*Prejsnji*, *Aleksij* pl. *Gornik*, za njim *Kremzar* in *Stébelce*.
({Vsi vstanejo, Grozd hiti Gorniku naproti, pozdravi Kremzarja le
mimogredé, Stebelcéta sploh ne.})
*Grozd* ({Gorniku}). Veliko cast ste mi napravili, blagorodje; skoro ze
nisem upal vec, da nas razveselite . . . Dovolite mi, da Vam predstavim
svojo zeno.
*Gornik* ({dobrodusno, malo v zadregi}). Zakaj bi ne prisel, ko sem
obljubil? ({Se pokloni Katarini}). Dober vecer, milostiva. ({Grudnu}) Vi
tudi tukaj, gospod doktor?
*Gruden* ({zelo usluzno}). Ce ne zaradi drugega, blagorodje, bi bil
prisel zato, ker sem vedel, da pridete Vi. Zdaj ste Vi sonce, okoli
katerega se vrtimo mi manjsi planeti . . . da se takó izrazim. Prinesli
ste nekaj svezega, zdravega v nase javno zivljenje -- ({Grudnovka in
Matilda sta prisli v sredo sobe, kjer stoje drugi.})
*Grozd* ({seze Grudnu v besedo}). In tukaj, blagorodje, dovolite, je
moja necakinja . . . . takorekoc hci mojega svaka. Ze od zgodnje
mladosti je pri meni, od ocetove smrti.
*Gornik.* Zelo me veseli, gospodicna. ({Ugleda Grudnovko.}) Ah,
milostiva!
*Grudnovka* ({ljubeznivo, a naravno}). Ze vtretjic, gospod Gornik! Jaz
imam sreco, -- ce se pomisli, kako tezkó je, predno Vas more clovek
videti ali celo govoriti Z Vami.
*Gornik.* Kako to mislite, milostiva? Jaz sem vendar povsod . . . noc in
dan sem v druzbah, ki jih prej nikoli nisem videl.
*Grudnovka.* Ravno zategadelj . . . Kaj Vam ni prijetno, da Vas tako
iscejo, da Vas tako ljubijo?
*Gornik.* Seveda je prijetno . . . ali, milostiva, jaz bi imel rajsi, da
bi me ne ljubili vsiskoz . . . samo nekateri . . . To je . . . ah . . .
takó utrudljivo . . .
*Grudnovka.* Siromak . . .
*Grozd* ({v ospredju razjarjen Katarini}). Ti ne razumes nicesar, nisi
sposobna za nobeno stvar . . . V moji hisi, pred nosom mi ga okupirajo
. . . . Obadva ga imata ze pod pazduho . . . Jaz tega ne trpim . . . . .
Veslaj k njemu ter ga priveslaj k Matildi!
({Katarina proti ozadju na levo, naletí na Mrmoljevko, Mrmoljevka jo
prime za roko ter stoji z njo za mizo; Gornik z Grudnovko ob mizi pri
oknu, blizu nju Gruden; Stébelce z Matildo ob veliki mizi; Grozd in
Kremzar proti ospredju.})
*Grozd* ({s Kremzarjem spredaj}). Naj intrigira, kakor mu drago; meni je
vseeno, -- bo njegova skoda! . . .
*Kremzar.* Nehvalezno je to od Grudna, tega cloveka, ki ste mu Vi sami
napravili karijero, -- ne gledé na veliko moralno izgubo, ki bi jo
pretrpel narod, ce se ne obvaruje disciplina tudi med prvaki. ({Tisje.})
Gruden je, veste . . . takóle . . . tih clovek . . . hodi po prstih . . .
smehljajoc . . . mizikajoc . . . Jaz mu nisem zaupal nikoli. ({Gresta
proti ozadju; Grozd ugleda Katarino ob mizi, zamahne z rokó ter gre
hitro k Gorniku.})
*Grozd.* Oprostite, blagorodje, da Vas motim . . . samó na besedico
. . . . na kratko besedico . . . . -- oprostite . . .
({Prime Gornika pod pazduho; proti obednici.})
*Gruden* ({Grudnovki}). To ti je lisjak . . . Jaz sem vedel ze takoj
. . . ze davno sem vedel, kaj namerava . . . . Ta nocojsnji vecer je
samó pretveza . . . Po vsi sili se mu obesa za suknjo . . . je pac
prebrisan fant, tále Grozd . . Ali, jaz mislim da se mu ne posreci . . .
*Grudnovka* ({pol s smehom}). Jaz tudi mislim, da se mu ne posreci.
({Gruden proti ozadju, sreca se s Kremzarjem, obá v obednico; Grudnovka
proti veliki mizi.})