razvleče usta na široko, stisne oči in si jih začne brisati s pestjo ter
zatuli čudovit jok, da so se nekteri smejali, nekterim pa se je začel
smiliti.
“Nič ne jokaj, brate!” tolaži ga deseti brat, “tvoja Urška ni bila
latvice kislega mleka vredna. Zakaj bi tulil in solze pocejal za-njó.”
“Kaj lažeš!” srdi se Kerjavelj.
“Povéj rajši, kako sta se seznanila, koliko časa sta bila vkup,” pravi
Krivec.
“Kako se bova seznanila!” odgovorí Kerjavelj, “jaz sem djal tí, ona je
djala tí, pa je bilo vse. Jaz sem za pečjó ležal, pri Bučarji je bilo, pa
trebuh me je bolel.”
“Zakaj ga nisi ozdravil tako, kakor kozo?” vpraša deseti brat.
“Zato ker se nisem domislil. — Trebuh me je bolel; kar pride Bučar in mi
pové, da je Hrvatom, ki so prešiče čez hosto gnali, ena tacih žival v
travo polegla.”
“Crknila!”
“Kaj lažeš, ni bila crknila, samo hoditi ni mogla več. Jaz nisem imel kaj
jesti, pozabim trebuh in grem živinčeta iskat. Tam pri cesti je bilo
stegnjeno. Jaz poprimem za prednje noge, — takole, — potegnem vso žival
čez hrbet, eno nogo čez eno, drugo čez drugo ramo, zadnje so mi pa doli
pod hrbtiščem po mojih nogah opletale in rivec je čez mojo glavo naprej
molil, takole! Težko sem nosil, grozno so me slabosti obhajale, pa mrak
se je delal in trebuh me je bolel. Tačas sem Boga klical na pomaganje,
ali nič ni izdalo. Kar mi je na um prišlo: ti Kerjavelj, danes je svet
Kozmek in svet Domen, to sta bila dva konjederkina brata, sta ljudi
zdravila in dobra dela doprinašala; prosi ju, onadva ti bosta pomagala,
da boš imel menj težave s prešičem. In ko sem roke povzdignil, spustil
sem po nevedoma obe gnjati, prase mi je zmuznilo po hrbtu na tla, rivec
mi je še klobuk posnel. In potlej sem prosil svetega Kozmeka, naj mi
pride na ramo pomagat ali naj pa vsaj eno živo dušo pošlje, ker sam nisem
mogel praseta zopet na ramo spraviti, kakor je pred bil.”
“Ali te je zaslišal sveti Kozmek?” prašajo eni.
“Kaj pak, da me je,” odgovorí Kerjavelj. “Komaj sem jezik za zobe djal od
molitve, že sem zagledal eno žensko, ki je mimo prišla.”
“Stara beračica je bila!” reče Mrtinek.
“Kdo pravi! Kako bo stara, saj še šestdeset let ni živela do tačas!
Kako bo beračica, kaj me je vbogajme prosila kaj-li? — Jaz pravim: ti,
ženska, Bog te je ustvaril, Bog te je dal, pomagaj mi na ramo! In brž je
poprijela prešiča za eno bedresce in mi je pomagala vleči na ramo. Jaz
pa sem brž djal: to je dobra ženska, to bi ti vzel. To sem jej naravnost
povedal, z oči v oči. Ona pa ni djala nobene slabe besedice, samo z brado
je pokimala in do dobrega sva se zmenila, da je njej Urška ime, da se
meni Kerjavelj pravi, da ona ni nikjer doma, da imam jaz hišo, in vse je
bilo pri kraji. Za doto je nisem vprašal; pa sem vendar videl, da ima eno
vrečo in nekaj v nji, Bog vé kaj je bilo.”
“Oves!” pravi Mrtinek.
