ne bom bal, ko mi bo duhoven smrtno popotnico prinesel. Poskusi se me
s tistim šibovcem zdaj-le samo dotakniti, in tako gotovo, kakor te ne
bom nikdar na posodbo prosil, dobiš pri tej priči pol grunta pod ježo
namesto tvojega zdanjega bogastva. — Pa kaj se to menim! Le povedati sem
hotel, kako tacemu močnemu mlademu možu slabo pristova, če se po babje
in otročje joka zató, če se mu babnica skuja. Ne boš je imel te Manice,
jokaj ali ne jokaj. Tvoja ne bode, ko bi bil tako bogat, da bi kupil
nebeško kraljestvo, tako lep ko breskov cvet in tako prebrisan, da bi
vedel, koliko je vernih duš v vicah, vseh tistih, kar jih na pratiki gole
glave naprej tišči. He, he, he!”
“Povedal sem ti že, da te težko vidim in da mi je najljubše, če se
pobereš od mene. Klical te nisem!”
“No, no, to je že drugo govorjenje. Vidiš, vidiš, ti očetov sin! če
človek po svetu hodi in nas pametne ljudi posluša, nauči se počasi
govoriti in še marsikako drobnjav. Vso svojo jezico boš skril, kakor gad
noge skriva in tají. Tvojo ljubico bo drugi dobil, ti se boš ustil in boš
sam ostal doma, ko berač na žegnanji. Ali vse te bo minilo, ko starega
konja dirjanje.”
Marijan vstane in odhaja. Deseti brat se zakrohotá in stopa nekaj stopinj
za njim.
“Hoj, kam?” vpije za njim. “Deseti brat kako modro zine in resnično.
On ti bo pravil lepe in prave, ti pa nastavljaj in pobiraj. Ribničan
je za pečjó sedel in je poželjivo na mizo v skledo gledal. Majhno je
manjkalo, kar mi niso jest rekli, djal je in je bil vendar lačen. Majhno
je manjkalo, da te ni marala, pa je vendar ne boš imel; vse je manjkalo!
Vidiš, kaj deseti brat zná, ki te ima tako rad ko trn v peti!”
Marijan je bil že daleč v dolini. Lehko bi bil še slišal veselo smejanje
Mrtinkovo, ko ne bi bil imel druzih misli. Deseti brat je dolgo stal
gori na robu hribca. Ko se pa stori mrak, popravi svoje prevezane čevlje
na ramo in gre na levo stran, izgubí se v grmovji in neko robato pesem
zapoje, da se daleč po dolini razlega.
Enajsto poglavje.
Jaz mislil sem, da nam bo zet
Naš sosed, ki je lep in vrl.
_M. Valjavec._
Na Slemenicah je nekaj dni potem že precej pozno zvečer pospalo staro in
mlado, razun gospodarja in njegove žene, ki sta v spavnici pri užgani
sveči še pomenkovala se o raznih rečéh, ki zadevajo gospodarstvo in
družino. Tikoma njune spavnice je spala Manica. Zunaj je bila pomladanska
noč precej mrzla.
“Ne vem, kaj je, da Marijana ni več blizo,” pravi gospodar Benjamin.
“Meni se to tudi čudno zdi. Morda smo se mu kaj zamerili. Manica je tako
čudna proti njemu, da je ne morem razumeti,” odgovori žena.
“Prašal ga bom enkrat, kaj je, da več ne pride. Meni to ni nič všeč. Za
Manico bi jaz ne vedel kje boljega ženina zbrati, kakor je on. Čeravno bi
si ga jaz za nektere reči drugačnega želel, vendar mi je še najbolj po
volji. Menim, da bi se naredil, kedar mu leta pridejo. Tacemu je ne smemo
dati, ki nima nič. Zato sem bil óndan prav vesel, ko me je prašal, ali bi
mu jo dal kedaj ali ne.”
