je obema misli nekaj zasuknilo. Marička je danes sprevidela — zakaj ne
bi naravnost povedali — da jej je bilo začelo nekaj prav skrivaj globoko
doli v mladem srčicu tleti, česar gotovo ona prva ne bi bila živi duši
razkrila. Ob pravem času pak jo je ozdravilo spoznanje, da je zaželena
reč za-njo nedosegljiva, ker se ne bliža njej ampak prijateljici. Hotelo
se je sicer v mladi, _človeški_ krvi deklici nekaj tacega kakor zavist
vzdigovati, toda bila je preblazega srcá, zmagala je boljša stran in
privoščila je namišljeno srečo prijateljici prav srčno.
Manica pa je sreče v tem hipu prav malo čutila. Danes je govorila z
Marijanom. Kako neprijazno jej je mladenič, kteremu ni nikdar ljubezni
obetala, očital nezvestobo! In kako sirovo se je rotil nad Lovretom proti
njej; kake priimke je dajal _njemu_, ki je bil po Maničinem prepričanji
kot človek toliko bolji, toliko viši od njega. In vse to ga je morala
poslušati samo zato, ker je — Bog vedi kako — vedel skrivnost, ktero bi
bila rada še nekaj časa skrivala. Prosila ga je za Boga, naj vsaj molči,
naj bode toliko blagodušen, in naj ne vnesreči nje in Lovreta. Pač je
Marijanu prišla solza v oko, ali ta solza je bila bolj znamenje jeze in
žalosti, da ga ljubljena deklica ne mara, da njega zaničuje in ljubi
človeka, ki jej celó lastnega domovja ne more ponuditi. Rotil se je, da
ga iz hiše spravi in — sama ni vedela kaj še! Bala se je zdaj, da bode
že danes očetu vse razodel in kdo se bode po tem tacem čudil, da je
govorica med deklicama vedno zastajala.
Prišli ste bili do lipe na travniku in se vsedli na klop.
“Manica,” — djala je zdravnikova hči — “jaz te imam malo okregati. Ti
me nimaš čisto nič rada. Glej tako si žalostna, da se mi smiliš, če te
pogledam, in še ne poveš mi, kaj ti je. Dolgo sem čakala, zdaj pa ko
vidim, da nečeš sama povedati, moram jaz začeti. Naravnost ti povem, meni
ni nobene sile, ali ko bi bila na tvojem mestu, zdi se mi, da bi bila
popolnoma srečna.”
“Ali se res tako malo znam premagovati, da že vsak vidi in vé!” djala je
Manica.
“Ti! To bi me pa vendar lehko razžalilo in tako bi ti zamerila, da me ne
bi nikdar več bilo k vam, ko bi le mogla. Kaj vsak vé, če jaz vem? Povej
mi naravnost, kaj ne, da imaš rada gospoda učenika in ne Marijana, kakor
ljudjé pravijo?”
Za odgovor se Manica nasloni prijateljici na ramo in šepeče: “Marička, če
že veš, prosim te, nikar ne pravi nikomur, tudi svojemu očetu ne. Jaz bi
bila povedala tebi, ko bi bila le komu. Mislila sem, da vem jaz sama in
on. Pa vse se je menda proti meni zagovorilo. Da bi le sama _ti_ vedela
in nihče drugi, kako vesela bi bila, ko bi imela razun njega še enega
človeka moje enakosti, postavim tebe, ljuba moja, da bi govorili o moji
sreči. Ali zdaj vé že nekdo, ki bi eden najzadnjih imel vedeti.”
Marički je bilo to vse še nekako novo. Zarudela je v lice in se veselo
nasmehnila. “Ti, Manica,” — pravi — “ali se mora o tacih rečéh tako
_žalostno_ govoriti. Jaz bi pa plesala in vesela bila na tvojem mestu.
Naj počnó drugi, kar hočejo, naj vedó, kar hočejo! Če te kdo praša, saj
ni da bi mu morala povedati, poženi ga in reci, kaj ti mar. Kako me more
kdo siliti, da bi povedala, kaj mi je v srcu, če nečem.”
