Lovretu do konca te suhotne pravljice za petami, to je, da bomo
najmanjša djanja njegova načrtali s tisto jezičnostjo, ki jo včasi
občudujemo poslušaje naše stare majke, rojene v prejšnjem stoletji, ali
da bomo tako vestno svojega junaka stopinje sledili v temotni preteklosti
štirdesetih let, kakor sloveči angleški novelisti, ki vpeljevaje svojega
viteza v kako izbo, celó ne pozabijo povedati, da je kljuko pritisnil, —
kdor tako sodi, ta ni prave pogodil. Nikakor pa se s tem nočemo hvaliti,
ker vemo, da ni taka obširnost reč, ktero vsak pisač lehko posnema, ampak
da je tistemu, kdor jo hoče vpotrebljevati, posebnega božjega dara tako
potreba ko ribi vode, in ta dar je — živa domišljija. Ker se pa s tako
domišljijo pisavec te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj
poštenih možakov čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo
za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in
udomačuje, kakor mu drago, ter poglédimo doli v _Obrhek_, kmečko vas,
ki dalje časa stojí, kakor bi kopa dedov, za vrstjo živečih, pomnila.
Pot do tjekaj ne bo dolga, kajti komaj četrt ure ti bo treba, če malo
urneje stopiš, in gospod stric Dolef so, kedar so se najbolj pijanosti
opotekali, prišli v pol uri.
Nekteri gospodje učenjaki trdijo, da je za deželno zgodovino zelo
imenitna etimologija lastnih imen starih krajev, mest, hribov, vasí. In
ker je tudi slavni Šafařik med temi, verjamem tudi jaz, da včasi v kacem
imenu kaj več čepí kakor samo ime. Zavoljo te vere sem že dostikrat,
kar sem povest o desetem bratu izvedel, premišljal in djal sam pri
sebi: Kaj vraga bi se dalo iz Obrhka po odmečku, pristavku, spremeni
in predevku posameznih črk, po iznajdbi korenike v sanskrtu in materi
staroslovenščini — izpeljati in skazati vsaj toliko, da bi Slovence
za trenotek osleparil in preveril, da znam več ko hruške peči. Ali
povedati moram danes, ko je čas, da bi svojo nevidezno učenost očitno
pokazal, da nisem s svojo preiskavo nič dalje prišel, kakor da imam
ponižno misel: Obrhek se pravi vasi samo zató, ker je stavljena _ob
vrhu_ na levici že imenovane doline, kjer je bil grajski ribnjak. Zraven
te misli imam pa še drugo menj razvito, namreč to, da je pri vsej moji
prizadetvi in preiskavi še zmerom mogoče, da je Obrhek ime dobil od
tega staroslovanskega malika ali od onega božanstva, samo da sem jaz
prekratkega pogleda in da imam premalo ali pa nič genijalnega duha naših
starinarjev. Morda mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogoči drugi
izdavi desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi pod črto tega lista
napravil majhen komentarček.
Obrhek, ves do kraja — s Kerjavljevo kočo vred, je imel dva in dvajset
številk nad hišnimi vrati. Da so bile hiše po večini lesene ali samo
ometane, da so bili posamni tramovi čeravno iz bukvine, vendar že
črvojedni in črno zakajeni, da so bile nektere strehe, kakor se je iz
zaréz na slémenu bralo, že petnajstkrat s slamo prekrite in je skoraj
sploh že v šestnajsto tu in tam kaka luknja krovca prosila: to nam
poterjuje že izrečeno verjetnost, da je bil Obrhek star. Obrščanje so
bili pa tudi najboljše duše, kar si jih misliti moreš. Da-si ravno
siromaški kmetavsi in revni ko jare miši, vsi do enega, kterega bomo
še omenili, ravnali so se vendar po božjih in cerkvenih zapovedih;
odrajtovali so fronke in desetino in biro, če je bilo le za žive in
mertve mogoče, ob pravem času. Da-si ravno so možakarji včasi malo
porentačili in pokleli, kedar so je ženice razjarile ali kedar je pri
pipi tobaka govorica tako nanesla, da se je bolj možato podalo, če so
vpletli hudiča ali vraga med poštene in mirne besede, da-si ravno so
obrški fantinje, da bi staro navado in svojo čast ohranili, sešli se na
večer sredi vasí, polegli so pod “velicim čampljevim drevesom” in kako
staro pesem zakrožili; čeravno so ženice imele tisto čudovito lastnost,
ktero je že pred več ko devetnajst sto leti pri Galijancih Julij Cezar
našel — zvedavost namreč: vendar pri vseh teh slabostih so bili Obrščanje
pobožneji ko vsi njih sosedje okrog in okrog. Vsak večer si slišal v
posameznih hišah petdesetkrat ponovljeno češčeno-marijo z roženkranskim
dostavkom; v sredi Obrhka pa je stalo leseno znamenje s kaj malo umetavno
izrezljano podobo Križanega, kteremu so vaške dekleta na vsako spomlad
glavo z venci in rožnimi kitami olepšale in pred kterim se je vsak vaščan
mimo gredoč spoštljivo odkrival, spomnivši se na smrt in na fajmoštrovo
besedo, tudi če je ravno šel od krčmarja Obrščaka ves vinski in težak.
Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasí in neovrgljivo zeló potreben
za okolico, če smemo tistim zaupati, ki terdé, da človek najbolje
stori, če nepotrebne, to je, ne živo živo potrebne denarje zapije, ali
da lepše povemo, tistemu dobrotniku spraviti dá, ki mu sladke kaplje
ponudi pokusiti. Že samo to, da je po njem imenovala se vsa vas, moralo
mu je nekaj veljave pridobiti, kajti pravil je on in njegovi očetje, da
je nekdaj na Obrhku samo njegova hiša stala in da so se drugi sosedje
okrog njega naselili, to se vé, menda kmalo potem, kar je nehal bob v
klasji rasti in se je v stročevje spremenil. Koliko imenitnejši mož je
moral torej Obrščak biti, ker so zraven imenovane zgodovinske in imenske
veljavnosti še druge reči pristopile, ktere so ga vzviševale nad vse
vaščane. Bil je namreč krčmar in župan in po tem tacem naravni brambovec
in zastopovavec vsega, kar je sosesko zadevalo. Njegova postava — bil je
velik, rudečega lica, nosil je toliko trebuha, da se je dalo spoznati,
da ne goni sam za brazdo voličev — ta je popolnoma pristovala k drugim
lastnostim, vnanjim in notranjim. Premožneji ko drugi sosedje je kakemu
revežu tudi včasih frakeljček na upanje natočil, in čeravno se taki
dolžniki niso nič posebno kaj podvizali, da bi svoje dolgove poravnali,
imel je vendar Obrščak vsaj toliko dobrega od njih, da so rekli: “nič
napečen mož ni to.” Kedar je bilo za sosesko kaj govoriti, vstopili so
se sosedje za Obrščaka in on je imel tačas samovoljo. Čeravno se ni bil
naučil ni brati ni pisati — zakaj pred štirdesetimi leti so se ljudjé
menj pečali za take rečí — izuril se je bil vendar toliko, da je po
lastni iznajdbi zapisoval, koliko poličev je imel pri tem ali tem sosedu
na dolgu. Obrščak je imel namreč v treh znamenjih vso matematiko in
vso abecedo. “Kljuka pet, križ deset, kol enó, pa je XVI krajcarjev za
en bokal.” To se vé, da je Obrščak te kole in križe tako napošev, zdaj
majhne zdaj velike, zdaj na to, zdaj na to stran viseče zastavljal, da je
ni živ krst več razumeti mogel, ko on sam. Ker pa je bilo tacih dolžnikov
obilo število, kteri so na upanje pili, in ker je bil krčmar prepošten
in prevesten, da bi bil s svojim pisanjem sebi in drugim zmešnjavo
napravljal in od tega tirjal, kar je uni izpil, zaznamoval je Obrščak
kovačevo vrsto na prazni strani stare pečati (druzega papirja ni poznal)
z rogovilastim zaznamkom, ki je imel klešče pomeniti, grajskemu Dolfu je
napravil v zapisnik nekaj črt, ki so hotele škrice pri suknji naslikati
itd. drugi je drugo znamenje imel.
Prebravši popis krčmarjeve osebe, vém, da častiti moj bralec pričakuje
zbrano družbo okoli tega poštenjaka, vzlasti če se še domišlja naše
posebne pravice, ktere sem od kraja prvega poglavja opomnil.