“Silila je pa vendar ne bova, saj je sama pametna. Jaz tega že ne pustim,
da bi jej kedaj rekel: moraš ga vzeti. Saj veš, da zet v glavi in v sercu
prinese največo in najlepšo doto. Jaz tudi nisem prinesla kdo ve kaj k
tvoji hiši, pa nisi zdaj nič slabejši, kakor bi bil drugače.”
“Jaz se bojim, da boš še priliko imela zares storiti, kar zdaj samo
govoriš. Ali to ti povem, da jaz ne bom nikdar dovolil v kak tak zakon.”
“Zakaj se bojiš?”
“Mislil sem že vse te dni, zakaj se Marijan nas ogiblje, in na mari mi
je prišlo, da bi kaj sumil na našega učenika Kvasa. Opazoval sem potlej
njega in Manico. Nisem ničesa mogel videti, da bi mi bilo čisto potrdilo
to misel, vendar se mi malo nevarno zdi za-njo. Videti je, da prav rada
govori ž njim. Fant je sicer res pameten, ali mlad je in to je dovolj.”
“E, beži! to že ni nič!”
“Tudi jaz želim, da ne bi bilo, ali z nimar ne smeš pustiti vsega. Mene
večidel ni domá. Ti moraš gledati, da ne prideta na samem vkup in da
nimata prilike govoriti. Daj jej vedno kaj posla.”
“Naša Manica zopet ni tako neumna! Kar prvemu se ne bo na vrat obesila.
Saj vé, kdo je ona in kaj je naš učenik.”
“Saj veš, kaj je mladost. Ko si bila ti mlada, tudi vem, da nisi imela
bog ve kaj modrosti.”
Žena se zasmeje in odgovorí: “No, posebnih neumnosti in norosti mi menda
ne moreš očitati iz mojih prejšnjih let. Premalo premisliš, kaj izrečeš.”
“Živa si bila ko večina žensk.”
“Pa bi bil iz manjšine eno mrtvo izbral. Jaz te nisem snubila, saj si ti
mene,” reče ženica smejé se.
“Nič se ne huduj, žal mi ni bilo nikdar, da sem te snubil. Na Manico pa
moraš paziti, da bo tudi ona lehko enkrat enako rekla.”
“Ko si si že enkrat v glavo vzel, kar upam, da ni nič, bodem gledala in
kmalo boš izvedel, da ni nič.”
“Pa dekletu ni treba ničesa praviti. Ako bi bilo kaj res, odpravil ga bom
z lepo in tiho od hiše, dasi ga imam prav rad. Fanta prav dobro učí, in
uboga ga skoro bolj ko mene. Zato prav želim, da bi bil mladeneč pameten.”
Rekši pogasí gospodar luč in se spravi spat. Dolgo pa sta še oče in mati
ugibala o otrocih, o družini in druge enake reči, predno sta zaspala in
so nju popustile vsakotere skrbí.
Tam v drugi sobici pa je čulo mlado uho vsako besedico. Deklica, o
kteri sta se skrbljiva roditelja pogovarjala, ni spala. Ko sta stara dva
utihnila, pritekla jej je iz lepega očesa grenkobna solza ter kanila
na belo rjuho, solza, ki jo je rodila in ožela ljubezen, vir sladkega
veselja in britke bolečine. Misli so se jej podile po vroči glavici in
skrb je s tesnim preveslom objemala boječe srce. Malo pred dnem še le
so se stisnile trudne oči, in v sanjah so se čudovito razpletale reči,
kterih je bila glava polna.
Drugo jutro je bil lep solnčni dan. Drevje po vrtu je bilo v belem
cvetji, bučelice so šumele po njem. Lehka sapa je gibala in osipala tam
pa tam z vej bela cvetna peresca.
