in ga s celo vrsto prašanj zamotil, da ni zapazil spremembe na dekličinem
obrazu. Rad ali nerad zapleten je bil Marijan kmalo v pogovor od zajcev
in lesjakov in celo šolmošter Zmuznè je ktero vmes zinil, dopovedovaje
gospodu stotniku, ki je marsikaj po svetu skusil, da boljega lovca ga ni,
kakor je Marijan. In kakor je bil ta naš mladi znanec vajen resnobneje
reči hitro obdelati, bil je tudi zdaj kmalo ves v govoru, pozabljivši
“deklice nezveste” in tekmeca in vseh očetov na svetu, razen starih
zajcev, o kterih je veliko pravil, kako mu jo je tukaj pa tukaj kteri
upeljal kožo in življenje.
Trinajsto poglavje.
Kaj mu je danes sreče tat?
Zamoril radost kakšen strup?
Al’ ga prevaril je kak up?
_M. Valjavec._
Pripovedovavec veče povesti bi se dal primerjati amerikanskemu volovskemu
vozniku, ki ima več voz zapreženih. Če poganja živino v pervem vozu,
zastaja mu ona v zadnjem in če se povrne k poslednjemu, zaide spredaj
rogata neubogljivost iz tira, tako da se revež sem ter tje tekaje ves
upeha in mu še ne gre vse po volji. Tako tudi pripovedovavcu zastane
marsikak prizor, ki bi utegnil vsaj za tistega zanimiv biti, ki se je po
izreji ali po lastnih načelih navzel lepe čednosti, ki jej v navadnem
življenji pravijo _natančnost_. Vemo sicer, da se s to krepostjo posebno
baha mogočen sosed nas Slovencev, terdé, da je nektere rečí še le on
do tal pregledal, do dna premislil. Mi Slovenci pa smo zopet pohlevni
možički, ko bi Pavliha še enkrat na svet prišel, djal bi morda še več;
zato se ne predrznemo svojemu sosedu te samoslave ometati, naj si je
včasi že tudi neljubeznjiv proti nam. Znano je, da so slabe, grešne
lastnosti nalezljive. Nasproti pa tudi ni niti Platon ni sveti cerkveni
očak Avguštin dokazal — vsaj kolikor je nam znano — da ne bi tudi
dobre lastnosti, tedaj čednosti in kreposti take navade imele, da bi
prehajale od enega na druzega človeka; temuč človek ima celo tako malo
originalnega na sebi, da vse svoje djanje in nehanje tako obrača kakor
druge vidi. Po tem bi mi sklepali — ne bomo se pa rotili, da je ta naša
logika prava, da je že tudi med Slovenci kaj tacih natančnežev.
Ti pošteni ljudjé bi nas utegnili tedaj pocukati in reči: “Ti, izobražen
gospodar mora po stari dobri navadi seznaniti tujca z novimi gosti, ki
je vpelje v svojo hišo. Kako je tedaj to, da se nahajajo v tvoji povesti
ljudje in še celo mlada deklica, hči tistega zdravnika, o kteri ne vemo
še več, kakor da je na svetu.”
Ko bi se kaj tacega primerilo, in sosebno od mlajših bralcov se bojimo
enakega ometa, ne vemo druzega boljega izgovora, kakor da rečemo: pisavec
ni od Boga tiste potrebne lastnosti prejel, da bi bil ob enem istem
času na vseh krajih. Ako to osebo spremlja, mora ono z nimar spustiti;
poseganje _nazaj_ pa je morda temu ali onemu prijatelju rednega in
pravilnega napredovanja nevšečno. Upati je pa morda oproščenja, če tu
popravimo zamudo, kakor se ravno da, namreč da predočimo čestitemu bralcu
nove goste po njihovi podobi in po značaji.
