prišlo, samo grob ti bo še nov,” odgovorí deseti brat in vrže svoje
čevlje na klop. “Volk te podiši!” pravi zopet čevljar “čemu pa brusiš
golo peto po pesku in po strnišču? Tako mi ne boš nikoli nič zaslužka
naklonil, zakaj po tem tacem, bo samo Bog tvoj čevljar, ki ti bo vselej
druge žive podplate pripel, kedar boš te shodil in skvedral.”
“No, jaz menim, da imam zadosti dobrega čevljarja, če sva z Bogom
pobogala se za podplate.”
“To je res, železna opetica se zvrne in raztepe; živa božja koža pa ne
z lepo. — Ali kaj mi boš novega povedal? Ljudjé govoré, da včasi komu
za srečo poveš, kakor ciganka; meni pa nočeš in ne privoščiš nikdar kaj
tacega. Daj, daj, zini!” priganja Krivec in žebelj, ki se mu je bil zvrl,
iz čevlja puli.
“Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš. Sreča se samo mlajšim
pripoveduje.”
“Vidiš, kako te prav uči,” dostavi Krivčeva žena v izbo stopivši.
“Ti grdún ti, če ne boš druzega povedal, ko od groba in smrti in starosti
in molitve in pokore, nesnažna žvirca, zahvalil se ti bom s kopitom čez
glavo,” huduje se čevljar.
“Le molči, smolè stari! ali mi pa še rajši povedi, kdaj boš hčer možil,
saj jo bo ongav Francelj doli iz vasi vzel, ne?”
Krivcu se na enkrat vedro lice zresnobi.
“Od Franceljna se jaz nimam kaj meniti; in če nečeš, da bi se mi zameril,
še ti ne govori o njem. — Kam jo bo pa vraga djal? Ko bi bil jaz vedel,
da ima na svoji hiši toliko dolga, zares ne bi bil pustil svoji deklini
ne ene besede govoriti s fantom. Saj si že slišal, da mu bo Miha hišo in
zemljišče prodal.”
“Ne bo mu je — ne,” odgovorí Mrtinek.
“Sam je tukaj-le pravil,” potrdi čevljar. “Jaz sem nekaj vinarjev na
stran položil, zató pa nočem, da bi šla deklina brž po poroki z mavho po
svetu. Zato tudi tebi svetujem, nikar jej ne nosi nobenih pošt od njega.”
“Kaj pa, ko bi Francelj denar dobil? Ko bi skopuha plačal?” praša Mrtinek
in oprtí čevlje, da bi odšel.
“Kje ga bo dobil? Na posodo, to ni nič. Drugače ko bi mu ti povedal, kje
so na sveti večer tolarji cvetli, ha, ha!”
“Kdo vé!” pravi deseti brat.
“Stoj no, kam pa kolovratiš?” vpil je čevljar, ali Mrtinek je bil že duri
za seboj zaloputnil in videl ga je, kako je široke stopinje delal čez
dvorišče.
“Glej-ga, stari!” šepetala je Krivčevka svojemu preljubeznjivemu, “to je
vendar pol čudesa! Nikoli nihče si ne upa k našemu gospodu, ta Mrtinek
je bil pa otodi dober čas gori. Kaj praviš, kaj je to?” In to čudo,
kakor tudi Mrtinkove besede o možitvi njune hčere sta mož in žena v
dolgem zaupljivem pogovoru obravnovala, kterega pa ne ponavljamo bralcu
zavoljo njegove dolgosti in navadnosti.
Mrtinek je gredé skozi vrt, kjer je Krivčeva Franca v gredi nekaj
okopovala, postopil k njej ter rudečeličnemu dekletu nekaj tiho povedal,
kar jej je še bolj razvnelo obraz.
“Kaj ti veš!” djala je.
