Ali kakor se je videlo, ni se možu posebno mudilo domu, ker na svojem
poti je večkrat zašepétal malo v stran, zdaj pa zdaj na jarek padel in
se na prvo na vse štiri potem na dve zopet po konci skobácal in vedno
govoril. Naposled se je vstopil na grič in začel v dolino peti:
“Je huda zver, ko sam hudír
Ta žena moja, stara para,
Ne dá pezdir mirú nikír,
Me vara ven in ven in kara.
Rodovine sem dobre, poštenega očeta” — govoril je stric Dolef sam med
seboj na dalje. — “Pa tudi nisem bil nikoli tako neumen, ko drugi ljudjé
ter nisem vtikal vratú babjemu vragu — —”
Rekši se ob ježo spotakne in pade. Ker je svet na onem mestu skoraj
še bolj visel, ko kje drugej, bilo je nevarno za strica, da se ne bi
strkljali v dolino. Ali Dolef je bil mož, ki je znal vince piti in
nositi, tudi če ga je bilo nekaj odveč po stari hvalni navadi. Kakor je
tedaj mož, plemenitega očeta sin, zapazil, da je v tej postelji glava
veliko bliže osredku matere zemlje nego nogé, poprijel se je vrlo za
brinjev grmiček in po nekterih težavah se je tako zasukal okoli brina,
da po natornih postavah ni več kri v glavo silila in da je brez vse
skrbi lehko položil jo na krtino. Objemši še z drugo roko brin pel je s
slabotnim glasom:
“Bo prišla grenka smrt,
Hramček bo zaprt,
Glažek dján na stran,
Jaz bom pa zakopán.
Dira la la la lóm.”
Potem se čez nekaj časa zopet na vse štiri postavi in ko stezo dotiplje,
opomore si, večkrat zastonj poskušaje, na noge. “Bodemo zlezli domú. Pa
še jutri. Dva bokala sem dolžan. — Nič nisem dolžan, Obrščak po pravici
delaj, ne pripisuj, saj smo kristijanje; midva oba! Petra si ven vrgel,
in si ga! kaj ti je tel? — Le prepira ne, tepeža ne! Potrpimo; vino je
Bog dal, mi smo pa otroci njegovi, žganje smo pa sami napravili, če mi ne
pa drugi; — saj
Vinska trta
Nima grla
Da bi sama
Vince žrla.
kaj boste vi? pijte pa molčite. Ne veste druzega, kakor kar druzim ljudem
iz ust pričakate. Jaz pa sem že drugačne pivce poznal. I ko bi tebe
vragúlja prinesla, ti moj prijatelj Fric! Prec ga imava kupo in popela bi
tisto, kako se že poje, čakaj:
Gaudeamus igitur
Juvenes dum sumus...
Ne znam. —”
Med tem samogovorom je bil Dolef prišel do tjekaj, ker je Marijan ležal.
“Aha, tu je tudi eden, ki ne sme vina videti. Revež, jaz sem se tudi
včasi tako nalezel, da nisem imel stopinje, zdaj pa —” Dolef se spotakne
in pade tikoma k ležečemu. “Hoj hoj! brate moj, vstaniva!”
Zdajci zapazi, da je namišljeni pijanec — Marijan ter da je krvav po
glavi. Znano je, da kaj čisto naglega in nenavadnega človeka strézova iz
najhuje pijanosti, kakor postavim strah. Dolfa pa, sicer miroljubnega
in dobrotnega moža, ni nobena reč utegnila bolj prestrašiti kakor kri in
smrt.
“Kaj še! Marijan ubit! Kdo je to storil za križanega boga!”
Pretipavši ga bolj na tanko, zapazil je stari stric, da mladenču še žila
bije, da pa ima glavo prebito. Klical ga je, cukal in z rosó močil po
čelu, pa ni se ganil.
Zarija se je v vzhodu jela žariti, ko si je Dolef jenjal prizadevati in
začel premišljati, kam bi šel po ljudi. Odločil se je naposled na Polesek
in dirjal je, kar so ga mogle noge nositi.