Vencljeva hči, ki je sedela pri obedu zraven Kvasa in starega gospoda
Grašiča, bila je deklica kacih devetnajst let. Bila je v primeri z Manico
majhne postave, vendar kar se zrasti tiče, ne bi jej bil tudi zaviden
sodnik mogel nobene nepravilnosti očitati. Malo drobni okrogli obraz
z živim očesom je bil zrcalo vedno veselega srca, kakor je tudi neka
gibčnost in lehkota v vsem njenem obnašanji oznanjala veselo mlado kri,
ki svet in ljudí sodi in pozna le od medene plati. Njen oče, gospod
Vencelj, kakor v svojem poklicu tako v vseh rečéh praktičen mož, izredil
jo je bil po napačnem načelu, da ženska ne sme več vedeti, nego kolikor
ravno potrebuje kot dobra gospodinja in da zna v omikani družbi vsaj
tako govoriti, da se jej ne more ničesa očitati. Sicer pa je skrbel za
njo, kakor za svoje oko in nekteri pravijo, da mož ni bil nikdar bolj
pri dobri volji, kakor tačas, kedar je kdo njegovo ljubljenko pošteno
pohvalil. Ob taki priliki mu je včasi — sosebno če je kaj pil popred —
beseda ušla, da bo srečen, kdor jo bo imel, da je pa tudi ne bo vsak, ne
ta ne oni, v zakon dobil.
Gospod Grašič je nekdaj cesarja služil in je bil tako srečen, da je do
stotnika prišel. V sloveči bitvi pri Lipsiji mu je bil palec na levi roci
odstreljen. Tedaj je imel gospod stotnik tudi veliko srečo, da je svojega
glavarja Koloreda, generala kranjskega polka Reus-Plauen francoske sablje
ubranil, in ta sam po sebi prav majhen prigodek si je mož v toliko čast
štel, da so njegovi znanci morali poslušati nekterokrat to staro novico,
ponovljeno od prve do zadnje pike. Po obrazu soditi stotnik ne bi bil
imel veliko čez petdeset let; ali sam je trdil, da mu jih ne manjka
veliko do sedemdeset in gotovo je sam najbolje vedel. Samo to, da je še
vedno z mladimi deklicami najrajši govoril, vrivalo je nekterim vero, da
se staršega dela kakor je res. Hvale bi bila taka laž morda zato vredna,
ker je nimajo vsi ljudjé, zlasti ker se, kakor hudobni ljudjé pravijo,
ženske rade ravno narobe lažejo.
O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu mize zraven domačega sina
sedel, ne vemo druzega povedati, kakor da je bil dolg koščen mož in
mu ni bilo veliko mari za razgovor, temuč bil je ves živ in mrtev na
slastne jedi in dobro vino, ktere je goltil, kakor bi nazadnje v svojem
življenje jedel. Tega mu pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in dobro
znal, da je grajščakov rojstni god samo enkrat v letu in da mu njegova
preljubeznjiva doma druzega ne privošči leto in dan ko slabo zabeljene
močnike režene moke. Da pa ni nič govoril, zató je imel tudi veljavne
vzroke. Videl je namreč onega malo rejenega moža z naočniki na nosu,
sivimi lasmi in dolgo rujavo suknjo, ki se mu po domače fajmošter pravi
in ki sedi tik gospodarja na druzem koncu. Pri neki enaki priložnosti je
namreč Zmuznè, misleč da se bo s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj
večkrat povabilo na tolsto obed doletelo, vedno in vedno jedi hvalil,
ki so na mizo romale. Ali fajmošter so tako siten in hudomušen gospod,
da so potem Zmuznetu medpotoma domú očitali, da je nespodobno jedila
hvaliti, če nas nihče ne vpraša. Zato se je bil že tačas zagovoril, da
bo vprihodnjič molčal in te obljube se je danes tembolj držal, ker si je
mislil: “ni dobro za človeka, če se fajmoštrom zameri, zakaj njim so
velike oblasti dane za ta in oni svet.”
Ker družba ni bila velika, bil je razgovor večidel splošen, sosed ni
mogel s sosedom posebne govorice imeti, da ga ne bi bili vsi slišali.
