gospodinj v vas prosit hodil, smolno olje prodajal po dva krajcarja
funt, vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in pekel in jedel,
crknjene prešiče po okrožji pobiral in doma za predpustno slanino in
slaščico sušil, zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej
in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, videl ko je
bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni več v pšenico hodila, kako je
“štatljivemu” konju navado odpravil itd. — nič druzega ni revež počel.
To pa gotovo ni bogvedi kaj. In vendar so ga neusmiljeni jeziki raznesli
za neumnega ali vsaj malo prismojenega. Ker so vedeli, da je Kerjavelj
dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka in nalašč govorico
napeljali na hudirja, na kozo in na take rečí, da je le mož pozabljivši,
kako je to stokrat že v raznih spremembah pravil, še enkrat isto reč
ponovil. In če je ubošček malo drugače zategnil, če je danes djal, da ga
je bilo strah, ko je hudiča na kose sekal, jutri je pa rekel, da ga ni
bilo nič strah, brž so ga djali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj
jih je bilo, ki celó niso verovali, da je bil Kerjavelj kedaj morski
vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v svoji vojaščini dalje prišel, ko
gori do sorškega polja nad Ljubljano in da jo je tam kakor bojazljivec
skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži, ki nikomur nič
ne verujejo; zató menim, da bode bolje, če midva z bralcem vzameva
Kerjavljevo za resnično.
“Takó ti praviš, Kerjavelj, da se temu Mrtinku ne sme od karsibodi
govoriti?” pravi kmet Matevžek.
“Kaj še! Ne sme se ne!” vpije Kerjavelj, ki je imel zraven naštetih še to
dobro lastnost, da je glasno govoril in besede vlekel.
“K tebi rad zahaja, pravijo,” dostavi Matevžkov sosed, “ti že veš, kaj mu
je nevšečno. Kaj praviš, zakaj noče o tem gospodu s Poleska nič slišati,
pa vendar eni vedó, da sta znana? Kaj ti kaj pové?”
“Nič ne pové!” odgovorí Kerjavelj.
“Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima zmerom denar, da-si ravno
živí kakor čuri-muri božji volek v travi, brez dela, — vém, da se kaj
pomenita od vraga,” pravi Matevžek in čez ramo pogleda soseda, krčmarja
in mladega Franca, ki se je bil tudi bliže pomeknil.
“Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl?” pravi krčmar in namežika drugim
gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.
In res je bil Kerjavelj na enkrat ves živ.
“O to pa to! Hudir je pa hudir.” Rekši se stegne po mizi, pomakne klobuk
nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: “saj sem ga jaz presekal, o polnoči
sem ga presekal, na dva kosa.”
“Povedi nam, kako je to bilo.”
“Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za stražo pa — —”
“Pred si pa rekel, da o polnoči,” seže mu France v besedo.
Kerjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu motiti, ampak je svojo
terdil in djal: “O enajstih je bilo, to še dobro vém. Sam sem stal, megla
je bila in tema, kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem imel. Dremoten
sem prihajal; zató sem začel tjekaj po morji gledati.”
“Kako si po morji gledal, ko je bilo tema?”
“Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa sem zakuril. — Kar
gori v jamborji nekaj pravi: vrr, vrr, vrr! Jaz gledam, gledam, — — ni
bilo nič! Spet dremoten začnem prihajati. Le počenem tje na tla. Kar se
barka tri pota zaguglje sem ter tje. Jaz gledam, gledam, poslušam, — ni
bilo nič! Kar nekaj sem po morji pride po vodi in z nogami pravi: comp!
comp! comp! Jaz gledam, gledam — kar vidim, da hudič gre!...”
“Kako si pa vedel, da je hudič?” praša eden nevernih poslušavcev.
“Kaj ne bi vedel! Ali ni imel rudečih hlač, zelene kapice, kosmatih tačic
in take nohte na prstih, ko uni-le kavlji pri vagi?”
“Ali te je bilo kaj strah?” praša krčmar.
“Kako me bo strah, ko sem britko sabljo v rokah držal? — No, potlej je
tista pošast ali tisti peklenski škrat plezal gori ob barki prav na glas:
škreb! škreb! škreb! Kakor je na vrh prišel, pa se ti je z oči v oči meni
nasproti postavil. Sveta mamka božja sedem križev in težav — sem jaz djal
— pa sem zavzdignil britko sabljo, pa sem zamahnil, pa sem čez glavo
ubral in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal,
na dva kosa!”