“Ti ne veš — —”
“Nič, nič! Že vem, če hočeš, molčala bom tako ko ta kamen, še sama si
ne bom upala vedeti. Da bi očetu to pravila, to še mogoče ni, in komu
druzemu ne bi mogla kaj tacega govoriti. Skoro sem tako neumna, da bi me
bilo sram, in ko bi morala, res ne vém, kako bi govorila. Samo tebi bi
lehko povedala, da, tebi pa naši gospodinji Lizi. — Kaj meniš, kako sem
jaz zvedela?”
“Ali ti je Lovre sam povedal?”
“O ne, on ne pové nič. Sosebno danes je bil tako molčeč, da se mi je
včasi čudno zdelo. Glej, zakaj mi nisi popred povedala, da bi mu ne bila
toliko prizadela, ko bi bila vedela, da mu le ti po glavi greš. Pa vendar
sem ga pripela tako, da mi je moral obljubiti, da pride ón teden enkrat
k nam. Tačas mu bom pa malo ponagajala s teboj, če smem. On mi ni nič
povedal, ali prav na zadnje sem ga sama spregledala, kaj je prav za prav.
— Pa popred si rekla, da o tem nekdo vé, ki bi ne imel vedeti. Kdo je
to?”
“Marijan!” pravi Manica.
“No, prava reč! To ni vse nič. Jaz ne vem, zakaj bi se zató žalostila. Če
ga ne maraš, pa ga ne maraš, kaj ti more?”
“Veliko žalosti mi lehko stori. On je prav svoj človek, včasi se pokaže,
kakor bi imel nekaj dobrega srca in zató sem ga jaz rada imela, da-si
bi ga ljubiti nikdar ne bila mogla; včasi je pa zopet trmast in ves
predrugačen. Danes je nalašč prilike iskal, da sva govorila. Morala sem
čudna očitanja slišati od njega, ki mu nisem nikdar nič obetala. Bil
je ves divji in rotil se je, da hoče Lovreta spraviti iz naše hiše,
predno bo en teden, rekši da bo očetu povedal vse. Jaz sem mu naravnost
povedala, da ga zdaj res ne ljubim, pa vsaj spoštujem, če pa to stori,
bodem ga zaničevala. Da, na zadnje sem ga za Boga prosila, naj bo tiho,
pa obljubiti mi ni hotel in sama si videla lehko, da me je pustil samo in
je šel. Kakošna imena je Lovretu dajal, tega ti ne morem praviti, vsaka
beseda pa me je globoko in ostro zbodla.”
“Kaj pa je, če očetu pové, saj mu ne bodo verjeli, prej da tebe prašajo.
Ti pa lehko rečeš, da ni nič, saj taka majhna laž — —”
“To ni tako, ljuba moja! Slišala sem ondan pogovor med materjo in očetom
in vem, da že sami malo slutijo. Bog vé, kako so na to misel prišli.
Prav lehko bodo verjeli, sosebno če jim Marijan pové. On je nekdaj
razgovor med nama slišal, za gotovo vé in jaz mu tudi nisem mogla tajiti.
— Sicer bi pa tudi ne mogla legati, zlasti svojim staršem ne.”
“E saj ne bo povedal. Jaz ga nikdar več ne pogledam, če to stori.”
“Menila sem včasi, da moj oče drugače mislijo o tacih rečéh. Zdaj pa
vem, da bo moral, če zvedó, Lovre našo hišo zapustiti. Jaz bi ga pa ne
mogla pozabiti in nesrečna bi bila, prav nesrečna. Včasi sem si več moči
zaupala, zdaj pa, ko mi nekaj pravi, da — —” Manica ni mogla izgovoriti.
Solze so jej prišle v oči, objela je prijateljico in tiho jokala.
Znano je, da so ženske mehkejega čuta, in da ni posebno težko pripraviti
je do grenke kapljice, ki, znamenje veselja ali še raje — žalosti, izvira
iz zrcala človeškega srca, iz očesa. Zató tudi Marička, vidé prijateljico
jokati, ni mogla dolgo zadrževati solzice na trepalnici.