Tudi se je reč naglo zmenjevala; zdaj so se besede pletle o gospodarstvu
in letošnjem pridelanji, zdaj o vsakdanjih prigodkih v okrožji. Stotnik
je včasi vjel — čeravno ni imel kake šegave za svojo lepo sosedo na
jeziku, — ktero besedo, na ktero bi se dal ta ali oni zanimljiv spomin iz
vojaškega življenja navezati in razširiti v daljšo povestico. Zdravnik
pa mu je včasi nasprotoval, zastavljaje mu mala vprašanja, ktera je
sicer vojak vselej razložil, pa so ga vendar bolj ali menj motile v
pripovedovanji.
Mi bi te pogovore razsnovali bolj na drobno, ali ker so bili taki,
kakoršni se v življenji povsod slišijo, opustimo je rajši, ker ne vemo
ali bi ustregli vsim bralcem ali ne, sosebno ker so se jih mlaji ljudje
te poštene druščine malo vdeleževali, ktere imamo povsod najbolj pred
očmi in je tudi bralcem priporočamo.
Proti dvem popoldne, “ko so bile gostem želje po jedi in pijači
ukrotene,” da po Homerjevo govorimo, vstali so izza mize razen
gospodarja, fajmoštra, in šolmoštra, ki je vedno kupico v roci vrtel.
Gospodinja je peljala starega stotnika, kteri bi si bil ne mara drugo
druščino rad zbral, na vrt pokazat mu novo zasajeno nemško zelje in
rožmarin, ki raste že deseto leto. Marijan in Manica, ter Lovre z
Maričko, kteri je bila Kvasova družba nekaj posebno po godi, napotili so
se za gradom navkreber proti razvalini.
Videti je bilo, da je Marijan nalašč tako oprezoval, da sta šla Lovre in
njegova tovaršica precej naprej. To je menda Lovre tudi opazil, zakaj
postal je na enkrat nekako tih in ni odgovoril na prašanje, ki mu ga
je Marička ravno zastavila. Ne more se naravnost reči, da bi bil ravno
ljubosumen, kajti poznal je Manico in jej zaupal, ali obšla ga je vendar
neka čudna čut.
“Kaj ste tako naglo obmolknili, gospod Kvas?” praša ga Marička.
“Saj veste, da se človek včasi kaj spomni in se tako nehoté zamisli.
Upam, da mi boste to razmišljenost oprostili, da-si ravno vem, da ni
lepo, če se v vaši druščini kaj tacega primeri. Kaj ste me že prašali?”
“Sama sem že pozabila. Pa menda vam vendar niso moje prejšnje besede ta
spomin — ki mora kaj posebnega biti — zbudile? Ali se ne sme vedeti, česa
ste se ravno domislili?”
Kvas je bil zopet malo v zadregi. Hotel se je že nekaj malega zlegati.
Deklica, ki je va-nj uprla svoje bistro oko, opazila je menda to in naglo
djala: “O že vidim, da je kaj tacega, česar ne poveste prav radi. Nečem
vas nadlegovati. Zvedela bom pa že še, da le enkrat vas in vaše dvomljive
okoliščine tanje spoznam. Čakite, koj potem ko pridemo doli v grad,
prijela bom Manico; ona ima oster pogled, gotovo vas je že spregledala in
vem, da sve toliko prijateljici, da vas bo izdala.”
“Takó vi vérujete, da imam jaz kake _dvomljive_ razmere.”
“Verujem ravno še ne, ali zdi se mi. Pa vse pride na beli dan, kar se
zgodi. Če pa pravim _dvomljive_, ne smete te besede v slabem pomenu
misliti. Jaz nisem tako učena ko vi, ne znam besedí premišljati, ampak
govorim, kakor mi na jezik pride.”
Zdaj sta se bila že za grmovjem v ovinku skrila. Marijan in Manica sta
bila toliko zad ostala, da se nista več videla.
