*Prejsnji*, *Gruden*, *Grudnovka*, *Mrmoljeva zena*.
*Gruden.* Milostiva! -- ({Katarina in vsi dosleci se pozdravljajo.})
*Katarina.* Jako ste nas razveselili. Pricakovali smo vas ze
({Mrmoljevki:}) Po tako dolgem casu spet enkrat! . . .
*Mrmoljevka* ({govori jako hitro}). Ah, milostiva, . . skrita v svojem
prijaznem zatisju se takó malo menim za ves svet . . . in verjemite mi,
clovek ima tudi v samoti svojo rádost, svojo posebno zabavo, katere bi
mnogokrat ne dal za ves sum in trusc tega sveta. --
*Grudnovka* ({seze Mrmoljevki v besedo, Katarini}). A kako ste se
pomladili, milostiva; nekaj veselega je na Vasem obrazu; in to ni cudno,
-- na danasnji svecani dan.
*Gruden.* Gotovo Vam je toplo pri srcu ob teh iskrenih slovesnostih, ki
jih napravlja ves narod Vasemu soprogu.
*Katarina* ({nekako v zadregi}). . . O -- da . . . . gotovo . . .
*Mrmoljevka* ({si je v tem osvojila Kadivca}). Ne tajite, prosim Vas . . .
Vi ste se zmirom tisti zenijalni mladenic . . . Vasa muza ne pociva.
Prosim, izvolite, bodite tako prijazni, pokazite mi o priliki svoje
umotvore, plodove svoje navdusenosti. Krasno je, ce je clovek takó
navdusen; jaz zivim ob sami navdusenosti; idealizem ni nic sramotilnega,
res ne. Kakó mislite Vi?
*Kadivec.* Nic, nic, cisto nic ne! . . .
*Mrmoljevka.* Oh . . . da . . . jaz mislim, da pride cas, ko bo
napolnila ideja slovanske vzajemnosti vsa srca, ne samo tiste
izvoljence, ki danes v svojih tihih sobah, polni svete navdusenosti --
*Kadivec.* Dá . . . gotovo . . . oprostite . . . Klanjam se milostiva . . .
Moram nemudoma v Pariz . . ({V obednico.})
*Grudnovka* ({govori z Matildo, Gruden med tem s Katarino}). Torej ga se
niste videli? Jako interesanten clovek: neroden in posten. Cisto nic se
mu ne pozná, da bi bil tako bedasto bogat, kakor pravijo, da je.
*Matilda.* Cemu pa je sploh prisel tu sem?
*Grudnovka.* Oce mu je umrl in zdaj ko je svoboden in imá denarja, misli
igrati veliko ulogo. Tudi ozeni se morda.