Obé deklici ste sedeli potem precej časa tiho, le zdaj pa zdaj je Marička
kaj prašala, da bi govorico na druge reči napeljala, toda tudi njej se je
videlo, da besedí zmanjkuje.
Manica je v misli zadolbena zrla proti oblakom, ki so se trgali in vlekli
proti gozdu. Visoko gori nad deklicama je nesel kragulj pišče, v vasi
uplenjeno, svojim mladičem.
“Ali vidiš kragulja?” vpraša Manica.
“In pišče! Uboga živalca, kako vpije, ko bo moralo umreti,” odgovorí
prijateljica.
“Če žival kaj misli, gotovo se temu piščetu zdaj zdi, kakor da bi ž njim
vred bilo vsega sveta konec.”
“Kako ti taka čudna misel v glavo pride?”
“Res je morda čudna, pa ravno ta me je potolažila nekako v tem hipu.
Mislim si, če mora že ta živalca tako gorjé dočakati, kakor je smrt v
mladosti, zakaj bi potem druga božja stvar ne nosila svojega bremena. Bog
je pravičen, razdelil je gorjé med vse svoje stvarjenje. Zató se tudi jaz
ne smem braniti, če mi pride kaj, česar bi se rada ognila.”
“Lepo te prosim, ne govori tako čudno! Kako te more tolažiti, če vidiš še
drugej gorje, kakor ti praviš. Meni se pa živalca prav smili. Na zadnje
bi bila ti vesela, ko bi še jaz imela nesrečo.”
“Vesela ne, ali ravno ker te rada imam, pozabila bi sebe — —”
“Beži, beži, kaj bove o tacih rečéh govorili, saj hvala Bogu do zdaj ni
niti tebi niti meni sile nobene. Le iz glave si izbij take reči. Jaz
pravim, da bo Marijan vendar toliko moški, da ne bo ničesa govoril in
drugo se bo počasi vse na dobro obrnilo. Če ga imaš rada, gospoda Kvasa,
moraš misliti, da si srečna. Vredna si ti njega in on tebe.”
Med tem je bil kragulj s svojim plenom, ki je bil deklicama nove snovi za
kratek razgovor dal, preplul poljano in se vsedel sredi gozda na visoko
smreko.
Pol streljaja daleč je stal Lovre na stališču, ktero so mu bili lovci
odločili. Puško je nerodno in malomarno imel ob sebi naslonjeno in ne da
bi bil pazil po gošči in potih, kod pride zverjad, zrl je v tla. Tovarši
njegovi so se bili razkropili daleč okrog, bil je sam. Da mu je bilo za
lov vsega sveta danes malo mar, razume se lehko, kajti ravno prej mu je
na strani Marijan nekako jezen rekel, naj ga drevi vrh Skal na koncu
gozda počaka. Kaj mu je imel povedati, to mu ni bilo čisto neznano. Rad
bi bil nekaj dal, da mu ne bi bilo treba sniti se ž njim; na drugi strani
pak si je zopet mislil, da nikakor ne bi bilo moško, ko ne bi besede
dopolnil, da mu je skoro dolžen nekega odgovora, opravičenja.
Zdelo se mu je, da že predolgo tukaj stoji — zastonj in po nepotrebnem.
Rad bi bil popred še z Manico govoril, predno z Marijanom, zato ga je
vleklo, da bi bil svoje mesto popustil in domú šel. Ali zopet ni vedel,
kako bi se izgovoril potem, če ga vprašajo, zakaj ni druzih počakal. Ni
bilo torej druzega kakor ostati na odločenem stališču.
Frfetanje kraguljevo v njegovem obližji ga je predramilo. Nehoté je
vzdignil puško in strelil. Kragulj je sfrfolel po vejah na tla.
Drugi lovci so čuli strel in kmalo je slišal Lovre od več strani klicaje,
ki so se mu bližali.
“Ali je morto!” vpil je gospod stotnik, ki je prvi pripehal iz gošče. Z
druge strani so prilomastili gospod Benjamin, Vencelj in Marijan.