“Kje sta pač ónadva ostala?” govorí vesela deklica dalje. — “A naj bosta,
kjer hočeta, menda imata pomenke, kterih midva ne smeva slišati. Zato ju
nečeva motiti. — Zdaj sva na vrhu. Glejte kako lepo se vidi po deželi.
Vidite tam le-ono belo cerkvico na hribu? Tukaj čez Polesek?”
“Vidim.”
“In potem majhno na levo pogledite.”
“Tam ste vi doma, gospodičina, ne?”
“Domá pač, ali rojena sem v mestu, tedaj sem meščanka, če je ravno malo
mestnega na meni. Oh tam pri oni cerkvici so tudi moja mati pokopani.
Kaj bi dala, ko bi bili zdaj tukaj-le med nama ljuba mamica! Kedar k nam
pridete, pokazala vam bom grob.”
“Ali je že dolgo tega, kar vas je ta britka izguba zadela?”
“O komaj osem let sem bila stara. Pa, gospod Kvas, nič veliko me ne smete
izpraševati o tej reči, sicer bi vam tako zabavo naredila, da bi se
začela jokati.”
In res se deklici prikaže pol solzice pod bistrim očescem.
“Prav trd človek bi moral biti, ki bi vam kaj tacega zameril, kar blago
srce kaže. V tej reči se solz ne smemo sramovati. Kedaj pa vas smem
obiskati?”
“Veselilo bo očeta in mene, kedar pridete. Jaz sem vedno domá in oče tudi
malokdaj kam gredó, sosebno zdaj po leti, ko so ljudjé zdravi. Le kmalu
enkrat pridite. Vsaj danes teden, če vam prej ni ljubó.”
“Porabil bom to vaše prijazno povabilo, to se vé, ako vašega gospoda
očeta ne nadlegujem.”
“Lepo vas prosim! Če menite, da na mojo besedo še ne morete k nam, bodo
vas še oče povabili. Samo potlej pa morate ostati mož beseda. Pozabiti ne
smete; moški radi pozabijo svoje obljube.”
“Tega pa še vendar iz skušnje ne veste?”
“Če ravno ne,” odgovorí deklica malo zarudela, “pa se vendar sliši in
bere. Vi morate dokazati, da ste v tem bolji ko drugi. In kedar pridete,
razkazala vam bom svoj vrt in rože in svoji dve ovčici, moje največe
veselje.”
“Ali bom dobil kaj iz vašega vrta?”
“No, to se samo ob sebi razume, da doboste najlepšo rožo za spomin, če
jo boste hoteli vzeti. In tukaj vam brž aro dam.”
Rekši utrga divjo rožo z grma in mu jo da. Lovre bi bil lehko opazil,
da se nežna ročica za malo spoznanje trese, ko ne bi bile njegove misli
drugje.
Prišla sta bila zdaj na majhno porobje, tako da sta lehko ves hribec
razgledala. Precej daleč zdolej sta na potu stala Marijan in Manica. Kvas
je videl iz Maničinega obnašanja, da Marijana nekaj prosi, česar mladeneč
neče obljubiti. Da-si je Lovre slišal le nektere besede Marijanovega
govora, razvidel je naglo, kaj govorita in obraz se mu je nekako čudno
spremenil. Strmel je tjekaj doli in vidé, da je Marijan hitro obrnil se
od Manice in sam koračil proti gradu, pozabil je, da ni sam in djal je
pol na glas: “O nespamet! povedala mu je. Vse je izgubljeno.”
Marička, ki je nekoliko poznala razmere med Marijanom in svojo
prijateljico, razvidela je zdaj s tisto žensko ostroumnostjo, ktera je
celó mladim, tudi malo izkušenim deklicam v enacih rečéh lastna, kaj
pomenja Kvasov malo preglasen izrek. Tih vzdihljej se jej ukrade globoko
od srca. Precej pa se umiri in reče: “Gospod Kvas, ali ne greva zopet
nazaj?”