“Bodeš že videla! Predno bo pust —” Mrtinek ni skončal. Zagledal je
nedaleč Marijana, ki je prihajal po stezi. Na očesu se je desetemu bratu
videlo, da bi se mu bil rad s pota ognil, pa bilo je že prepozno. Zató je
oči v tla pobesil in hitro stopal po potu Marijanu ravno naproti.
Ko sta se srečala, stopil je deseti brat z eno nogo v stran in ni
pogledal niti ogovoril Marijana ter hotel dalje.
“Kaj si pa zopet iskal tod okoli?” praša ga Marijan. Deseti brat mu je
bil edini človek, ki ga ni mogel videti, da-si sam ni vedel prav za prav
zakaj.
“Tebe že ne, za druge ti pa nič mar!” odgovorí Mrtinek.
“Bodem videl, če mi nič mar, berač potepivni!”
Mrtinek ga hudo pogleda, kakor bi ga hotel z očesom prebosti. “Berač! —
Kedaj sem tebe kaj prosil? Bogá moli, da ne boš kedaj še veči berač ko
jaz. Bog vé, kdo med nama ima zdaj-le več v rokah ti ali jaz.”
“Še enkrat naj te vidim, da boš tod lazil, pa ti bom puško stolkel na
buči,” pravi mladeneč in zavihtí kovano kopito svoje risanice.
“Poskusi! Pri Bogu je milost potlej,” odgovorí deseti brat s pomenljivim
smehom ter sam med seboj godrnjaje koracá dalje čez polje.
Bodi-si da je Marijan Piškáv, površno izobražen, z drugimi ljudmi vred
veroval, da ima ta Mrtinek Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi,
ali pa da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in nevstrašljivosti res
bal tega človeka, ki je bil vsaj njemu nasproti že odvselej potuhnjen in
nekako prezirljiv; nekaj ga je pretreslo, kesal se je, da ga ni na miru
pustil in šel svojo pot.
Potok, ki teče čez slemeniške travnike in potem dalje mimo Obrhka, izvira
v severji komaj dobre pol ure od velike lipe v odstranskem zatišji izpod
hriba, preraščenega z brezjem in jelševjem. Ravno mimo skal, z robidovjem
prepletenih, izpod kterih se tiho kaplja za kapljo pririne in potem v
ozki stružici z lahnim šumom eno drugo dalje in dalje podí: tam mimo
skal drží malo uhojena pot, kravji stezi podobna, čez hribe. Hodijo tod
Obrščanje in drugi iz obližja malokdaj. Le kedar se kak gospodar napoti
peš v daljni semenj po voli in hoče najbližo pot čez hribe ubrati, krene
jo tod-tje. Skoro nikoli pa nobenemu na misel ne pride, da bi po noči
sam šel mimo samotnega znamenja, vegastega križa in “grmade,” ki že od
nekdaj tu stojí in je vsled pravljice in raznih ostrašljivih rečí, ktere
je ta in oni tu videti hotel, med narodom na slabem glasu. Bil je namreč
na tem mestu pred več in več leti nek kramar ubit. Ker je pa nesrečni mož
moral imeti kakove male grehe nad seboj in neznan tolovaj ni za maše dal,
strašil je ubiti kramar nektero mesečno in temno noč po brezji in celo
doli na travniku je včasi kdo mislil videti dolgo črno podobo s krošnjo
in podkovano grjačo stati med vrbovimi grmi.
V tem glasovitem kotu tedaj bi bil tistega večera človek videl desetega
brata, kako je pod robidovim grmom čepé s klinom jamo v zemljo kopal.
Mesec se je bil ravno prikazal izza vzhodnjih hribov in obseval samotnega
človeka pri njegovem neznanskem delu tik lesenega križa.
Bilo je mrzlo. Mrtinku so se tresla kolena in večkrat je prenehal,
odložil svojo nespretno leseno kopačo in si mel roke, da bi prste ugrel.
