Deseti brat.
Izvirni roman.
Spisal
J. Jurčič.
[Illustration]
=V CELOVCU.=
Na svitlo dalo vredništvo “slovenskega Glasnika.”
=1866.=
Natisnil Jože Blaznik v Ljubljani.
Prvo poglavje.
Mlad junak po polji
S težkim srcem hodi.
_S. Jenko._
Pripovedovavci imajo, kakor trdi že sloveči romanopisec Valter Scott,
staro pravico, da svojo povest začnó v krčmi, to je v tistem shodišču
vseh popotnih ljudí, kjer se raznovrstni značaji naravnost in odkrito
pokažejo drug drugemu poleg pregovora: v vinu je resnica. Da se torej
tudi mi te pravice poprimemo, izvira iz tega, ker menimo, da naše
slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi veliko
priprostejo podobo, niso nič menj originalni ko staro-angleški Scottovi.
To se vé samo ob sebi, da ga slovenska mati dozdaj še ni rodila, ki
bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna svojstva, kakor je
omenjeni nedosegljivi mojster značaje svojega ljudstva svetu predočil.
Zató ne bode pripovedovavec te vse skozi resnične pripovedi poskušal
veselega slovenskega vinotoka Peharčka naslikati in to iz treh razlogov
ne: prvič zató, ker ni mogoče misliti si Peharčka takošnega, kakor je v
resnici bil, drugič ker ima le-tá poznanja vredni mož le začasno, hitro
minljivo mesto samo v začetku naše povesti, in tretjič, ker imamo še
enega krčmarja, Peharčku po duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti; to
pa menda ne gre, da bi se sem ter tje enake reči dvakrat pravile.
Pred štirdesetimi leti torej je Peharček koščenega obraza, raztrganega
slamnika, oguljenih, z zaplatami obloženih hlač, hodnične srajce in
križatih naramnic polič vina na vegasti mizi muham branil. Pri poliču
je pa slonel kosmat mož, suknjar, ter je krčmarju Peharčku to in to
nepotrebno reč pravil. “Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega
vinčeka” djal je suknjar in zavzdignil kupo proti malemu oknu, da bi
pijačo proti luči ogledal.
“Bogme, gladka!” pokima krčmar in jezno udari z lesenim muhalnikom po
mizi, kjer je tropa te sitne živali razlito vino srebala. “Tega mrčesa je
povsod polno!”
“Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo močno to vince, kedar se cvet
do dobrega vsede, da si bodo ljudjé, kedar se ga bodo prav po božji volji
navlekli, lase in ušesa pulili, ter rudeče nosove pa otekle vratove,
prazne mošnjice pa krvave butice nosili, kakor se v pesmi poje.”
“Bogme!” pravi Peharček; pa predno besedo končá, zasliši, da je voz pred
hišo priropotal in da nekdo zunaj kliče. Brž vrže muhalnik iz rok in letí
ven.
Peharčkova hiša je stala tik velike ceste. Za hišo pak je držala mala
cesta ali bolje kolovozna pot v stran.
Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička in starši je glasno klical
pijače. Krčmar je enega poznal, kajti pozdravil ga je, slamnik pod
pazduho stisnivši: “Bog daj dober dan, gospod Vencelj! Hitro ste prišli
iz Ljubljane, kedaj — v petek ste mimo šli. No zdaj vém, da ste zopet
žavb, rož, kugljic in vsega mrčesa nakupili, in boste zdravili ljudí da
bo strah.”
Govoré se je krčmar oziral na mlajšega gospoda in ugibal sam pri sebi,
kdo je pač to, ki se je z okrajnim zdravnikom gospodom Venceljem
pripeljal. Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku čisto neznan.
Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konja izpregel; pila sta na
voz naslonjena. “Peharček!” djal je zdravnik izprazniši do čista prvo
kupo, “naprezi, da boš tega gospoda peljal na Slemenice. Saj veš, da
moram jaz tukaj v stran.”
“Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se nisem še nikoli branil, — vrag
naj vzeme še kolesce — pa zdaj ne morem, jutri pač. Kolo se mi je strlo
od voziča in ravno otódi ga je nesel fant moj h kovaču. Jutri bi vas pa
peljal, naj si bo ta ali kteri če, jaz ali fant moj. Jaz menim, naj bi
mladi gospod pri meni čez noč ostali, saj je že štiri čez poldne. Moja
stara — zdaj v bobu korenje pleve — bode že vrgla zvečer kaj čez ponev,
da se bo dalo ugrizniti. Postelje res nimam take, da bi se človek v
blazino vdrl; pa bom že na otavi tako mehko postlal, če je božja volja,
da se bo ležalo za silo.”
“Jaz sem obljubil, da pridem danes” — odgovorí mladi tujec, “ali ne morem
nikjer drugej tu v obližji voznika dobiti?”
“Bogme, ne z lepo;” odgovori Peharček, “tod imajo ljudjé bolj vole, konja
imam samo jaz.”
Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil, nasvetoval zdaj to zdaj to,
kako bi mladenča na pot spravil. “Bode že!” reče čez nekaj časa; “ali
jezdarite?”
“Še nikoli nisem bil na konju,” odgovorí potnik.
“No, na suhem se ni še nihče plavati naučil. Peharček! ali imaš konja
napasenega?”
“Bogme, konj je dober, sit ko stopa, ravno popred sem mu povesmo detelje
vrgel; vem, da je že vso potrl in pohrustal.”
“Že dobro. Jaz imam tu na vozu ravno prav kupljeno sedlo. Pa bova gospodu
vsak pol posodila, naj jezdi.”
Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod nos zaviha in pravi: “Nikarte
mi ne zamerite; saj veste vi bolje ko jaz, kaj pregovor govorí, ki pravi,
da tri reči niso vsacemu človeku ali pa nikomur na pósodo dati: ne žena,
ne pipa, ne konj. Pa ker ima moj sirec že stara rebra in je že vsemu
vajen, ne rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne zamerite — ko bi —
gospoda poznal.”
“O nič se ne boj za konja; jaz sem porok za to, da ga boš jutri nazaj
dobil” reče zdravnik.
Trenotek potem je stal Peharčkov sirec, ki je že malo preveč rebra na
očiten videz stavil in glavo bolj v tla ko na kviško molil, osedlan
in očejen na cesti. Peharček je z všečnim očesom gledal zdaj svitle
dvajsetice v roki, ktere mu je mladi gospod dal, zdaj usnjato sedlo, ki
tako lepo stojí na koščenem hrbtišču njegove kleke. Mladeneč se je malo
nerodno skobalil na svojega rosinanta; krčmar pa mu je veliko njegovo
usnjato torbo na konja dal in ga podučil, kako mora ravnati s pohlevnim
sircem, da bo rajši stopal.
“Torej srečno pot, gospod Kvas!” — djal je zdravnik, “pred mrakom boste
ravno v gradu. Sporočite moj pozdrav gospodu Benjaminu. Kmalo enkrat
pridem tje s svojo hčerjo, da mu srečo vošim, ker je dobil tako korenito
izobraženega in učenega mladega moža svojemu sinu za učenika, kakor ste
ví. Z Bogom! Prav vesel sem, da sva se seznanila; upam, da nisva bila na
prvo in na zadnje vkup. Zahvaljujem se vam za druščino.”