Glas tega vprašanja pak je bil ves drugačen, kakor v njeni prejšnji
govorici. Lovre je molčé koračil tik nje po poti navzdol. Tudi njej se ni
ljubilo nove govorice začeti. Morala je precej hitro stopati, da ga je
dohajala. Kaka dva pota ga je opomnila, da prehitro stopa.
Kmalu sta bila zopet pri gradu, skoro ob istem času ko Manica, ki je bila
veliko pred njima. Marijan je hotel iti proti domu, a zdravnik Vencelj ga
je zagledal in vlekel po sili nazaj gori v sobo, kjer se je zopet zbrala
vsa družba.
Toda mlajši ljudjé so bili vsi nenavadno tihi. Marijan je slonel na
stolu in zdaj pa zdaj jezno pogledal Kvasa. Gospod Vencelj, ki je morda
nekoliko slutil, kaj je tej spremembi vzrok, pomagal si je zdaj tako zdaj
drugače, da bi se zopet jeziki malo otajali. Ali kmalu je videl, da mu to
tako malo izpod rok gre, da je celó gospodar opazovaje pogledoval zdaj
svojo hčer, zdaj Marijana.
Ne vemo, kaj bi bilo konec te situacije, ko ne bi bila hišina Urša
naznanila, da je Kerjavelj odzdolaj in da hoče po vsi sili z gospodi
govoriti.
“Aha, to je tisti pomorski vojak, ki pripoveduje da je hudiča presekal?”
vpraša gospod Grašič.
“Tisti, tisti! Le brž naj gori pride; jaz tega neumneža prav rad slišim,”
pravi Vencelj.
Ko je tudi gospodar potrdil, kar je djal zdravnik, šla je ženica ven in
kmalu potem se vrata počasno in polagoma odpró in naš smolar se zmuza v
sobo. Kakor ni nič potrkal, tako tudi širocega klobuka ni snel z glave,
ampak debelo je gledal zdaj enega zdaj druzega in ne vedé, koga bi
ogovoril, vedno še vrata pritiskal, da-si ravno so bila že zaprta.
“No Kerjavelj, kaj bi pa ti rad?” vpraša ga gospod Benjamin.
“Bog daj, da bi vam dobro teknilo, če ste jedli, — vsem!” pravi Kerjavelj.
“Je že dobro! Le povedi, kaj si prišel!”
“Pa odkrij se; kedar prideš med gospodo, ne smeš imeti klobuka na glavi,”
pravi fajmošter.
Kerjavelj se odkrije in pravi: “Saj res, odkriti sem se bil pozabil. —
Prišel sem povedat, da sem v hosti videl dve čudni živali. Dopoldne sem
smolo bral po smrečji. Še košek sem bil doma pustil, prav pozabljivši sem
ga bil pustil, in moral sem si narediti kozico iz brezovega lubja. Komaj
pol sem je bil nadrgnil tam pri tisti debeli smreki v Kavki, kjer imajo
vrane vsako pomlad mlade. In kaj sem zagledal? Dve zveri ste obirali
gabrovo zelenje komaj tako daleč, kakor tista moja puška streli, ki sem
jo ono leto, ko je bila tista suša, od ciganov kupil. — Pa veste kaj,
ljudje božji, ne morem lehko praviti, ker odavi si nisem nič skuhal. Tako
mi je nekaj grčavo po grlu, — ko bi mi hoteli pol glažka tacega vina
privoščiti, kakor ga imate ondukaj, da bi ga popil. Bodem pa molil za-nj.”
Ko so se stari in mladi na to prošnjo, ki se po Kerjavljevi misli že sama
ob sebi lehko razume, — glasno zasmejali, postane malo srdit in za dlako
je manjkalo, da ni debelo po tleh pljunil in obrnil se. Ali ta srditost
ga naglo neha, ko vidi, da je grajski gospod vzel prazno kupo in jo do
vrha natočil.
