stara naša hišina povedat, da je gospod Vencelj (okrajni zdravnik,
poštena duša, eden izmed prvih mojih znancev v tem času babilonske
sužnosti — Bog me ne kaznuj, da tako neumno govorim) s svojo hčerjo
prišel v grad in da po meni praša. Predno torej te vrste, ki bodo _tebe_
videle, zapečatim, menim da ti moram še to imenitno novost povedati.
Omenjeni otec gospod Vencelj kaj radi govoré o svoji hčerici, večkrat so
mi jo obljubili pripeljati. Radoveden sem kaka je, zato grem precej doli.
Ko bi bila taka, kakor — — pa zdrav!
Osmo poglavje.
Skupaj midva sva sedela,
Nama lep večer je bil.
_S. Jenko._
Drugo Kvasovo pismo.
Oho! za enkrat si se še zmotil, predragi moj! Sicer skazujem vso čast
tvoji modrosti in razumnosti, ali tako ti jaz vendar nisem rekel med
vrstami brati, kakor vidim iz tvojega odgovora, da si presodil mene in
moje “pomanjkanje.” Da sem jaz zaljubljen! Da samo zavoljo tega tako
enostransko opisujem svojega tovarša Marijana, ker vidim, da mi je na
poti! Moj Bog! ne vem, če se norca delaš iz mene in iz mojih okolščin,
ali pa se je tebi samemu kaj tacega pripetilo, česar v svoji porednosti
mene obdolžuješ.
Po vseh besedah je videti, da tako od nje govoriš, kakor cigan od
žametovih hlač, to je zmerom in najraji. To so tvoje besede in na dalje
imaš skozi in skozi neko veselje nagajati mi in mi reči podtikati, ktere
mi še na misel niso prišle, dokler nisem imel tvojega pisma v roci. Kar
se omenjenega pregovora tiče, moram te opomniti, da nikakor ni na pravem
mestu, čeravno je naroden. Kako se ti, hudoba, predrzneš mene ciganu
primerjati in celo lepo deklico tisti reči, ki se v pošteni družbi celó
ne imenuje. In ti, ki si meščan, ki bi moral vedeti, kaj je prav, kaj ne!
Ko bi bil že jaz to izrekel, meni bi ne bilo tolikanj zameriti.
Premislil sem tvoje besede. Popolnoma se zlagam s teboj, da se mi zbuja
čut, ali bolj prav potreba v srcu, ktere poprej nisem imel. Ali s tem,
da trdiš, kakor bi bil tvoj prijatelj drugi del svojega srca tebi vzel
in deklici oddal, pokažeš samo, da me premalo poznaš, da mojemu razumu
in značaju premalo zaupaš. Toliko bi me pa vendar moj prijatelj imel
poznati, da bi vedel, da ne bo Lovre Kvas nikdar ravnal samo tako, kakor
mu bode srcé velelo, ampak da bode poslednje vedno podlagal oblasti
zdravega uma in premisleka. Nikakor ne morem tajiti, da me srce ne vleče
do hčere mojega gospodarja, — da, to moram izpovedati se tebi, predragi
moj, — če je eno bitje na božjem daljnem svetu, za ktero bi se jaz z
vsim mladostnim ognjem vnel, za ktero bi norel in gorel, kakor je kdaj
kak človek mogel, — bila bi to enaka deklica, kakor je ta, ktere sem ti
v zadnjem pismu omenil. Jaz sem si v nekdanjih in zdanjih sanjarijah
svoj ideal precej visoko zastavil, čeravno nisem preziral pri tem, da se
od človeka kaj božjega ne sme tirjati. Reči moram, da v vsem času, kar
sem tukaj, nisem na njej ni najmanjšega madeža zapazil, vedno je tista
krotka dobra duša, vesela in resna, domišljava in razumna.
Ali da bi si upal misliti z vso resnobo drugače na njo, kakor s
spoštovanjem, tega ne smem, kajti razum mi velí, kaj je ona, kaj si ti?