“Vrag! dve pedi globoko, zadosti je, kaj bi zmrzoval!” zagodrnjá kopač,
izvleče iz nedrija vrečico, odvozlá motvoz, vzame nekaj denarja ven,
drugo pa vrže v izkopano kotanjo.
“To bo zaklad!” pravi in se zasmeje tako na glas, da se lastnega jeka
ustraši. Vstane in gleda okoli. Le vodica je lehko šumela pod njim in
razun njega in drevja na pol podrte podobe križanega Zveličarja ni bilo
čuti in videti ni živega ni mrtvega. Kotanja je bila kmalo zasuta. Vrh
prstí položi Mrtinek travnato ježo in potem zagrne mesto z odrastleki
robidovega grma.
“Ná, leži do jutra večer, da te s Kerjavljem in Franceljnom za doto
vzdignemo in, če ima škrat toliko močí, da bo cvenk in žvenk v žeblje ali
oglje spremenil, naj bo, to veselje mu že privoščim.”
Potem nasadi svoj veliki klobuk na glavo in obuje čevlje. Ko gre mimo
križa, vstavi se in reče: “O moj Bog ne bodi mi hud, kedar bom na sodnji
dan stal pred teboj; ne bodi mi tačas tako malo milostljiv, da bi me na
levo posadil zavoljo tega, da sem norije uganjal po tvoji zemlji! Saj si
mi dal s pametjo tudi neumnost, saj si vedel, kakov bom in kako se mi bo
godilo, predno si me ustvaril.
“To se vé, morda mi boš enkrat djal: če si hotel dobro storiti, zakaj
si pri tem ljudi zapeljeval, da so na vraže verovali. Jaz vém, da je
ta bosa, ali ravnam se kolikor toliko po tvoji besedi, ki si djal: kar
desnica dobrega stori, naj levica ne zná. Ljudje ne smejo vedeti, da
bi jaz lahko kaj imel; v grob bom seboj nesel, kar vem in imam. To pa
drugače ni mogoče. — Morda ni prav, da ga imam v strahu, ki bi mu imel
vsaj zato zahvaliti se, da sem na svetu. Tudi morda ni tebi po volji,
da tako živim, da ti kazen iz rok jemljem, pa — jaz ne vem, če morem
drugače. Daj mi še nekaj časa tavati po zemlji in s tvojo pomočjo še
pokoro storiti, da me vzameš v nebesa k materi. In morda bo še on, ki ga
večkrat spominjam, kaj ima na vesti, napravil toliko kesanja in pokore,
da mu bo tvoj sv. vratar odslonil vhodišče v raj in se tam sprijazniva.”
Po tej izvirni molitvici se Mrtinek počasi pomika ob potoku proti vasi.
Ob dolenjem potoku so neki vaški tihotapci rake lovili. Ko je Mrtinek
zagleda, mahne jo proti njim in se že od daleč oglasí s svojim hreščečim
glasom pevaje znano pesem:
Na mrzlem studenčku
Je deklica prala,
Je prala je prala
Je tiho jokala,
Jokala jokala,
Je reva grenko!
Sedmo poglavje.
Srce je prazno, srečno ni.
_Prešern._
Kvasovo pismo prijatelju Ferdinandu Bojanu.
Če ti še le zdaj, še le po več mesecih obljubo spolnujem, vém, da si
prepričan, da je bilo kaj posebnega, ki me je oviralo, da ti nisem bil
mož beseda. Večkrat sem že imel pero v roci, večkrat sem bil že napisal
nekaj vrst tebi namenjenih; ali vselej sem vrgel pero in pisanje od
sebe, ko sem videl sestavek pred seboj brez nog in glave. Zakaj ko sva
se ločila, tí tjekaj kamor te spremiti nisem mogel, in jaz kakor prognan
Dioniz iz Sirakuz v Korint tlako delat s topoglavimi otroki, tačas sem
bil tak, da sam sebe nisem poznal. Tožilo se mi je po tebi, prav zelo se
mi je tožilo. Kamor sem šel in koder sem hodil, nikjer mi ni bilo prav.
