narejen. Dolgo je prevdarjal,
kaj bi mu dal. Na zadnje jo je menda pogodil, zakaj vrgel je koš od sebe
in vesel mencal roko ob roko, klobuk nazaj pomeknil in usta razvlekel,
kakor da bi se mu zdéhalo.
Kvas je prišel iz hiše.
“Počakite, počakite!” — vpil je Kerjavelj nad-nj, “Jaz vam bom eno
latovico tacega kislega mleka posnel, kot kraški sir. Kozje je res, pa
če se ena skorja prosenega kruha va-nj zadrobi, naredi se taka jed, da
nikdar tega. In ko boste vi to jedli, bodeva se nekaj pogovorila.”
Kvasa ni bilo volja ukvarjati se s šemo, zató ni odgovoril ničesa in šel.
“Ti bleda voda ti!” — godrnja Kerjavelj — “ti srobot iz grmovja ti,
dolgohlača ti! — Meni, da je cesar ali pa še kralj, če mu tisti suknjeni
répec doli visi! Le molči, Bog ti bo eno priložil okoli ušes in še rad
boš žrl kozje mleko. Pa tačas ti ga ne bom dal, ne! Naj bom pet let v
vicah zato gorel, če ti ga bom dal!”
Lovre Kvas tega rohnenja ni slišal, nekoliko ker je bil že predaleč
nekoliko, ker je Kerjavelj govoril bolj za svoja ušesa kot za ktera druga.
Solnce je bilo že visoko na nebu, ko je Lovre koračil domu. Vedel je, da
so ga med tem na Slemenicah pogrešili. Vprašanju, kje se je tako dolgo
mudil, ni se bilo nikakor mogoče ogniti. Če naravnost povem, da sem bil
pri desetem bratu tako dolgo, bode se jim pač čudno zdelo — mislil si
je. Vsega povedati ni smel. Izmisliti se kaj verjetnega, bilo je težavno
in sitno.
Ko bi bil pisma, ktera mu je Mrtinek izročil, precej nesel gospodu
Piškávu, kterega je zdaj poznal, zamudil bi se bil še dalje. Zató je
sklenil najprvo iti na Slemenice in pozneje priliko dobiti, da se
Mrtinkovega naročila iznebi.
Pustimo svojega junaka, naj premišlja, kar je danes slišal in videl
ter poglejmo drugam, kako se zbirajo oblačice nad reveževo glavo, ki v
zdanjem trenotku menj misli, kakor kedaj, da ga kaka nevarnost čaka.