Lovre Kvas se je šetal po ozeleneli travi prek vrta. Zagleda Manico daleč
pri ulnjaku, kjer je ravno prej bral. Bil je tam samoten kraj, za njega
tolikanj imenitneji, ker so se prijetni spomini prvega spoznanja na-nj
vezali. S precej hitrimi koraki jo krene Lovre tjekaj misleč, da bode
zopet imel priliko, vsaj tri besedice pregovoriti ž njo. Prišedši do tje
deklice ne najde. Ob drugi strani je bila odšla v grad. Njegove bukve, ki
je je bil prej tam popustil, ležale so še na klopici na solncu. Zazdelo
se je Lovretu, da so premaknjene in vedoč, da je je ona v rokah imela,
poprime je Lovre z nekim prijetnim čutom.
Ko knjigo odpira, pade majhen listek papirja iz nje. Naglo ga pobere in
razvije. Bila je njena pisava, v hitrici s svinčnikom začrtane besede:
“Preljubi! varuj se. Oče in mati nekaj sumijo. Pazijo na té in na mé. Ne
išči me in ne govori z menoj veliko. Vsako svoje obnašanje premisli prej.
Ne skrbi pa nič, vse se bo s časom dobro izteklo. Še malo let!”
Roké so se mladenču tresle, ko je to malo pismice bral in zopet bral.
Česar se je dolgo bal, bilo je tukaj. Že je videl svojo besago navezano,
že je menil slišati resnobno besedo gospodarjevo, ki mu pot kaže od svoje
hiše, od njegove ljube v daljni svet. Ne vedóč kam, obrne se proti vzhodu
čez vrt in travnik proti potoku. Misli so se križale po možganih, a druga
je drugo pobijala, sam ni vedel za nobeno, ni mislil nič.
Prišel je doli do potoka in tam taval po stezici ob vodi.
Vsede se tam na travo in zre v šumečo vodico. Počasi se umiri.
Zamaknjenemu v sé in svojo bližnjo okolico, bilo mu je pri srcu kakor
pesniku, ki je pel:
Sem v mislih sédel pri potoku,
Igranje gledal sem vodé,
Kak valčeki v veselem skoku
Dirjáje se naprej drvé.
Sem šepetanje čul, šuménje,
_Ljubezni_ sladko govorico:
Al meni tako govorjenje,
Le meni kráte to pravico
Ljudjé krivični, svet nemil.
Sem videl lahno pripogniti
Cvetico v znožji se do tal,
Vodico videl poljubiti,
Poljub jej val nazáj je dal:
Le za-me, za-me ni poljuba,
Skrivaj dobiti ga ne vem,
Očito vzeti ga ne smem.
In vrbo gledal sem pijano
Od rádosti, voden’ga hlada,
In v srcu bilo mi je znano:
Življenja veseli se mlada.
A meni žálost se rodila,
Osoda kriva namenila
Mladosti cvetje neveselo.
Pismice, ki ga je v rokah imel, padlo mu je bilo na tla. Ni čul človeka,
ki je prišel tiho po stezi ob potoku, postal za njegovim hrbtom in vidé,
da ga ne vidi, sklonil se po strani in tiho pobral papirček.
“Lep dan je danes, prijatelj!”
Po tem ogovoru se Lovre ozre in vidi Mrtinka za seboj.
“Kaj tako žalosten ždiš, kakor bi te zima in mrzlica tresla. Solnce sije
in še božji volek je vesel, ki nima več uma in pameti od Boga, kakor da
na prag svoje luknjice izleze, kedar je solnčni dan. Ti si pa učen in
uma imaš ko devet druzih in te ni sram tu sedeti, kakor da bi bil lačen
in žejen. Hej! poskočen bodi in vesel! Tisto pismice, ki ondukaj na tleh
leži, ki ti ga je tvoja ljubica pisala, poberi in shrani! Že veš, kam
se devajo take reči, ki od nje zahajajo. V zglavje, da se človeku kaj
pridnega in prijetnega senjá!”
“Kako veš, od kod imam to pismo?” praša čudé se Lovre.
“Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!” odgovorí Mrtinek. “Kaj ne veš in še
zdaj ne veruješ, da sem jaz pravi deseti brat. Desetim bratom pak je Bog
toliko več vídnosti in védnosti dal, kar se enkrat v mavho dene.”