Svet sodi človeka po tem, kar ima, kar je in kakoršen je. Svet je pa že
star; torej tudi ta navada v starosti utrjena; kdor bi jo hotel ovreči,
ta bi sam stal, kdor bi jej hotel ravnati nasproti, moral bi skalo v strm
klanec valiti.
Ona je edina hči premožnega, lehko rečem bogatega grajščaka, imela bo
lepo doto in da-si oče njen ni plemenitnik, ima vendar češčeno poznano
ime.
In jaz! — nimam nič, ne veljam nič, nisem nič! Žalibog!
Ali bi ne bilo po tem tacem več ko nespametno, ko bi se jaz srcu in
njegovim nagonom udal? Ali bi ne bilo naravno, da bi padel, ako bi tako
visoko letal?
Vidiš, kako si ti te reči vse premalo premislil, predno si svojo trditev
zapisal, da sem “zaljubljen.”
Velikokrat sem že premišljal, velikokrat sem na tihem tožil nad svojo
osodo, ki me je tako nizko postavila. Ne da bi bil s tem nezadovoljen,
kar mi je Bog dal, ne da bi se bil hudoval nad svojim rojstvom v malem
bornem podstrešji, nikakor ne da bi me bilo sram, da sem iz najnižega
ljudstva; le zavoljo _nje_, da mi je nemogoče na njo misliti, to mi
je bilo bridko. Nočem ti prikrivati, da sem imel dostikrat hude boje,
da sem potlačil take misli, in da me skrbi, bom-li imel moči dovolj
zatirati čut, ki bi mene in njo nesrečna storila, ako prodere. Celó vraža
me malo straši. Tukaj je namreč, kakor sem ti menda že omenil, čuden
človek, prorokovavec deseti brat. S tem sem se bil sešel na prvem potu
v grad in djal mi je z nekako vzvišenim glasom, da bom svoje stanovanje
in življenje na tem kraji pomnil vse življenje. Čeravno ne dam nobenega
groša na take besede, vendar so mi že dostikrat na misel prišle in menim,
da je izrekovavec morda res videl mojo prihodnjo nesrečo.
Vsak si sam kuje svojo srečo; zato upam, da se bodo vse skušnjave ubile
nad mojim značajem, kterega hočem in moram ukrepiti in utrditi. Ob pravem
času čem paziti, da ne bo imel moj gospodar vzroka, spominjati se me kot
nehvaležneža.
Pamet je boljša ko žamet, da kakor Sanho Pansa v pregovorih govorim, in
pamet mi Bog ohrani, pamet in prevdarek, pa bo dobro!
Pa naj bo dovolj tega modrovanja; sicer boš porednež še iz tega svoje
sklepe delal in me boš morda v prihodnjem pismu domislil na volka, ki se
je ravno s tem izdal, da je tele snedel, ker se je preveč branil. Nič ti
ne zaupam, sama nagajivost te živí.
Ker po psihologičnih postavah vsak od tega najrajši govorí, s čimur se
pečá, ne smem se tudi jaz zvreči, ampak moram ti kaj iz svojega učeništva
povedati. Moj učenec je kaj bistre glave in to me veselí tolikanj bolj,
ker nisem tacega pričakoval. Spomladi bom že po malem z latinščino
lehko začel, ker fantič je bil že precej pridobil od sestre, ki ga ima
neznansko rada, predno sem jaz prišel. Če bodem kaj dalje časa tu ostal,
upam si pravega mladenča napraviti iž njega. Za prvega me je bilo volje
ostati le k večemu dve leti, ali zdaj se pomišljam in pravim, da če bo
tako ko zdaj, ostanem tri leta. Ta čas bom prislužil lep kupec in potem
se vidiva ti v zadnjem, jaz v prvem letu. Stareji moj učenec, stric
prvega, pak je postal moj učitelj. Pred včeranjim me je bil zvabil, da
sem šel ž njim v krčmo, kjer so mi kmetje veliko ponujali piti, samo na
zadnje sem moral več praznih bokalov plačati. Ti na mojem mestu bi bil
rekel: rad imam kmeta, dokler ga ne vidim; ali meni ni nič žal ni za
denar ni za čas, ker sem se veliko naučil pri možakarjih.