“Prosim, gospod zdravnik! na meni je zahvaljevati se vam za dobrotno
prijaznost!”
“No, no, kaj pak! Greh bi bilo, ko vas ne bi bil na voz vzel; žal mi je,
da ne utegnem z vam v stran do Slemenic. Srečno!”
Rekši udari Vencelj po konju in voz zdrdrá po stranskem poti. Gospod Kvas
— tako je zdravnik svojega dozdanjega tovarša klical — spodbudí tudi
svojega zaspanega šarca in odjezdi po veliki cesti, ko si je kolikor se
je dalo po nejasni Peharčkovi razlagi zapomnil, kje mora na stran zaviti,
da pride prav.
Dan je bil prijazen; solnce se je bilo že na zahod premeknilo; vendar se
je še z vso žarnostjo upiralo potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj
nepriležno, ker se je izpod kopit nemarno klavzajočega konja vedno oblak
cestnega prahú vzdigoval in polnil mladenču nos in ušesa. Zastonj so bile
vse poskušnje, da bi žival do hitreje stopinje pripravil in tako vsaj
nekaj prahú za seboj pustil. Peharčkov sirec je bil tepeža in suvanja
tako vajen ko trave; zato ga ni kar tako kdo v dir pripravil. In ker je
Kvas, kakor sedlu nevaden človek, nekaj boječe in nerodno sedel, zraven
pa še svojo sitno butaro, z obleko in knjigami natlačeno, moral držati
pred seboj, po tem se razume lehko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.
Lovre Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem liceji. Rojen pod
prosto slamnato streho je bil v zibeli namenjen, da bode čez nekaj let
krave pasel, potem pri bogatejšem sosedu za hlapca služil in naposled
po očetovi smrti ubijal se z malim zemljiščem deset mernikov posevka,
kakor vsi Kvasovi, kar jih je oče Luka po starem pomnenji znal na prste
našteti. Ali rojenice, ktere imajo pri zibeli vsacega poštenega Slovenca
svojo odločno besedo, naklonile so bile našemu Lovretu kmalo po porodu
drugi lepši namen: da bo delal z glavo in rabil namesti ótike gosje pero.
Znano je življenje ubozega učenca; torej mi ni treba posebej opisovati
Kvasovih stisk in bojev z revščino in nadlogo. Posebno izvrstna glava za
učenje, ljubezen do dobrega reda in obnašanja in marsiktera druga lepa
lastnost je mladenču pridobila podpornikov in prijateljev in je delala
starima roditeljema veliko upanja, da se jima spolni poslednja največa
želja. Ali čuda! dokončavši ljubljanske šole tihi mladeneč ni “hotel
dobro storiti” po materni misli, in ne da bi bil postal mašnik, kazal je
vse bolj posvetne naklepe. Hotel je iti v daljna veča mesta v više šole.
S tem pa niso bili samo ubožni starši nezadovoljni, ampak zameril se je
tudi večini svojih podpornikov, tako da je bil skoro popolnoma zapuščen.
Vedel je pa, da Angleži še niso iznajdli tako blagotvornega stroja, da
bi se dalo po njem od zraka ali čiste vode živeti. Zató mu je bilo ravno
prav, da je po nekem priporočilu dobil začasno službo za učenika sinu
premožnega grajščaka Benjamina G* na gradu Slemenicah. Ker je bil tudi
precej slabotnega zdravja, hotel je po tem tacem okrepiti se na deželi in
še kaj zaslužiti za daljno učenje.
Tako ga najdemo ravno na poti. Voza iskaje je bil po sreči naletel na
zdravnika Vencelja, in to mu je naklonilo prvič prijetno druščino za
potovanje, drugič pa si je prihranil vožnino.
Kmetje ob cesti in drugi napotni ljudjé so, srečevaje Kvasa, zvedavo
ogledovali mladega jezdeca. Vzlasti mlade deklice so se rade ozirale za
njim, ker po svoji zvunanji postavi je bil Lovre kaj čeden mladeneč. Ne
veliko čez dvajset let star, oblednega okroglega obraza z visocim čelom
in živimi črnimi očmí, iz kterih je bil poprej otožen kakor vesel značaj
brati, bil je Kvas na prvi pogled vsacemu zanimiv človek. Obleka njegova
bi morda v vélicih mestnih sobah ne bila veljala za lepo, a za na kmetih
jej ni bilo kaj reči. Suknja je bila iz črnega suknja cela in še ne
oguljena, da-si ravno bi bil poznovavec po natančnem pogledu sodil, da je
temu že dobro dolgo, kar jo je krojač iz rok dal. Isto bi se moglo reči o
drugem opravku. Lišpa ali drugih nepotrebnosti ni imel nič na sebi, samo
veliko sreberno uro je nosil na pozlačeni verižici, ktero je naš mladi
prijatelj zdaj pa zdaj iz žepa potegnil pogledovaje, kako dolgo že hodi.
Vedno niže se je solnce pomikalo. Po vročem jesenskem dnevi je nastajal
prijeten večerni hlad. Zamišljen je sedel mladeneč na konji; niti zeleni
travniki in zapuščena rujava strnišča, niti otožno vednozeleno semrečje
okrog starih, domišljijo budečih razvalin na obcestnih hribih niso mogle
potnikovih oči na sé obrniti, kajti imel je veliko premišljevati. Skoro
najlepši del svojih let je imel za seboj; ali vsa ta leta so mu prinesla
malo malo vžitka. Veden trud, delo, nadloga in nektero britko uro je
prestal; in če je pogledal v najbližnjo prihodnjost, tudi tu ni imel
veselega upanja. “Zdaj pridem v tujo hišo, k tujim ljudém, Bog vé kako
bom tam zadovoljen. Morda dobim puste sitneže za svoje zapovedovavce,
ki mi bodo dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec! Ah Bog moj, kako
malo tvojih nazemskih darov bi bilo meni potreba, da bi z lehko prišel do
samostojnega in srečnega življenja! Koliko je ljudí, ki v obilnosti živé
in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teží čut, da je na druge navezan,
da se za tujo mizo vseda! Vi niste poskusili, kaj je siromaštvo, vi
domišljavi poetje, ki trobite in pojete svetu, da je več sreče v uboštvu
ko v premožnosti. Res je morda, da si vsak človek sam ustvari srečo, ali
prvi pogoj v tem je, da mu osoda pota ne zapira.”
Prišlo mu je tudi na mar, kako nevkretno se mu bode pač včasi v svojem
novem stanu zdelo. Vedel je, da je velika pokora podučevati trpoglavega
paglavca, vzlasti če so starši v svoji preveliki ljubezni prepričani,
da ima fant bister um in dobro glavo. Dalje ni bil Lovre Kvas veliko
vajen vesti se po navadni etiketi; prosti kmečki sin je bil bolj utrjen
v Horaciju in Homerju ko v abotnih poklonih in neslanih govoricah tako
imenovane omikane družbe. Vendar kar se poslednjega tiče, tolažil se je
s tem, kar mu je gospod Vencelj pravil o slemeniški družini; z druge
plati pa se zopet ni tako okornega čutil, da bi se mu bilo ravno bati, in
zaupal je na svoj naravni, vednostno dovolj izobraženi razum in čut.