“Kako pa véš, da si ga presekal?” praša Francelj.
“Kaj ne bi vedel, saj je dvakrat padlo v morje; prvič je reklo: štrbunk!
v drugič pa se je slišalo: štr—bunk! Pa reci potlej, da ga nisem presekal,
da ga nisem _na dva kosa_ presekal.”
“To je res, da si ga! Ná pij, ki si tako dobro delo storil,” pravi
Matevžek. “Ali ti še koza kaj na Obrščakovo njivo uhaja.”
“O nič več ne, zdaj sem jo že _ozdravil_, kozo, že dobro dolgo let je
tega,” pravi Kerjavelj in prazno kupo na mizo postavi.
“Kako si jo ozdravil?”
“I kako! kri sem jej spustil, pa se je popravila. Jaz sem imel s kuho
opraviti, moral sem paziti, da se mi smola v loncu ne vžge; zato nisem
mogel zmerom v kozi očesa imeti. Ti Obrščak si mi vedno žugal, da mi jo
boš vzel, če bo v škodo hodila. Kaj je bilo početi? Zaprte nisem mogel
imeti, varovati in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil. Čakaj me vrag
čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne boš ven in ven gobca v ograjo
tiščala! Pa sem vzel véliki nož ter sem ga nabrusil na ós in sem se
vlegel na trebuh prav tiho za mejo tam pri vrzeli, kjer je žival noter
hodila. Kaj ti pride! En gobec trave namuli pa odtrga: hrst! Zopet namuli
— tačas se pa jaz stegnem in: šop! porinem nož kozi v bedro. Kri je
tekla, kakor v turški vojski, in vpila je uboga Dimka, kakor bi jo na meh
drl; jaz sem pa djal: čaki! zdaj te ne bo več v škodo.”
“Ali ti je crknila potlej?”
“Kaj še! Kakor jej je tista pregrešna kri odtekla, ki jo je zapeljevala,
potlej je ni bilo več videti v škodi in zdaj vém, da nima nihče bolj
pohlevnega živinčeta.”
“Kaj meniš, da je hudobija v krvi?”
“To je da!” vpije Kerjavelj. “Slaba kri sama stori pri živali in pri
človeku, da se greh dela. To sem jaz od učenega Hrvata zvedel v vojacih,
na barkah sva bila vkup. Tam na morji imajo take igle, da puščajo
vsacemu, kdor je uporen, razposajen, hudoben, poreden in pregrešen. Zato
sem pa še jaz kozi puščal.”
“Kolikrat so tebi puščali?” vpraša Francelj.
“I te zgaga prekanjenska! kedaj sem se pa jaz kaj pregrešil? Nikoli!”
odgovorí Kerjavelj malo hud. “Klin se s klinom zbija, vino z vinom, glavo
za glavo, tako pa tudi hudobnost s hudobnostjo. Ali sem vam že pravil,
kako sem Bučarjevemu konju poštatljivost odpravil?”
“Nikoli nisi še pravil!” odgovoré sosedje, čeravno je vsak izmed njih to
pravljico že Bog ve kolikrat slišal.
“No s pomladi unega leta, ko je bil lan pozebel, sejal je Bučar oves po
lanišči. Ker je bil hlapec — tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj
obolel in je v stanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi. Bučar pride
pó-me in pravi: pojdi, Kerjavelj, pojdi boš namesto Urha ene tri kraje
povlekel. Jaz grem precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, ki
ga je prédlansko spomlad konjederec vzel, pred brano in jaz poženem:
ti hóte! Dvakrat sva šla po razboru gori in doli. V tretje pa poženem:
bistahor po sredi! Pa ni tel iti po sredi, le v rázbor je silil, mrha.
Cukam za vajeti, cukam, vpijem, pa na zadnje se mi pošast še vstavi in se
ne gane. Ko bi bil imel nož, prec bi ga bil popravil, kakor sem kozo, kar
porinil bi ga bil tje v tisto suhoréber. Čaki me čak! pravim in odpnem
vago, pomerim in mu z viškoma eno tako po rebrih prisolim, da se tri
rebresa zlomijo.”
“Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?”
“Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal.”
“Kako?”
“Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj stopile.”