“I, kaj še! Jaz trdim in mislim, da je bilo kaj boljšega tam notri. Pa
naj bo že kar hoče, jaz bi jo bil rad imel, kakor še nihče ni človeka
rad imel, ko bi gosposka, duhovska in deželska, ne bila samo zato na
svetu, da ljudém nagaja in sitnosti dela. “Urška! kar z menoj pojdi, mrak
je že,” tako sem jej djal in šla je z menoj v mojo hišo. Postlal sem
posteljo v hiši za-njo, sam sem pa v vežéh ležal. Šest tednov je bila
pri meni, to je od svetega Kozmeka do vseh svetih. Dvakrat sem bil pri
fajmoštru in sem lepo prosil, obete in obljube delal, ali vse zastonj; ne
smeš se ženiti, so mi djali in vse so čvekali, da sem nor, da nimam nič
in Bog znaj kaj še. Kar so ta gospod govorili, djal je tudi uni gori na
Slemenicah. Molil sem na vseh svétih zjutraj pri prvi maši tri očenaše in
dve veri na čast vsem svetnikom in svetnicam, prosil sem vse verne duše v
vicah, da bi omečile fajmoštru srce in gospodu malo premisleka vdihnile,
da bi mi dovolil, česar ga bom šel še v tretje prosit. Res, po maši
pravim: svet križ božji, da bi vse dobro izteklo! Ko sem se vstopil tje
pred moža, začel sem moledkovati in prositi, kakor ne bom sv. Petra na
poslednji dan nebes prosil.”
“Ali te niso uslišali?” vpraša Krivec.
“O pač!” pravi Kerjavelj. “Naveličal se me je sveti mož poslušati in mi
je nazadnje rekel, če ti gospod v gradu in soseska dovoli in če imaš ženo
s čim preživiti, naredi kar hočeš, pa kesal se boš. — In jaz sem vesel
šel domú. Domá pa je bilo zaprto. Urške ni bilo nikjer. Reva je bila
pobegnila, nikoli več je nisem videl.”
“Ali se ti kaj toži za-njó?”
Kerjavelj se v jok spustí in pripoveduje: “O pač se mi je tožilo. Že
leto in zopet leto je minilo, Urška je bila že najbrž umrla in jaz sem
še včasi mislil, kako lepo bi bilo, ko bi mi je ne bili vsi sveti vzeli.
Tisto jesen sem bil dosti pridelal, lahko bi se bil ženil. Krompirja sem
imel poldevet naramnih koš, korenje mi je bilo dobro obrodilo, vsaka
luknja ga je bila polna. Kaj menite, kedar so vrata zaškripala, vselej
sem mislil: zdaj-le pa moja rajnca Urška gre.”
Komaj je Kerjavelj izgovoril in debelo solzo otrnil, ko res vrata
zaškripljejo, ali namesto ranjce Urške je prišel v hišo le Marijan.
Vsi so veseli pozdravili gosta, samo desetemu bratu je lice zatemnelo;
vsedel se je tje k godcem, vgozdil koščeno brado med palec in prste ter
tako naslonjen tiho sam za-se ždel, na nobeno prašanje nič odgovoril in
nikamor pogledal.
Tudi Lovreta je malo rudečica oblila, ko je Marijan, potem ko je skoro
vsacega svata posebej ogovoril in vsacemu napil, prisedel se zraven njega
in djal: “Kaj ste tudi vi prišli?”
“Ravno skozi vas sem šel in zvabili so me v hišo,” odgovori Kvas. “Dobro
je, če je človek včasi med dobrimi ljudmí vesel in si malo priproste
stare navade ogleda.”
“To ste prav govorili; posebno za vas je dobro, da ste včasi veseli, saj
tako vedno doma čepite, nikjer vas ni videti! Nikar mi ne zamerite, tako
se mi zdi, kakor bi se me hoteli malo ogibati. Popred v prvih časih, ko
ste na Slemenice prišli, prišli ste včasih k meni, šla sva na lov ali
kam drugam, da je čas minil. Jaz sem vas bil prav vesel, ker sem vsaj
imel enega pajdaša. Ali zdaj že dober čas se mi pozdeva, da ste se jako
spremenili, kar ogibljete se me.”
“Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!” pravi Lovre in malo barvo
spremeni, ker je bil primoran ugovarjati temu, kar je vedel, da je
resnica. “Saj veste, da nimam nikacega razloga, da bi se vam odtezal. Jaz
sem čuden človek, nisem za družbo, vem da sem vas že dostikrat dolgočasil
s svojo tovaršijo. Morate mi tedaj odpustiti, če nisem tak, kakoršen bi
moral biti in kakoršni so drugi ljudjé. Vsak človek, pravijo, ima svoje
slabosti in jaz jih imam največ. Sam čutim, da bi se moral dostikrat
drugače obnašati in drugače ravnati, pa — ne morem.”
“Bežite! to so neumnosti. Bodite kakor je drugi svet. In če vas nisem
kedaj razžalil ali če vam nisem kaj storil, nikar se mi ne skrivajte,
kedar pridem na Slemenice. Zares se mi včasi tako zdí, kakor da bi vas ne
bilo v soseščini. Če pridem k vam, vas ni, če Manico vprašam kje ste, ne
vé mi povedati ali mi pa noče povedati, kakor bi jej bili prepovedali.
Dostikrat sem se že namenil, da vas bom zató izpovedal in ravno prav je,
da sem vas dobil.”
“Prav storite, da me oštejete!”
“To zopet ni nič! Vi mi morate obljubiti, da se boste poboljšali in da
boste prišli precej jutri zjutraj k meni in potlej jo bova udarila kam v
hosto ali pa kam drugam, kjer bova vesela.”
“Prišel bom, ali povedati vam moram, da to pri meni ni tako lehko mogoče,
kakor pri vas. Jaz imam svoje dolžnosti, vi ste sam svoj gospodar. Jaz
moram sam sebe in druge učiti, če hočem kaj veljati kedaj na svetu in če
hočem to zaslužiti, kar sem zdaj.”
“Kdo bo zmerom v tistih bukvah ril in dolg čas prodajal. To je le za
včasi, če že mora biti. Kar se pa fanta tiče, ki ga morate podučevati,
vem, da vam ne bo gospod Benjamin nič rekel, če ga včasi pustite in
greste pol dne ali pa cel dan z menoj z doma. Bom že jaz govoril ž njim.”
“To se ne bi spodobilo.”
“Spodobilo! Saj vas vendar nima nihče navezanega! Ljudjé tudi niso tako
spotikljivi na Slemenicah, da bi se človek brž zaletel, če ga ni ene pol
urice domá. Zató pridite jutri k meni, precej zjutraj ali bom pa jaz vas
prišel iskat. Samo da se mi ne skrijete, sicer bom res verjel, da sem vam
nekaj naredil, ali da me ne morete videti, kar bi mi pa prav žal bilo. —
Čakajte, bova se že še zmenila, jaz grem enkrat z nevesto plesat.”
Ravno so bili godci eno ubrali in Marijan je popustil svojega soseda, da
bi se vvrstil med kmečke stare in mlade plesavce.
Kvasa je ta pogovor z neskrbnim mladenčem čudno genil. Ni mogel dalje tu
ostati, vleklo ga je ven na samoto, imel je veliko premišljati, česar
tukaj med veselimi ljudmí ni mogel.
Vstal je izza ogla in razmišljen šel proti vratom, pozabljivši celó
zahvaliti se priljudnim ljudém za pogostovanje. Med vrati ga je zagledal
Marijan, hitro popustil svojo plesavko in čudé se prašal: “Kaj že greste?
Zakaj ne počakate, da bi šla vkup?”
“Imam še delo danes popoldne,” odgovorí Kvas brez premisleka, da ravno
laž izgovarja. “Saj vas jutri zjutraj obiščem.”
“Le gotovo!” kliče Marijan za njim.