Popoldne je bilo okoli treh, ko so sedeli Dolef, deseti brat Mrtinek, dva
kmečka možaka pri enem, dva druga — eden mlad čeden fant okrog dvajsetih
imenovan Francelj Dražarjev, eden pa več ko še enkrat toliko star Miha
izpod Gaja — pri drugem vinu. Ker je krčmar videl, da imata poslednja
dva sama med seboj govoriti, mešal se je le bolj med prvo druščino.
“Jej, naj te vrag!” djal je eden kmečkih možakov Matevžek — “gospod
Dolef, kaj je zdaj v vašem gradu novega, kaj? Tako je vendar-le res, da
ste dobili novega šolmoštra, sami zá-se, posebej. Enega sinova ima gospod
slemeniški, ta vaš brat, pa učeniku daje jesti in piti in — kaj bom
drugače govoril: dobro vá-se in dobro ná-se mu preskrbí in še denarja mu
bo dal vem da, in kaj bo iz vsega tega? Nič!”
“Denar bo potekel,” pravi drugi.
“Vidva tega ne zapopadeta; molčita rajši!” djal je Dolef.
“Kaj bi vraga ne vedel?” huduje se Matevžek. — “Ali nisem svojega
paglovca celo zimo zaganjal k šolmoštru, da bi ga bil kaj izučil? Po
svetem Urbanu — to se vé sem moral pastirja imeti, potlej je s šolo preč.
Pa sem bil undan, ko sem prešiče v mestu prodal, kupil mu ene bukvice,
češ naj bo fant v cerkvi na branje molil, da ne bo stal kakor trot pred
Bogom. Ali kaj menite, da je znal brati! Hudirja je znal, namalanega!
Beri kaj iz bukvic, djal sem mu v nedeljo popoldne. Pa se je pripravljal
ko bolni iz postelje, tako zbiral besede in tolkel in jecljal, kakor
bi kislo repo jedel iz škrbaste sklede. In ko mi je undan berič pečat
prinesel, zakaj nisem peska na cesto napeljal, še razločiti ni mogel,
kdaj je dan postavljen, da se imam pri gosposki zglasiti. Šember te
vzemi, sem djal, po kaj sem te pošiljal vso ljubo zimo k šolmoštru, ko
se nisi naučil nič in si še veči telek, ko jaz sam. Mar bi bil jaz fanta
doma imel, da bi mi bil prejo vil v klobčiče! Zató jaz pravim, grajski
gospod mora imeti čudno pamet, da našemu farnemu šolmoštru biro daje, ko
mi vsi in še več, potlej si pa še sam enega vzame in ga sam plačuje.”
“Kaj ne veš, zakaj tako dela?” pravi krčmar.
“Zakaj?” pravi mož.
“Ko bi ti imel tako kopico denarja, pa bi ravno tako delal.”
“Ta je pa resnična” pristavi drugi izmed možakov. — “Ko bi jaz ali ti
hodil po ajdovi setvi od kozolca do kozolca s velicim poveznim vozom in z
žrdjó, in bi vsak deseti snop izpulil in tako nektero razstávko pšenice,
ki so jo drugi ljudjé pridelali, domu napeljal, i, menim da bi potlej
denar trosil in razmetal.”
“Le pijte, pa molčite!” reče Dolef, kteri ga je že v možganih imel, da so
mu oči vkup lezle, potem je z glavo pritrkovaje začel peti z onemoglim
glasom:
En starček je bil,
Je vince rad pil,
Je glažek izpraznil,
Je druz’ga nalil.
Ali modri možjé iz Obrhka se niso dali motiti z gospod Dolfovo pesmijo,
ktero so slišali že nektero in nekterokrat.
“Pritožili se ne bomo čez-enj” pravi krčmar, kteremu je na misel prišlo,
da bi utegnil gospod grajščak izvedeti, kako se je v njegovi hiši
zaničljivo o njem govorilo.
“Bog obvaruj!” djal je drugi izmed sosedov, ki je bil Obrščaku nekaj
grošev dolžen in se torej ni spodobilo, da bi bil na nasprotni strani
stal. — “Dober gospod je, on bi ne mogel uboščeka s palcem v oči
dregniti, kakor kdo drugi.”