In če sem se vprašal, kaj je prav za prav, česa mi manjka, nisem si mogel
odgovoriti. Čutil sem se tako osamljenega tako nepotrebnega na svetu, da
bi se bil res lehko sprijaznil s pregrešno mislijo: ko bi mi Bog smrt
poslal, bilo bi morda še najbolje. Čemu sem pa tukaj, kaj je moja naloga?
In v tacih trenutkih bi bil že skoro rad, da bi bil mogel misliti, kakor
splošina tega sveta misli: tudi jaz sem eden, da jih je več, eden izmed
tistih: fruges consumere nati.
In še zdaj nisem popolnoma na dobrih nogah, da-si se reč precej na bolje
obrača. Ti se boš smejal. Vendar tebe in tvoje srce poznam. Tebi lehko
povem, česar ne bi pravil nikomur. Ali vsega ti povedati ne morem, besede
mi manjka. Čutim, čutim, ali kedar bi imel govoriti, tačas sem okoren in
neroden. Upam, da boš ti izmed vrst bral, česar povedanega ne najdeš,
kar bi ti pa jaz rad povedal. Nekaj je v meni, kakor hrepenenje po nečem
neznanem, ki se mi pa vendar zdi, da že na pol imam.
Pa ti si pravi Kvas, rekel mi boš, kvasiš, da sam ne veš kaj. Prav
govoriš, Nande moj, če tako praviš, jaz res še sam sebe ne razumem.
Spominjam se, da sem tudi tačas tako bledel, ko sva v samotni izbici
odložila knjige in sva se pomenkovala o marsičem, česar ne bom nikdar
pozabil. Spominjam se, da si me ti kakor stareji in modreji vedno
zavračal in mi odgovarjal na moje večne tožbe: človek mora imeti toliko
filozofije, da si dušo prosto ohrani vnanjih in notranjih stisk in težav.
To sofistiko, ki si jo bil iz najinega prijatelja Horacija na posodbo
vzel, končaval si vselej z mentorskim obrazom rekši: upanje, Lovre,
upanje živí človeka, če ga že vse drugo zapusti.
Pa legal si — ne stoj! tako robato ti ne smem govoriti, ti se ne moreš
legati — tisti modri poetje in blebetavci lažejo. Saj že upam in upam,
kar sem se zavedel, da živim. In kaj mi je prineslo to upanje? Nič;
konec vsega tega večnega upanja je ta, da hlapčujem, da sem priupal
učeništvo na starem gradu. Ali bi ne bil tega lehko opravljal precej, ko
sem se brati in pisati izučil? Čemu sem se tolikanj ubijal? Čemu sem si
prizadeval slepca Homerja razumeti in druge prismojene in pametne besede
nekdanjih razmotati si, čemu sem postopača Sokrata občudoval?
Že vem, kaj boš odgovoril, kako me boš oštel in me nehvaležneža pital. In
da ne boš menil, da sem čisto izgubljen, moram ti povedati, da so vse to
le besede, pol resne pol ne. Nekaj upanja mi je še vendar ostalo, čeravno
moja vera na-nj ni tako neomahljiva, da bi s teboj mislil, da človeka
živi. Zakaj ko bi bilo to res, bil bi zdaj pri tebi, bil bi srečen
pri tebi. Tudi ne smeš misliti, da jih več ne spoštujem, teh starih
modrijanov. Če včasi sanjarim, sanjarim zató, ker me nekako veselí, menda
ker bi s tem rad praznoto napolnil, praznoto v svojem srcu. Dokler sem
še pri tebi bil, imel sem vsaj enega človeka, ki me je ljubil in razumel,
kteremu sem lehko vse zaupal, vse povedal. Še te imam v srcu, tvoje
prijateljstvo je menda edina reč, kar me more navdušiti, kar me more
tolažiti. Ali ravno to je tudi, ki me nekako tare; kajti prav zelo te
pogrešam; jaz bi rad imel vsaj enega pri sebi, ki bi čutil z menoj in se
ž njim še o čem drugem pomenil, kakor o dolgočasnih vsakdanjih rečéh. Ne
more mi iz glave, kedar se tebe domislim, kitica priproste pesmi, ki mi
jo je unidan pel eden mojih tukajšnjih čudovitih prijateljev, mavhar prav
po božji volji, ki se desetega brata imenuje (če veš, kaj to pomeni); pel
je:
Po hribcih je ivje,
Po dolih je mraz,
Al kje je preljubi,
Al kje sem pa jaz!