“Samo kragulja sem ubil,” odgovorí Lovre, ki je zdaj še le sprevidel,
da ni prav storil, ker je lovce premotil, da so menili, da je divjo kozo
streljal.
“Zakaj niste pustili vraga pri miru?” pravi gospodar. — “Psi bi bili vsak
čas na pravi sled prišli in imeli bi bili morda kaj več domú nesti, kakor
tega tiča.”
“Nič ne dé” — odgovorí zdravnik Vencelj, ki se je bil menda že tudi
naveličal zastonj stati. — “Tvoji psi niso vredni, da jim jesti daješ.
Zmerom so okoli človeka, samo na sledu ne.”
“Ali nas je pa oni človek osleparil?” pravi stotnik.
“Preneumen je zato!” reče Vencelj.
“Saj so nekteri tudi za lov preneumni, bolj ko za druge reči,” pravi
Marijan in po strani nekako zaničljivo pogleda Lovreta.
Poslednjega je kri zalila, hotel je tudi pikro odgovoriti, pa v tem hipu
je počila puška precej visoko vrh hriba.
“To je Zmuznè!” reče Vencelj.
“Slepa kura najprva zrno vjame,” pristavi stotnik.
Ne dolgo potem prisopiha Zmuznè preplašen in krvavega lica puško za seboj
vlekoč.
“Tukaj náte vraga namalanega — nikdar nisem streljal, nikdar ne bom,”
pravi šolmošter jezen ter vrže puško ob tla.
“Kaj vam je, da ste krvavi po licu?” vpraša ga Benjamin.
“Divja koza ga je brcnila,” pravi Marijan, smejé se.
“Da bi bila tebe in tvoj jezik!” — odgovorí šolmošter in hoče oditi.
“Počakajte no, nate, pa se obrišite in povejte, kaj in kako ste
streljali.”
“Kakor sem druge videl, kar živim! Ali udarila me je puška s kopitom, da
me bolj bolí kakor zver, če sem jo ravno v bedra zadel.”
“Kaj ste kozo videli?”
“To je da, če sem jo streljal, prav od blizo. Dve ste bili, eno sem tako,
da ne pojde deset stopinj z mesta. Ko bi me le tako ne bolelo!”
“Morda sem vam dal tako puško, da je bila že nabita in je strel v cevi
zarujavel, vi ste pa še v drugič natlačili. Sicer moje puške ne udarjajo.
Pa se vam bo že zacelilo, zmijete se pa bo dobro, zdaj pojmo gledat. Če
je žival obstreljena, psom pokažemo sled in pred večerom bomo obé imeli.
Ali veste, da ste dve?”
“Dobro sem ju videl, kakor vas zdaj-le vidim, gospod grajščak,” djal je
šolmošter Zmuznè in si lice brisal.
Našli so res krvave slede in nekaj odstreljene dlake. Koj potem so
izvohali psi v gošči onemoglo zver. Bil je mladič. Sklepali so možjé, da
bi se lehko tudi še druga dobila. Toda psi so bili danes tako leni, da so
vedno sled izgubljali. Tedaj se cela tovaršija z enim plenom napoti domú,
ker se je že večer bližal.
Marijan ni hotel iti na Slemenice nazaj. Djal je, da hoče še po hosti
pregledati. Predno pa je družbo popustil, ozrl se je proti Lovretu in mu
djal tiho: “Drevi, ko solnce zajde, pridi vrh Skal.”
Lovre pomigne. Vsi odidejo. Solnce je bilo že precej nizko. Lovre je
tedaj začel misliti medpotoma, da pač ni vredno hoditi domú in kmalo
zopet isto pot nazaj.
“Gospodje, jaz bi skoro tudi še veselje imel v hosti ostati. Morda ravno
mene sreča čaka” djal je.
“Kakor vam je ljubo” — odgovori gospodar — “če ostanete bosta z Marijanom
vsaj dva, vama bode krajši čas. Drevi pa se podvizajte o pravem času domú
in še Marijana pripeljite.”
“Pa varujte se prepirov!” zašepta Vencelj in zamežika.