Vem, da bi bil Kerjavelj tisto popoldne še nekter izmislek svoje modre
in misleče glave sosedom povedal, ne samo kako se žival po novem zdravi,
ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako
je ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko
ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča s puškami
čez pleča gresta mimo hiše in sicer Marijan s Poleska in novi grajski
učenik. Vedečni možjé so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji in
so se skozi okno stegnili. Kerjavlju ni bilo mar gospode; ali kakor so
ljudjé trdili, da je neumen, domislil se je zdajci prav po pameti, da
bode treba kmalo plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil ravno za sol
in za tobak dal polšest krajcarjev. Zagodrnjal je nekaj, da ima doma
“molzovo kozo,” da mora torej iti molst ter se je tiho izmuzal iz izbe,
da ni nihče prav vedel kedaj.
Šesto poglavje.
Na srcu, se mi zdi,
En kamen mu leží.
_Narodna pesem._
Zapustivši Obrhek, krenil jo je Mrtinek čez polje naravnost proti gradu
Polesku. V tem hipu pa ni imel tistega veselega norčevavnega obraza, ki
ga je ljudém prikupoval. Sicer navšvic zavihane obrvi so mu bile zdaj
vpadle; strnile so se nad nosom v gubanice, in odvzele navadno pečat
neumnosti in priprostote, ktera se je drugokrat brala ž njegovega lica.
Usta so izgubila polovico svoje širokosti, ob kratkem, to ni bil več
deseti brat, ki je v vasovanjih deklicam čudne reči pravil in prerokoval,
ki je včasi med radovernimi možaki sedel, ko so kako modro ukrepali in
razdirali. Večkrat je ozrl se okoli in okoli in vidé, da je sam daleč
okrog, zatrepetale so mu ustnice in mislil je z glasno besedo.
Vsede se na kamen tik pota, izvleče izpod srajce debel podolgast šop v
zamazano ruto ovit. Razvije iz nje več listov in je skrbno pregleduje.
In polahko se Mrtinkove oči razmočijo in po rujavem licu prileze debela
solza in kane v velo travo na tla. “Ljubezen vas je pisala, vé črke,
roka, ki me je edino božala nekdaj; ljubezen vas je sestavila in vendar
imate v sebi smrt, kazen hudobiji. Odpusti mi, draga mati! če nisem tvoje
zapuščine rabil tako, kakor je bila tvoja volja, samo za svoj dobiček;
odpusti, če sem dolgo misel imel, da moram ž njimi njega upropastiti,
ki je tebe v nesrečo pripravil, ki ti je vzel mir, mir in še več. Umrle
boste z menoj, ali poprej morate še vsaj drugim ljudém kaj dobrega
storiti, poprej morate njemu spanec preganjati z oči, buditi mu vest — —
—”
O daleč tam je zdajci zapazil Mrtinek moža, ki se je z motiko na rami
bližal ravno po tisti stezi, ki je mimo njega držala. Naglo odbere iz
svojih pisem eno, druge zopet zavije, skrije v nedrije pod srajco, vstane
in s hitro stopinjo korači proti gradu Polesku.
Če pravimo proti _gradu_, ne mislimo s to besedo znamovati selišča, ki
bi to imenovanje zaslužilo; kajti povedali smo že, da je bil Polesek
nekdaj samo drugo bivališče gospodov slemeniških, pristava; govorimo le
z ljudsko besedo, ki razločuje kmečka in gosposka poslopja in z neko
spoštljivostjo meni, da se poslednjim, če tudi niso posebno odlična,
vendar ne sme z navadno besedo _hiša_ imenovati. Ne samo, da so že
nekdanji stavitelji grada Poleska bolj potrebnosti in življenje pred
očmi imeli, ko lepoto, — tudi zdanje posebno zanemarjeno stanje je imelo
videz, da bi bil marsikdo to domovje z večo pravico imenoval _puščo_.