“No, če kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?” praša Lovre.
“Mrtinek Spak, deseti brat, vé nektero, ki je ti, moja učenost in
dobrota, ne veš. V pisanji se bere takó, da za-te ni nič dobra na
Slemenicah, da ne smeš Bog ve kaj za _svojo_ hoditi. Jaz pa tako rečem in
pravim, če boš ti pameten, nikdar je ne bo imel Marijan, vrag ga jemlji!
Pamet imej in še nekaj časa tod okoli bodi, pa boš videl in slišal take
reči, kakoršnih še bral nisi, nikar že doživel. Videl boš, kaj se pravi
“deseti brat”. Le meni zaupaj, pa brez skrbi bodi.”
Lovre se zasmeje.
“Ti! varuj se, da se mi ne zameriš. Jaz sem že nekaj skusil. Ti si pa še
mlad prevrát, vse bi rad naglo storil, kakor lačen pes, ki ga hišna mati
v golido k pomijam spusti!”
“Povej mi po pravici, Martine, kaj si prav za prav in kaj si bil. Deseti
brat nisi, tega ne verjamem. Vidim pa, da si poseben človek,” pravi Lovre.
“Ne verjameš, da sem deseti brat? Kakor hočeš! Vera je taka zver, da je
še modri Bog ne more nikomur v rejo dati, ampak vsak jo ima, če rad hoče.”
“Vidiš, to si tudi tako povedal, da moram verovati, da si se nekdaj
učil,” pravi Lovre.
“Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mari. Zató me ne skušaj, ni ne
izprašuj! Če boš živel in če mene kakov pust ne brcne, bodeš še veliko
zvedel. Da boš troho več vere imel, povedal ti bom še eno. Ti, namreč ne
ravnáš po zapovedih, ki so ti dáne, in modro ravnaš.”
“Zakaj praviš to?”
“_Tvoja_ ti je odsvetovala, da se nikar ne pečaj veliko z menoj.”
“Kako to veš?” praša Lovre in se še bolj čudi.
“Jaz sem deseti brat, hudir! Trdoglav si! Pa v svetem pismu se tako
bere, da babnice niso za gospodarstvo. Poslušaj jo babo tačas, kedar ti
prav veli, sicer pa ne sezuj hlač, da bi je ona nosila. Zamerim jej nič,
saj ne vé, kaj beseduje, kedar o desetem bratu govori. Ali tebi bom pa
zameril, če se me boš ogibal, in proč bo s tvojo srečo. Ti si se mi bil
prav prikupil, zató sem se pa zagovoril, da me moraš pomniti.”
Rekši se Mrtinek obrne, in kakor bi ga kdo podil, hitro koraka po stezi
naprej.
“Počakaj malo, greva vkup!” kliče Lovre za njim.
“Le sam hodi, sam, vesel bodi, muhe zapódi, pa zapój, — vpije deseti brat
nazaj, — če druge pesmi ne znaš, pa kakovo dolgočasno zatrobi, kakor je
ta-le:
Ustanite dekleta!
Ura je deveta,
Ubogajte očeta,
Zapovedi so pa tud le-té:
Ubogajte še matere.
Le to zapoj, grdo na debelo zahrešči in če imaš gino ali ktero drugo
bolezen v grlu, vse to bo minilo.”
Lovre se napotí domú. Med potoma sreča strica Dolfa, ki je bil namenjen
v vas k Obrščaku na glažek brinovca. Moral ga je precej dolgo poslušati,
ker pravil mu je na novo, kako je nekdaj, ko je bil še v latinskih
šolah, prepijal in bil vesel s svojimi pajdaši in vinskimi brati.
Dvanajsto poglavje.
Saj polje več cvetic rodí,
Devic dežela več gojí.