* * * * *
Prijatelj, prijatelj, kaj bo iz mene! Včeraj, ko sem ti do tukaj pisal,
govoril sem takó, precej potem sem se svojim mislim skoro bi rekel
izneveril in danes, ko zopet pero v roko vzamem, moram govoriti drugače.
Res je, predragi moj Nande, kar si trdil; res je, česar sam ne morem ali
nisem mogel ni sebi ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce čut, ki je
več ko spoštovanje in prijateljstvo.
In kje je moj razum? kaj mi velí? Pravi mi, da ne ravnam prav, da sebi in
njej nesrečo na glavo nakopavam, da svojemu prijatelju Marijanu krivico
delam. Pripoveduje mi um, da je vsaka misel na njo nespametna, da njen
oče ne bo nikdar dovolil, da bode nevoljen in jezen iztiral človeka iz
svojega domovja, ki ni nič seboj prinesel, razun deset prstov na rokah
in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč v njegovi hiši, — in si upa
vendar oči povzdigniti do nje, do njegove hčere.
Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja, ktero sem mislil da
imam? Nikjer je ni, nikdar je nisem imel.
In jaz sem eden tistih ljudí, ki so ga navduševale besede starega
pesnika, ki poje: če se svet pogrezne, v razvalinah ostanem mož
nevstrašljiv, dosleden svojim prvim namenom in načelom! Ne, samo slaba
trstika, tenka šibica sem, ki raste v hitrem potoku. Vsak valček, dve
združeni mali kapljici jo zazibljete, vsaka lehka sapica jo zamaje in
pošibi. Nestalnost, neznačajnost, to je podedval vsak Evin sin od svoje
matere in jaz tudi nisem brez te podedíne ostal.
Pa stoj! ni res, kar sem tu izgovoril.
Ni me majhen valček genil, ni me sapica premeknila! Rajši bom burne
tirjatve človeškega srca primerjal goratim morskim valovom in hrupnemu
viharju. Rajši se ti bom opravičeval, kakor obtoževal. Nisem še omamljen,
ali otrpnjena je moč tolikanj, da kljuboval ne bom več dolgo, to vém.
Udati se moram, srce tako hoče, da, udal sem se že!
In kako bi se človek mogel ustavljati čuti, ki mu je mila, za ktero mu
je sam stvarnik odločil velik del srca, ki je najblaža, najlepša izmed
vseh potreb njegovega notranjega višega dela!
Pa zakaj ti pripovedujem vse te reči? Naj ti s hladno mirno kervjó povem
najin včerajšnji pogovor in potem boš sodil, zakaj je drugi del tega
mojega pisma različen od prvega. Reci na to, kar hočeš, jaz pravim samo
to, na mojem mestu bi ti ravno tako ravnal. To se vé, marsikdo drugi bi
se mi posmehoval, zató pa jaz te reči razkladam le tebi, ker ti poznaš
mene in jaz tebe.
Včeraj popoldne sem se bil naveličal pisati. Mislil sem, pismo do Nandeta
lehko jutri ali drevi skončam, zdaj pa naj se malo na prostem sprehodim.
Ravno solnce je prav gorko sijalo, sneg se je po strehah topil; slišal
sem v svojo izbico, kako se je drevje po vrtu veselo otresovalo zimskih
bremen, ob enem: bil je najlepši zimski dan, kakor si ga le na deželi
misliti moreš. Vzamem neko knjigo, bil je menda Katul in grem ven.
Konci vrta stoji ulnjak. Da-si bučele zdaj po zimi mirno v svojih
panjevih spé, zahajam vendar skoro vsak dan tjekaj na klopico sest.
