*Prejsnji*, *dr. Grozd* ({hitro iz obednice}).
*Dr. Grozd* ({pozdravi Grudna itd.}). Neizmerno mi je ugodno, da ste se
odzvali mojemu povabilu . . . ({Grudnu in Grudnovki:}) Hvala iskrena za
laskave castitke.
*Gruden.* Nekaj lepega je, ce poslusa clovek tako genljive izraze
narodove hvaleznosti, kakor jih poslusas danes ti, moj stari prijatelj . . .
Castitam ti zaradi tega se posebej.
*Grozd.* Nisem zasluzil takega velicanja -- in odkrito povedano, -- ob
teh serenadah, castitkah itd. mi je bilo zmirom nekako tesno.
*Gruden.* Je . . . v nekem oziru sitno . . . res . . . Ali prasati sem
te hotel, dragi doktore . . . kakó pa je s tisto afero? . . . Nekaj mi
je zazvonilo na usesa, sam ne vem, odkod . . .
*Grozd.* Kaksno afero mislis?
*Gruden.* O rajnem Golobu, o tistem cudnem historiku in poetu . . . vrag
vedi, kaj pripovedujejo o njem . . da je zivel zadnje case . . po Bog ve
cegavi krivdi . . v veliki mizeriji . . .
*Grozd.* Ah . . takó . . .! ({Gresta proti ozadju na levo.})
*Mrmoljevka* ({sedi z Grozdovko za srednjo mizo}). Pravi blagoslov je
tak clovek za nas ubogi narod; to je usoda, -- milostiva --; usoda jim
doloci njihovo pot ze vnaprej; oni so resitelji in vodniki narodovi ze
po naturi. Glejte, kako mu prihajajo vsa srca naproti, kako trosijo
cvetje pred njegovimi koraki; meni je toplo, kedar ga vidim, in ce
pomislim, kolike koristi bo njegovo delovanje za razvoj naroda in
posebno se za slovansko vzajemnost . . . Ali ne mislite?
*Grozdovka.* Da . . . oprostite . . . ({Mrmoljevka govori dalje.})
*Grudnovka* ({sedi za mizico na levi, Matilda sloni ob oknu}). Celo
zardeva, cisto resno! Sam Bog védi, kako je zivel doslej . . .
*Matilda.* To mora biti dolgocasno.
*Grudnovka.* Ni dolgocasno, narobe; nekaj pikantnega je v obcevanju s
takim clovekom. Boste videli -- jaz Vam ga priporocam.