“Kaj se vama meša? kaj sta šlevasta ali še le bosta? Kaj pa odgovarjata
na tisto, kar vaji nihče ne praša! Jaz nisem djal, da ni dober, pošten
mož, ali pameti nima prave, pameti!” trdi svojeglavo Matevžek. — “Jaz bi
mu tudi z oči v oči to povedal, kaj se bom torej bal, če me stric Dolef
sliši ali ne. Saj smo možjé, ne nosimo moderca, ampak kamižolo in vemo,
kedaj je čas molčati, kedaj govoriti in na uho pošte prenašati. Kaj ni
res, gospod Dolef?”
“Kaj pak da ga bomo še en bokal, še en bokal, še en bokal” blebetal je
Dolef in z glavo vedno bliže mize prihajal. “To pa to, dolžen sem že —
koliko sem že? Nikomur nisem nič zapil, otroke sem vse preskrbel, ki
nisem nobenega imel. — Še en bokal!”
“Saj še tega nismo izpili!” pravi krčmar.
“Še en bokal!” ponavljal je Dolef vedno.
“Vidite, tega je že verglo, za danes ga ima dovolj božjega darú,” — reče
Matevžek, ko je Dolef izza mize vstal in kolovratil se na klop k peči,
tam nekaj cunj si vkup zdrgnil za zglavje in se zleknil po klopi.
“Kaj mu pomaga, da je gosposke matere sin! Kaj mu pomaga, da vé več ko
vsa naša vas, da je ranjki gospod poprejšnji nekteri tolarček vrgel za-nj
iz mošnjička? Vse je bilo tako, kakor bi jaz pšenico vsega letošnjega
pridelka v gnoj zakopal. Saj je tak človek, da-si ravno dosti vé in zna
in ima ime, in suknjo nosi na sebi, — še zmerom menj vreden, ko jaz ali
pa ti Obrščak, kaj ni res! Za koliko je bolji ko moje babnice petelin.
Petelin moje babnice — že dostikrat sem djal, da ga bom s krepelcem pobil
ali pa Kerjavlja najel, da ga mi bo ustrelil — petelin druzega ne dela,
ko škodo na božjem svetu in to je: na dvoru mi vse razbrska in razkoplje,
med seno mi tistega perja nanese, da po zimi junci kašelj dobodo, in
ječmen mi pozoblje. Za drugo ni na svetu. Tako tudi ta gospod Dolef za
druzega ne tava pod solncem, kakor da nič ne dela, da travo tlači in da
vino, dar božji,” končuje.
“Glej vraga, kako jo je dobro razpeljal, kakor bi pravljico pravil. Vém,
da še Mrtin ne bi bil bolje povedal.”
Čudno se je zdelo možém, da deseti brat ni govoril danes nič in se je
vedno obračal na drugi konec mize, kjer sta ona dva sedela in se menila.
“To sem vam jaz samo zato postavil, da boste videli, da je res neumno
otroke učiti branja, pisanja, in vrag vé kakove copernije se še učé. Ta
človek je modre učene glave, pa je bolj neumen ko-ti Kerjavelj! ki ne
veš nič, nà pojdi pit!” Ta poslednji ogovor in konec moževe modrije je
veljal starcu, čisto samo svoje nenavadne postave in podobe, ki je bil v
hišo stopil in se mizi približal.
Ali predno je Kerjavelj prijel kupo, da bi radodarnemu sosedu odpil,
prigodí se nekaj, kar je storilo, da je moral oči drugam obrniti, da-si
je bil že suhoten po grlu skozi in skozi doli. Kakor je torej bil kaplje
želján, moral je pogledati desetega brata, svojega prijatelja, ki je
ravno v tem trenutku spel se izza mize, za pedenj više vzrastel kakor je
bil sicer velik, strahovito očí okrog sebe metal in naposled zarohnil nad
starejim izmed spodnjih dveh pivcev:
“Ti Miha izpod Gaja! nisi vreden, da za mizo sediš. Ti si oderuh, tebe
bomo dali h konjederki v službo; vrgli te bomo na smetí, če se brž brž ne
pobereš ven! Ven!”
