*Grozd*; *Katarina in Matilda* ({iz sobe na desni}).
*Grozd.* Dolgo sta rabili. ({Matildi:}) Cemu pa so potrebne te cipke na
prsih?
*Matilda.* Jaz tudi ne vem, cemu so potrebne, stricek, ali ker so ze
gori, mislim, da jih pustimo.
*Grozd.* Pricakujem, Matilda, da bos napravila svojo stvar, kakor se
spodobi. Gornik je clovek neokreten, preprost, in zdi se mi, da ne
zahteva veliko. Ker je neokreten in preprost, mu ugaja najbrz
razbrzdanost in koketnost. To uvazuj! V ta namen bi bilo dobro, da bi
bila tvoja toaleta se bolj enostavna . . .
*Katarina.* Anton!
*Grozd.* Nisem te ogovarjal . . . Frizura bi bila lahko bolj nemarna . . .
par kodrov naj bi viselo na celo . . . samo na eni strani; to napravi
vtis predrznosti. In o priliki se dàj za minuto na poezijo, na
sentimentalnost, tudi to je koristno. Ali ne vec kot za minuto.
*Matilda.* Ne bojte se zame, stricek; jaz mislim, da imam veliko darú za
komedijo in tudi veselja imam zánjo . . . . Prosim Vas, tetka, ne bodite
zalostni; kaj ne vidite, da igramo samo komedijo?
*Grozd* ({Matildi}). Zdi se mi, da me ne razumes dobro. ({*Kadivec*
pride iz obednice, pogleda v salon ter se vrne.})
*Matilda.* Ne samó komedijo?
*Katarina.* Jaz se bojim zate, Matilda.
*Grozd.* Odlozi za nocoj svoj pusti obraz. ({Matildi:}) Pazi se torej,
premisli vsak pogled in vsako gesto. Zvecer pride Grudnovka, in
Grudnovka je lepa zenska . . . . Delaj, kakor sem ti povedal! ({Odide v
obednico.})