Da-si ravno je človeška natora taka, da se težko ločimo od kraja, kjer
veselje prebiva, primorani smo vendar dostikrat v življenji drugače
ravnati, kakor nam velevajo željé. Tako popustimo tudi mi, če tudi
neradi Dražarjevo hišo in spremimo svojega Lovreta; popred pa moramo
še to opomniti, da ako bi se kteri izmed bralcev našel, da bi bil rad
še Kerjavljeve neumne spomine poslušal, kar pa ni verjetno, da tedaj
Kerjavelj ves tisti božji dan ni nič novega povedal razun stare pravljice
od hudiča na novo preoblečene.
Počasno je koračil Lovre od vasi po obrobji proti Slemenicam.
Veliko je iz zadnjega pogovora z Marijanom pozvedel, kar ga je v srce
zabolelo. Sprevidel je, da ima ta mladeneč blažo dušo, nego jo je kedaj
pričakoval, pri tako vsakdanjem človeku, kakor se mu je Marijan iz prva
videl. Res je bilo, da se ga je on sam ogibal, ker mu vest ni dala po
prijateljsko in kakor si je on mislil — po hinavsko bratiti se s tistim,
kteremu je najlepšo reč vzel, — ljubezen.
Da je Marijan Manico ljubil, to je bil iz vsega za gotovo izvedel. Da-si
ravno namreč ni deklici Marijan sami nikdar nič o tem govoril, obnašal se
je vendar proti njej tako, kakor bi se vse samo ob sebi razumelo, česar
ni izgovoril. Ker je vedno samó med prostim ljudstvom živel, navzel se
je bil menda tiste natore, ktero med našimi ljudmi vidimo, da se vsako
razkazovanje in očitovanje kacega notranjega globljega čuta zatira. Da
se je zastran svoje prihodnje namišljene neveste rajši zmenil z njenim
očetom kakor ž njo samo, pripomoglo je veliko tudi to, ker je čutil, da
ga deklica, kar se tiče duha in dušnih zmožnosti, daleč presega.
Da pa jo je ljubil bolj goreče, kakor bi bil človek sodil iz vnanjosti
njegove in iz obnašanja proti njej, razvidelo se je iz tega, da skoro ni
dan minil, da ga ne bi bilo na Slemenicah.
Manica je Lovretu sicer naravnost povedala, da jej ne bi bilo nikoli
mogoče Marijanu zaročiti se, tudi ko ne bi bila njega nikdar poznala,
vendar se Lovre ni mogel nikoli popolnoma utolažiti. Vselej kedar je
prišel mladeneč v grad, umeknil se mu je s poti, nekaj zavoljo tega, da
ga ne bi videl, nekaj da se ne bi izdal.
Da mu je poslednje dobro šlo izpod rok, sprevidel je danes. Neskrben je
Marijan povsod drugod iskal vzrokov, zakaj se mu novi prijatelj odteza;
le prava reč mu ni na misel prišla. Smilil se mu je ta prijatelj, očital
si je veliko, ali pomagati si ni mogel.
Po vsem soditi, bilo je očitno, da Maničin oče dobro vé za Marijanovo
nagnjenje do svoje hčere in da ga je volja dovoliti kdaj zakonsko zvezo
z dedičem premožnega soseda, morda tolikanj rajši, ker si je mož želel,
da pride lepa lastnija Polesek, nekdaj s Slemenicami zedinjena, zopet
v prvo rodovino nazaj, čeravno samo po ženskem rodu. Še več; Manica je
skoro za gotovo vedela, da sta oče njen in mladi Poleščan že govorila
o tej reči. Ali nikdar jej ni bila prilika dana, da bi odkrito svojo
misel povedala. Oče jej ni o tem govoril, bodi-si ker je mislil, da še
ni čas zato, ali pa ker je menil, da se vse to vsled znanja med mladima
človekoma od otročjih let že samo po sebi ume. Marijan pak se je obnašal
proti namišljeni svoji nevesti bolj kakor star prijatelj ali skrbljiv
brat, kakor pa kot ljubeč ženin. Nikdar ni bilo to, kar se je v njegovih
govorih nanašalo na take razmere, toliko jasno, da bi bilo deklici po
spodobnosti mogoče naravnost odgovoriti, kar bi bila sosebno po zadnjem
seznanstvu z Lovretom gotovo storila.