Težko je stari Dolef sklical Krivca in Krivčevko iz postelje, da jima je
mogel povedati, kaj se je zgodilo, kaj je videl. Kakor je pa oskrbnikova
ženica slišala strašno poročilo, da mladi gospod pol mrtev v rebri leži,
bilo je toliko vpitja po gradiču Polesku, da se moral tudi stari gospod
zbuditi.
“Kaj bo, kaj bo! O sveta Barbara, pomagalka na poslednjo uro, mati božja,
pribežališče grešnikov, kaj bo!” vpila je majka Krivčevka in roke lomila.
“Nikar ne kriči ko beraške klešče, grča babja! kaj bi tantigoval, ko ne
pomaga nič, povedi, kaj je početi,” pravi njen mož, ki je nekaj časa
kakor panj stal.
“Ti grdoba grda!” — zmerjala je baba in debele solze brisala. — “Saj
pravim, ti nimaš nič srca; trd kamen imaš v prsih; ko bi kaj srca imel,
jokal bi se, če samo mene vidiš jokati, nikar pak, ko je naš lepi,
mladi, dobri gospodič ubit. Oh rane krvave! kaj bo za našo službo, če je
mrtev ali če še le bo!”
“Baba, tebe je Bog oče vstvaril, ko je ravno pri slabi volji bil ali pa
že truden; če te sam bognasvaruj ni napravil.”
“Drugokrat se prepirajta, zdaj gospoda pokličita vsaj, da bomo šli
pogledat in da ga domu prinesemo,” pravi Dolef.
V tem hipu se vrata odpró in gospod Piškáv stopi z nabranim čelom, svečo
v roci, razoglav in v dolgi hali iz tancega črnega platna. Ostro pogleda
zbrano trojico ter pravi osorno: “Kaj to pomeni! Oba bom segnal iz hiše.
Jaz nočem nikacega krika.”
Po teh besedah se obrne na vratih in hoče oditi.
“O milostljivi gospod, ko bi vedeli, kaj — —” začela je Krivčevka, pa
stari jej jezno besedo prestriže: “Nič nočem vedeti, molči!”
Zdajci popade Krivčevko sveta jezica, razkačena postopi za njim in prime
za vrata.
“Črna živina ste vi in moj mož. Kaj ste vi oče, ko vaš sin umira zunaj na
polji, vi pa pravite, da moram molčati, da vam še povedati ne smem.”
Samo dve besedi je stari slišal: sin umira — in bilo je dovolj. Barvo je
sprevrgel, obledel ko zid, sveča mu je padla iz rok.
“Kaj praviš? Sin moj! Kje je Marijan!”
Na to hlastno prašanje pa Krivčevka ni bila pri volji brž odgovoriti,
kakor je gospod v svojem smrtnem strahu hotel, ampak mislila mu je še to
in ono očitati, ker menila je, zdaj-le je urica. Pa stric Dolef jej je
skazo storil in v treh besedah vse povedal.
Tacega ni še nikdar nihče starega gospoda na Polesku videl, kakoršen je
bil v tem hipu. Nekaj časa je stal ko okamnel, in srpó gledal zdaj tega
zdaj tega. Pa koj je z roko sive lase s čela posnel in kakor ne bi mogel
več po svoji navadi človeštva in človeškega čuta zatajevati, postal je
naenkrat ves beséden, hitro in z neko skrbljivostjo zapovedal, kaj naj
se zgodi in vsled tega so kmalu potem koračili vsi trije gospod Piškáv,
Dolef in Krivec prek polja.
Botra Krivčevka pak je jokala in tulila okoli Poleska, da je bilo strah.
Popolnoma z uma bi se bila pa rada dela, ko so proti dnevu prinesli
Marijana v ruho zavitega in popolnoma v nezavesti.