V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil paziti, kje je stranska
cesta, ktera po Peharčkovem popisu drží do Slemenic. Še le ko je solnce
zašlo in ko so ga jeli ljudjé bolj pogostoma srečevati, domislil se je,
da je morda že zgrešil pravega pota.
“Ali je tod prav do grada Slemenic?” praša starega zgubanega moža, ki je
nesel butaro rogovilastih neobrezanih brezovih vej na hrbtu.
“Ka-áj?” zatuli dedec z visokim glasom, iz kterega se je dalo soditi, da
je gluh.
Kvas še enkrat praša.
“Metličja sem narezal, metličja” odgovorí mož.
“Vi me ne razumete, oče! jaz bi rad vedel, koliko je še do Slemenic in
kod moram iti do tje.”
Stari dedec ga s svojimi malimi očmí debelo pogleda pa pravi: “Nu, áha,
res!” in odide počasi svojo pot.
Če ni hotel Lovre s svojo kleko na sredi ceste ostati, moral je dalje
jezditi, da-si ravno se mu je skoro zdelo, da bi bilo bolje, ko bi se
vrnil; kajti po uri sodé je mislil, da bi moral po Peharčkovih besedah
biti že na Slemenicah, ko ne bi bil zgrešil stranskega pota. Pa kakor bi
mu sovražen duh kljuboval, ravno zdaj ni bilo nobenega človeka na cesti.
V vzhodu je mesec pokazal svoje polno lice.
Čez nekaj časa zagleda malega dečka s cajnico na rokah, ki mu je ravno
naproti tekel. Kraj je bil malo samoten in fantè je morda menil, da je
ta človek v suknji eden tistih hudih gospodov, ki pridejo očeta za davek
rubljevat, zató se je ognil s ceste na travnik.
“Hej fantič! stoj!” vpije jezdec “kod se hodi do Slemenic?” Ali bosonogi
deček stisne namesto odgovora svojo kapo pod pazduho in jo udere po
travniku, kakor bi mu bili vsi vragi za petami.
Nevoljen je začel Kvas rentačiti in jeziti se sam na-se in na starše, ki
otroke tako izrejajo. Zdajci zagleda tretjega človeka in misli: v tretje
gre rado; če še zdaj nič ne zvem, pa se vrnem in prenočim v prvi hiši.
Mlada deklica s košarnico na glavi ga sreča.
“Dober večer, Micika!” ogovorí jo Lovre ter jej zastavi že tolikokrat
ponovljeno prašanje.
“Oh moj Bog in mati božja!” — odgovorí deklica “saj ste že zašli za pol
drugo uro predaleč. Ali niste videli velike semreke na samem in s peskom
nasute male ceste? Tam bi bili morali v stran zaviti. Če boste počasi
jezdili, greva vkup, pa vam bom pokazala. Ravno prav bode; tako me vsaj
ne bo strah.”
Lovre obrne konja in počasi sta potovala s deklico nazaj. Marsikaj jo
je prašal in marsikaj mu je povedala medpotoma, česar pa ne bomo tu sem
postavljali, ker bi za kterega resnobnejega izmed prijaznih bralcev bilo
morda premalo važno. Ko sta prišla do imenovane semreke, razložila mu je,
kterih potov naj se ogiblje, da bo prav prišel.
“Oblačno je malo; da bi le Bog dal, da bi se mesec ne skril za oblake, pa
boste lehko našli.”
“Aha!” — zarohní tu tretji glas in Kvas zagleda čudovitega moža na cesti
— “aha, dekle, jaz bom že tvojemu povedal, da se ti z druzimi razgovarjaš
po noči pri mésečini; slabo te bom pohvalil, ha, ha, ha!”
“Kaj si ti Mrtinek?” djala je deklica. “Glej ta gospod gredó na
Slemenice. Ti greš ravno to pot, in lehko ž njimi hodiš.”
Lovretu pak je pošepnila na tihoma: “Nič se ga ne bojte; čeravno je
raztrgan in bos in grd in nima prave pameti, pa je pošten. On je _deseti
brat_, pot dobro vé. Lehko noč!”
Drugo poglavje.
Povsod poznan, nikjer domá,
Kjer vleže uro se poslednjo,
Tam smrt mu domovanje dá.
_Fr. Levstik._
Kdor pozna življenje, djanje in nehanje, misli in prepričanja, kakoršna
so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki gluhi
in slepi za spačeni novi svet vedno le čase svojih in svojih prednikov
dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirdeset in več leti
med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti. “Kje se zdaj
še kaj čudovitega zgodí? Kdo dan danes še kaj vé? Le kakov sleparček še
pride, da človeka opehari.” Tako pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo
slišati od desetega brata! V poprejšnjih časih se je pa še vendar včasi
naletel, ki je, rojen _deseti_ sin iz matere s čudovitimi lastnostimi in
zmožnostimi obdarovan, po božji namembi preganjan, od hiše do hiše po
širocem svetu hodil, za srečo povedoval, zaklade pokazoval, pesmi pel in
pravljice pravil, kakor nihče drugi. Ljudjé so ga častili, radi videli in
mu dali živeti in spati. Pač pride v kako hribsko dolino še zdaj sem ter
tje kak raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato po domače pravimo
_berač_, ki se izdaja za desetega brata; toda svet je postal neveren,
menj gostoljuben ko nekdaj, in tudi današnji deseti bratje niso tisti ko
nekdaj, malo vedó, in kakor očetje trdijo — “niso druzega ko goljufje.”
Ta čudna prikazen, namreč pomanjkanje _pravih_ desetih bratov, dá se
menda samo tako razlagati, da slovenske žene niso več take, da bi za
vrstjó po letih deset sinov rodile.
A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim mislecem in vrnimo se rajši
k svojima popotnikoma.
Tiho je korakal človek, kterega je Lovretu deklica imenovala desetega
brata, konju pred gobcem, in mladeneč je imel časa dovolj v mesečini
opazovati to čudno podobo. Bil je človek kacih štirdesetih let star,
toda že mu je hrbet hotel lezti v dve gubi. Na sebi ni imel druzega ko
srajco iz najdebelejšega platna, kakor ga sprede slovenska mati, dolge
hlače iz iste tvarine nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarujavele in pod
koleni jako blatne in razcefrane, na glavi pak mu je čepel rujav klobuk
s širocimi krajevci in čez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu hlače
niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na križ čez ramo razpeljana.
Večerni zrak je bil precej hladen, Lovretu se je celo mrzlo zdelo,
vendar je stopal deseti brat bosonog. Da bi pa kdo ne mislil, da črevljev
nima, nosil je je z bekovo trto prevezane čez ramo. Kaka dva pota se je
nazaj na Lovreta ozrl, ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je Kvas
videl obleki popolnoma primeren obraz. Lice je kazalo kostí, ktere so
imele voljo in nagon vsemu obličju štirivoglato podobo ustvariti. Strani
ste bili upadeni in širok nos je ošabno nosnice v zrak molil. Vrh malih
sivih očí so se v sredi zraščene obrvi predrzno visoko vihale gori v
čelo, ktero se ni veliko videlo iz zmršenih lâs.
Da-si ravno ga je deklica bila potolažila, da se ni treba bati desetega
brata, vendar je Lovreta nekaj čudno spreletelo, ko je na širocem polji
po noči sam bil s tacim, ne malo neznanskim človekom. Ko je pa čez nekaj
časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo ga je to nekoliko in mislil si je,
kaj mi more storiti, enega samega se ne bom bal. Da bi poprej čas minil,
začne pogovor ž njim.