Lovre ga debelo pogleda. Ali kaj vé ali sluti? Ni mogoče, to je menda
govoril brez misli.
Krene jo berž, ko pride lovcem izpred oči proti Skalam. Tu je bilo
veliko porobje med vasjó in hosto. Proti zahodu je viselo strmo pečevje,
preraseno z leščevjem in trnjem, proti vzhodu pak je bila tjekaj do
meje peščena zemlja, po kteri je redko med brinjem in kotanjami rasla
starikova resa.
Tik roba se vleže Lovre na tla, prislonivši svojo nenabito puško ob
kamen. Ravno se je mesec, velik in bled, vzdigaval v vzhodu. Bolj
sentimentalen zaljubljenec, kakor je bil Lovre Kvas, bil bi gotovo glasen
monolog na-nj govoril in ubogi svetilnici na nebu dajal oči, sluh in
pamet, pozabivši, da luno pač malo skrbi za nas črve, ki lazimo po tej
zemlji in menimo da presegamo vesoljnost! Kvasu pa je bila luna zdaj malo
mar. Imel je druge reči v glavi.
Da-si je skoro želel, da Marijana ne bi bilo lesem, vendar ga je težko
čakal, ker si ni mogel misliti, kako se bosta pogovorila, sosebno na
tako samotnem kraji. Enkrat mu je misel prišla, da bi se morda hotel
bíti ž njim. Ali ta misel se mu je zdela preneumna. Moral bi biti ta
Marijan bolj romantičnega duha, da bi mu kaj enacega na um prišlo. Ko bi
bil vedel, da je mladenič veliko tistih romanov bral, ktere Cervantes
v Don Kišotu šiba, zdelo bi se mu bilo še mogoče, a tako mu še zaupal
ni, da bi vedel, kaj je tista nespametna sodba, ki jej svet _dvoboj_
pravi. Zastavil si je tudi prašanje, kako bi ravnal, ko bi se mu res kaj
tacega pripetilo. Čutil je, da bi bil hudoben duh v njem skoro pripraven.
Ali pamet, sodnica za dilemo _da_ ali _ne_, razločila je naravnost za
poslednje. Naj bi tako ali tako reč iztekla, _ona_ in svet bi bila za-nj
izgubljena. In vendar je njo še le spoznal, svet se mu je še le odpiral,
kako bi ga mogel izgubiti z lehko prej, predno je izpraznil namenjeno mu
kupo — bodi-si sladkega veselja ali bridke toge. — Ko se je tacih misli
zavedel, moral se je glasno zasmejati. Ob enem pak je čutil, da se ga
je nekdo s palico njegove noge doteknil. Bil je deseti brat. “No, no!
Pečena mačka! Tako vesel? Pa tukaj? kaj si znašel morda, da so gori v
le-tej réti (kaže na luno) tudi neumni zaljubljenci in to te je tako
razveselilo, da se ti je pečica potresla?”
“Nič tacega nisem znašel, Mrtin! Kje si pa bil? kako da tod domú hodiš?”
“Ti prijatelj, vprašal bi te jaz lehko, kje je moj dom? Poprašal bi te
tudi lehko, kaj tukaj delaš. Ali vsega tega nočem, ker sem vesel, da sem
te enkrat slišal, kako se smeješ. Prav je tako, vesel mora človek biti
in poskočen. Zató te rajši vidim, da si enkrat vesel, kakor da bi tri
zime snega ne bilo in čevljev ne treba. Sicer imaš vedno navado, da delaš
obraz na kislo, kakor tisti ubožni oče, ki zadnjo plesnjevo skorjo med
svoje tri paglavce razdeli, sam pa luknjo tobaka pokadí, da si kruleči
želodec utolaži. Pa to ni prav; človek naj se včasi kislo drži, kakor
za praznik, postavim, kedar nima kaj bolj poštenega delati, ko ta svet
premišljati in njegove madeže.”
Nastajala je tema. Vsakčas je moral Marijan priti. Zató je Lovre mislil,
kako bi Mrtina z lepo odpravil.