Lehko si je misliti, da je botra Krivčevka kakor poštena katoličanka
najprvo gospodu nasvetovala, naj pošlje po duhovnega gospoda, da pride
s sv. poslednjim oljem in obhajilom. A stari gospod jej je tako z ostro
besedo prepovedal živega človeka v hišo klicati, da si ni upala nobene
več ziniti. Tudi o zdravniku ni hotel ničesa slišati, temuč spiral je
rano sam, in sam obvezoval sinovo glavo, in sicer se je pri tej reči
tako izvedeno obnašal, da je Krivčevka možu pozneje dopovedovala, trije
gospodje Venclji ga ne bi bili tako obvezali. In ko je videla, da se ni
skoro nič odmeknil od sinove postelje ampak vedno pazil na vsak dihljej,
tipal kako žila bije, in koliko ima glava vročine, pritegnila je sama
sebi, da ima vendar še nekaj očetovskega srca, dá, več srca kot njen
mož, ki se še jokati noče, kedar ona veka. Ko bi le še enmajhno za
njegovo dušico skrbel in ga dal previditi, pa bi človek tel kakov očenaš
moliti za-nj, mislila je. Večkrat jo je skušnjava obhajala, da bi kar
sama in natihoma šla po fajmoštra, da bi ranjenca vsaj izpovedal ali bala
se je, da bi po svoji nepokorščini službe ne izgubila, zató je jokaje se
obljubo naredila, da bode opuščenje svoje svete dolžnosti kakor glavni
greh pri prvi spovedi povedala.
Šestnajsto poglavje.
Bolan leži, milo ječi.
_Narodna pesem._
Stric Dolef je koj potem, ko je Polesek zapustil, začutil vsakdanjo
potrebo, namreč da ne bi bilo napačno, malo zaspati. In ker mož ni bil
vajen odrekati svojemu telesu, česar mu je lehko privoščil, vlegel se je
doma pred lopo na voz in je spal vse jutro do trdega dne. Tako ni utegnil
Slemeničanom zgodaj praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.
Lovre je bil zarana vstal in je po svoji navadi sedel na klopi pod
grajskim orehom. Včerajšnje skrbi so mu bile nekaj z nemar prešle, tako
da se je prav z veseljem in pridom pečal s svojo knjigo.
Zdajci je zaslišal krevsanje nerodne stopinje po peščenem potu proti
gradu in obrnivši se, videl je znano podobo Kerjavljevo, ki je naravnost
proti njemu sopihal.
“Ali ste vi tisti, ki zna gosposke otroke učiti, in ki ga za Kvasa
kregajo?” vpraša Kerjavelj vstopivši se predenj.
“Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,” odgovori Lovre in se zasmeje. To
pak Kerjavlju ni bilo po godi in djal je:
“Slišite me vi, zakaj se mi rigate in smejete. Jaz sem bil na vojski, na
morski vojski, pa se mi niso smijali, to vam povem. In pri fajmoštru sem
bil, pa se mi niso smijali, glejte! samo enkrat so se mi smijali, pa so
bili še tačas bolj neumen mož, ko jaz, če ravno znajo točo ustaviti. To
je bilo tačas — da boste tudi vi to reč vedeli in se je naučili — tačas
ko smo za velikonočno spoved hodili na izpraševanje iz nauka krščanskega.
Pa so mislili gospod, da me bodo prav vjeli in me vprašajo: Kerjavelj,
pravijo, koliko je bogov? — Nič več ko eden, pravim jaz. Kaj nisem dobro
povedal?”
“Prav dobro.”
“Nu” — pripoveduje Kerjavelj dalje — “potlej malo tobaka v nos natlačijo
in se s tisto majolkasto ruto obrišejo in me še vprašajo: Kerjavelj,
pravijo, kje pa je Bog? — Jaz pravim: Povsod. Oni me sprašajo: Tedaj,
pravijo, če je povsod, ali je tudi v tvoji hiši. — Tudi, pravim. — Ali je
v tvojem hlevu. — Tudi. — Ali je v tvoji kleti, vprašajo; jaz pa pravim:
gospod, ne bodite hudi nad-me, v moji kleti ni Boga; nobenega Boga ne
najdete v moji kleti, če ga tudi z užgano trsko iščete; in hudiča ne
najdete v njej, če prav mrtvaške bukve v roko primete. Tako sem jim bil
povedal in malo so šobo napeli in djali: Kerjavelj, pravijo, Kerjavelj,
zakaj ni Boga v tvoji kleti, poprej si prav povedal, da je povsod, zakaj
bi ga v tvoji kleti ne bilo. Jaz pravim: Zato ni Boga v moji kleti, ker
nobene nimam. Tačas so se mi smijali.”