“Koliko je še do grada?”
“Popred boš tam, kakor pojdejo spat,” odgovori deseti brat z glasom, ki
je bil vse drugo pred ko prijazen.
“Ali ste vi znani z gospodo?” praša dalje Lovre.
Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče: “Ti si šema! Zakaj me
pa vikaš? Jaz sem Mrtinek, spak! deseti brat, kakor vsi otroci vedó. Če
nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen ko ti, tako me pošteno
tikaj, pa utegneva še prijatelja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril
na Slemenicah!”
“Kako pa véš, kdo sem?” praša Lovre čudé se.
“Saj si me prašal, če sem kaj znan na Slemenicah,” odgovorí Mrtinek in se
zopet smeje na vsa usta.
Čudni grajščaki morajo to biti, h kterim pridem, da vsako spremembo v
svojem družinskem in domačem življenji zaupajo tacim ljudém, mislil je
Kvas sam pri sebi.
“Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in tak človek prišel,” reče
Lovre, “moram misliti, da si star znanec v gradu. Zató mi lehko poveš,
kakova je gospodičina, gospa, gospod?”
“O prav lehko ti to povem,” odgovorí Mrtinek.
“Pa nočeš? Zakaj ne?”
“Ti nekaj rad poprašuješ,” odgovorí Spak. “Zató mi moraš dovoliti, da te
še jaz eno reč vprašam. Kako sem ti kaj jaz všeč?”
Rekši je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal s svojimi malimi
svitlimi očmí, da je bilo mladenča skoro strah. Vendar na misel mu je
prišlo njegovo smešno prašanje, pobesil je očí in s posiljenim smehom je
odgovoril: “Prav dobro si mi všeč, prijatelj, zakaj pa ne?”
“No jaz ti bom povedal, da mi tudi _ti_ dopadeš. Mislil boš morda, da je
to pač vse eno, pa ni taka. Mrtinek Spak, deseti brat, in kakor bi se še
lehko imenoval, bode ti še prav prišel v sili, zató ga le dobro poznaj.
Zdaj ti bom pa povedal najprvo to, kar si prašal. Kakova je gospica? Da
mlad človek, sosebno če še ni grd, da bi ga pes oblajal, kakor pravijo,
da sem jaz, — rad pozvé za deklico pred ko za baburo, to je že stara reč.
Z grajsko Manico se midva prav dobro pomeniva. Morda si že v mestih lepšo
videl, ali pa ne. Gospod in gospa tudi nista napečna, pa to boš že še vse
videl in skusil.”
“Ali si že ti dolgo tu v okolici?” praša Kvas.
“Kar mi je mati umrla,” reče Spak nekako zamolkleje pri tem vprašanji.
“Kje si pa domá? Kako je to, da po svetu ne hodiš, ker praviš, da si
deseti brat?”
“Jaz sem doma, kjer so dobri ljudjé, kjer po mojem jeziku govoré. Nimam
svojega zapečka, pa se ne pritožim zató. Če ne verjameš, da sem deseti,
pa pusti. Misli, kolikor hočeš, pa malo govori, če nočeš, da se ti kaj ne
zgodí. Zdaj pa molči od tega in kaj veselega govori. Jaz imam poskočne in
vesele ljudi rad. Juheja, hopsasa!”
In kakor bi bil na enkrat ves drugi, poskoči od tal, zažene črevlje z
rame daleč od sebe preč in letí zopet po nje. Kvas ni mogel razumeti
vsega tega. “Človek mora biti malo prismojen,” mislil si je.
“Ali znaš peti, prijatelj škric!” praša ga Spak.
“Malo, pa zdaj ne pojem. Ti zapoj!”
Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka usta in hreščaje začne
robato pesem:
“Stara baba Iskerca
Jedla sok iz piskerca,
Migala s suho bradó
Hčer zmerjála je takó:
Če boš v cerkvi ti na moško stran,
Kjer Mrtin stoji mi razcapán,
Tak obračala oči,
Če bo hodil na naš prag
Tebe gledat Mrtin Spak,
ha, ha! kaj ni lepa, pesem _od mene_, kaj?”
“To si sam zložil? No poj do konca! Tacih sem še malo slišal.”
“Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nektero ti bom še zapel, če se bova
lepo gledala na Slemenicah. Še srečo ti bom povedal, če hočeš precej
nocoj. Samo to si izgovorim, da se mojih sovražnikov ogiblješ.”
“Kdo pa je tvoj sovražnik?”
“To boš izvedel, predno bo dva, tri dni. Na Slemenicah ga boš videl vsak
dan.”
Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem košato lipovo drevo, ki je
fantastično molilo svoje goste veje v tiho krasno mesečno noč. Na zapadu
se je videla s hribca prijazna lučica izmed sadnega drevja, grajske
strehe so se v mesečini svetile. Mladenča so zopet obšle prijetne in
otožne misli vred, ko je zagledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudéh.
“Tu pod lipo grajska Manica sedéva; tu sem jej srečo povedal,” pravi
deseti brat.
“Saj nič ne veš,” odgovori mladeneč, “kako prihodnjost bom imel jaz?”
“Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še ni senjalo nikdar. Le
dobro ogledaj grad, mesec sveti lepo, pomnil ga boš do smrti, pomnil boš
tudi desetega brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga boš pomnil.”
Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma različen od prejšnje
govorice, nekako temen in strašán, tako da je mladenča malo osupnil. In
ker se je ravno ta trenotek luna skrila začasno za oblak, prešinila ga
je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim
človekom na samotnem polji. Da-si ravno kakor izobražen človek ni trohice
verjel na vraže, obšla ga je vendar misel, da Mrtin Spak res kaj več vé,
ko navadni ljudjé.
Lehko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari lepa deklica, naj si
bode tudi nam neznana, mikaven za mladenča, čegar “srce je prazno,” in
samo hrepení po nečem, česar um ne vé vselej razložiti. Zatorej je Lovre,
ko se je luna medtem zopet izza oblaka prikazala, pazljivo ogledal mesto
okoli “grajske lipe.” Ozek pa dolg travnik se je raztezal po dolini.
Razun lipe je rastlo samo še gosto vrbovo grmičje ob malem šumečem
potoku, ki se je zvijal ravno mimo krasnega drevesa. Pod lipo, ktere
deblo bi bila komaj dva moška obsegla, bila je okoli in okoli napravljena
klopica in tla so bila razhojena, očiten dokaz, da je Spak resnico
govoril rekši, da hodijo dostikrat le-sem grajska gospoda, sosebno pa
Manica. Prijazna sprehajališča imam že, da bi le še vse drugo dobro bilo,
mislil si je Lovre.
“Sitno je po noči priti; ali ne bi mogel tod v kaki krčmi prenočiti?”
praša Lovre.
Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda za Mrtinom. Nikjer ga
ni bilo. Lovre si ni mogel razložiti, ni kam, ni zakaj, ni kedaj mu je
izginil. Ostalo mu ni druzega na izbiranje, kakor po belo potresenem poti
v grad jezditi, kterega je imel pred očmí.
Na Slemenice ga je peljala pot proti zadnjemu majhno navkreber.