Tisti, kteremu je to veljalo in njegov sosed, sta vzdignila glave po
koncu. Priletnemu Mihatu so se grbe na licu pomnožile in barva se je v
zeleno spremenila, ko je videl, da ga podí Mrtinek ven. Obledel je iz
jeze in sramote, da ga tak človek hoče iztirati iz družbe in ni ga bilo
volja iti; nasproti pa je bil toliko babjeveren, da se je bal z desetim
bratom prepira, kteri bi mu lehko napravil, da mu bodo krave krvavo mleko
imele in druzih urokov veliko. Tudi morda ga je vest toliko pekla, da ni
niti šel niti ne prec odgovoril, zakaj ne gre.
“Ali si me slišal? kaj sem djal?” vpije Mrtinek.
“Pa zakaj?” vpraša Miha s svojim zopernim glasom.
“Zató, ker smo tukaj sami pošteni ljudjé, tí pa si mrcina pasja, oderuh!
Ti pojdi h konjedrcem in rabeljnom za hlapca, ne pa med poštene može za
mizo. Poglejte možjé — obrne se deseti brat do druzih — tukaj sem dolgo
poslušal, kaj imata ta dva in Bog oče me udari, če sem še kaj tacega
slišal. Za štiri tedne odloga prosi ta vaš sosed Francelj. Vsi veste, da
temu hudirju denarja ni treba. Pa zakaj ga tako tirja, da se še z jokom
ne da preprositi? — zakaj Francelj je res jokal pod pestmi, le pod očí ga
pogledite. Zató ker mu méni domačijo prodati, ker vé da ga bodo potlej
v vojake vzeli in da bo potlej lehko za njegovo deklico hodil v svojem
šestdesetem letu, palica ga potiplji! Kaj počnemo ž njim? Ali ni prav,
da se naprvo izkida izpred nas?” — “Aha, dobro govoriš Mrtin!” oglasí se
Kerjavelj in izpije glaž. Drugi možjé pak so molčali na Spakovo vprašanje
in sicer iz raznih razlogov. Krčmar Obrščak se ni hotel Mihatu zameriti,
še manj pa desetemu bratu, ker je dobro vedel, da če z enim potegne,
druzega ne bo več blizo. Izmed pivcev pak je bil eden Mihatu v rodu po
krvi, drugi pa po mošnji; torej sta oba namuzovala se tako, da se ni
vedelo, ali odkimavata ali pritrjujeta.
“Ven bom šel, ali _berači_ me ne bodo podili!” pravi Miha.
Deseti brat pak je stopil izza klopi in z močjó, kakoršne v njegovih
koščenih udih ne bi bil nihče pričakoval, ubere Mihata za vrat in ga z
lehko zvleče izza mize do vrat, ter ga sune venkaj.
Krčmar, ki se pri vsem tem ni genil, djal je zdaj: “Prav, saj ta skopuh
ne da tako dosti več skupiti ko nič.”
Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, tako se vsede Mrtinek zopet za mizo.
“Nič se ne boj, France, pa vesel bodi, plačala bova tvoj dolg, hiša ti ne
bo prodana in ljubico boš imel. Jaz vem za _zaklad_; drevi ob poldesetih
v Leznecu bodi; na križišču posedi, da jaz pridem —” pošepta Mrtinek
mladenču na uho, vdari potem ob mizo in ves spremenjen zavpije: “No, kaj
ste umolknili? Poprej ste godli in klopotali, da so me po eni plati ušesa
bolela. Zdaj naj kdo kako obaltno zarobi, da se nam kri razgreje. Le
pijte, danes je moj dan, jaz dam za-nj kolikor more kdo piti.”
“Mrtinek, jaz bi rad nekaj prašal,” pravi Matevžek.
“Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo. Vse se sme prašati, samo to je
druga reč, ali se če odgovarjati ali se neče,” odgovorí deseti brat.
“Glej ljudjé pravijo, da ti hudir sam — Bog nas varuj in sveti božji križ
— denar donaša, zató se ti ga nikoli ne zmanjka,” pravi Matevžek.
“V kakošni postavi pa dohaja k meni, ali v mačji koži, ali s kozlovo
brado, ali z oslovsko peto? Kaj pravijo?” pravi deseti brat in se tako
zasmeje, da je bila Matevžka res misel, za resnico verjeti, kar je prašal
v šali.
“Polsedmo brazdo pod zemljo ga ima vrag zakopanega — tako so včasi
pravili — in ti ga menda najdeš, zató ker si deseti brat.”
“Tako pravijo? Ali ti verjameš ali ne verjameš?” praša Mrtin s smehom.