Ne bom djal, da me mika na to mesto le solnce, ki ravno tú-sem vsako
popoldne posebno toplo sije, ne, mar ti resnico povem, tudi zató hodim
rad tjekaj brat, ker dostikrat nahajam tam _Manico_, s ktero se kaj
pomeniva. Pa da si ne boš mislil, Bog vedi kaki so ti pomenki, moram ti
povedati, da se nisva še nikdar druzega razgovarjala ko najpametneje
reči, nikdar do — včerajšnjega dne.
Vselej sva imela pogovore, iz kterih sem jaz veliko koristnega pridobil.
Ne vem, če sem ti že povedal, ali ne, da je ta deklica izobražena in
razumna bolj kakor vsaka ženska, kar jih jaz poznam. Dostikrat sem se
jej čudil, ko je govorila o Šekspiru, o italijanskih in nemških klasikih
bolje, kakor bi bil ti govoril. Posebno rada ima Valvazorja, pozna
iž njega našo domačo zgodovino skoro do pike in ker me je dostikrat
osramotila s tem, da sem bil v tem gotovo potrebnem znanji tako neveden,
poprijel sem se bil še jeseni našega zgodopisca in sem ga do dna
pregledal samo njej za ljubo, da sem mogel o tem govoriti. Pesmi našega
menišiča Vodnika zna iz glave in kedar začne kako deklamovati, zdi se mi
za trikrat lepša, kakor če jo berem.
Vsedel sem se bil na klop pred ulnjak. Bil sem nekaj nemiren, sam ne vem
prav zakaj; morda so me ravno besede pekle, ki sem je bil ravno za tebe
napisal. Nisem imel nič veselja do branja; vendar da bi se razmislil,
odprem knjigo. Naletel sem nesrečno mesto v svojem Katulu, zakaj kar mi
je prvo v oči prišlo, so bile besede:
Odi et amo. Quare id faciam fortase requiris.
Nescio sed fieri sentio et excrutior.
Precej teh besedí sem imel zadosti. Zdelo se mi je, da so zá-me in ná-me
narejene. Zaprem knjigo in začnem — vest izpraševati. Kolikor bolj sem
premišljal tisto tvojo opombo v poslednjem pismu, toliko bolj sem se
preveroval, da si me prav spoznal, da je res, česar si sam nisem bil
v svesti. Ali sklenil sem še enkrat tam pred ulnjakom, da se hočem
premagovati, da še tebi ne povem, kaj je prav za prav v meni, ker zdelo
se mi je, da bom laglje zatrl vsako ljubezen, ki ni na pravem mestu, ako
se nikomur ne odkrijem, ako še sam sebi tajim resnico, ktere hladna pamet
ne odobrava.
Dolgo sem menda tako sedel; solnce se je bilo že bliže na zahod
pomeknilo, hladneje je bilo postalo na mojem sedežu.
Mil in prijeten glas me iz te sanjarije prebudí in ko kviško pogledam,
vidim njo pred seboj.
Vem, da sem bil rudeč ko rak. Na pozdrav nisem mogel besede odgovoriti.
Stala je pred menoj, lepša se mi ni še nikdar zdela.
“Zdaj sem vas pa motila v kakih sladkih mislih. Tako ste bili vtopljeni,
da mi je bilo na mar, tiho odtegniti se. Samo ženska zvedavost, kaj ima
pač tak mlad gospod, ki se mu veselo širni svet odpira, da glavo podpira
in resno tu sedí, kakor bi bili vsi dobri ljudjé pomrli,” djala je ona in
se vsedla ne daleč od mene na klopico.
Jaz se posiljeno nasmehnem, odgovoriti nisem vedel kaj.
“O, na vse zadnje vam še rudečica v lice udarja. Že vidim, da sem vas še
zalotila, ko ste kake svoje prijetne skrivnosti premišljali. Ali se dadó
ugeniti.”