Grajsko poslopje je bilo precej prostorno, štirivoglato in v dva gorna
(stropja). Da-si ravno je bilo zidano, kakor se je iz stavbe dalo soditi
že v novejšem, to je ne v srednjem veku, poznalo se je vendar, da so
stavitelji malo v mislih imeli take čase, v kterih je dobro, če se dom
dá braniti. Zató je okrog in okrog spodnji del zida imel obliko male
trdnjave in majhna jako zamrežena okna. Gosto sadno drevje je rastlo
okrog in okrog gradú po hribcu; samo proti severju je bil svet nekaj bolj
kamenít in gol. Zato so tam stali hlevi in druga gospodarska poslopja.
Zadej se je svet naglo vzdigoval do strmega holma, na kterem je Kvas na
hiter pogled zapazil rogovilasto zidovje, razsip stanovanja nekdanjih
gospodov na Slemenicah.
Luč, ki je gorela v gradu od zdolej in v prvem nadstropji, prepričala je
Kvasa, da še družina in gospoda ne spé.
Tretje poglavje.
Prišel je pobič lep in mlad;
Pa kaj mi je prinesel,
Prašala ga nisem, povedal mi ni.
_Narodna pesem._
V zgornji sobi slemeniškega grada je bila mala druščina okrog omizja
zbrana, ktero hočemo bralcu bolj na tanko predočiti, kar se tim laglje
zgodí, ker je ni bilo več ko pet glav: gospodar z ženo, hčerjo in malim
sinom, pa Marijan Piškáv, sin sosednjega lastnika na pristavi Polesku,
komaj četrt ure od Slemenic.
Benjamin G* je bil meščanske rodovine; ni mogel torej ošabno šteti
plemenitih prednikov, ki bi si bili v boji tako ali tako čast pridobili,
tudi niso bili njegovi prededje še tako dolgo naseljeni na Slemenicah, da
bi bil mogel gospod Benjamin svoj pridevek v starem kronistu Valvazorju
brati. Pa imel je devet oralov zemlje, lepe bukove gozde, precej velik
nograd, osem parov konj in celo čedo rogate živine — in to je bilo, s
čimur se je grajščak več ponašal, kakor bi se bil mogel sklicevati na
“šestnajst kolenov slovečih prededov” kakor plemenitniki znane severne
dežele. Ko se naša povest začenja, bil je Benjamin že čez petdeset let
star, kar so sem ter tje osiveli lasjé pričali; vendar čisti zrak,
v kterem je živel od svojega dvajsetega leta, kar je šole popustil,
ohranil mu je bil še neko mladenško krepost, vsled ktere je svojo
nenavadno visoko postavo še vedno po koncu nosil. Obraz njegov je bil
večidel vesel in to je veliko pripomoglo do tega, da lica in čela niso
razorale tiste črte, ktere nam človeka starejšega delajo, kakor je v
resnici. Nočemo segati v njegovo življenje nazaj, tu povemo le dve reči,
namreč da je bil precej po zgodnji smrti svojega očeta vzel svojo zdanjo
ženo, še bolj miroljubnega značaja ko on, dalje pa da je dolgove, ktere
mu je bil oče zapustil, s tem poravnal, da je staro opuščeno pristavo
Polesek z nekaj zemljiščem vred nekemu priseljencu, do tačas neznanemu
gospodu Piškávu prodal.
Roditeljema nasproti je sedela deklica, stara kacih tri in dvajset
let. Manica je bila prvorojenka in edina sestra mlajšega brata, komaj
devetletnega Balčka. Postave je bila bolj očetove, kajti prej bi jo bil
človek imel za veliko kakor majheno. Iz modrih očí je sijala neka mila
neskrbna in malomarna melanholija, ktera je bledo lice še veliko lepše
delala in skoro morala vsacega nekako čudno geniti. Njena rudeča usta so
se le malokedaj nasmehnila. Pa ne morda zavoljo tega, da bi bila kaka
skrivnost morila deklici mlado srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se
jej včasi smejati ne ljubi, ko se drugi smejó; sama ni vedela, zakaj ni
vesela, da-si ravno si je morala izpovedati, da jej ne manjka ničesa.
Oče je mislil, da izvira ta lastnost od tod, ker preveč bere; pa ker
je ljubil svojo edino, izmed štirih rojenih pri življenji ostalo hčer
neizrečeno, zató jej ni hotel veselja kratiti s kako prepovedjo. Gosti
lasjé kostanjeve barve nad visokim čistim čelom, pravilno ustvarjen
obraz in cela zrast jej je dajala nežno, čeravno ne posebno lepoto. Bila
je nekaj časa v mestu, veči del svoje omikanosti in vednosti pak si je
pridobila z lastno pridnostjo.
Razun domačega, še nedoraslega sina je sedel na koncu mize kacih
devetnajst let star mladeneč, Marijan Piškáv. Imel je eno tistih obličij,
ki po eni strani lehko veljajo za lepa, po drugi pa se lehko o njih
reče, da jim še nekaj manjka, česar se ne moremo domisliti. Zdravega,
životnega mladenča je vsak na prvi pogled ugenil iz tega obraza; nasproti
pak bi bil moral tisti, ki trdi, da se človeku z obraza bere, kako živi
in misli, soditi, da je življenje in mišljenje Marijanovo kaj enolično.
In res bi se tu posebej ne bil zmotil. Kakor sosed je bil skoro veden in
večen gost na Slemenicah.
Sredi mize je gorela voščena sveča, in okrog svečnika so ležale
raztrošene kvarte.
“Ali jih ne vržemo še enkrat?” praša mladeneč in zbira posamne podobe.
“Jaz sem se že naigrala,” reče Manica in potegne knjigo bliže. Videlo se
je, da bi bila rajša brala.
“Kako moreš ven in ven v bukve gledati? Ves dan si v nje zamaknjena in še
na večer se jih ne naveličaš,” pravi Marijan. Ker je bil v prvi mladosti
njen tovarš v igri, torej star znanec in skoro bolj na Slemenicah domač
ko na domu svojega očeta, zato jo je tikal.
“Jaz sem že tudi djala, da bi bila Manica doktor postala, ko bi bila
Balček,” pravi mati na to.
“Ali jaz ne bom doktor postal, mama?” praša deček.
“Ti si premalo priden, vse drugo ti je bolj mar ko bukve,” pravi mati.
“Le počakaj, kedar učenik pride, ta te bo že nagnal, da se boš pridnejše
učil, ko si se do zdaj.”
“Učenik te bo ostro držal,” reče Marijan, da bi dečka podražil. Balček je
verjel, naslikal si je v domišljiji učenika starega, grdega, ki ga bode
uhljal in lasal, kakor je v vaški šoli videl, da šolmošter lasá kmečke
fantine, in na jok so se mu ustnice napravile.
“Nič ne verjemi, Baldvinče! Če boš priden, ne bo ti nič žalega storil
novi učenik. Midva se bova vkup učila,” pošepnila je sestra bratcu na uho
in mu z lepo ročico pogladila rumene kodraste lase z lica.
“Kedaj pa pride?” praša Marijan.
“Danes bi bil imel že tu biti, kakor mi je pisal moj prijatelj profesor v
Ljubljani, ki mi je to reč oskrbel. Bojé, da je izvrsten mladeneč in bil
eden najpridnejših učencev,” odgovorí gospodar.