“Zato ker si jim dobro povedal.”
“Kaj ne da! Pa skorej bi bil pozabil, da me je deseti brat Mrtinek po vas
poslal,” pravi Kerjavelj.
“Kaj bi mi pa rad?” vpraša Lovre.
“Veste kaj bo najbrž? Mrtinek je zbolel, leži, pri kraji je ko buča v
zelniku, peté bo stegnil. Testament mu boste zapisali, jaz menim!”
Ker je Kerjavelj to čudno novico tako malomarno pravil, kakor bi bila
vsako uro slišati, ni mu Kvas za prvega verjel. Ali Kerjavlja je to zopet
vjezilo in rotil se je na svojo mater in svojo morsko vojaščino, da
resnico govori. Tudi je bilo vse Kvasovo odpovedavanje, da ne more in ne
utegne od doma, da naj koga druzega poišče, zastonj, kajti Kerjavelj je
djal, da ne sme o Mrtinkovi bolezni živi duši nič povedati, razen njemu.
Do ure, ob kteri se je slemeniška družina k zajutrku spravljala, bilo je
še precej časa in pot do Kerjavljeve koče ne ravno dolga. Zato se je
Kvas naposled napotil s svojim tovaršem proti Obrhku.
“Veste kaj vam pravim” — djal je medpotoma Kerjavelj — “jaz sem mož; to
so tudi po svetu vedeli in vedó. Zakaj sem bil pa pomorski vojščak? To
vas vprašam. Stara ciganka, Bog jej daj špeha in masla, bila je pri meni
že pred dolgo leti in povedala mi je za tako srečo, da bom, predno sveti
božič pride v deželo, nekaj podedoval. Morda je letošnji božič v mislih
imela. Kaj menite vi, ki ste učen fant, kakor so se pri Obrščaku o vas
menili, ali bi se ne dalo tako narediti, da bi jaz za desetim bratom
kako stvarco dobil. On ima nekaj srebernih kebrov, vi boste pa testament
pisali, če jaz prav mislim. Postavite v pisanje take besede in pokrižajte
je, da bom jaz tudi kaj dobil. Sosebno tiste črevlje bi rad, ki je ima;
saj vidite, da bom na zimo bos. In Obrščaku sem trinajst krajcarjev
dolga naredil, te bi rad plačal, zakaj če dolg na oni svet nesem, ko bi
se primerilo, da bi umrl, ne bom večnega zveličanja dosegel. Pa še eno
kozo bi si tudi rad kupil, ko bi denar imel. In kamižolo imam raztrgano,
glejte komolec mi jo je preril; Brzetov Tonek pak ima eno na prodaj.
Kaj ko bi se kaj denarja dobilo? Naredite vi otovrej testament, saj ne
maram ravno zastonj, ene krajcarje vam bi htel vreči za molk in poštenje.
Nekaj bo vem da Mrtinek sam rekel vpisati, če ga opomnite, nekaj pa sami
priznamovajte.”
“Kaj meniš, da bi bilo to prav, ko bi se tako naredilo?”
“Oj kako ste neumni! tako govorite, da ni ne za na ramo ne za na voz,
prav tako mislite in govorite, kakor bi po temi hodil in sence iskal! Le
poslušajte me: jaz imam dve kozi, eno mlado, eno staro — Dimko in Marogo.
Če Marogi pokladam, dam jej mrve in slame, kaj ne? Nu, če ona zbolí in
umrje, — sveti Luka volovske podobe je varuj! — kaj bo v jaslih pustila
in komu? Senó bo pustila in slamo, kaj ne? Pa komu? Meni ne, ki sem jej
ga dal in ki sem gospodar njen, zakaj jaz tega ne jem; ampak Dimki bo
pustila, ki ž njo pri enih klinih privezana stoji. Ali ne bo tako, ka-li?