Pa to me domisli, da ti moram kaj povedati o svojem življenji in svojih
novih gospodarjih in prijateljih — ali da tega imena ne skrunim —
znancih. Iz tega, kar sem ti ravno kar pravil in tožil, bodeš morda
posnel, da sem nezadovoljen s svojim okrožjem. Toda pohvaliti se moram,
da kar se vnanjega življenja tiče, nisem do zdaj še boljšega imel in da
so mi celó ljudjé večidel po godu. Menim, da že nekaj več sveta poznam,
kar sem tukaj.
Moj gospodar, tako menda ti moram imenovati očeta svojega gojenca, moj
gospodar je pol izobražen meščan, pol kmetovavec. Kakor prvega ga človek
mora rad imeti. Tako prijazen in priljuden je z menoj, da si res v
srečo štejem, da sem jaz, ki sem se težko in nerad pripravil in udal
v to osodo, vsaj k tacemu možu prišel. Kakor kmetovavec je pa ves tak
rusticus, kakor Horac svojega v lepem verzu slika: Immoritur studiis et
amore senescit habendi. Zares jaz tacega človeka ne zapopadem, ki ima
dovolj in več ko dovolj in vendar še vedno v tem tičí, kako bi pridobil
še več. Moj gospodar je omikan mož, vé ti o vsem govoriti; kakor se kaže
je tudi marsikaj bral, lepo knjižnico ima, marsiktero pametno besedo
izgovori, ki bi bila vredna, da bi si jo dobro zapisal in ravnal se po
njej. Ali najljubše mu je vendar govoriti od žetve in setve, žrebet in
telet, kónj in volov in druzih enacih rečí. Pri najmanjšem delu misli,
da mora zraven biti, vse ogleda in vse dela. Večkrat sem si mislil, ko
sem ga zvečer videl vsega utrujenega, kaj ti je treba vse obleteti,
tolikanj ubijati se, tolikanj trpeti in skrbeti! Jaz za-se menim, ko bi
enkrat toliko imel, da bi pošteno utešil potrebščine tistega dela svoje
osebnosti, ki ga telo imenujem, jaz bi nikdar ne mogel še dalje in dalje
riti in pridobivati, ampak hotel bi živeti srečen in zadovoljen. Da
feaškega življenja tu ne mislim, to že vém, da ti v glavo ne pride.