“Dobro bo to!” pravi Marijan. “Da bi le kaka mevža ne bil, imel bom
potlej vsaj tovarša na lov. Lesic je letos dosti, v vasi doli je ena že
precej kur odnesla. Pred sinočnim sem je bil šel čakat, dve uri sem na
prelazu sedel, na zadnje pak mi je bilo dolgčas po noči samemu prežati,
zebsti me je začelo, obesil sem puško čez pleča in sem šel spat. Ko bi
bil še enega imel, pa bi bila lepega lesjaka dobila. Tudi zajcev je letos
dosti, Bog vé kako je to, da je letos tako srečno in rodovito za žival.”
“Lovec ste, morali bi vedeti, da zató, ker je bila lanska zima prav gorka
in je torej spomladi bilo veliko zaroda,” razlaga gospod Benjamin.
“Ali letos bode velik sneg.”
“Bog vé, morda pa ne,” odgovorí gospodar ter se nasloni na stol.
“Gotovo, jaz vem da bo,” trdi mladeneč, “gob je bilo letos vse polno,
lešaj po hrastji je dolg zrastel, dežja je bilo malo po leti, žerjavi so
že leteli — —”
“Bežite, iz tega vsega se ne dá nič posneti. Vi morate bolj pametno
misliti. Pustite vraže Mrtinu Spaku in kmetom doli v vasi.”
Manica ni poslušala tega pričkanja, odprla je bila knjigo in jela brati,
mati pak je imela z nekim šivanjem opravek.
“To niso vraže,” ugovarjal je Marijan in bil ravno namenjen svoje
prepričanje dalje razpeljevati, ko pogleda hišina, stara Urša, v sobo in
pri pol odprtih durih naznani, da je nek gospod prišel, ki bode najbrž
hotel čez noč ostati.
“Kdo bi pač po noči prišel?” djala je gospa, hitro svečo prižgavši.
“Nima biti kdo drugi, kakor učenik, saj ima danes priti, najbrž se je na
poti kako zamudil. Daj napraviti sobo, večerjo in kar je treba, grem jaz
doli.”
Rekši vzame gospod Benjamin luč svoji ženi iz roke in odide.
“Kakošen je ta gospod?” klical je strežajki Marijan.
“Ah gospod, mlad je in lep, prav lep,” djala je Urša in še enkrat
pomolila glavo v izbo. “Prijezdil je in deseti brat je ž njim prišel; to
pomeni, da je srečo v grad prinesel.”
“To ti je lepa druščina, kaj ne Manica, gospod učenik in capin deseti
brat!” In kakor bi se bil Bog vé kako bistroumno odrezal, smejal se je
mladi gospodič na vse grlo.
“Kaj ni Mrtinek takov človek kakor mi? Kaj si more, če ima malo menj
pameti včasi. Tudi reveža ne smemo zaničevati. Morda je on boljši vodnik
ko kdo drugi.”
Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre Kvas je stopil s grajščakom
v sobo.
“Le otresnite se teh premislikov,” govoril je gospodar, “tukaj smo na
kmetih in sami domači. Ne gledamo vnanjosti in formalnosti, sploh boste
nas našli kmečko priproste in malo meščanske navade v hiši. To vsak vé,
da se človek po poti upraší in utrudi, vsedite se!”
Po tej prijazni domači sprejemi je bilo Lovretu nekako dobro pri srcu, in
ko se je hotel izgovarjati, da je tako pozno na večer prišel in morda
zarad tega neprijetnosti napravil, ni mu dal gospod Benjamin še besede
izgovoriti in ga je precej seznanil s pričujočimi in svojo ženo, ki je
preskrbevši potrebne reči zopet v sobo prišla. Malega Balčeka je naglo
minil strah, ko je videl, da učenik ni nikakor tak, kakor uni stari
doli pri fari. Ko ga je celó tako prijazno pogledal in mu obljubil, da
bosta gotovo prijatla, ker vé, da bode priden učenec, razbistrilo se je
popolnoma dečkovo obličje in ogledal je svojega prihodnjega učenika od
nog do glave.
“No gospod Kvas!” spregovorí grajščak, ko je prebral Lovrova spričevala
in priporočilno pismo od svojega nekdanjega prijatelja in Kvasovega
profesorja, “iz vsega vidim, da je resnično, kar sem že prej od vas
slišal, predno sem vas poznal. Preverjen sem, da če je komu mogoče našemu
Balčku glavico zdramiti, bodete jo vi. Gledite in prizadenite si, da vam
bode vsaj malo podoben nekdaj, in prepričali se boste, da bova s seboj
zadovoljna.”
“Glavo ima dobro,” pristavi mati in ljubeznjivo pogleda na svojega
ljubljenca, “lehko se bode učil, samo — —” hotela je reči: malo
razposajen je včasi; ali ko je videla, kako jo je sinček za obleko cukal
in proseče ozrl se va-njo, naj ga ne zatoži, nasmejala se je in ni
končala stavka.
“Jaz si bom gotovo prizadeval na vso moč, da storim svojo dolžnost, in
ker ima moj gojenec, kakor milostljiva gospa pravijo, dobro glavo in vem,
da bode priden, imam najboljše upanje, da bova v dveh letih precej daleč
prišla,” reče Kvas.
“Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati?” praša gospa.
“Da, dve leti, potem bi rad šel na više šole, kar bi bil že zdaj storil,
ko ne bi bil imel nekih ovir, ali da naravnost povem, materijalnega
pomanjkanja in malo slabotnega telesnega zdravja.”
“To je zató, ker ste bili vedno v ozidji in ste se morda preveč trudili
z ukom in podukom, kar se vé da ne tekne zmerom tako telesu kakor duhu,”
djal je gospodar. “Ali tu pri nas na deželi imamo ves drug zrak kakor v
mestu, zató boste pri nas zdravi ko riba in ker ste mladi, ne odide vam
univerza, tudi če se pogodimo s časom še za dalje.”
“Boste videli, gospod učenik!” spregovori Manica, “da pri nas ni
tako dolgočasno življenje, kakor si morda mislite in kakor se vam je
na prvi pogled zdelo. Sosebno ker ste po noči prišli, niste videli,
kako lepo okolico imamo. Tukaj pri nas se boste učili lehko naravo in
ljudi poznavati; zakaj po mojih mislih je malokje toliko originalnih
nevsakdanjih značajev ko v našem okrožji. Če Bog da, privadili se boste
tako našega življenja, da ostanete tudi več ko dve leti.”
“Beži no, Manica!” djal je Marijan, ki je bil med tem kakor doma veliko
pipo izvlekel in tobak napravil, neprašaje za nikako dovoljenje in vstal,
“misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete če sem prav razumel —
ravno tak ko ti, da se mu bo ljubilo cele ure poslušati neumnega brnjavsa
desetega brata ali pa Kerjavlja tiste prazne kvasiti ali tiste nore pesmi
peti ali kamnoseka Matijca ogledovati, kako v leščevji sedi in nič ne
govorí, beži! Midva bova rajša hodila rakov lovit, zajcev gonit, lesjaka
čakat. Pa se bomo že še zmenili, deset je ura. Lehko noč!”