“Ravno to sem te hotel prašati, ali smem verjeti ali ne. Djal sem,
če boš ti potrdil, i nu potlej bi utegnil drugače misliti. Na tiste
coperne babe, rojenice, strahove in mrliče, ki nazaj zahajajo — jaz ne
verujem, ker jih sam še nisem videl. Hudič mora pa vendar biti, saj je
v štirdesetdanskem postu Boga skušal; v tej skušnjavi se pa tudi vidi,
da ima denar pod oblastjo, ker obetal je tačas bogatije in lepotije
vesoljnega sveta. Zató sva se že z babo unidan menila — — pa Mrtinek če
ne boš zameril, da ti naravnost povem?”
“O nič se me ne boj! Tebe ne ugriznem, ko bi že tudi koga.”
“Nu! — z babo sva se menila od tebe in sva ugibala, kje toliko denarja
doboš, da tako rad za vino daš, beračem pomagaš in da se čudno vidi...”
“Kako je to, da sem sam razcapan in ongáv, jeli?”
“I nu res, da si še čevljev ne privoščiš, čeravno bi lehko take nosil, ki
bi bili gori do pregiba.”
“Mar do pod pazduhe,” zasmeje se Mrtin, “ali čakaj bom še jaz tebe eno
prašal: ali véš, kaj je deseti brat?”
“To je res, da vem,” odgovorí Matevžek, “ali ti Mrtine nisi tak, ko
drugi deseti bratje, od kterih pripovedujejo stari ljudjé. Ko so se moja
ranjca mati možili, bil je tudi en tak na svatovščino prišel kakor ti,
ves neumen pa vsegavedež. Pa nihče ni vedel, kdaj je stopil v hišo; na
enkrat je stal tam pri godčevski mizi. Tačas je moji materi prorokoval,
koliko in kakove otroke bodo dobili, in vse se je zgodilo, kar pové, da
je bil res deseti brat. Pa ko se je klobas in plečeta najedel in nekaj
v mavho nabral, ni ga bilo več videti v tem kraji. In kdor še o kacem
desetem bratu vé povedati, vsaki pravi: prišel je in šel ...”
“Kaj sem pa jaz?”
“Je! tega ne pravim, da nisi deseti brat; jaz menim le, da si drugačen ko
so drugi taki zato, ker imaš denar, ki ti ga sam vrag bruha iz sebe ali
vedigabog kje ga dobivaš.”
“Nič naj te to ne skrbí,” odgovorí Mrtinek nekaj resnobneje. “Če misliš,
da sem koga okradel, skaži mi; če sem koga oplahtal, naj me toži; če je
pa pošten denar, pa tiho bodi. Glej cesarska podoba je gori vrezana na
tej petici ko na tvoji; zato pij, hudirja! Ko bi tudi za vragov denar
pil, kaj zató; vino je božji dar iz Obrščakovega soda.”
Toda Matevžkovega soseda, kteremu je pijača napita stala, stresnilo je
nekaj čudno po vseh udih, ko je nesel kupo na usta, kajti verjel je
na žive in mertve, da je to vino res s podzemskim škratovim denarjem
plačano. Ker je mislil, da bi utegnilo v želodcu ostati ali kake gliste
v njem zaroditi, zlil je po obradku in naprsniku pol kupe in le drugo
četrt je izpil. Matevžek pa ga je bil že nekaj v glavo dobil; zató se
ni samo čisto nobene vinske vraževine bal, temuč je celó hotel pogovor
z desetim bratom dognati, kajti dolgo si je že obetal, da mora neke
čudnosti in nenavadnosti iz samih Mrtinkovih ust razjasnjene slišati.
“Ti Mrtinek! ker vidim, da sva danes pri poliču in da nič ne zameriš,
prašal te bom še eno. Ali sta res vidva z gospodom na Polesku, tistim
tihim, zaprtim človekom prijatelja? Pravijo, da je on tudi vragu zapisan
— —”
Matevžek ni mogel dalje govoriti, ker ga je stari dedček Kerjavelj vedno
pod mizo z nogo becal in silno z očmí migal, da naj molčí o tej reči. In
res se je Mrtinkovo lice čisto spremenilo, ko je slišal gospoda s Poleska
omenjati. Položil je dve petici na mizo, vteknil pipo v usta, vrgel
prevezane čevlje čez ramo in počasi šel ven.