_Fr. Levstik._
Gospodar na gradu slemeniškem je imel navado, svoj rojstni dan z večo
pojedino obhajati, na ktero je povabil vse svoje prijatelje in znance iz
obližja. Če pa pravimo _vse_, ne sme se misliti veliko krdelo družin z
materami in hčerami, starimi in mladimi sinovi, zakaj Bog je posadil ta
grad tako na samijo, da je gospod Benjamin vse svoje izobražene in pol
izobražene povabljence, celo prifarnega dolgopetega šolmaštra vštevši,
lehko na prstih obéh rok zračunil, kedar se je reč najbolje obnesla.
Tega leta pa je nesreča hotela, da mož še tega malega števila ni mogel
popolnoma zbrati na praznovanje svojega godú. Eden sosednjih grajščakov
je bil zadnji božič preselil se tjekaj, kjer vedno godove obhajajo;
njegova vdova in njeni hčeri, o kterih so jeziki hteli vedeti, da niso
lepé, nosile so črno obleko in zdelo se jim je nespodobno ta znamenja
neveselega srca razkazovati po veselicah. Družina bližnjega gospoda
sodnika se je bila nekam v mesto na svatovščino starega strica po druzem
kolenu, ki so ga muhe v tretje v zakon gnala. Tako so se možu gostje
odpovedali, kakor tistemu bogatemu revežu v svetem evangelji. Gospod
Vencelj s svojo hčerjo, fajmošter, star oficir v penziji in šolmašter, ti
so obljubili. Marijana in njegovega očeta so sicer tudi vabili, a ni se
vedelo, ali prideta ali ne, ker sina že dalje časa ni bilo blizo, stari
pa je imel svoje odurne navade.
Sosebno stari hišini Urši je bilo tolikanj čez glavo, da letos najboljih
gostov ne bode. Dva večera jej je ta huda preglavica spanec jemala.
Seštela je namreč umna žena, da jej to nič menj škode ne prizadene, ko
cele tri šmarne petice. Vse božje leto se je veselila na gospodov god,
da jej bo ta ali ta kaj okroglega v pest stisnil, za kar ne bo druzega
treba delati, ko malo postreči. Samo to je še varčno ženico tolažilo, da
iz njene škode izhaja gospe korist. Koliko se bo namreč prihranilo mesa,
zabele, vina in druge take ropotije.
Lepo jasno jutro je bilo na Benjaminovega godú dan.
Marijan je bil zgodaj vstal, poklical psa s seboj in šel čez travnik.
Zapalil si je bil pipo tobaka in je ravno prevdarjal, ali bi šel na
Slemenice ali ne. Veliko vzrokov je menda govorilo za pojdi, še več menda
pa za vrni se, kajti večkrat je postal, pogled v tla obrnil, debelo dima
potegnil in zopet nekaj počasnih stopinj storil. Na zadnje pa ni bilo
dvomiti, kako se je odločil, kajti pot, ki ga je ubral, držal je proti
hosti, tedaj je Slemenice imel za hrbtom.
Tam na robu gozda se vleže znak v senco, natlači v drugo tabaka, in kdor
bi ga bil videl tako brez vsega opravka na tak lep dan in še dopoldanšnjo
uro zreti samo za sivimi oblački, ktere je malomarno iz ust izpuščal,
djal bi bil: to je živo pisana podoba tacih ljudi, ki ne delajo nič, ne
mislijo nič.
Ne moremo terditi, da bi naš gospodič ne bil zares nič mislil. Nasproti
se pa tudi današnji dan ne da več dognati, kaj bi mu bilo po glavi
rojilo, ali je morda prevdarjal, kako bi se kadilo, ko bi pipi dal novo
sreberno okovanje napraviti, ali je pa premišljal, kar poje narodna pesem:
Sinoči je pa slan’ca padla
Po zelenem travniku;
Je vse cvetje pomorila
In vse mlade rožice;
Meni pa nič ni za rož’ce.
Če je slan’ca pomori.
Meni je za dekle moje,
Če me ona zapusti.
Naj bo že tako ali tako; upam, da ne bomo sami ene misli ostali, če
rečemo, da je vrlo malo romantičnega pri mladenču, in da ga vsaj malo po
slabeji strani obseva ta resnica, da je konci negotove meditacije — trdo
_zaspal_, tako da mu je njegova najzvesteja ljubica, pipa, iz ust padla.