Lovre je Manico in njen značaj predobro poznal, da bi se bil za-njo bal;
ali vendar je imel nektero uro, v kteri so ga otožne misli obhajale,
misli, ki so kakor nezgodne oblačice zdaj pa zdaj zaslanjale jasno lepo
solnce njegove sreče. Saj ni imel ničesa druzega za-sé kakor ljubezen;
vse drugo je bilo njemu nasproti. Kolikokrat bode še solnce vzhajalo in
zahajalo, predno mu bode samo mogoče odkrito povedati to, kar bi se zdaj
ne samo predrzno, temveč marsikomu še smešno zdelo, da je oči obrnil
previsoko, da je sam sebe pozabil.
Marijan je bil, kakor je sprevidel, pri vseh svojih slabostih, vendar
dobra duša. Poprijel se je bil Lovreta precej od kraja, in vse
skozi kazal gorkeje prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel Lovre
povračevati. Da je torej tega človeka spodrinil, da je on kriv vseh
bolečin in nesreče, ktero bode ubogi mladeneč občutil, kedar izvé, da se
njegovo tiho upanje ne bo spolnilo, ker je drugi na njegovo mesto stopil;
vse to se je Lovretu zdelo kakor greh.
Sicer je v tacem prevdarjenji veliko razlogov in veliko reči našel, s
kterimi se je sam pred svojo vestjo zagovarjal; ali popolnoma srečen in
miren ni mogel biti. Menil je, da Marijanu vendar le veliko krivico dela
in to je bil tudi eden poglavnih vzrokov, zakaj se ga je ogibal.
Deseto poglavje.
Bodo te ljudjé srečevali,
Pa te bodo popraševali:
Kod si hodil, kje si bil?
Kje si čevljičke rosil?
_Narodna pesem._
Med tacim premišljevanjem je prišel Lovre blizo grada. Namesto naravnost
domú, ubere stransko pot navkreber čez senožet proti zaraščenemu hribu,
na kterem so stali škrbasti ostanki stare razvaline. Vedel je tam za
klopico pod starim orehom sred brinja, od kterega je imel človek lep
razgled daleč po vzhodnoseverni strani čez polja in loge tjekaj do
daljnega porobja sneženih gorá. Tam pod orehom je bil njegov najljubši
sedež, tam se je v lepih pomladanskih dnevih učil, tam je dostikrat ž njo
v pogovoru sedeval, tam je nektero uro — mislil, veliko mislil.
Po senožeti je že jela trava odganjati in zeleneti; trobentice in
zvončki, v obleki nedolžnosti, so tu in tam pripičeli iz mehkih tal; tam
v zabrežji, v osoji[1], ležal je še zadnji sneg pol komolca na debelo.
“Vé lepe prilike upapolne, vesele in neskrbno srečne mladosti! — mislil
je Kvas, — v vsi stvarnikovi krasoti ste razcvele, in slana ene noči vas
lehko oveneli, vam lepoto in življenje ob enem pogoltne. Tako je tudi z
menoj!”
[1] Osoja je kraj, kamor solnce ne posije.
Ko pride vrh hriba in se zavije okoli prvega grmičja, zagleda svoj oreh
in svojo klopico in na klopici — noga mu nehoté zastane, prijetna čut mu
vse ude spreletí, oko se zbistri in lice zarudi od veselja — na klopici
vidi Manico sedeti s knjižico v rokah.
Tiho po prstih se jej od zadej približa in na lehko položi roko na njeno
ramo. Deklica se zgane, obrne in ljubo okó se sreča z očesom.
“Ti porednež, ali ne moreš drugače priti? Ali me moraš tako ustrašiti?”
kregala ga je deklica, pa mehki ljubeznjivi glas in smehljej je pričal,
da so te besede vse pred kakor nevolja.