Poželjivo zvrne pijačo v sé do zadnje kaplje, odpre potem usta in z
nekim nepopisljivim glasom na znanje da, kako slasten požirek je bil to.
“Bog vam daj zdravje, da bi še le čez dolgo časa pomrli. Dobro je bilo,
tri ure pred smrtjo bi tako pil.”
“No, zdaj pa povedi na dalje, kakošne živali si videl?” vpraša Vencelj.
“Kdo je djal, da so živali? Zveri so, zveri pravim! Ne vem če so sloni
ali so levi ali kakova druga divja teleta. To pa vem, da medvedje niso,
ni volcjé ne, še lesice ne!” odgovorí Kerjavelj.
“Naj bodo pa zveri, samo povedi, kakošne so.”
“I kakošne! štirinogate, rogate, kosmate, tolike kakor kozé, pa vendar
niso koze. Repa nimajo, pa vendar ne vem; zdí se mi, da repa nisem videl.
Divji ste pa, saj ste tako dirjali čez goščo, ko svetega Elija voz po
oblacih, ko sem malo zateptal nad njima. Pa ste vendar tudi malo krotki,
zakaj precej potlej sem ju videl vrh hriba. Zató bi jaz djal, da puške
vzamete, pa vstrelite kleka divjega. Ko bi mesa ne hteli jesti, i nu, jaz
bi ga prav rad vzel in za zimo posušil.”
“Ali je pa tudi res, kar praviš. Ali niso bile kake domače koze?” vpraša
gospodar.
“Ne, kozi pa že niste bili. Saj ju je tudi Obrščak videl, kako ste šli
mimo njegovega kozolca davi ob petih, potlej Matevžek ju je pod Obrhkom
srečal in deseti brat ju je tudi ogledoval. Mrtinek je trdil, da ste
divji kozi, ki iz hribov pridete. Jaz pa pravim, da ni res, zakaj o
divjih kozah nisem slišal nikjer, še tačas ne, ko sem bil pomorski
vojak. Druga zver je to.”
Stotnik in zdravnik sta djala, da naj bi se šlo malo pogledat.
“Divje koze pridejo večkrat s pomladi ali jeseni. Pred dvema leti sem
eno jaz sam ubil. Ni jih težko zalezti, ker so večidel mladiči, ki se v
dolino upajo,” rekel je gospodar.
“Haló! le po orodje. Saj imamo dva mlada junaka, ki imata urne roke in
dobre oči. Sosebno vi Marijan, poznate vse kote po hosti. Vi nas boste
razstavili.”
“Danes se mi nič kaj ne ljubi,” odgovorí Marijan.
“Ohe! Ali vas ni sram take besede!” vpije stotnik. “Ko sem bil jaz v
vaših letih, ljubilo se mi je vse. Nobena noč ni bila tako temna, in
nobena deklica taka, da jej ne bi bil kadet Grašič znan — gospodičini tu
mi bodo že dovolile, da se malo pohvalim.”
“Če gredó vsi drugi,” djal je Marijan ter nekako s strani pogledal
Lovreta, “grem tudi jaz.”
“Saj bodo še gospod fajmošter šli z nami,” pravi gospod Vencelj.
“Meni se ne spodobi morilnega orodja nositi okrog,” odgovori stari mož.
“Bog je živali zato vstvaril, da so človeku na korist. Zato je vsak
sme za potrebo pobijati. Ko bi jaz bolj sveto pismo iz glave znal in
življenje svetnikov, dokazal bi vam, gospod fajmošter, da so dostikrat
sveti možje morilno orožje nosili. Sveti Hubert, svet Florijan, svet
Juri in vedigabog kako se jim še pravi,” reče stotnik.
“Oni so imeli drugi poklic in jaz imam druzega,” odgovori fajmošter ter
vstane.
Gospodar je bil med tem več pušek prinesel in, ko si je vsak eno izbral,
vzel je po ponudbi še Zmuznè eno dolgocevko, da-si ravno se je videlo
že na tem, kako jo je prijel, da ni še nikdar kaj enacega v roci imel.