Zbudí se še le, ko ga nekdo s palico podreza. Odpre očí in vidi svojega
očeta pred seboj.
“Ali se nisi po noči naspal?” praša ga stari malo osorno.
Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgovorí nič. Oče se obrne proč
in hoče zopet svojo pot iti, ker veliko še s sinom navadno ni govoril.
Pa kakor bi se nekaj domislil, vrne se, nekako ostro pogleda sina in
vpraša: “Kaj, da ne greš danes med ljudi? Ali te niso vabili?”
“Ne grem!”
Stari malo molčé postoji, potem pa pravi: “Sin! vidim nekaj dni sem, da
si več doma, ko si imel navado biti. Vem tudi, da se ti je nekaj zgodilo,
naj bo že kar hoče, da si se tako spremenil. Povedi mi, kaj ti je?”
Marijan tacega vprašanja od svojega vedno tihega očeta ni pričakoval.
Da-si je bil tudi glas nekako nenavadno mehek in očetovski, mladeneč ni
bil vajen razkrivati srca očetu, ki se vsaj na videz ni pečal za njegovo
djanje in nehanje, zató je tudi zdaj odgovoril: “Nič mi ni, motite se,
če menite, da sem se spremenil. Na Slemenice zdaj ene dni nisem šel, ker
se mi ravno ne ljubi. Danes pa bode tako dovolj ljudí gori, mene lehko
pogrešajo.”
“Od kedaj te lehko pogrešajo?”
“Jaz le tako mislim, da grem lehko drugo pot gori, ne ravno danes.”
“Fant! ti nisi odkritosrčen! Praviš, da ti ni nič. To lehko rečeš kmetu,
ki zna pet šteti in ne dosti več. Tvoj oče pa je videl svet in pozná
človeka, kakor ne želí tebi, da bi ga poznal. Mene ne boš preslepil z
besedo; ne motim se tako brž, kakor meniš. Ker ti meni nečeš povedati,
povedal bom jaz tebi, kaj ti je. Vsa ta otožnost izvira iz tega, ker ti
ena ženska — imena nečem imenovati — ni po volji. Ali ni res?”
Marijan je očeta debelo gledal. V tem trenutku bi bil skoro sam sin
verjel, kar so ljudjé ugibali, da v starem čmerikavcu tičí nekaj
vražjega, kajti živi duši ni sam ničesa o tej reči govoril. Kako je oče
zvedel?
“Odgovori, če te prašam!” pravi stari, in nevoljen nabere čelo.
“Res je res,” pravi Marijan pol tiho. “Manico sem ljubil, pa zdi se mi —”
“Že vem, kaj se ti zdi; pa pameten bodi. Kedar boš starši, hvalo mi boš
vedel, da sem te prav učil. Če te ženska neče, pusti jo, še bolj je prav.
Tako ne boš imel prilike pustiti je sam. Svet je velik, na ta kôt pa nisi
navezan. — Zdaj pa pojdi v grad med ljudi!”
“Danes ne grem rad.”
“Jaz pravim: pojdi! Dokler si mlad, bodi vesel in vživaj! Kedar boš star,
tedaj se boš plazil okrog.”
Marijan se tacemu povelju ni mogel ustavljati. Komaj pak je dvakrat
prestopil, pokliče ga oče nazaj in pravi: “Ker že ravno govoriva, naj
ti še to povem. Če imaš kaj hvaležnosti v sebi, šel boš po moji smrti
od tod. Šel boš kam, kjer tvojega očeta niso poznali. Zató se ne zmeni
veliko, naj te imajo ženske tu rade ali ne. Zdaj pa le pojdi!”
Kakor da bi bil več izgovoril, kot je mislil, korači starec naglo ob robu
hoste proti domu, Marijan pa prek polja proti Slemenicam. Kaj bi bil
mladeneč dal, ko bi bil mogel v tem hipu razjasniti si očetove besede!