“Samo zató sem te ustrašil, da bi bila malo huda, ker vem, da ti to prav
dobro pristova,” odgovorí Lovre, vsede se zraven nje in jo prime za roko.
“Čudna navada je to, svojo ljubezen skazovati! — Zdaj mi pa najprvo
povedi, kje si bil, potlej te bom še le dalje karala. — Stoj, popred še
poglej, kje je Balček, z menoj je gori prišel in doli po rebri leta.”
Lovre pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli v dolini sedí in nekaj
veže. Vsede se zopet k njej in pravi: “V vasi sem bil na ženitovanji.
Zdaj pa povedi, kar ti je na sercu; oštevaj me, kolikor hočeš, zakaj če
me kregaš, imam te najrajši, menda zató, ker vidim, da me ne znaš in ne
moreš.”
“Če je pa tako, naj ti prizanesem, da-si ravno nisem bila nič kaj vesela,
ker te nisem dobila tukaj, kjer si sicer vedno, kedar te doma ni.
Prizanašam ti to malomarnost tolikanj —”
“Nikar me ne žali Manica —” prosi Lovre.
“Daj mi besedo izgovoriti! Pravim tolikanj rajši, ker vem, da si bil ta
čas med srečnimi ljudmí — srečen in vesel.”
“Ne, nisem bil, in zató sem šel sem. Tukaj sem še le srečen, da tebe
vidim.”
“To tako na ušesa bije kakor kak poklon.”
“Pusti šalo z nimar, pomeniva se kaj resnobnega. — Z Marijanom sem
govoril. Prašal me je, zakaj se ga tako ogibljem in —”
“To te tudi jaz prašam, da-si ravno vem, kaj mi boš odgovoril. Sicer pa
sva se že o tej reči, menim, zadosti zmenila, zató nikar ne govoriva o
njem. Imam te za prepametnega, da bi si zavoljo njega glavo belil. Kar
sem ti že dostikrat pravila, to ti poterjujem še zdaj, naj ti bo dovolj.
Mislim, da si me dovolj spoznal, ali vsaj želim, da bi me bil, da mi
priznavaš toliko trdne volje, kolikor mi je bo v najinih okolnostih
potreba.”
“Da, predraga Manica! spoznal sem te, vem, da tvojega srca jaz še vreden
nisem,” — reče Lovre in živeje stisne njeno roko.
“V svoji lastni pravdi človek ni pravičen sodnik. Zató le meni prepusti
razsojo, ali si vreden ali nisi. Kaj meniš, da jaz sebe in svoje serce
tako malo čislam in cenim, da bi ga bila dala človeku, ki ga ne bi bil
vreden? Tebi sem ga dala. Želela bi ti boljše deklice kakor sem jaz,
ravno ker vem, da je zaslužiš.”
“Druge bi mi želela? Za tako željo se ti ne bom nič dobro zahvalil. Če
je še kje blaže bitje od tebe, bilo bi za-me preblago, ne mogel bi ga
razumeti in ravno zató ne ljubiti. Če mi hočeš dobro, želi mi samo sebe,
druge ne maram, tudi ne ko bi mi jo ti izbrala in zatrdila, da je boljša
ko ti.”
“Ne, tako do idealne ljubezni se ne morem povzdigniti,” reče smehljaje se
Manica. “Ne vem, ali si me napek razumel, ali sem jaz napačno govorila,
hotela sem samo reči, da si želim boljših lastnosti, da bi te bila še
bolj vredna.”
“Ali kaj, če te ravno jaz nesrečno storim, če —”
“Tega ne smeš!” seže mu smejaje se Manica v besedo. — “Kaj ti na misel
pride! In še ne bojiš se kaj enacega naravnost z oči v oči povedati! Še
dve taki, pa bi se bilo bati, da vere na-te ne izgubim.”