“Kako je to, da se hoče nekaj šopiriti s temi sploh znanimi izreki,
morda bi me rad svoje učenosti prepričal,” bodeš rekel videvši, da sem
te že dvakrat v teh vrstah razveselil, omenjevaje starega klasika. Ali
tudi to sem še tukaj pridobil. Imam namreč starega študenta, čudovitega
človeka, brata svojega gospodarja, za učenika in učenca. Ah, ko bi ga
ti videl, tega postarnega, sesušenega, raztrganega in zamazanega moža,
ko bi ga slišal, kako govorí vedno o pijači, ne nedolžni vodi, temveč
o sladkem vincu in žganji, kako včasi celo mene pridobiva, da bi šel ž
njim, kako pri tem vé navajati primerne in neprimerne latinske izreke iz
raznih knjig — ti bi mislil, da imaš starega slovečega capeta Diogena
pred seboj, ki mu druzega ne manjka ko poveznjene kadí, da bi va-njo
zlezel in pa malo več ciniške filozofije. Zakaj, ko bi k temu kak Véliki
Aleksander prišel in mu na izbíranje dal, kaj bi rad imel, izprosil bi si
moj stari učenec rajši en frakeljc žganja, kakor pa da mu ne bi solnca
zaslanjal. Učenca pa imenujem starega Dolfa (kako čudno naše ljudstvo
imena za svoj jezik prekrščuje) zató, ker včasi zjutraj, ko na vrtu berem
svojega in tvojega ljubljenca, pride k meni ter mi knjigo iz rok vzame in
jame prestavljati, da se mu ne morem prečuditi. Koliko talentov je Bog
ljudém razdelil, ljudém, ki te darove zakopljejo sebi in človeštvu na
škodo. Nektero leto je že preteklo, kar ni imel knjige v rokah, veliko je
med tem časom tacega doživel, ki ni v nikakoršni zvezi z izobraževanjem
boljšega dela našega bitja, celó veliko je počel, kar bi bilo prelehko
utopilo poslednje duhovne moči v njem, in vendar včasih, kedar mi bukve
iz rok vzame, tako dobro zamotane reči v Horaciju pretolmači, da ne vem
kaj bi mislil, ali imam genijalnega človeka pred seboj, ki je tudi njemu
namenjene darove zakopal, ali pa so nekdanji učeniki vse drugače znali
učencem znanosti prilastovati ko današnji pedantje in suhoparniki. Pa
naj bo dovolj o tem, drugopot ti povém, če boš hotel, vso zgodovino tega
čudnega “bisera v blatu.”
Ker sem ti začel obrisovati svojo okolščino, moram ti še druge spomina
vredne osebnosti, s kterimi se tu pečam pred oči postaviti, da si boš
potem moje življenje in vsakdanje početje posnel. Ker sem ravno z moškimi
začel, ostanem dosleden in ti najprvo te v rudimentu naobrazim, da-si s
tem še ne rečem kakor da bi imeli ti kako prednost ali bi mi bili bolj
po volji od žensk. V obližji, komaj nekaj streljajev od mojega zdanjega
stanovanja, stojí stara pol razpadena luknja, ki se gradič imenuje in je
lastnija enega najnenavadniših ljudí, nekega starega bogatega hipohondra,
ki ne terpí žive duše blizo sebe. Njegov sin Marijan je vsakdanji gost
pri nas, po tem tacem tudi eden mojih novih znancev. Človek je iste
starosti ko jaz, kaže se mi bolj prijaznega ko mi je ljubo, veliko mi ima
pripovedovati, zdaj me zvabi in spravi tje zdaj sem, ali pri vsem tem ga
nisem nič kaj vesel. Včasi grem ž njim na lov, ne tolikanj iz veselja
kakor zavoljo tega, ker se ne morem odpovedati. Ti veš, da me včasi
tista neslanost popade, da se zamislim v kaj in molčim. Te slabosti se
še dozdaj nisem odvadil, kakor si iz tega razvidel, kar sem ti od kraja
pravil. Moji tukajšnji ljudjé pa to mojo razvado razlagajo, da menijo:
dolgčas mu je. Zató in ker so zares dobri ljudjé in bi mi radi ustregli,
silijo me naj to in to z Marijanom vred počenjam. Tako se primerja, da
sem večkrat kakor mi je ljubo s puško v hosti ali s trnekom na ribnjaku
ali zdaj kar je sneg zapadel, nad tiči. V teh priložnostih pa moram
spoznati si, da nisem za tacega prijatla ustvarjen, kakor ga mi je osoda
tu pripravila. Dobra duša je, prijazen, veliko si prizadene, da bi me
razveselil in jaz sam si dostikrat očitam, kako mu morem tako nehvaležen
biti, ali kar je to je, pravega sočutja do njega mi popolnoma manjka. Saj
veš, da sem včasi več ur lehko blebetal; s tem pajdašem pa mi dostikrat
pogovor obtiči, besede zmanjka, nimam se česa meniti ž njim. Govorí
veliko; ali vse njegovo mišljenje se plete o tem, kar mu je najbliže, in
to mene ne more vezati. Ima še nekoliko izobraženja, čeravno veliko ne.
