*Matilda*, *Katarina*, potem *Kadivec*.
*Katarina* ({otozno}). Matilda!
*Matilda* ({z glasnim smehom}). Ali tetka!
*Kadivec* ({hitro iz obednice}). Matilda! Vprasam te pri zivem Bogu
. . . . zdi se mi, da se tod okoli nekaj prede . . . Protestiram proti
Tvojemu razzaljivemu smehu! Kaj se godi? Na dan z besedo!
*Matilda* ({afektirano}). Dragi Frane, bratranec moj . . .
*Kadivec.* Vrag ti vzêmi bratranca . . . Oprostite, tetka! . . . Pa s
kaksno glorijo ga pricakujete. To je naravnost -- oprostite, tetka --
impertinentno! Tisti visji oziri, tiste obce koristi, narodov blagor in
tako dalje -- humbug, laz, neumnost . . . oprostite tetka! . . . Kaj pa
je na tem cloveku, kaj pa je na tem tepcu; kaj pa imate z njim?
*Katarina* ({z dobrodusnim nasmehom, mirno}). Fran, ti se vedes jako
nedostojno.
*Kadivec.* To je cisto vseeno, zdaj ne gre za dostojnost. Ti, Matilda,
jaz ti recem . . . oprostite tetka . . . Kar lezi danes v zraku je nekaj
({s povdarkom}) nedostojnega, ali tukaj naposled ne gre za dostojnost
. . . nekaj umazanega je . . . ({razjarjen}) Cemu se smejes? . . .
({Mirno:}) Nazadnje . . . jaz ne bom tocil solzá . . . Ali to je kljub
vsemu zalosten konec!
*Matilda* ({resno}). Prosim te Fran . . . kar govoris, je vendar prevec
razzaljivo. Jaz si prepovedujem enkrat za vselej taka temna sumnicenja
. . . In smesen si vrhutega.
*Kadivec.* Smesen! Dobro! Dovolj! . . Z Bogom, gospodicna Matilda!
*Matilda* ({afektirano hladno}). Z Bogom! ({Kadivec stoji na svojem
mestu.})
*Katarina.* Ali cemu se prepirata v teh casih?
*Kadivec*, *Matilda*. Jaz se ne prepiram!
*Katarina.* Boljse je, da premislita, kaj je storiti. -- Samá skrbíta!
Jaz vama ne morem nicesar . . .
*Kadivec* ({mracno}). To je stricev absolutizem . . . ({Matildi:}) In ti
si cisto zadovoljna s tem absolutizmom; ({slovesno:}) ti nimas znacaja!
*Matilda* ({skrajno razzaljena}). Ah, Fran! Zdaj te spoznavam, v tej-le
uri! Tak si torej v resnici! ({Pol jokaje:}) In jaz sem te ljubila!
*Kadivec* ({svecano}). Tetka, od srca Vas zahvaljujem za Vase neizmerne
dobrote . . . Ni mi vec mogoce, kakor vidite, da bi prebival pod isto
streho. --
*Katarina.* A to je vendar prenespametno.
*Kadivec.* Oprostite, tetka, to ni nespametno. ({Razjarjen}) Ali
mislite, da bom gledal to nicvrednost . . . ({Matilda si zakrije obraz z
robcem}) . . . nicvrednost . . nicvrednost! . . . Pospravim svoje
kovcege . . . na Dunaj . . . v Pariz . . . v Moskvo . . . Klanjam se
tetka! . . .
*Matilda.* Fran!!