“Lehko noč, Mrtinek, če greš spat. Jutri kaj pridi,” pravi.
“Je! kure in otroci se zdaj že zarijó, pošten človek pa ne mara za dve
tri ure, če se pri dobrem možu pomudi. Kaj ne moreva tu kakove razdreti,
ki se bo nama modra zdela. Zakaj če se midva hočeva z oči v oči malo
pohvaliti, lehko rečeva, da sva dva moža, kakoršnih matere ne pobirajo za
plotovi, in vodé tacih ne prinesó, ampak pravi materi ste naji rodili.
Še bo šel včasi dež, predno se bosta dva enaka zlegla in zvalila na dan.
Ni vsaka ženica otovrej.”
“Pojdi tedaj v grad, če ne greš še spat. Tam je lepa druščina, doboš
lehko pijače!”
Mrtinek se čudno nasmehne. Spoznal je bil, da bi ga prijatelj Kvas rad
odpravil. Videlo se je, da je hotel nekaj prašati pa spremislil se je,
in rekel samo: “Pijače bo deseti brat med gospodo dobil? Da, ko bi bil
kdo drugi, dobil bi je. Ali zdaj mu najrajši dadé, — kakor ribniškim
povabljencem, ko se je Urh Prekánjeni z Marjéto Režájlo ženil, — tepkovca
in pisker lesnikovca. Drugod pa še zavdávice za-nj nimajo. Bog te obvaruj
in naj se ti o sami ljubici sanja.”
Rekši odide, komaj pa se toliko za grmovje zavije, da ga ni mogel Kvas
več videti, postoji in čaka.
Petnajsto poglavje.
Zrela hruška sama pade.
_Národni pregovor._
Mrtinek ni dolgo stal na svoji preži, ko je zagledal, da nekdo dohaja.
Kdor ne bi bil imel tako ostrih in dobrih očí, kakor on, ne bi bil
spoznal Marijana, kajti bilo je precej mračno in vedno ga je zakrivalo
grmičje.
“Kaj imata pač ta dva tukaj opraviti” godrnja deseti brat ter se naglo
zavije navzdol in potem počez. Pripognjen in tiho prileze prek kamenja
blizo do mesta, kjer sta bila mladenča. Kvas je bil vstal in stal
Marijanu nasproti.
“Jaz bi samo enega človeka na svetu vedel, kteremu bi zdaj precej
odgovoril na tako vprašanje” slišal je Mrtinek Kvasa govoriti.
“No, bom pa še jaz ob kratkem govoril” — pravi Marijan. — “Če se v
štirnajstih dneh, ne, v enem tednu ne odpraviš z lepo od tod za vselej,
povedal bom to ljudém, ki jim je mar, da se Manica ne obesi na berača, ki
je vzeti ne more. In če to nič ne pomaga, doboš od mene kroglo v glavo,
in ko bi ne vem kaj bilo.”
Da-si je imel Lovre na take besede vzroka dovolj, bet s cepom odbijati,
premagoval se je in djal mirno: “Marijan! jaz vam naravnost povem, da sem
vas imel bolj za blazega moža. Da mi nekove namene podtikate, kakor bi
jaz deklico samo začasno goljufal, ne morem vam zameriti. Želim, da bi me
bolj poznali, sicer — —”
“Sicer je vse hinavščina, prazne besede, kterim se je tudi ona dala
preslepiti. Povedal sem ti že, kar sem mislil. Jaz bi ti že drugače
pokazal, ko ne bi bilo zavoljo nje. V enem tednu.”
“Prosim vas, dajte mi besedo izgovoriti! — Žal mi je, da sem nedolžen
vzrok vaši nesreči, ali preverjen sem, da vi ne bi bili nič na boljem
ko bi mene ne bilo nikdar v ta kraj. Ko bi bil vedel, da ona vas ljubi,
veselil bi se bil z vami kakor prijatelj s prijateljem, in nikdar ne bi
bil poskušal ničesa zá-se in nikdar bi se ne bil tako spozabil, da bi
vam bil po namenjenem lastnem prizadevanji njeno ljubezen odtegnil ali
ukradel, kakor mi očitate.”