Ta človek, kakor se mi po vsem vidi, je namenjen ženin najlepše deklice,
kar sem jih jaz v življenji videl, hčere mojega gospodarja, _Manice_.
Nočem poskušati, kako bi ti na papir narisal njeno podobo, zakaj beseda
je okorna, pero bi jo bolj kazilo kakor slavilo. Celó ko bi bil slikar,
ne mogel bi temu obrazu vdihniti tiste blagosti in tiste srčne dobrote,
ktero človek spozna, ako je bil nekaj časa ž njo vkup. Zares menim, da
omenjenemu srečnemu mladenču zavidam ta biser, kterega morda ne bo tako
vreden, kakor zasluži in zató morda ne vé in ne bo vedel, kaj bo dobil na
svetu. Tu vzor lepše polovine človeštva, in tam suh navaden človek, ki
morda še ne čuti globlje kakor vidi, ki ima morda ozke in oméjene misli
o pozemski sreči — ali ni to nasprotje? Nasprotja pa se po naravnih in
logičnih postavah ne strinjajo ne vežejo. In vendar mi povedó ljudjé, da
se mislijo tu vezati, da meni gospod slemeniški dati svojo hčer Marijanu.
Ko sem sam te razmere opazoval, prepričal sem se zdaj, da je resnica;
zdaj pa se mi je zopet zdelo, da ta reč še ni tako gotova. Marijana nisem
mogel nikdar nič prašati o tem, še govoriti ne morem ž njim o tacih
rečéh, sam ne vem zakaj. Vidim, da sta si kakor dva stara znanca, da se
tikata kakor brat in sestra; ali nobenkrat ju nisem še dobil v kakem bolj
skrivnostnem in živem pogovoru, vzlasti pri njej nisem videl nikacega
znamenja gorečega čuta do njega. Mislil sem, da deklica razumno misli, da
se njeni zdravi pameti nepotrebna in neumna zdi vsakošna sentimentalnost
in vnanje skazovanje, da je torej v tem podobna priprosti slovenski
materi, ki goreče ljubi svojega odraslega otroka, pa ga ne poljubuje, ne
objemlje, ampak rajša pod tršo skorjo zakrije blažno ljubezen. Drugekrati
pa, ko sem s svetom in sam se seboj nezadovoljen kje v kraji sedel in me
je zalotila in sva kak pogovor pričela, sprevidel sem, da sem tu napečno
obsodil; sprevidel sem, da ima deklica zraven svoje vse razumnosti celo
nekaj romantičnega mišljenja. Lehko povzameš, kake sklepe sem iz tega
delal gledé omenjene reči. Napeljal sem včasi govorico na-nj, omenil
sem njenega častivca; pa nikdar se noče z menoj o tej razmerici meniti;
vselej se mi utegne s tem, da resnobna postane in začne o druzih rečéh
govoriti, ali pa se nekako čudno in ljubo nasmehljá, da ne vem ali hoče
reči: kaj ti mar moja zadeva, ali pa misli naznačiti, da ljudjé brez nje
številijo.