Kaj pravite?”
“To bo morda vse tako, Kerjavelj! Ti že umeš, kakove so kozje postave,
jaz ne. Ali povedi mi najprvo to, kaj je desetemu bratu, kakovo bolezen
ima?” pravi Lovre.
“Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v Mrtinkov testament
zaznamovali. Saj vem da znate, če le hočete; zakaj ljudjé govoré takisto,
da ste črno šolo študirali in še hudobo znate zagovarjati. Zastonj ne bo,
če mi dobro storite. Ali bom enkrat za žganje dal, da ga bova pila, ali
vam bom kake tri tolste polhe prinesel za večerjo — še ne veste kako so
dobri in vžitni v krompirji kuhani —, ali bom pa en poln svinjski pisker
smolnjaka za kola mazati prinesel v grad, dobrega oljnatega, da se bo
vlekel od kuhavnice ko dežni curek.”
“Le tiho bodi, Kerjavelj, vsega tega ne boš nosil.”
“Kaj!” — zadere se možanec — “kaj misli kdo, da ne morem ali da lažem.
Vse, kar jaz rečem, je tako res, kakor bi pribil in privezal s klinom in
s trto. Le stojte, da vam povem eno, potlej boste spoznali, če sem jaz
resničen mož ali je kdo drugi.”
“Že vem, da si pravi mož, le povedi, kar sem te vprašal, kako bolezen ima
Mrtinek,” pravi Lovre.
“Čákite no, saj ne gorí voda in obesil se ni nihče, to moram razpovedati,
kar sem začel. Jaz sem resničen mož. Na svete Lucije dan so Hrvatje
prešičev gnali — ono leto je bilo, ko se je Izvirnikova črešnja podrla,
votla je bila in suha in stara kakor naša vas. Pa so je gnali po poti
in tepli po ščetinah in en grd kosorep črn pes jim je poganjal. Tisti
kosorepi pes poganja, laja in leta okoli takistih prešičev kakor sama
božjast. Jaz pa gledam in ogledujem tisto živo žival. Kar ti jo en prešič
od krdela ubere čez njive in dirjiha gori za mojo hišo in proti hosti.
Jaz ves vesel mislim, Bog ti daj zdravje prasè, ti boš v hosto ubežalo,
Hrvatje bogme te bodo pustili in jaz te bom našel in jedel. Ali tisti
pes kosorepec letí za prešičem in ga grozno grize in ustavlja. Bil je že
klek, kmalu ga prižene nazaj pa bil je ves krvav in raztrgan od pesjih
zob. Komaj je hodil. Jaz postopim in pravim Hrvatom: Možjé! pravim,
vi svinjski prekupci, pravim, ta žival bo crknila, predno na semenj
pridete, in bo! Dajte jo meni za dar božji. Srečo boste imeli, pravim,
kamor boste prišli. Pa mi ga niso hoteli dati. Kar me jeza popade in
pravim jim: Šleve hrvaške, skoporitci, šemeži, svinje ženete gori, svinje
boste gnali doli, prodali ne boste nič, zato ker ste nevoščljivi. In kaj
se je zgodilo? Jaz sem tisti večer molil na čast sv. Lucije in ona je
Hrvatom tako naredila, da sem jaz resnico govoril. Prekupci niso skoro
nič prodali na semnji. Drugi dan sem videl, da so več gnali nazaj ko _tri
polovice_ tistih prešičev.”
“Ali bi tudi zdaj sv. Lucijo prosil, da bi meni škodo naredila?”
“Ne mara da bi jo hotel poprositi. Ona me ima rada, to sem že tačas pri
tistih prešičih videl.”
“Te molitve te bom odrešil, zakaj nobenega testamenta ne bom delal, če je
prav Mrtinek res bolan kakor praviš,” pravi Lovre.