“Kaj je nisi, lažnjivec!”
“Menim, da mi morete malo laži skazati. — Verjemite mi ali ne verjemite,
od kraja, ko sem mislil, da je Manica vam namenjena in da tudi sama misli
na vas, zatiral sem vsako čut ljubezni. Zdaj pa, ko od nje same vem, da
vam ni nikoli ničesa obetala, imam tudi precej lehko vest.”
“Pa boš kmalo še lažo imel, ko boš culo navezal, in pobral se po svetu,
od koder te je vrag prinesel.”
“Gotovo laže kakor vi, Marijan, zakaj kar mi že tudi storite, druzega ne
boste na dobičku, kakor da si boste lehko očitali, da ste veliko pomogli,
v prezgodnjo nesrečo pripraviti človeka, ki vam ni druzega žalega storil,
kakor da vas je nekaj časa poznal. Lehko noč! Premislite to, kar sem vam
rekel, pa storite, kar hočete.”
“Prav je, da greš, ravno bi me skoro volja bila, zalučiti te čez kamenje,
da bi se nikdar ne pobral.”
“Pretepavat se nisem prišel,” pravi Lovre — “pa mislim tudi, da bi se
vam ne dal vsak kar tako za nič lučati po kamenji. Če hočete kaj tacega
skušati, treba vam bo koga druzega najeti, ne mene.” Rekši Lovre odide.
Svojo puško je bil na mestu ob kamen naslonjeno pozabil.
Marijan je še obsedel. Kvasova mirna beseda in to, da mu ni mogel na
marsikaj ničesa odgovoriti, razkačilo ga je še bolj.
“Ko bi je jaz nikoli ne imel, in ne iskal po očetovi želji, ta pritepeni
bukvar je tudi ne bo! Ko bi ga zlodej zdaj-le nazaj prinesel, da bi ga
malo potresel!”
In da bi svojo jezico, ktere zdaj nad Kvasom ni mogel ohladiti, poskusil
nad njegovo tu ostalo puško, prijel jo je srdito ter jo pet sežnjev daleč
po grmovji zagnal.
To delo so dopolnovale tri krepke in robate kletve. Tik pred seboj je
zdajci zaslišal preglasen poreden smeh desetega brata.
“Ti grešnik, grešnikov sin! kaj kolneš Boga in hudirja! Ali ne veš, da
preklinjavci ne bodo gledali nebeškega kraljestva?”
Po teh besedah se začne Mrtinek zopet krohotati. Ko bi bil ne vem kdo
Marijanovih prijateljev v tem trenutku k njemu prišel, bil bi ga z jezo
odgnal. Lehko se tedaj umé, kako je zavrelo v njem, ko je ravno ta človek
stopil predenj in še s tem zaničevalnim smehom. Bilo je že zdaj v drugoč,
da mu je v enacem trenotku pred oči prišel ta mož, kakor hudoben, nagajiv
duh.
“Ti pes! —” vpil je Marijan in zavzdignil kopito svoje puške.
“Nič pes, ne dlake ne od psa ne najdeš na moji kože, samo malo uboge
človeške kosti, ustvarjene iz tacega očeta, pa iz bolje matere kakor
ti. Bog, ti meni greh odpusti, da te imam tako rad, da ti ne morem
oglja zbirati na tvoji čepinji, kakor Salomon ali neki drugi modrijarh
pravi v svetem pismu. Nu, nu, le pusti tisto palico kovano le, že vidim
da je puška! Kaj praviš, prijatelj Narobe, mož Hudojezec, ali bo vzel
bognasvaruj tega Kvasa v pekel, ali ga bo peljal v zakonska nebesa z
grajščakovo hčerjo? Povedi, kaj meniš? Jaz pravim, da bo tako, kakor sem
na zadnje djal; tebi bo pa kaj odmečka vrgel. Ali bi ne bilo tako prav?
kaj?”
Za odgovor na neprilično šalo je dobil Mrtinek s puškinim kopitom po
kolenih, da je omahnil.