“Nikar me ne razumej ravno na robe, ali mi vsaj prizanašaj s svojo
nagajivostjo tako dolgo, da izgovorim. Jaz sem djal: kako se me boš
potlej spominjala, kedar boš videla, da sem jaz kriv, da si morda
nesrečna, kedar ti morda jaz ne bom mogel pomagati in sama ne, kedar ti
bodo starši očitali, da si se tako spozabila in si govorila s človekom,
ki —”
“Naj bo dovolj tega tvojega črnogledega naštevanja. Odgovorim ti le to,
da jaz ne bom nikdar nesrečna. Tudi ko bi se res zgodilo, da bi oče ne
dovolili, tudi če tebe ne bom imela, ne bom nesrečna — razumej me prav —
zakaj spomin na tebe mi bo potem tako drag, kakor si mi ti zdaj. Starši
moji mi res lehko kaj dovolijo ali ne dovolijo, siliti me pa ne morejo v
nobeno reč in me ne bodo. Sicer pa ti mojega očeta še malo poznaš, če si
vedno najhuje reči o njem domišljaš. Jaz mislim, da bi boljega očeta ne
mogla imeti. Gotovo ne želí on meni in tebi druzega ko srečo in zato se
kdaj ne bo tako ustavljal mojim prošnjam. To se vé, da zdaj mora najino
znanje ostati skrivnost, oče in mati bi me ne sodili prav, ker mene in
tebe premalo poznajo. Pa kedar čez majhno let prideš zopet na Slemenice
in te bomo že za dr. Kvasa klicali, potlej smeš brez skrbi pred svet
stopiti, najprej pa pred mojega očeta, ki so premoder mož, da bi človeka
sodili le po premoženji in ne po poštenji in notranji pravi ceni.”
“Jaz bi te v zvezde vkoval in poslušal do zadnjega dne. Tako me utolaži
tvoja beseda, da se bom res za vselej skesal in te nikdar za zamero
prosil, da sem ti svoje srce razodel. Govori mi še dalje, jaz bi te
najrajši poslušal.”
“Le čakaj, saj nisem še pri kraji. Če me res tako rad poslušaš, preljubi
moj Lovre, naj se te pa tudi moja beseda toliko prime, da se boš ravnal
po njej. Že večkrat sem te opominjala očitno in skrivaj, da ne bodi tako
otožen.”
“To je v moji natori.”
“Že dobro. Jaz sem tudi take natore. Ali tebe sem svarila le, da ne
imej vedno tacih otožnih, kakor sem popred rekla, črnogledih domišljij
o najini prihodnosti. Čemú to? Samo zadovoljnost človeku kalépomagajo
mu nič. Da se nisi poboljšal, priča to, da si otodi spet o tem govoriti
začel. Glej danes je vesel dan, vse je vedro in svitlo, razvedri se še
ti. Za jutri in za pozneje bo že Bog skrbel. Jaz va-nj zaupam in ti moraš
tudi. Ljudjé so samo po podobi božji ustvarjeni in vendar so nekteri
dobrega serca, koliko dober mora še le Bog biti! Torej dobrih ljudí ne bo
zapustil. Jaz molim vsak dan za tvojo srečo in nikdar me ne obhajajo take
misli, kakor tebe terpinčijo ven in ven.”
“Moraš mi oprostiti, kar se poboljšati ne dá.”
“To bi jaz hotela prašati, če se res ne dá. Shakespeare sicer nekje
pravi, da ste zaljubljenost in modrost dve sestri, ki se zlasti pri
moških nikdar ne vjemate, temuč ste v vednem razprtji, kjer je ena, druge
ni. Ali čeravno jaz tudi spoznam, da je ta mož svet in človeka poznal,
vendar nimam take vere na-nj, da bi menila: vse, kar je on djal, je brez
izjemkov gola resnica. Človek ima srce, ima pa tudi um.”
“Ko bi bila ti na mojem mestu, ljuba moja, trdila bi, da je mož resnico
govoril skozi in skozi. Spoznala bi, da se mora um le predostikrat udati
srcu, da človek takih reči želí, ktere mu um postavlja pred oči, kakor
nemogoče.”