Fajmošter se poslovi.
Zdaj Kerjavelj za korak naprej stopi in pravi: “Gospod grajski! ko bi kaj
smolnjaka za kolo potrebovali, zdaj imam prav dobrega. Tak je ko olje,
kakor laneno olje; ni zgoščen niti ne vodén. In vam ga dam prav po ceni,
zato ko ste vi, krajcar bom odmeknil pri dveh funtih.”
“Le k hlapcu pojdi za take reči. — Tukaj imaš za pot.”
In petica zgine v Kerjavljevem žepu.
“Gospod grajski! ko bi jaz smel ono posekano javorjevo hlod, ki v Kavki
leži, domu vzeti? Vidite, žlica se mi je strla, nimam s čim jesti, rad bi
si drugo zdolbel.”
“Žlice ne boš iz cele golí delal! Le pojdi doli k Urši, pa naj ti da eno
žlico.”
“Bog vam daj zdravje! Pa gospod grajski, ko bi smel jaz svojo molzaro
kozo po vaši senožeti ob gozdeku včasi malo popasti; zdaj mi še latovice
mleka ne da, ki nima dobre poklaje.”
“Po senožeti bomo kosili. Pasel boš jeseni! Le pojdi, zdaj si že opravil.”
“Gospod grajski, ko bi” — —
“Le pojdi, le pojdi! Zdaj ne utegnemo.”
S tem mu je gospodar prestrigel celo réd prošinj, ki se je je bil
Kerjavelj namislil govoriti. Zató je po stopnicah gredé godrnjal nad
vražjo gospodo, ki je tako skoporita, da še ene koze ne pusti napasti in
ne dá ene javorjeve golí, ktera bi se _dobro_ prodala, in še celo človeku
ne privošči, da bi vse izgovoril. In ko je medpotoma to premišljal,
vskliknil je: “O Kerjavljc! o ti sami zlodej ti, o ti živi nepridiprav
ti! Zakaj si govoril o javorjevi hlodi? Ko bi bil jezik za zobmi držal,
kaj bi je ne bil lehko skrivaj pofulil in unesel in ukradel? Kaj bi bil
kdo vedel ka-li? Nihče bi ne bil vedel, da si jo ti! Še deseti brat ne bi
bil vedel! Saj pravim, moja pamet je taka, ko moje koze rep. Zmerom je
zadej, če se prav koza trikrat obrne. Ti nepridiprav ti!”
Pobitega srca je bil Kerjavelj zarad javorjeve golí tako dolgo, dokler ni
petico zapil pri Obrščaku, kjer je našel tudi strica Dolfa, kteri se je s
svojim bratom Benjaminom tako malo razumel, da je na njegovega godú dan
rajši v krčmi kakor doma vezoval se.
Štirnajsto poglavje.
Me vpraša, — — —
Zakaj več za-nj ne maram,
Zakaj več on ni moj?
_M. Vilhar._
O ti veliki Šekspir, mož modrosti in spoznanja, kterega pritlikavci
dolžé, da je božjo vrednost na človeku preveč v ničevo deval, kako modro
besedo si ti zinil, ko si djal, da je tista uboga stvar, ki po dveh
nogah hodi in se človek imenuje, včasi najneumniša na tej božji zemlji.
Kaj ne da nisi ni v spanji mislil, da bode čez tristo let priplazil se
k tvoji velikosti eden iz dežele Ilirije, ki je bila tebi tako mitično
daleč, kakor priprostemu slovenskemu dedu neznana srečna _Olentova_
dežél, prašaje te: “Kaj ne, ko si ono besedo izrekel, bili so ti posebno
zaljubljeni ljudjé na mislih.”