Njena veselost je bila nalezljiva. Hitro me je minila otožnost, udal sem
se v ta pogovor in sem jej rekel: “Pač težko, da bi ugenili, kaj mi je
ravno po glavi rojilo, in ne bom tajil, da ima tudi nekaj skrivnostnega v
sebi.”
“No čedalje bolj sem védečna. Vidite, kako hitro uganem, kaj vam je!
Kar z lica sem vam brala. Morda bi se še dalje prišlo od splošnega do
posebnega. Kolikrat se sme ugibati? Postava je trikrat.”
“Če tudi večkrat rečete, ne boste do pravega prišli...”
“Le stojte! najprvo mi povejte, ali so bili vaši spomini ali vaša
premišljevanja, kakor rajši hočete, vesele ali žalostne vrste?”
“Kakor se pogledujejo,” odgovorim jaz — “saj veste, da imajo vse reči dve
strani — eno svitlo in eno temno, ali...”
“Nič, nič! že se mi odtegujete, pa mi ne uidete z lepo. Pa nič ne dé,
če tudi hočete naravnost odgovarjati, vse eno vam pridem do konca, le
čakajte. — Trikrat je dovoljeno! — Potem pa morate biti tolikanj možat,
da se boste udali, kedar resnico zadenem.”
“To vam prav lehko obljubim,” djal sem v svesti, da sama na sebe ne bo
prišla. Čisto nič mi pa ni bilo dobro pri srcu, čeravno sem se drugekrati
enaki nagajivosti lehko smejal.
“Začela bom od zgorej. Prijateljstvo je vam po vaših lastnih besedah,
če se prav spominjam, ena najviših in najblažih idej. In ker ste tako
srečni, kakor ste že pravili, da imate pravega dobrega prijatelja, moram
najprej misliti, da ste se njega spominjali. Mar ni tako?”
“Samo en del ste ugenili. Pač mi je bil tudi prijatelj v mislih, ali
poglavitna oseba on ni bil,” rečem jaz.
“Že dobro, kaj pa hočete še več. Precej v prvič en del, v tretje pride
morda vse. Zares ne mara, da se bom tako prevzela, da bom sama preverjena
svojega bistroumja in se bom sama hvalila. Le tiho! Vi, gospod učenik!
ste prav slabo odgovorili, ker ste se na dveh krajih odkrili, prvič da
sem _en del_ ugenila in drugič ste rekli, da prijatelj ni glavna _oseba_.
Iz tega poslednjega posnemljem, da ste na _osebe_ mislili in tako imam
zdaj dva držala, kterih se lehko poprijemljem.”
“Ne, dovolite gospodičina!” djal sem jaz, “prvo ni bilo nič napečno. Da
ste en del ugenili, to sem bil primoran povedati, ker ste me ravno pred
na možato besedo priverili, da se moram udati, kedar resnico zadenete.
Drugo je bilo pa že menj premišljeno.”
“To je veliko, če človek tudi svoje slabote spozna. Ponižnost je lepa
čednost. Drugekrati bi vam take nepremišljenosti ne odpustila; ali zdaj
imam toliko samopridnosti, da vas prav rada odvežem zato, ker je meni na
korist,” reče ona.
Ne vem, če sem jo popred še kedaj videl tako veselo, kakor v tem
razgovoru.
“Kdo bi si bil mislil, da znate iz vsake besede sklepe delati,” pravim
jaz.
“O to je spet slab poklon in znamenje, da vi mojemu umu malo zaupate.
Le tiho, ne dam vam popraviti te pregrehe. — Zdaj veljá v drugič. Kakor
dober vojvoda grem precej v središče sovražnikovo. Morda ste mislili
na kako podobo, ki vam je še ljubeznivejša ko prijatelj, o kteri mi pa
dozdaj še niste ničesa pravili.”
Nande moj! kje so besede, da bi ti povedal, kako mi je srce bilo, ko
je ravno _ona_ to izgovorila! Kako mi je kri šla v glavo, kako se mi
zagrnilo pred očmi, kako mi je splaval vsak pomislek tistega razuma,
vsled kterega do tedaj sam sebe nisem poznal!