Bil je ta razgovor z očetom najdalji; nikdar mu ni več povedal. Zakaj
ne bi tukaj smel ostati? Nehoté mu je prišla misel, da morda oče ni
popolnoma zdrave pameti; ali greh se mu je zdelo kaj tacega misliti,
in našel je več reči, ki so mu naravnost kazale, da so vse besede
očetove premišljene. Da si je stari nekako prizadeval ostro govoriti,
bilo je vendar zlasti v poslednjih besedah nekaj serčnega, prosečega in
očetovskega, in ravno zato, ker sin tega ni bil vajen videti pri očetu,
ganilo ga je tolikanj bolj. Čeravno ni mogel razumeti razlogov, zakaj
mu oče velí, malo meniti se za ljubezen tukajšnjih ljudí, namenil si je
vendar že iz hvaležnosti ravnati se po njegovem svetu in celó — ta namen
je bil malo težek — Manico pozabiti.
Ko pride na kolovozno pot, ki drží do Slemenic, zasliši voz za seboj.
“Počasi, počasi, prijatelj! Saj vas komaj s konjičem dohajam po tem
kamnitem potu. Boste se malo obesili in pogovorila se bova kaj!” Tako je
klical zdravnik Vencelj, ki se je peljal na svojem malem vozičku in zdaj
pa zdaj zarentačil, da Slemeničan ne da pota popraviti. Marijan se vsede
tik njega.
“Kam ste pa Maričko deli, da je ni z vami, gospod Vencelj?” vpraša
Marijan.
“Saj je že dva dni tu gori pri Manici! In vi ne veste tega? Včasi so mi
ljudje pravili, da ste vedno pri sosedovih — več ko domá,” pravi zdravnik.
“Zdaj že več dni nisem bil in tudi danes nisem bil namenjen tje.”
“Ne? Tako je ta reč! A že vidim, že vidim, kje je rana. Malo ste se z
Manico — svojo nevesto, le dovolite, da tako rečem, — razprli in to vam
je nekaj muh v glavo dalo. Pa to nič ne dene, malo prepira med dvema,
ki se ne vidita težko, to je ravno tako, kakor kakova majhna bolezen.
Človek ne vé, kaj je zdravje, dokler ni bolán. Solnce zvečer zato zaide,
da se ga človek ne naveliča: vsako jutro se mu še lepše zdi. Tako je tudi
prepir v ljubezni, ha, ha! jaz vem, sam sem bil ravno tak v svojih lepših
letih. Kaj ne, da sem uganil?”
“Ne, razprtja ni bilo nobenega,” odgovorí Marijan.
“Tedaj vas pa že ne presodim, zakaj bi bili tako samotarski postali.
Dvomim, da bi vam bilo doma tako kratek čas. Pa le majhno počakajte, ko
prideva v Slemenice, potlej sva že vkup, precej bom vedel, ali sem prav
mislil ali ne. Kaj pa, kaj počne gospod Kvas?”
Pri tem imenu je Marijan zarudel. Zdravnik je to opazil.
“Ne vem nič,” pravi mladenič.
“Zdaj vas imam še le, prijatelj!” smeje se Vencelj. “Takó, s Kvasom sta
si navskriž! Le tiho, le tiho! To pa že ni prav. S poštenim prijateljem
pa ne sme prepira biti. Le čakajte, jaz bom vaju spravil, če le zlomek
ni. Dolgo me že ni bilo tukaj gori. Glejte no, da se še taka mirna duša,
kakor je ta Kvas, more skregati s kom, ki je zopet tako neškodljiv ko vi,
tega bi ne bil verjel.”
Marijan je sprevidel, da bi ga gospod zdravnik v gradu lehko v zadrego
pripravil, ko bi govorico napeljal na reč, o kteri še mislil ni rad,
nikar da bi moral še govoriti. Zato je menil, da je najbolje, če mu vse
pové.
Gospod Vencelj je čudé se poslušal Marijanovo pripovedovanje.