“Kakor ti govoriš, nisi vreden druzega, kakor da bi te malo ozmerjala.
Jaz pa pravim, da _blago_ srcé v svojih željah manjkrat zaide, kakor
oster razum. To tudi menda ni posebno pridno, če človek vedno misli in
misli. Razum, če predaleč zaide in napačne pote najde, pripravi človeka
ob vsako vero. Ne veruje na Boga, ne sam na sebe, niti da so še dobri
ljudjé na svetu. In da ti naravnost povem, za tebe sem se tudi bala, da
ne bi tako zašel.”
“Prav vesel sem, da praviš: sem se bala, zakaj to dokazuje, da se zdaj
več ne bojiš. Pa tudi prav govoriš. Ti si moj angelj váruh. Kedar jaz ne
bom molil, boš ti za-me in ko bi že vsemu svetu ne zaupal, ko bi mislil,
da so sami goljufi, tatovi, lažnjivci, da drug druzega pehari, kar je
ljudi na svetu: na te bom imel zmerom vero.”
“Premalo mi obljubiš. Pa ne govoriva več o tem. Nekaj druzega bi ti rada
povedala. Ali je bil doli v vasi Mrtinek, deseti brat?”
“To se vé, da je bil! zakaj pa to prašaš?”
“Jaz sama ne vem. Nekaj čuden se mi ta človek zdí, in jaz menim, da ni
to, kar se na oči vidi. Jaz sem ga že videla, ko je bral, vem, da razume
tudi nemški jezik, vem da hodi v Polesek in da se nekaj skrivnostno
obnaša, kedar meni, da ga nihče ne vidi. Vse to pa on tají. Videla sem
že, da se veliko pečá za té. To mi pa, da ti po pravici povem, ni nič po
volji, da-si ga imam sama rada, kedar pride v grad. Povem ti tedaj, da se
ga ogiblji.”
“Lastnim svojim načelom nisi zvesta. Veliš mi tu nekaj, ki ni vredno,
da bi človek v misel vzel. Mari mi je berač! On je edini, ki ve, kar bi
midva sama imela vedeti, najino ljubezen, predraga moja! Ne smem se mu
tedaj zameriti, če nočem, da bi me izdal in bi te po tem morda nikdar ne
imel prilike, tako gledati in poslušati ko zdaj. Samo enega človeka se mi
je bati, in ta je _Marijan_!”
“Pozabil si že, kaj sva popred govorila!”
Zdajci prileti glasno klicaje prek rebri Balček. Lovretov učenec
prestriže ljubimcema pogovor. Z eno roko se obesi za komolec svojega
učitelja, z drugo se prime sestre in vsi trije gredó s hribca doli proti
domú.
Komaj odidejo izza grmovja, stopi Marijan na plano in se vsede tjekaj na
klop. Bil je žalosten, kakor se mu je bralo na licu. Sibovec, ki ga je
bil menda kje v meji za kratek čas odrezal, pade mu z rok, glavo z dlanjo
podpre na kolena, in zjoka se na glas. Ko bi ga Lovre tu videl, tako
sedečega, kako je solza za solzo kapala z mladega, sicer zmerom veselega
in jasnega lica, spoznal bi bil mladenča še od druge strani.
“Njega tedaj ljubi, ne mene!” tako je vzdihnil in še bolj so ga solze
zalile.
“Zdaj še le sem uganil zastavico! Kje sem imel oči! Ali ne bi bil tega
lehko videl že, kar je ta pritepenec tukaj? Stoj! še ni izgubljeno. Jaz
mu bom povedal, kaj in kdo je in mu pot pokazal. O, Manica! ko bi ti
vedela!”
Nekaj zašumí, Marijan se ozre, deseti brat stojí za njim z nekim porednim
smehom.
“Kaj gledaš nazaj s solznimi očmi, starega lesjaka sin, kakor svetega
Roka pesek?” zavpije Mrtinek.
“Spravi se! ali ti bom posvetil!”