*Stébelce*, *Grudnovka*, *Katarina*, *Matilda*, *Mrmoljevka*
({krog velike mize}).
*Mrmoljevka.* Predavajte, prosim Vas, dragi gospod Stébelce. Poezija
daje veselim trenotkom pravo slast, brez poezije ni zivljenja. In
posebno Vasi umotvori, gospod Stébelce: -- nekaj mehkega . . . ah, nekaj
neznega je v njih . . .
*Stébelce.* Milostiva, Vi me castite prevec. Ali res je, -- jaz se jako
trudim, da pride v verze nekaj mehkega . . . takó nekaj neznega . . .
*Mrmoljevka.* Opazila sem to ze davno . . . in zato Vas se posebno
spostujem. Kajti tista mehkost, tista neznost je nekaj pristno
slovanskega . . . in po tej krasni poti, po poti poezije se blizamo na
nekak nacin tisti pravi, resnicni slovanski vzajemnosti, ki objema
polagoma vse duhove . . . Ali ne mislite?
*Stébelce* ({zacuden}). O . . . gotovo . . na nekak nacin . . . .
*Katarina.* Oprostite! . . . ({Matildi.}) Da pogledam zaradi vecerje in
({nekoliko oddaljena od drugih}) kedar pride Gornik . . . ozri se malo
po njem.
*Matilda* ({nejevoljna}). Ah . . . dá . . . . ({Katarina odide.})