Rekši odide Marijan. Lovre je iz vsega predomačega obnašanja mladenčevega
sodil, da je najbrž Maničin ženin, da-si ravno se je čudil, kako
nasprotno mišljenje se vidi med njima. Ni si mogel reči, da bi mu bil
mladeneč po všeči, zato tudi precej za prvega ni imel pravega sočutja do
njega. Bil je malo v zadregi, ko ga je gospa prašala, kako mu kaj sosed
dopade.
Govorica se je pletla še nekaj časa o raznih rečéh. Po večerji pak,
ktero je bila nova njegova gospodinja hitro za-nj pripravila, razšla
se je družina spat in Lovre je dobil prijazno sobo z razgledom na vrt.
Svoje rečí je našel že tam. Da-si ravno truden, vendar ni šel popred
spat, predno je vredil in razložil knjige in obleko, kterega vsega blaga
žalibog ni imel veliko. Izbica in pohištvo je bilo priprosto, ali Lovre
še v svojem življenji ni imel tako prijaznega in prijetnega stanovanja.
Premišljevaje razne skušnje in dogodke današnjega dneva vleže se v
mehko posteljo s sladkim občutkom trudnega človeka, ki je dan preživil
popolnoma zadovoljen ž njegovim koncem. Komaj nekaj ur popred so ga še
obhajale bridke misli, tožil je nad svojo osodo, ki mu ni dala veliko več
ko revščino, ki ga je drvila že blizo od praga njegovih željá k tujim
ljudém, — in zdaj je bil srečen, kajti vedel je, da so ti tuji ljudjé
dobri. Že davno je bil odpravil svojo kratko večerno molitev, pa zaspati
ni mogel, težko ga je stalo misliti nocoj na milo svojo staro mamico in
na Boga, razne podobe, ktere je po dnevi imel pred očmi, vrstile so se mu
v spominu. Zdravnik Vencelj, posamezni udje grajske družine, miloglasne
besede Maničine, prelepa njena podoba — ah kako srečen mora biti ta
Marijan, ki je menda ženin njen — čudna prikazen deseti brat, njegove
proročne besede — vse se je mladenču čudno vrtelo po glavi in ko je
naposled zadremal, vezale so se te misli v čudne sladke sanje.
Ko se je Lovre drugo jutro zbudil, bil je velik dan. Solnce je prijazno
sijalo skoz njegovo okno. Čudil se je, kako da je tako trdno in dolgo
spal, kar ni bila sicer njegova navada. “Ljudjé si bodo mislili, da sem
Bog vé kak zaspanec in nemarnež,” djal je in naglo na noge skočil. Ura je
bila že osem. Obleko je našel očejeno in pripravljeno. Hitro se opravi in
odpre okno.
Zdaj še le je mogel natančneje ogledati kraj in lego gradú, svojega
novega stanovanja.
Slemenice so stale na nizki višini. Vrt z gostim sadjem preraščen,
kterega je sinoči le na pol videl, razprostiral se je po rebri posebno
lepo na južno stran. Precej za vrtom pa se je začel travnik ob obeh
platéh malega potoka, ki se je daleč po vedno oži dolini med vrbovimi
grmi vil in bleščal v jutranjem solncu. Tudi velika samotna lipa, ki je
ponosno na samem raztezala široko razraščene veje, dala se je s strani
zapaziti. Konci dolzega žleba se je potok nalival v širok ribnjak, ki
je bil malemu jezeru podoben. Na obe platí ribnjaka pa se je vzdigovala
strmina, na desni strani gosto preraščena, na levi pa gola, kamenita
tje do vasice, ki se je na vzvišenini stojé okolici kaj lepo podajala.
Med gradom in vasjó je bila majhna podružna cerkvica z ograjenim
pokopališčem, ktero so bili nekdanji slemeniški gospodje postavili. Proti
vzhodu čez vrt in čez travnik pak je Kvas videl posamno veče domovje;
vendar ker je stalo tik hoste in se ni veliko videlo iz drevja, zató ni
mogel razsoditi, ali je hiša premožnega kmečkega moža ali pa gradič.
Visoki mecesni in redno nasajene lipe so kazale na gradič. To je bil
Polesek. Ko je tako skozi okno gledal, zapazil je desetega brata, bosega
in opravljenega ko včeraj, ki je izza konjskih hlevov prignal konja,
kterega je on včeraj jezdil. Imel je veliko batino v roci in ker je konj
počasno stopal, vsipaval ga je neusmiljeno prek reber po dolgem. Prišedši
mimo okna je zagledal Kvasa, namežikal z očmí, na čuden smeh široka usta
raztegnil in zavpil: “Dali so mi gospod, da bom zver tiral Peharčku
nazaj, hi! Pa ta božja stvar tako hodi ko polž na vlaku. Kerjavlju jo
bom dal na popravo, tako-le!” Pri zadnji besedi zopet loputne z gerjačo
po konji. Kvas ni vedel, ali bi se smejal ali jezil nad neusmiljenim
človekom, kterega je še nekaj časa z očmí lovil.
Stara hišina je pokukala v izbico in vidé, da je vstal, poklicala ga k
zajutreku, ki ga mu je na mizo postavila. Ob enem mu je pravila, da so
drugi že zunaj, “gospod pri ljudéh, ki češplje tresejo na gornjem vrtu,
gospa na sušivni jami in gospica doli po vrtu hodijo.”
Četrt ure potem je bil tudi Kvas na vrtu. Naproti mu pride Manica. Danes
se mu je še veliko lepša zdela. Vošil jej je dobro jutro in ona ga je
prašala, kako mu kaj dopada na Slemenicah, kako je kaj spal in druge
čisto navadne reči, na ktere je Lovre rajši odgovarjal, ko dostikrat na
še tako važne. Precej pri tem razgovoru pak je čutil, da ima gospodičina
nekaj v sebi, kar jo veliko više postavlja, in ravno zató je bilo
vse njegovo obnašanje skoro nekako boječe. Gospodičina je to menda
sprevidela, kajti govorila je ž njim kakor s starim znancem prosto in
domače.
Ob to prijetno druščino pripravi Kvasa človek, ki mu je bil dozdaj še
neznan, ki je pa naravnost iz grada prišel in moral biti torej domač.
“Glejte, tu pride naš stric Dolef,” reče Manica in ko se je mož
približal, djala je, “stric! to so gospod Kvas, naš učenik.”
Novi prišlec je bil precej prileten in suh ko sama kost. Po vsem svojem
zunanjem opravku ni bil nikakor podoben, da bi bil ud grajske družine.
Po špičastem koščenem obradku so rastle zapuščene in zastarane ščetine,
ktere so zmršene in nerazčesane pričale, da je lastnik imel jih samo
zató, ker je bil prezanemaren, da bi je bil obril. Čelo vrhu globoko
ležečih mrečih očí bilo je visoko pa nagrbančeno, kolikor se je dalo
razvideti izpod nekdaj belega, zdaj pa orumenelega in raztlačenega
slamnika in ravno tako razkuštranih, sem ter tje že osivelih dolgih
las. Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star krojač ali rokodelski
popotnik, kakoršnega na veliki cesti srečaš z uprašeno culo na plečih,
ali drugi deseti brat. Oguljena suknja, na komolcih že skorej votla,
zapeta do brade, segala je komaj do tistega ne imenljivega telesnega
dela, kteri pri sedežu in tepežu največ terpí. Hlače so bile dolge, ozke
in na drobnih koščenih nogah vendar še preohlapne, vzlasti od spodej,
kjer so se rujavih čevljev dotikale, blatne in s peto pohojene.