“Ali niste mogli molčati!” jezi se Kerjavelj. “Kaj je bilo treba
blebevsati od Piškáva, morski strah te postrašil? Kdo bo za vino dal?
Nalašč sem prišel les-kaj, da bi ga enkrat pil čez dolgo, ko večni kraj;
pa mi ga odženete. Bog se vas usmili! Že toliko dni je med nami, pa ne
veste, da se ne sme ž njim govoriti, kar človeku v glavo pade.”
Peto poglavje.
Tak dedje nam bili
Pred stotino let.
_Jak. Zupan._
Prišel bo en možiček!
_Stara pesem._
Kerjavelj, mož, ki je poslednje besede govoril, zdi se nam tako imeniten,
da ga natančneje narisamo in zató ž njim celo nov odstavek začnemo. Zakaj
današnji Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest godila,
trdijo, da niso razun desetega brata Mrtina Spaka nikogar za veče čudo
imeli ko Kerjavlja.
Bil je ta mož že čez šestdeset let star, srednje velikosti, pa precej
životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol
škiljavega pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo, ki je bila Bog vé
kedaj vojaška in iz plavega sukna, kteri se pa zdaj iz množine poméčkov,
zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, ktera
barva in zaplata je prvotna in ktera je še le potlej pridjana. Hlače
prtnenice so segale samo do kolena, kjer je Kerjavelj za malo péd bose
kože kazal, ker so bile golenice njegovih čevljev že tolikrat udelane,
da niso več segle do kolena in do stremen. Na glavi je imel klobuk s
širocimi kraji, kakor ga sem ter tje današnji čas samo še v časi v
starini ali na glavi čestljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne da
zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi Kerjavelj pokazal, da je
svoje dni cesarja služil, torej kaj svetá skusil, imel je krajevec nad
levim ušesom gori zavihan in na oglavje pripet, kakor nekdanji brambovci
v francoski vojski.
Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega kaže, kakor če laže. Zató
bom tudi jaz naravnost povedal, da ima pričujoča povest med druzimi
slabostimi ravno na tem mestu znamenito prazno lino, ktere nikakor ni
bilo močí zadelati in zamašiti. Ni namreč znano, kje se je naš dedek
Kerjavelj — rodil, ni znano kje in kako je pastirčeval in fantoval,
kje in kaj so bili njegovi roditelji. Vém sicer, da bi bil mogel, ko
bi bil bolj prepričan svetosti pisateljevega poklica, v krstne farne
bukve iti gledat in to prazno mesto napolniti, tembolj ker je v istini
rojstvo prvi pogoj, tedaj največi faktor vsacega velikoumnega djanja v
človeškem življenji. Ali fajmošter obrške fare je čmerikav star gospod,
s kljukastim nosom in srebernimi naóčniki, ta je, ne vém zakaj, najhujši
sovražnik vseh novelistov, romanopiscev, dramatikov in druzih ljudí te
ropotije; lehko si potlej misliš, da sem se bal moža spraševati za letne
številke in osebne zadeve druzih ljudi, češ, ko bi pa dedec slutil, kaj
bi jaz rad, gotovo bi me po hlapcu in kuharici vrgel plano.
Toda naj bo že Kerjavljeva mladost taka ali taka, to moremo za trdno
povedati, da je bil pred desetimi leti smreko posekal, ktera je bila za
prvi tram v hiši, ki si jo je Kerjavelj na pusti Obrščakovi njivi tik
hoste postavil z lastno roko, in ktera še današnji dan stojí, da-si ravno
namesto Kerjavlja samo miši in podgane v nji gospodarijo. Kerjavelj je
smolo bral po hosti, ter jo prekuhaval in prodajal kmetom, da so si kola
mazali. Zraven tega pa je imel še več lastnosti, ktere so ga daleč okrog
seznanile. Skupek vseh teh lastnosti ga je pa po vsem ločil od desetega
brata, kteri se je veliko ž njim pečal. Ljudjé namreč, ki so videli in
vedeli, kako Mrtinek vse prevdari in vsako reč izvé in so ravno zato radi
verjeli, da zna več ko drugi, — ravno tisti ljudjé so govorili, da ima
blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega v nesreči, — djali so, da
je Kerjavelj dobra duša, samo malo neumen.