To je Kerjavlju upanje malo potrlo. Prizadeval si je po svoji najbolji
moči Kvasa prepričati, da ni na to ni na óno stran ne bi bilo napačno, ko
bi se kaj tacega napravilo, kar je on želel. Ko je pa videl, da mu noče
ničesa obljubiti, obmolknil je in se jezno držal.
Tako sta prišla do Kerjavljeve hiše, ktero hočemo bralcu natančneje
pred oči postaviti, nekaj zarad tega, ker je enacih človeških stanovanj
že poredkoma najti po Slovenskem, nekaj pa, ker smo te vere, da se je
naš Kerjavelj, vsem njegovim slabostim in pomanjkljivostim vprek, vsaj
kteremu izmed bralcev toliko prikupil, da bo potrpljivo bral, kje in v
kakovem je stanoval. Kerjavljeva hiša je njegovega lastnega dela, tedaj
jej ne moremo zameriti, če ni po nobenem pravilu stavljena. Ko se je bil
ta mož za trdno namenil stanovanje za-se napraviti, ni se najprvo vsedel
in mislil, kak črtež bi si naredil, po kterem bi potlej skladal, temuč
vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, prevezal te s vprečnjaki, na
vsacem koncu brano vtvoril in vrh vsega sleme obesil; vse to je delal,
ne da bi bil vedel, kaj bo iz tega postalo ali hlev ali hiša ali oboje.
Kakor vsak, ki dom dela, želel je Kerjavelj, da bi hitro izdelal, pa
hotel je tudi, da bi bilo dobro. Za lepoto mu že ni bilo toliko, več za
gorkoto. Začel je med tramovi pokončnjaki zidati ali bolj prav prostor
zadelavati. Pa da-si se je ilovnati zid precej hitro vzdigoval od tal,
zdelo se mu je vendar vse to dolgočasno, zató je naložil v zid panjev,
golí, okornih skal in vsega. Zató še zdaj, ko Kerjavlja več ni, niso
stene gladke. Streha je bila sicer le ena pa mnogovrstna, kajti Kerjavelj
je pokril nekoliko s slamo, nekoliko z mahom, nekoliko z deskami ali
z pezdirjem, po vrhu pak je imel naloženo kamenje in stara kolesna
platišča, da mu ne bi sapa strehe trgala. Ker Kerjavelj ni bil nobene
kamenite vloge v zemljo postavil, poobesila se je bila njegova hiša tako
na zapadno stran svetá, da je Lovre stopivši skozi duri malo mislil, ali
si je človek tu življenja v svesti ali ne.
Še bolj čudno je bilo to stanovanje od znotraj, kajti bilo je tukaj vse
v enem, hlev, izba, kuhinjska shramba in klet. V enem kotu ste bili
privezani dve kozi, v drugem je bilo natovorjeno dokaj črnih piskrov
krompirja, koškov za smolo in druge ropotije. Tam v poslednjem kotu pak
je na slami ležal Mrtinek Spak.
Sedemnajsto poglavje.
Tje v kamro, tje v kamro
Že sije prebeli dan,
Pomenek, pogovor
Še ni dokončan.
_Narodna pesem._
Ko je deseti brat začutil, da je Kerjavelj s Kvasom v hišo stopil, obrnil
se je od stene. Videlo se je, da mu vsako gibanje veliko težave in
bolečine dela. Lovre je obstrmel, ko je videl, kako zeló se je Mrtinek
od sinoči spremenil. Z rujavega lica je bila kri zginila in vseh tistih
značajnih prog ni bilo po obrazu.
“Ali ste prišli? Prav je, da ste prišli. Kerjavelj! primekni gospodu
tisti panj, naj se vsede,” pravi deseti brat.
Lovre je zapazil, da se Mrtinku ni samo način govorjenja sploh (poprej ga
je, kakor skora vse ljudi, tikal) temuč tudi glas spremenil.
“Kerjavelj! idi ven, midva imava svoje pomenke,” pravi Mrtin na dalje.
Da-si ne posebno rad, pobral se je hišni gospodar Kerjavelj vendar iz
hiše, poprej pak je pol skrivaj namežikal Kvasu in djal: “Kaj sem pravil,
da bo testament!”