Ali! gotovo si imel te vrste ljudi pred očmi. Zakaj, ali niso ravno
reveži ti najbolj vrtoglavi? Ali ne sanjarijo, da zdaj nebesa zdaj pekel
v srcu nosijo? Ali ne trdijo, da se jim je v srcu vnel in razpalil tak
požar,
Da ne mogó vgasíti
Potoci vse ga zemlje,
Deževje vsega neba
In vse široko morje.
Ali si ne domišljajo, da imajo “kragulja” v sebi, da imajo globoke “srčne
rane,” ktere ne ozdravi sam Eskulap, ali da po krščansko govorim, kterim
ne vesta zdravil še sveti Kozma in Damijan ne? Gotovo si te ljudi mislil,
ljubi moj “velikan učenosti,” saj ti je bilo gotovo znano, da si taki
ubožčeki želé včasi najabotneje reči, postavim perotníce in krila, da bi
kakor Dedal leteli po zraku do druzega svojega srcá; da si voščijo zdaj
večnosti, zdaj kolnejo in roté se nad počasnim tirom tiste nevidljive
abstraktnosti, ki jej pravijo _čas_; da priletni razumni možaki po
otročje šepetajo in besedujejo in se prav po golobje obnašajo.
Lehko si tedaj misliš, ti velikan, kako srečni smo mi Slovenci, da imamo
med malim številom svojih filozofov take mislece, ki nam z jasno in učeno
modrostjo dokazujejo, kako norostno, neslovensko, da celó kužljivo je
tako djanje in nehanje. Ne vem sicer, kaj bi ti rekel, ko bi bil slišal
poštenega možá, ki mi je misel izgovoril, da se mu tovorni osel, ki s
svojo težko krošnjo potrpljivo kobacá čez brv in se za težko palico,
ktera mu udriha krotovice na pošev po životu, samo toliko zmeni, da malo
zamiga z dolzimi ušesi. Zanimljivo bi pa morda bilo za-te in za-me, ko
bi ta štirinogati mož, — če je res tak modroslovec in ne neumen, kakor
hudobni svet hoče vedeti, — ko bi ta mož ljudém spregovoril in bi jim
naravnost svoje misli o zaljubljencih povedal. Mogoče je, da bi potlej
vseh nevernih Tomažev pri nas Slovencih in pri druzih rodovih popolnoma
zmanjkalo, da bi svet vse “neslano objemčkanje in popevčkanje” popustil
in da bi pesniki po nasvetu slavnega moža samo zdrave in jedernate pesmi
peli, postavim: “kak prideluje se krompir najbolji.”
Pa stoj, pero moje! Kam si zabredlo! Ni dobro biti tako odkritega srcá.
Izprašuj vest in spoznalo bodeš, da se ti je bati zamere pri mladih
lepoticah, pesnikih in še pri druzih možéh, kteri bodo hudo čez te šli
in te zabavljivo, hudobno in celo umazano dete po lehkovernem svetu
razvpili. Tega se pa varuj, zakaj iz skušnje veš, kako neradi nekteri
odpusté, če se jim malo po robu staviš. Oporekovati lastno besedo ni
moško. Edini pot, po kterem se še pošteno izkoplješ iz te zadrege, morda
je ta, da naravnost poveš, da ti še “na kraj pameti” ni bilo, koga
razžaliti, temuč da si čenčalo le zato, ker ti je v tem poglavji nekaj
glav zaznamovane zaljubljene vrste narisati, kaj so pametnega in — naj ti
bo še enkrat dovoljeno pregrešno ziniti — nespametnega govorili in počeli.
Lovci — s kterimi je po dolgi prošnji smel tudi Lovretov učenec Balček
iti — skrili so se bili že med grmovjem nad Poleskom, ko ste Manica in
Vencljeva hči šetali se po potu od Slemenic proti travniku. Obema ni bil
jeziček nič posebno uren, kajti razgovor je večkrat obvisel. Obe ste
menda imeli veliko premišljati. Videlo se je, kakor da bi vsaka izmed nju
rada zaupala prijateljici kaj jej je na srcu, pa bilo je obéh sram začeti.