Da-si mi je zastavila ono prašanje, kakor v šali in s svojim ljubeznjivim
smehljanjem, zazdelo se mi je, da se jej je glasek malo tresel, da se
jej je lice malo oživilo, oko hotelo pobesiti se — in prijatelj, to mi
je bilo dovolj, kakor blisk me je prešinila misel, da bi mi ona lehko
vračala tisto čut, ki sem jo jaz čutil pa zatiral.
Nisem v tem hipu mislil, kaj sem, kaj imam, nisem mislil na njenega očeta
niti na svet, ena misel je prodrla in zatrla vse druge, in to je bila
_ona_.
Ne morem povedati, kaj sem govoril, kako sem se obnašal, ali nerodno ali
vdvorno; le to vem, da me je bila glava popustila, da je srce govorilo
namesto nje, da sem jo za roko prijel, da mi jo je pustila, da sem jej
povedal več, kakor sem sam vedel do tedaj.
Pa morda si še preveč upanja delam. Odgovorila mi ni namreč še nič. Ni
imela časa.
Kakor osoda človeku od rojstva do groba nagaja, ni tudi meni prizanesla,
ni mi pustila, da bi bil slišal brž včeraj tisto besedo, za ktero dam kri
in življenje. Prišel je bil tretji človek, ki je vsemu konec storil.
Ne smeš si pa misliti, da je bil ta nepotrebni tretji človek kak razjaren
oče ali srdit tekmec, bil je hvala Bogu bolj neškodljiv dobrohoten
človek, priprost berač ali moj “deseti brat,” ki ni druzega hudega
napravil, kakor da mi je ona roko iz roke izpulila in za uljnakom
izginila. Vselej sem tega človeka rad videl, ali včeraj bi ga bil, kakor
neljubo pričo, najrajši vrgel čez deveto goro.
Bojim se sicer ne, da bi me izdali, ali vendar me je nekako pretresnilo,
ko me je ta čudni mož domislil tiste noči, ko sva bila v prvič vkup, in
ko mi je prorokoval, da bom grad in grajske ljudi pomnil vse življenje.
In kako bi mogel tega večera pozabiti, ko bi tudi že druzega nič ne
doživel več! Razloži mi, kako je ta človek vedel, kaj me čaka? Od kraja
sem mislil da je nor, večkrat sem pa že imel priliko prepričati se, da je
popolnoma pri umu. Zdelo se mi je, da ga to nekaj posebno veseli, česar
je en del videl, da-si ravno si ne morem misliti, kaj bi tega mavharja
vodilo, da se tolikanj za-me peča. Zakaj že večkrat sem ga zagledal na
raznih krajih naenkrat za seboj ali pred seboj.
Govoriti nisem potlej mogel več ž njo na samem.
Davi pri zajutreku se jej skoraj nisem upal v obraz pogledati, pa kmalo
sem se prepričal, da se zna vse drugače zakrivati ko jaz. Kakor je ona
govor poprijela, ne bi bil živ človek na to misel prišel, da je bilo med
nama v poslednjem času kaj posebnega. Kmalo smo govorili, kakor vselej.
Prašal boš morda, kaj zdaj mislim.
Naprej! Storil sem veliko stopinjo, nazaj mi pač ni več mogoče. Skušal
bom sebe, svoje oči in srce toliko čuvati, da bode ostala skrivnost samo
moja in njena. Ali učiti se hočem iz vseh močí. Morda mi boste _glava_
in pridnost, ki ste me že do te stopinje spravile, pomagale, da bom čez
nekaj let mogel stopiti pred njenega očeta.
Ali Bog vé, če mi ni še poprej kaj druzega namenjenega. Saj se osoda
človeku naglo premeni. Še tako dolgo človek tistih misli ne ostane, kar
bi eno pismo spisal, kakor imaš živo pričo na meni in pričujočem listu.