Na sprednji, to je zapadni strani, moral je človek skozi stara vrtna
vrata ali bolje vrzel, ker lesa se je bila že davno polomila in je samo
še na spodnjem vretenu visela. Plot okoli vrtne ograje je bil tu in tam
raztrgan, segnite plotnice so mirno ležale križem preraščene v koprivah
in hobatu. Ozka steza je peljala do vežnih vrat, znad kterih se je bil
velik kamen, grb bogvedi ktere prejšnje rodovine, iz zida izluščil in
padel na tla. Krivec, oskrbnik ali pristavnik v Polesku, kakor so mu
ljudjé djali, odvalil je bil ta kamen samo toliko spred vežnega praga, da
se ni kdo ob njem spodteknil. Zidanje ni bilo visoko. Grad je imel samo
eno nadstropje; na širjavo pa ga je bilo precej, tako da je bilo veliko
izb in shramb praznih. Zid je bil zunaj osivel, tako da je bilo videti,
kakor da bi vse plesnovalo. Grad je bil krit s šibrami; tu in tam pa,
kjer je bil sneg ali kjer je burja kako luknjo naredila, zadelana je bila
streha z deskami. Hlevi in drugi podstreški pa so bili kriti s slamo, na
kteri je rastel mah in staroletni tresek. Če ne štejemo nekaj kuretine,
pisane mačke in lovskega psa, ni bilo v vsem Polesku več živali, ko dva
repa, ena krava in mlad lep konj v hlevu.
Na male kosce razdeljene in z raznimi semeni obsejane njive okrog
Poleska, kakor tudi raznovrstna gospodarska orodja in vozovi, ki so bili
zarujaveli in razvrti nakopičeni pod lopo, vse to je pričalo, da se
gospodar ne peča sam s kmetijo, ampak da je zemlja v najemu.
Po vsem tem bi človek sklepal, da mora gospod s Poleska kaj ubožen biti.
Ali vsi ljudjé v okrožji so vedeli, da to ni res, da gospod Piškáv in
njegov sin imata tako življenje, kakoršnega si le želita; nekteri so
celo terdili, da ima stari Poleskar toliko denarja, da ga v dveh dneh
ne sešteje. To se vé, da so si veliko glave belili, kako je to, da mu je
doma tako malo mar.
Pa saj so imeli še veliko druzega ugibati, česar niso mogli razumeti.
Zakaj ta stari gospod, ki je bil v te kraje prišel s svojim še čisto
mladim sinom, bil je kaj čuden mož. Za ves svet se ni zmenil. Da-si je
bil že lep čas v tem kraji, ni imel nobenega znanja, nobenega prijatelja.
Vsak dan, po letu in po zimi, hodil je dve uri po stezi ob svojem gozdu,
ki se je čez velik klanec na vzhodnji strani raztezal. Če je kdo na teh
sprehodih srečal in pozdravil starega in zamišljenega moža suhega obraza,
majhne postave, črnikastega lica, v dolgi že oguljeni rujavi suknji, snel
je dolgo svojo pipo, iz ktere je ven in ven kadil, iz ust ter je malo
nakimal, govoril pa nikdar nič. Ko so ga enkrat kmetje poznali, jeli so
se ga zató nekako bati, ter so se mu radi že od daleč ognili.
S komur je imel kaj opraviti, s tistim je besedoval samo toliko, kar je
bilo potrebno. Za prvega je njegov sosed Slemeničan včasi prišel k njemu;
ali tudi temu je gospod Piškáv kmalo videti dal, da mu ni nič dolžen
in da ga ne vidi rad pri sebi. Zató se ga je tudi le-ta ogibal. Tolika
je bila gospodova odurnost, da je nekdaj, ko je videl, da ga gospod
fajmošter, častitljiv starček, gre obiskat, zapovedal Krivčevi ženi, naj
reče duhovnemu gospodu, da ga ni doma. To se vé, da je Krivčevka sklenila
roke, klicala Boga in vse svetnike na pomaganje, ker ni mogla razumeti,
kako ne bi bil človek tacega posvečenega gosta vesel. Bala se je legati
in je fajmoštru po pravici povedala, da je gospod domá in kaj da je
rekel. Lehko se pa vé, da je Piškáv imel tudi od fajmoštrove strani potem
za vselej mir.
Od kod je Piškáv prišel, tega ljudjé niso vedeli. Da je deželán, to se je
dalo iz tega sklepati, ker je po božje govoril kakor drugi ljudjé, kedar
se je menil s Krivcem ali kmeti, ki so mu najemnino plačat prinesli.
O poletenskih nedeljah je včasi jezdil v cerkev, pa le včasi. Tam je imel
spredej klopico za-se plačano in je ves čas iz nekih črnih bukvic bral,
ne ozerl se ni na levo ne na desno. Nekdaj je bil pozabljivši to knjigo v
cerkvi pustil in kruljevi Mihelj, ki se je bil svoje dni pri kanonirjih
v nemškem Gradcu brati izučil in je te bukve pobral in gospodu nazaj
nesel, raztrosil je bil med ljudi, da niso pisane ni po nemško ni tako
kakor kakošne navadne poštene molitevske. Iz tega so povzeli umni možjé v
Obrščakovi krčmi, da je knjiga najbrž “koloman” ali tisto pisanje, ki se
uči, kako se hudič — Bog ga nas varuj! — kliče v ris.