Ravno zdaj se je luna izza sivega oblaka pokazala in obsevala desetega
brata, ki je prav polagoma odkladal kamižolo, čevlje z rame, palico in
kučmo. “Fante! udari še enkrat, da bom vedel, da se nisi bil spozabil, ko
si me mahnil. Udari, če hočeš desetega brata poznati!”
“Ná hudič!” Rekši mahne Marijan srdito v drugoč.
Mrtinek uskoči novemu udarcu, pa v tem hipu drži Marijana z eno roko za
puško z eno za vrat. Mladeneč se je zvijal, da bi se oprostil berača,
pa zastonj, videl je, da ima Mrtin več moči, kakor bi je bil kdo v teh
koščenih presušenih udih pričakoval. Zdaj pa zdaj je Mrtinek svojega
nasprotnika vrlo pomekastil in smejaje se vedno govoril: “Vidiš, vidiš,
žaba! Tako se norosti iz neumnih, prevzetnih buč iztresajo. Ni pridno, če
človek meni, da vse ustrahuje.”
In ko je Marijan zopet jel srdito otepavati z rokami in nogami, zavihtil
ga je Mrtinek okrog sebe, zopet malo pomekastil in djal: “He, konjiček,
pohleven bodi in ponižen! Glej kako bi te lehko nek mož čez pečevje v
dolino zalučil, kakor si ti ravno prej nekomu obetal, ti zgaga ti! In
zalučil bi te kakor leščevo batino, da ne bi nobena tvojih koščic cela
ostala, ko ne bi bil po nesreči nekoga sin, kteri bi, to se ve, meni
najraje v testamentu bolezen za dedino zapisal. — Le počasi, kedar se mi
bo zdelo, pa te bom pustil. Ali se boš poboljšal? Bojim se, da si podoben
tistemu psu, ki je s svojim gospodarjem v cerkev romal, tam fajmoštrovo
pridigo poslušal, da je greh krasti, pa je iz cerkve šel naravnost krast.
Bomo videli.” Rekši ga pahne od sebe.
Srdit popade Marijan puško s tal in mahne s cevjó po Mrtinku, ki se pa z
isto urnostjo, ko pred, umakne.
“Tako! Čaki, podlasica nezbóljšljiva, jaz ti bom še druge muhe iz glavice
iztresel.”
Pa predno je utegnil deseti brat Marijana drugoč v svoje klešče dobiti,
odskočil je ta za tri korake in napel petelina pri puški.
“Eno stopinjo stóri proti meni, pa bom sprožil!” vpije srdit Marijan.
Mrtinek se zasmeje in v enem skoku je bil pri njem. Ali nerodno je puško
prijel, kajti v tem hipu se je sprožila. Mrtinek je imel kroglo v sebi;
vendar je bil še toliko v moči, da je svojemu nasprotniku iztrgal orožje
iz rok in ves divji loputnil ga s težkim kovanim kopitom po glavi tako,
da se je zvrnil z ubito čepinjo. Potem se tudi on ni mogel držati več po
konci, zgrudil se je na tla. Kri mu je tekla s curkom iz globoke rane pod
prsi. Z umazano ruto, ktero je iz nedrija izvlekel, zatlačil si jo je
toliko, da si je kri nekoliko ustavil, poprijel palico, čevlje, kamižolo
in kučmo ter se vzdignil. Počasi se je vlekel po stezi naprej.
Mesec je lepo svetil na nebu in obseval mladenča, ki je ležal na tleh
kakor mrtev. Tiho je bilo precej časa daleč okrog, le murni in drugi
mrčesi, ki so za grmovjem po toplem dnevi prišli na večerni hlad, žvrleli
so svojo enomerno nočno pesem in tam doli iz vasi se je slišalo lajanje
dveh psov, ki sta drug druzemu odgovarjala.
Čez kake dve uri je bilo slišati ohripelo petje posamnega glasa, ki je
počasi, pa vedno bliže prihajalo. Bil je to stric Dolef, ki je šel iz
krčme Obrščakove precej vinski domu po svoji navadi.