Na enkrat, v enem skoku sem se predrugačil.
Zdrav, prijatelj! Kakor hitro se mi bode kaj imenitnega pripetilo, zvedel
boš po drugem pismu. Čeravno boš iz vsega tega presodil, da je za enkrat
sangvinizem mojega temperamenta prevladal, vendar vem, da me ne boš
grajal, zlasti ker bi nič ne pomagalo, kakor lehko previdiš.
Deveto poglavje.
Biló ni godú, svatovšnje, semnjà,
Da tje ne bili bi vabili ga.
_Prešern._
Marsikak ženin, ki je bil predpust zamudil, klel je in glavo podpiral
na srédpostno sredo, da štirdesetdanski post dolgo trpí; marsikak mlad
junak, ki je težko čakal tistega dne, ki mu bode izvoljeno nevesto na
samošni dom pripeljal, želel si je v pregrešnem srcu, da bi sveta mati
katoliška cerkev ne bila postavila prepovedi: ne obhajaj ženitovanja ob
prepovedanem času.
Tako je tudi naš Obrščan Francelj Dražarjev vse postne dni težko čakal
tistega pražnjega delavnika, vélicega ponedeljka, ki mu bo dovoljenje
prinesel, da bi storil, kar je Mrtinek Spak rad pel:
En krajcar imam,
Ga fajmoštru dam,
Oznanim mu sam,
Da ljubco imam,
Poročil me bo,
Zvezal me ž njo.
Ali ravno ta Mrtinek, ki je te vsakdanje vrste popeval, izgovoril je bojé
nekdaj modro besedo: potrpljenje je bolje ko medna hruška, bolje ko vsa
mazila in zdravila, kar jih konjederka in zdravnik Vencelj premoreta.
Da jo pa ta beseda desetega brata res vredna, da jo modro imenujemo,
dokaže menda gotova resnica, da je Franceljnovo potrpljenje končalo se
z ženitovanjem. In povedi nam kdo bolj vesel konec dolzih pričakovanj,
bojaznosti in nepriležnosti.
Komaj so bili v cerkvi v spomin, da je odrešenik iz groba vstal, aleluja
odpeli, pelo se je v Obrhku drugo aleluja v znamenje, da se mladi Dražar
ženi in svatovščino obhaja.
Dražarjeva hiša, ki je to veselje doživela, res ni bila vredna enake
časti kakor je svatovanje, zakaj po vsej pravici jo je deseti brat
primerjal stari suhi in grbovi babi, ki se samo še ob drenovi palici
po koncu drži in vendar noče umreti, ampak zavidljivo gleda na mlajše
svojega spola, ki imajo glajše lice in še vse zobe v čeljustih. Ta
primera — ki se bode, kakor le v gredoč omenimo, komu naših bralcev
vegasta in robata zdela, ktero pa mi že iz ljubezni do svojega rokavnjača
morda enostransko sodimo in jej višo ceno dajemo, kakor bi jo dajal kak
mirneji mislec — ta primera se je nanašala na leseno ostenje, črvivo
brunovje in opuščeno streho lesene Dražarjeve hiše. Vešči ljudjé so si
pravili v Obrhku, da bi bila Franceljnova mati, stara tegotna Dražarka,
ki je med lanskimi pasjimi dnevi popustila Obrhek in šla Boga gledat od
obličja do obličja, kaj lehko popravila svojo domačijo, vzlasti ker so
bile dražarske njive najbolje v obrškem polji, ko ne bi bila imela ženica
priskutne navade vsak krajcar za žganje in bel kruhek potrositi. Znano
jim je bilo, da se je bila ranjca te _malo_ ženske navade navzela od
svojega umrlega moža, ki se je bil v mladih letih pri brambovskih vojskah
ob francoskem času s to božjo pijačo seznanil. Obrške sosede, ki so bile
tako ljubeznjive, da so jo včasi obirale in čez zobe vlekle, bile bi
jej še odvezo dale za to slabost, ali to, da dolgove dela in ne misli,
kaj bo sinu Franceljnu pustila, to je bilo v njih očéh huje ko tisti
mutasti grehi, ki se še ne vé, kaki so. Nobena izmed njih ni hotela očesa
zasolziti, ko so lani sosedo pokopovali. Brž potlej se je slišalo, da bo
Miha izpod Gaja, poglavitni dolžnik, prodal Dražarijo, ker mu Francelj,
novi gospodar, ni mogel plačati, kar je imel Miha tirjati. In zdaj se je
djalo, da je dolg plačan, pismo je bilo narejeno, Francelj s Krivčevo
hčerjo oklican in zdaj je bilo pirovanje! Napravljeno smo imeli celo
rešto kvant, kako so Obrščanke ugibale, kje je mladi sosed denar dobil;
ali ker so menj imenitne, nočemo ž njimi častitih bralcev dolgočasiti.