“Mrtin,” reče Lovre, “jaz vidim, da si zeló bolán; pošlji po zdravnika.
Če ti kaj manjka, nič ne skrbi, bode se že dobilo. Zdravje je draga reč,
pa nikdar predraga.”
“Za take ljudí ko ste vi, za-me ne! Meni noben zdravnik ne pomaga. Moje
ure so se stekle.”
“Te misli ne smeš imeti. Ti si nisi dal sam življenja, tedaj nisi
gospodar svoj in ne veš, doklej imaš živeti. Kaj ne da privoliš, da
pošljem po Venclja. Na Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,” pravi Lovre.
“Če povem, da imam svinec v sebi, mislim da boš tiho — prosim ne zameri,
da te tičem in govorim kakor v dnevih svoje neumnosti. Jaz že vem, zakaj
te tičem.”
“Svinec?” vprašal je Lovre.
“Cel strel! pa ne vprašaj dalje, odgovora ne boš dobil. Kar sem steknil,
to je zasluženo. Rad grem gori k svoji materi. Upam, da mi bo Bog
milostljiv,” pravi Mrtinek.
“Ali bi ti ne bilo veliko tolažbe, ko bi po duhovnika poslal?”
“To bom že oskrbel,” pravi Mrtinek. — “Tebe bom pa nekaj druzega prosil.
Veliko ljudi je, ki so me radi videli in marsikoga sem tudi jaz rad imel,
zaupal pa nisem nikomur. Tebe bi bil lehko sovražil zavoljo tvojega
imena in rodú, ki me na nekoga domišlja. Toda ko sem te vprvič videl,
spoznal sem te, da nisi še drugemu svetu podoben, vzlasti pa enemu
človeku ne, ki ti je v rodu, kterega sem pa jaz sovražil žive dni, Bog mi
odpusti ta greh! Zató sem te rad imel in zató sem te prosil, da si prišel
zdaj k meni, ko mi je treba človeka, kteremu moram nekaj zaupati. Ali
smem tebi?”
“Če ti jaz morem kaj storiti, storim ti z veseljem. Vendar če imaš kaj
posebnega povedati, premisli, komu poveš. Jaz sem ti še skoro na pol
tujec.”
“To ni res! Ti si med dvema eden, ki ni verjel, da sem jaz to, kar sem
bil na videz. Eden je vedel, ti si pa mislil. Rad bi šel s svetá, da bi
to med vama ostalo. — Posezi tù v zglavje!”
Lovre poseže v zglavje in dobí nekaj v ruto zavitih, listin. Mrtinek se
stegne in je vzame v roke, nekoliko razvije, oko se mu zasveti in poljubi
je: “Prijatelj! samo ena duša je bila na širocem svetu, ki je mene
ljubila, kakor bolj ne more, in to je bila — moja mati. Ona je te črke
pisala. Smrt imajo v sebi, zakaj enega človeka lehko pogubé. In vendar je
je pisala ljubezen, ljubezen do sina!”
Pri teh besedah desetega brata je Lovre videl, da se mu je solza utrnila
z očesa.
“Ali tvoja mati še živi?” vpraša Mrtinek.
“Še,” odgovori Lovre.
“Kaj pa oče?”
“Tudi oče še živé.”
“Ali pa ti ljubiš tudi svojega očeta?” pravi deseti brat. — “Da gotovo
ga ljubiš. Srečen človek si, zakaj nobena reč ne žge in ne peče bolj
človeka, kakor če ima očeta in ga mora sovražiti.”
“Mrtin! ti si zelo bolan, nikar svojega zdravja še bolj ne kvari s tem,
da si enake reči domišljaš,” djal je Lovre.