“Salve, prijatelj, ste prišli? No dobro, da ste prišli. Midva se bova še
le kaj zmenila, dva študioza, eden mlad eden star. Deklina le pojdi, ti
ne razumeš nič tega, kar se midva lehko meniva.”
Rekši izvleče iz žepa malo kmečko pipico in zamazan mehur tobaka in si jo
natlači. Manica odide po vrtu, popred pa nekako smejé se pogleda Lovreta,
ki je strmé gledal tega moža in ni vedel, kako bi odgovoril; ni vedel,
ali je prav razumel ali ne, ko je djala “tu pride naš stric.”
“No, vidim se vam kakor kak “vacuus viator” kakor Latinec pravi, ne vem
že kteri, ali Ovid ali Virgil ali Horaci. Pa to nič ne dé, če človek
dolgo živí, vse mu pride v koš. Včasi smo bili že drugi ljudjé, “fuimus
Troes,” veselo smo živeli, pili in peli, da nikdar tega in Adolf, svojega
očeta drugi sin, ki bi bil imel tolar vrh glave vrezan dobiti in črn
talar, ni bil zadnji. Pa zdaj so vse tiste urice k niču. Povejte mi, moj
tovarš, kaj bo iz vas, kam se boste obrnili, ko ste filozofijo in fiziko
dognali?”
“Ne vem še, nisem se še določil,” odgovorí Kvas.
“V seminar ne?” praša stric Dolef in tlečo gobo v tobak potakne.
“Najbrž da ne.”
“Pa zakaj ne? Glejte, ko bi se jaz ne bil premislil in bi bil to, kar
so moj ranjki oče menili, da bodem, bil bi zdaj ves drugačen trebušček
izredil, kakor je ta-le. Dekan bi bil in še kaj več. Pa to se vé, ko bi
pijače ne bilo na svetu, bilo bi marsikaj drugače. Ko bi se pes ne bil za
grmom zamudil, pa bi bil zajca vjel; tako bi bili moj oče bolj pametno
storili, ko bi bili še nekaj malega časa živeli. Ko so umrli in je ta moj
brat gospodarstvo prevzel, ta Benjamin, tačas je Dolef dobil po oporoki
nekaj petic več v roke in halo! Kakor bi vraga spustil, bilo je vse naše.
Štirje pravi tiči smo bili: jaz, neki Logar, Vesel, pa neki baron Fric
Frik, in mi štirje smo imeli groše in ves svet je bil naš pri poličku.
Jeminej, to so bile urice! Na starem trgu je bila lepa Nežika, tista nam
je točila do štirih čez polnoč. In pili smo ga dan na dan. Drugo jutro
sem vselej prišel ves zaspan v šolo. To je bilo zadnje leto, v prvi klopi
sem sedel, — imeli smo zgubanega profesorja, ki je vedno palico nosil
pod pazduho na ulicah po letu in po zimi, ta je imel latinsko. Jaz sem
bil popred zmerom priden in to mi je potlej, ko sem samo pil, tako prav
prišlo, da sem ravno tako shajal, ko drugi, ki so zvečer do desetih v
bukvah čepeli. “Quid tu censes?” je prišla vrsta ná-me in Dolef se je
vzdignil iz prve klopi, malo bled in krvavih očí pa vendar še čvrst, in
se je tako odrezal, da so vsi strmeli. In na večer smo spet in spet pili.
To so bile urice! Povejte mi, ali je današnji dan še kaj veselega sveta?”
“O, še se najdejo!” odgovorí Kvas — “toda jaz sem tacih veselic malo
skusil.”
“Verjamem, verjamem” pravi Dolef in hitro tripote na gosto dima potegne,
da bi spet pravil dalje o svojih uricah. “No ljudjé so se sprevrgli;
nemara, da že ni več pravih pivcev. Glejte, kako se svet spremeni,
tempora mutantur! Tisti moj tovarš Frik je bil svoje dni tak, da je
vinski kar denar trosil — trosil, zastópite; no, zdaj pa ljudjé povedó,
da je neki na Štajarskem sodnik in si je tako prelevil poprejšnjo kožo
in pamet, da ga ne pije kaplje več in da si je že veliko premoženja
naskoparil. Samo jaz sem še stari ostal in bom ostal najbrž do groba.
Včasi sem že rekel, da bom popustil pitje, ali ne gre in ne dá se. Kamor
se človek enkrat vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti. ‘Vino
pellite curas’ bere se v Horaciji, če se ne motim.”
“Dobro pamet imate, da niste še pozabili tacih izrekov. Ali ste še potlej
kaj pečali se s knjigami?” praša Lovre.
“O kaj še!” odgovorí Dolef. “Kar so ranjki oče umrli, pustil sem ves uk.
K vojakom sem jo bil pobrisal, pa je nisem mogel daleč prignati. Djali
so, da sem vedno pijan, pa pijan sem bil malokdaj. Res sem ga zvračal,
kakor tisti v pesmi:
En starček je bil,
Je vince rad pil,
Je glažek izpraznil,
Je druz’ga nalil,
ali znal sem ga tudi nositi. Kar so mi bili pa oče pustili dote, tisto je
šlo z vragom; pa naj gre v božjem imenu, saj mi mora brat Benjamin kot
dajati do smrti in pri tem se še vendar včasi kak božjak vloví, da je za
požirek brinjevca.”
“Ali če človek preveč pije, prikrajša si življenje in človek živí zato,
da sebe in druge srečne stori — —”
“Le tiho, le tiho, že vidim da majhno filozofa v vas tičí in da bi me
radi spreobrnili. Pa saj veste, kedaj se pijanec spreobrne: kedar se v
jamo zvrne. Zakaj tega ne skrivam, da sem pijanec; kakor sem vas videl,
precej sem vam povedal, da me boste poznali. Jaz tudi vem, da bi morda
bolje bilo zá-me, ko bi se ne bil te navade navzel. Ali kar je, to je in
mir besedí! Zató me ne bo nikoli nihče slišal, da bi mu rekel: pijančuj,
ampak pravim zmerom: varuj se vraga, delaj tako kakor me slišiš, ne tako
kakor me vidiš. Pa se bova že še kaj pomenila od moje šole in druge rečí.
Zdaj grem doli v vas, če imajo kaj za primáko za suho grlo. Če ste kaj
učenih bukev prinesli, bodeva jih enkrat skupaj pogledala in še enpot se
bom pomladil in se še marsičesa domislil.”
Lovre je še precej časa gledal za starim, kako je koračil čez vrt. Noge
so se mu že opletale, na gosto je že stopal, vse je opominjalo na to, da
ni daleč tisti čas, ki bode konec storil življenju tega moža, in vendar
mu je bila strast še tako živa! Pač čudna reč to, da more človek drugače
ravnati, kakor mu razum velí, razum — največa moč v njem!
Četrto poglavje.
Pogovor vmes uname
Od modrih se jim glav,
Od sladkosti življenja
In od njega težáv;
In če se menim ž njimi,
Nobenemu ni mar,
Da nisem bil še v Rimi,
Na vojski še nikdar.
_Fr. Levstik._