Pogledimo rajši v hišo, da-si je razkopana lesena in stara, tako dolgo ne
bo na kup padla, da mi ven pridemo.
Zbrana je bila v hiši lepa druščina ljudi! Če rečem, da so jim godci
godli, razume se že samo po sebi, da so bili vsi vesele in židane volje;
zakaj godci in mala nebesa — to ste pravemu Slovencu dve misli ali dva
razumka, ki ju ne more vselej naravnost ločiti.
Ženin in nevesta, vsa v veselji, sta sedela za mizo, upehana od plesa.
Krivec in Krivčevka sta bila tako dobre volje, da že od svoje svatovščine
semkaj ne tako. Vzlasti je bila poslednja, da-si ravno sicer skopa, na
današnji dan vse predrugačena. Dostikrat je vstala izza omizja, jemala
razne potvice in mesene jedi iz skled in je nosila tjekaj k peči,
kjer je na ostanke prežala vsa nada prihodnjega Obrhka, otroci obojega
spola ubožnih in premožnih Obrščanov. Med to krdeljo je sedel tudi naš
prijatelj Kerjavelj in se je mestil s kostmí, ki so mu od vseh straní na
obiranje letele od mize.
Cvet vsega društva pa so bili poglavni naši znanci, Kvas, deseti brat in
Dolef, da-si so se razno obnašali. Kvas je tiho sedel na oglu in opazoval
ljudí in navade. Kmetje, sosebno starešina Matevžek, ki je v kotu sedel
in nektero neumno in smešno razdrl, imeli in šteli so si za veliko
čast, da je svatovščina imela gosposkega gosta. Zató so pa pokladali
najtolsteje in najlepše prigrizljeje pred-enj.
Deseti brat ni hotel med gosti sedeti. V svoji navadni obleki je stal
sredi hiše, zdaj pa zdaj se glasno zakrohotal, in kedar so godci kako
novo ubrali, vzdigoval je nerodno bose noge, metal je visoko od sebe in s
peto bil ob tla, kakor bi hotel plesati.
O Dolfu je malo druzega povedati, kakor da je imel kupico vedno med prsti.
“Naj Kerjavelj pije! povedal nam bode, ali je res hudič na svetu,” pravi
starešina Matevžek.
“O res, to pa to, saj sem ga jaz presekal, na dva kosa sem ga presekal!”
zavpije Kerjavelj vesel, slastno povžije dar iz kozarca in brž je bil
pripraven svojo povest praviti.
“Od svoje žene naj pové, zdaj smo na ženitovanji!” — zavpije deseti brat.
“Kaj je bil kdaj oženjen Kerjavelj?” praša Krivec.
“O bil bil!” odgovori Kerjavelj, “sveti Kozmes mi jo je bil dal, Bog mu
daj dobro, vsi sveti so mi jo pa vzeli, mojo Urško, Bog jim te grehe
odpusti, jaz jim jih ne bom nikoli pozabil, kaj menite!”