O eni lastnosti se pa niso mogli možakarji zediniti. Eni so namreč djali,
da je za druge ljudi skop, drugi pa da ni. In res je včasi ostro tirjal
od kmetov, kar mu je bil kteri na najemščini dolžen; včasi je pa zopet
pravil kakov berač, ki se je bil po nevedoma v Polesek zaletel, da je
pri gospodu le-tam dobil tak dar vbogaime, kakoršnega še živ dan ne.
Star pregovor hoče vedeti, da se otroci radi po starih zvržejo. Ali pri
Piškávovem sinu to ni veljalo. Marijan je bil ves drugačen ko njegov oče.
Kakor je oče večno doma tičal in sam v sé zamišljen preživel pri tobaku,
vinu in starih knjigah zimo in leto, tako je človek Marijana dobil, kjer
je hotel, samo doma malokdaj. Ako ni s puško in psom taval po gozdu za
zajcem in lesico, bil je v gradu na Slemenicah ali v vasi v tovaršiji,
ki mu nikakor ni bila enaka. Pa ker je hotel veselo družbo, ni imel kje
izbirati. Zató pa so mladenča kmetje veliko v čislih imeli in stari so
z mlajšimi vred povdarjali: to je pravi gospod. Nobeden vaških fantinov
ni znal boljše spevati navadnih, dostikrat ohlapnih in obaltnih popevk
in zdravic, ko grajski Marijan. Da-si tudi si še sam ni bil prav za prav
v svesti, kaj ga veže na Slemenice, pogodile so bile vendar stare žene
— in malo je bolj modrih na svetu kakor so bile obrške babnice —, da bo
grajsko Manico vzel.
Ker sta bila po tem takem oče in sin malo vkup, misli se lehko da zveza
med njima ni bila najoža. In zares je bilo čudno videti, kako malo se
je stari gospod pečal za djanje in nehanje svojega sina. Če je cele dni
preživel zunaj doma, ni ga zvečer še prašal ne, kje je bil. Isto tako,
kakor z druzimi je tudi s sinom — le redkokdaj kaj več govoril. Le do
petnajstega leta je moral Marijan vsak dan ob gotovi uri doma biti;
tačas ga je oče učil brati in pisati in početke najimenitnejih znanosti,
tako da je bil Marijan po vrhu izobražen. Ali po petnajstem letu je
oče pustil učenje in sinu je bilo to popolnoma po všeči; kajti ker ni
imel do uka nikakoršnega veselja, zdele so se mu tiste ure, ko je moral
očetu nasproti sedeti in v dolgočasne knjige zreti, najpusteje v svojem
življenji. Govoril ni stari ž njim nikdar drugače, ko nemško. Kaznoval
ga ni še v otročjih letih nikdar drugače, kakor z osorno ostro besedo.
Vendar se je Marijan tudi te same besede tako bal, da si ni nikoli upal
niti ugovarjati mu.
Da-si je bil vzrastel mladeneč tako popolnoma opuščen, brez ljubeče
matere in po očetovi neskrbnosti živel čisto po svoji glavi in volji
skoro v vsi svobodi, ne bi bil tudi njegov sovražnik reči mogel, da
nima dobrega sercá. Zakaj če tudi ni od očeta nikdar očitnega znamenja
ljubečega sercá in ljubeznjive besede prejel, ljubil je vendar pri vsem
tem starega kakor sin, in ko je bil stari Piškáv preteklo zimo nevarno
zbolel, postal je mladeneč celi čas njegove bolezni ves drugačen človek
in res po sinovsko skerbel za-nj. Bil je že od otročjih let vajen videti
očeta pod to osornejo skorjo in ker ni nikdar veliko premišljeval, zato
mu še na misel ni prišlo, da bi mogel njegov oče drugačen biti kakor je
bil.
Razun gospodarja in sina je bilo na Polesku še troje glav prebivavstva.