“Ali pa dobro veste, da je to vse res? Ali se niste motili?” praša
mladenča.
“Slišal sem nekaj besedi v njunem pogovoru, pač težko bi bilo, da bi se
motil,” odgovori Marijan.
“Verjetno je verjetno! Mladost je mladost, ne premisli, je-li mogoče to
ali to, ali se da izpeljati ali ne. Sicer je prav pameten mlad mož, jaz
sem ga precej rad imel, ko sem ga spoznal; ali če je taka, zdi se tudi
meni, da je previsoko pogledal. Svet je že tak. Človek v vaših letih
meni, da se od ljubezni živi, da za življenje ni druzega treba ko malo
srca! Pa tiho zdaj, tukaj sva, naproti nama gre celo krdelo; le pamet, le
veseli bodite, vse se bo dobro napravilo.”
Ko se je vozič ustavil pred veliko grajsko lopo, bližali so se z vrta
sem gospodar Benjamin s fajmoštrom, Manica s starim dosluženim vojakom
gospodom Grašičem in Lovre z zdravnikovo hčerjo. Za vso družbo pak je
repil dolgi učitelj Zmuznè, kteri je sam sebi tovarševal, ker je iz
žalostne skušnje vedel, da se ne more nikjer v pogovor mešati.
Po navadnih pozdravilih prime gospodar svojega prijatelja zdravnika za
pod pazduho in ga pelje proti hiši.
Marijan si je sicer prej za terdno namenil, da se bode Manice in Kvasa
kolikor moči ogibal in z druzimi govoril. Ali ko jo videl deklico pred
seboj, s ktero je prve mladostne igre igral, pri kteri kakor deček
sedeval neskrben in vesel, za ktero se je nevedé kedaj kakor mladenič
vnel in srečen bil v tihi ljubezni, ki si je še skoro sam v svesti ni
bil: ko jo je videl pred seboj, pozabil je očetove besede, in nekako milo
se mu je storilo. Zdaj še le je videl, da je Manica lepa, da on lepše ne
najde.
Lovreta tedaj še pogledal ni, ko ga je pozdravil.
“No, Marijan, kaj pa je tebi,” ogovori ga domača hči, “ali smo se ti kaj
zamerili, da te ni več videti? Bala sem se celó, da nas še danes ne boš
razveselil, vendar smo tako srečni, da te še enkrat vidimo. Mislili smo,
da si zbolel, pa ljudjé so te povsodi videli, samo na Slemenicah ne.”
“Tudi na Slemenicah bi me bili videli, ko bi bil vedel, da ni _nikomur_
neprijetno, če pridem, da najdem...”
“Veš, da si _veliko_ izgovoril,” pravi Manica resnobno. “Mene sicer ne
moreš tako naglo razžaliti, vendar opomniti moram na tvoje besede, da
si bil v naši hiši zmerom dobro sprejet. Zatorej ne razumem, zakaj tako
govoriš.”
“Nič bolj vesel bi ne mogel biti, kakor ko bi vedel, da me _res_ ne
razumeš. Pa ti bom že še izpovedal se naravnost, tako da se ne boš mogla
izgovarjati z nevednostjo. Lej! ta v ... je nama že za petami, rad bi
poslušal menda. Tega imam jaz v želodcu. Pa se bova že zmenila, jaz ti
bom govoril naravnost in menim, da bom tudi od tebe resnico zvedel.”
Predzadnje besede so zadevale Kvasa, ki je, kakor se je videlo, bil v
živem razgovoru z Maričko.
Zdaj še le je Manica sprevidela, da je tudi Marijanu znano, kar bi bila
rada vsaj nekaj časa še prikrivala pred svetom. Pomislila je, da bi se
prav lehko zgodilo, da bi Marijan ali očetu reč razkril ali pa z Lovretom
kaj opraviti imel, in barva po lepem licu se jej spremení in oči pobesi v
tla. Sklene pri prvi priliki z Marijanom govoriti.