“Domišljaš? Vprašam te, prijatelj, ali si je treba _domišljati_, če je
človek vse življenje take misli in skušnje imel. Ti boš djal, da tacega
ni, pa pogledi ga, ki pred teboj leži in videl boš tacega človeka. — Zdi
se mi, da sem ti več povedal, kakor sem bil namenjen. Tukaj vzemi to
pisanje in nesi ga na Polesek. Tam poišči starega gospodarja in daj mu
vse to. Reci mu, da sem ga pred svojo smrtjo prosil, naj mi odpusti. Tam
gori bom ž _njo vred_ — tako mu povedi — prosil Boga, da mu bo tudi on
odpustil. Pa zarotim te na tvoje poštenje in na ljubezen do matere, ktera
te je rodila in te s trudom, skrbjó in potrpljivostjo odgojila, pomni,
da ne pokažeš te reči živemu človeku, razun njemu. Tudi sam je ne smeš
pogledati.”
Lovre je mislil že šop spraviti, ko se je Mrtinek še v drugo stegnil in
rekel: “Daj, še enkrat daj edini žalostni spomin moje matere. Kedar sem
imel to-le v roci, spomnil sem se nje, kako je na smrtni postelji slovo
od mene jemala z jokom in težkim srcem. Tačas sem zaprisegel, da se bom
maščeval. Da se nisem zahvaliti se imam samo njej, njenemu dobremu srcu.
Deseti brat bi bil lehko premožen mož, ali zarad nje ni hotel biti, ki je
v revščini in nadlogi živela.”
Vse, kar je Lovre danes slišal in videl, vse to se mu je tako čudno in
posebno zdelo, da vsega ni mogel razmotati. Pač že prej ni veroval, da
bi bil Mrtinek v istini deseti brat z vsemi lastnostmi, ktere mu je
kakor tacemu ljudstvo prisojalo in ktere si je sam tako dobro prisvojal.
Ali zraven vsega tega ni nikdar mislil, da bi bil ta človek kaj več
kakor bistroglav in lokáv mož, ki je znal morda nekaj iz samopridnosti
ali pa iz posebnega veselja vlastito in čudovito živeti ter radoverne
ljudi varati. Da-si bi mu bilo ta ali uni prigodek, kedajšnje Mrtinkovo
govorjenje in vedenje lehko misel zbudilo, ktere se je ta dan prepričal,
vendar ni prišel do tega, bodi-si da mu ni bilo mar ali pa da je z
lastnimi rečmí imel prevdarka dovolj. Nehoté mu je tedaj vstala človeštvu
sploh znana slabost zvedavosti in pozabljivši, da je deseti brat bolan,
djal je: “Mrtinek! do danes te nisem poznal na tanko. Iz tega pak, kar
si zdaj govoril, posnamem, da si drugačno življenje preživel, kakor sem
jaz mislil. Za vse to te ne vprašam, že veš, zakaj si reč zakrival. Samo
to bi rad vedel, ali ti je resnica, kar si prej djal, da bi namreč mene
lehko sovražil zarad mojega imena in rodú.”
“Ti si Kvas” — odgovorí Mrtinek — “Kvas se pa lehko spremení v besedo
Kaves. Ti si iz kraja doma, kjer je neki Kaves doma.”
“Na imenu in domu pač ni nič ležeče, Mrtinek!”
“Vem da ne, prijatelj, vem da ne, če je človek pošten in dober, ostane
pošten in časti vreden, naj ima kazno ali nekazno ime. Po imenu in po
licu jaz ne sodim ljudi. Pa to pravijo ljudjé, da na lesniki jabelko ne
zraste.”
“Po tem tacem ti je kdo iz moje rodovine kaj žalega storil?”
“Meni ne, meni ne!” odgovorí deseti brat ter na enkrat nekaj bolj resen
postane. Lovre je mislil, da mu njegovo vpraševanje ni ljubo, zató je
obmolknil. Ko tudi Mrtinek nekaj trenutkov ne reče nobene besede, vstane
Kvas in pravi: “To pisanje bom že izročil, kakor želiš, ne skrbi. Sicer
pa bo prišel zdravnik k tebi, če dovoliš ali ne dovoliš.”
Mrtin je med tem v okajeni leseni strop gledal in ni poslušal, kaj pravi
Lovre. Še le ko je ta mislil oditi, poklical ga je nazaj in djal: “Vsedi
se na panj nazaj!”