Ko se je bil namreč gospod Piškáv naselil na Polesek, poprašal je
po kacem človeku, ki bi mu bil za postrežbo in oskerbovanje tacih
vsakdanjih reči, za ktere se sam ni hotel pečati. Čevljar Andrejček,
po svojem orodji Krivec imenovan, ki je s svojo ženo poprej v vasi
osebenkoval, bil je tako srečen, da je v Polesku dobil dve izbi in velik
kos njive zato, da je njegova žena in pozneje njegova hči Franca gospodu
postregla, on pa včasi okrog hiše pogledal, zvečer vrata zapehnil, očedil
in otrebil kar je posebno vpilo iz nesnage in nereda. Iz vsega, kar je
bralec okrog Poleska videl, pa se da posnemati, da se je oče Krivec bolj
brigal za svoja kopita in šila, kakor za snažnost in red grada Poleska.
Zato je bila res za-nj in za njegovo pristavnikovanje velika sreča, da se
stari in mladi gospod za drugo nista dosti zmenila, če je le Krivčevka
vsak teden dvakrat mesa in tobaka prinesla iz bližnjega trga in če je
konja očedil in psa napasel.
Stari gospod Piškáv se je bil tega popoldne ravno s svojega sprehoda
vrnil in je v svoji zgornji sobi sedé mirno vlekel iz svoje dolge
pipe. Na mizi je stala steklenica vina in prazna kupica zraven kopíce
razmetanih bukev. Soba ni imela nobene lepote in ko bi ne bilo velikanske
z bukvami založene omare, na kteri so vse križem stale male in velike
posode iz stekla in druzega blaga, prazne in “z belimi, rdečimi in črnimi
vodami napolnjene” kakor je pravila Krivčevka, bila bi skoro prazna.
Stene so bile gole, samo tam omari nasproti je visela podoba, na platno
naslikana mlada ženska. Krivčevka je menila, da je to mati božja in to
jej je še nekaj tolažilo srd, da gospod nima ni moleka za roženkranec,
niti “britke martre” v svoji izbi.
V tej sobi je torej sedel gospod s Poleska, ko je nekdo nerodno na vrata
potrkal. Nevoljno se je staremu premračilo čelo, kajti ravno zdaj mu
je bilo posebno neljubo, da bi ga kdo motil. Ali predno se je oglasil,
odprla so se vrata počasno in v sobo stopi — sključena postava, Mrtinek
Spak. Bil je Mrtinek v tem trenotji svojega imena popolnoma vreden,
kajti res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega brati.
Stopil je pred starega sicer čudno v dve gube zvit, ali nikakor ne z
isto spoštljivostjo in boječo pohlevnostjo, s ktero se niži človek bliža
višemu; temveč v svitlem njegovem očesu je sijala neka divja iskra in
okrog ust se je videl zaničevaven smehljej.
“Kaj hočeš zopet?” praša stari in vstane s stola.
“Jaz sem pač vedel, da ne pridem prav, kedar že pridem. Ali tako vprašati
sina uboge Majdalene, to ne gre,” odgovorí deseti brat in še bolj ustne
raztegne. — “Svoje rojstvo zastavim — in sam Bog vé, kako grozno bi neki
gospod rad, da bi to stavo izgubil, ko bi bilo mogoče he! he! kaj ne? —
svoje rojstvo zastavim, da pred toliko leti, kolikor jih jaz štejem v
življenji, kar ga je poštenega mestnega in potepinskega, — ne bi bila
uboga Majdalena Strugova verjela, da bo doktor Peter Kaves nekoga, ki ga
tačas še ni bilo na pozemskem svetu, tako malo prijazno sprejel.”
“Ne vém, kaj čvekaš, tu vzemi pa pojdi!” pravi gospod Poleščan in mu
porine nekaj tolarjev.
“Ne veste? I, kaj kratke pameti bi bili! Saj je že dolgo tega, kar sem
vam vse to skazal in, če hočete, bodem vam danes še enkrat. Ali danes
nisem prišel brnjat, ampak kupčevat. Kar ste ondukaj na mizo vrgli, to ni
zadosti. Človek ima tudi svoje veče potrebščine, če prav hodi okoli kakor
_potepin_, česar mu ne bi bilo treba, ko bi nekteri ljudjé bili ljudjé.”
Stari je bil obledel. Vsedel se je na stol in glavo podprl. Precej pak
se je zopet po koncu sklonil in djal nekaj prijazneje: “Zakaj mi ne daš
mirú? Pojdi, da te videl ne bom, in dobil boš, da boš pošteno živel.