Po vsej pravici boš djal, kako je zopet to, da se po starobabje védečen
vtikam v rečí, ki bi me imele toliko brigati, ko prédlanski sneg. Jaz
moram reči: mea culpa, res sem nespameten. Človek nima včasi kaj delati,
pa si take uganjke zastavlja. Tako menda tudi jaz ugibljem, ker imam
preveč časa. Moj učenec je ljub, priden fantič, bojí se me in rad me ima,
tako da se prav dobro razumiva. Ker mi vse o pravem času stori, kar mu
naložim, prekladati ga pa nočem, ostaja mi precej praznega dneva. Če teh
ur ne presanjarim v svoji izbici, grem na vrt, kedar ni premrzlo in tam
v kolibici včasi najdem gospodičino pri — bukvah. Ko ne bi že druzega
imela na sebi, že to, da posebno rada bere, móralo bi me, da bi jo
častil. Zakaj jaz mislim, da je že to znamenje dobrega srca, če kdo ljubi
poezijo ali lepoznansko berilo. Le pomisli, kako sva med seboj včasi prav
sodila tiste izmed svojih vrstnikov, kterim ni bilo mar za drugo, kakor
da so ustrezali raznim telesnim potrebam, kterim je vsako branje mrzelo,
izvzemši morda kake posebno domišljijo budeče spise, ki so jim le zato
dopadali, ker so jim bili po mesenosti v rodu.
Mati njena, že precej priletna ženica, je gospodinja skozi in skozi.
Vse hrame in predale v pohištvu mi je že razkazala in razložila, tako
da sem se že včasi dolgočasil, ker ne morem trditi, da bi me malenkosti
zanimale: kako roža iz tega in tega semena zraste, kako se to in ono
orodje rabi, kako se korenje za seme prav sadi in enake reči. Pa majka je
dobra, skrbljiva za-me, kakor bi bil njen sin in varovati se mi je, da
je ne žalim s tem, ko bi pokazal se nepazljivega ali malomarnega v tacih
imenitnih in potrebnih pogovorih.
Veš, da imam jaz tudi kmeta rad, ker sem sam iz prvote bil kmet, ker
sem sam kakor deček že za brazdo plužne držal. Med prostimi kmečkimi
možaki čuješ včasi izvirno in tako modro misel, da se je ne bi smel
noben modrijan sramovati, čuješ primere in govorne podobe, ktere reč
tako do dna in tako živo pred oči postavljajo, kakor malokteri poet zna
izraziti izlege svoje domišljije in glave. Kmet je po tej moji misli
tudi šola mislečemu človeku. In zavoljo tega svojega načela rad zahajam
med ljudstvo. Imam tudi že lepo krdelo znanih originalnih mož, ktere
opazujem in včasi od njih kako poberem. Rad bi ti popisal na kratko tudi
le-te, ali ti si ne mara premalo demokrat, meščanska kri ti vre po žilah,
meščanstvo pa je prelaz na boljarstvo. Utegnil bi se malo nasmehniti moji
priprostosti, kakor bi to ti imenoval.
Razvidno ti je iz vsega tega, da bi bil na mojem mestu vsak pošten in
zmeren človek srečen in tako zadovoljen ko mačka na peči, če dovoliš da
ti robato povem. Jaz si tudi včasi trudim preveriti samega sebe, da mi
je dobro, ali vselej ne gre. Kakor sem ti od kraja pisma povedal, manjka
mi tebe, Nande! manjka mi svesti, da sem sam svoj gospodar, na pravem
mestu in pravem potu do namena, ki bi mi bil po volji. Zakaj mi je Bog
naklonil, da moram v najlepši dobi svojega življenja za tujo mizo sedati,
to mi ne gre v glavo. In vendar moram koj pri tej priči izpovedati se,
da ne bi rad tega mesta popustil, ko bi mi prilika ponujala se, celó ne
tako brž, ko bi mi kdo odprl pot na univerzo, ktere sem še pred malim
časom tolikanj želel. Kaj ne, da se me je poprijel deseti naglavni greh
“confusio,” ter se me drží kakor laščec. Odpiši mi kmalo. Željen sem
videti, kako me boš obral in oštel. Za zdaj te Bog poživi, podajam ti
roko čez hribe in doline.
Tvoj Lovre.