Povedi, koliko hočeš; vse boš imel, samo pojdi iz tega kraja; daj mi
pisma, z zlatom je plačam. Saj veš, da se te lahko iznebim, sodniji te
bom prepustil — — —”
“O kaj še!” — zakrohoče Mrtinek — “papir je v mojih rokah, ta bo varoval
mene, vas ne. Zdaj ponujate denarja, ali moja mati je v nadlogi umirala,
kje je bil tačas ta vaš denar? Ne boste se me iznebili ne; vém, da imate
ondi-le nekaj, ki bi me spravilo tjekaj, kjer je ona, ali tudi jaz imam
tacega mačka (pokaže samokres izpod srajce), tako za samo brambo ga
nosim, ker vém, da se včasi čudeži lehko godé. Živeti pa jaz ne morem
niti nočem drugače, kakor sem se privadil. Ko bi vas bil popred našel,
morda bi se bilo naredilo, zdaj je preč. Pa vendar, da ne boste rekli,
da sem prišel samo nagajat in neljubih spominov budit, zató vam prodam
to-le popisano plat. Glejte, tu se govorí o nečem, kar bi vašemu Marijanu
v eni noči sive lase napravilo, ko bi izvedel, da mu je grdi capin,
kterega samo po strani pogleduje in zasmehuje, celó po krvi bliži, kakor
kdo misli razun vas in mene. Koliko mi daste za-nj?”
Gospod Piškáv se stegne in pogleda. Moral je pisanje spoznati, kajti
segel je hitro po njem. Ali Mrtinek ga ravno tako naglo odtegne in pravi:
“O, ne tako! Vidite, da nisem tako hudoben, če sem ravno znorele matere
sin. Dve sto križatih in nič več vam ne bo preglavice delalo, da ste
kedaj poznali Majdaleno Strugovo! Ali drugače ne, ko iz rok v roke.”
Molčé gre stari do omare, izvleče vrečico in jo dene na mizo, potem pa
hlastno pograbi listino.
“Zdaj se boste oddehnili! Morda vam bo še mogoče utajiti, ko bi se kedaj
prigodilo, da bi jaz hotel kaj trditi, kar bi vašemu Marijanu malo časti
delalo, _morda_, ha! ha!”
Rekši spravi vrečico pod srajco.
Staremu se je moral nek spomin zbuditi, ki ga je vsega prevzel; zakaj
zginila je topa merklost ž njegovega obličja, tresel se je na vsem životu
in glas je bil mehek, proseč, ko je djal: “Sin! —”
Deseti brat se pretrese pri tem ogovoru.
“Sin! pusti me, naj umerjem vsaj v tem miru, umrl bom kmalo. Ne onečasti
mene in Marijana in — sebe! Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, da ne
bo pričalo o nekdanjosti — —”
“Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti od matere za spomin, od
nesrečne matere,” ugovorí zamolklo Mrtinek.
“Pusti to življenje,” pravi dalje stari, “pojdi v druge kraje, jaz te bom
preskrbel, samo da sin ne izvé, da — —”
Dalje ni mogel govoriti. S tresočo roko nalije kupo in jo desetemu bratu
porine.
Že je Mrtinek z eno roko segel po pijači, z drugo pod srajco, kamor je
bil prej skril zavita pisma.
“Zarotim te za ljubezen tvoje matere — —”
“Ljubezen!” — krikne Spak in zopet se mu oko divje zabliska — “ljubezen,
ne, ne, ljubezni vi niste imeli, ne iskre ne! Obnorela je! Ne dam, ne
pijem iz te kupe, morda je _kaj tacega_ v nji, kar je njen stric _pil_,
kar mu je doktor Kaves piti dal!”
Rekši se obrne in izleti iz sobe ko burja.
Na smrt bled in zelen strmí stari gospod za njim in ustnice trepečejo:
“Tudi to vé!”
Oskrbnik Krivec je med tem v spodnji izbi na nizkem stolu sedel, pred
seboj je imel razloženo svoje čevljarsko orodje ter je žvižgaje tolkel
podplate. Sivi dolgi lasjé so mu nagajivo padali po grbavem licu, na
kterem je bila vtisnjena vedno vesela in neskrbna natora. Ko si z žuljavo
smolnato roko obriše sitno lasnato zbrav s čela, zagleda na pragu
desetega brata.
“Ohej! le noter, le bliže deseti materin sin! Kako ti je kaj? Kaj mi
novega poveš?” zavpije in vzame pol dodelan čevelj med koleni.