*Prejsnji*, *Kadivec*, *Matilda*.
*Kadivec.* Gospod doktor, -- mislila sva, da ste sami.
*Grozd.* Kaj je?
*Kadivec.* Predstavljam Vam svojo nevesto!
*Grozd.* Tepec! Pojdi studirat!
*Kadivec.* Matilda, -- se danes pojdeva studirat; -- na Dunaj!
({Sipe na oknu zazvenkecejo na tlà, zunaj hrup, smeh in nerazumljivi
klici; vsi prepadeni, -- hipoma se hrup deloma poleze.})
*Glas Scukov* ({pod oknom}). Gospod doktor, -- doktor Grozd! ({Pocasi, --
zelo glasno, razlocno, s kratkimi prestanki.}) Ali niste cutili, da sem
Vas vgriznil, -- -- ko sem Vam zavezal cevelj na levi nogi? -- -- Moji
zobje so bili -- -- strupeni. -- -- Kmalu boste legli na postelj, -- --
in z Vami bo legel narodov blagor -- -- in bodo legli narodovi ideali --
-- Zakaj zacenja se boj -- -- proti blagru naroda -- -- proti narodovim
idealom. -- -- Do svidenja! --
({Okna zazvenkecejo z nova; zunaj hrup in smeh.})
*Grozd.* Gospôda, zberite se okoli mene v tem tezkem trenotku. Vsi
cutimo, da je v nevarnosti najsvetejse, kar imamo, da so v nevarnosti
najdrazje nase svetinje. Tisti strup, ki ga dihajo ze oddavna veliki,
propali narodi, se hoce priplaziti tihotapsko v verni, nedolzni nas
narod . . . Gospôda -- meni je tezko pri srcu -- ostavite me . . .
Siratka, poklicite Gornika . . . on je nasa resitev . . . poklicite
Gornika . . . Matilda! . . .
({Matilda in Kadivec pri vratih.})
*Matilda.* Z Bogom, stricek!
*Grozd.* Kam gres, Matilda?
*Matilda.* Na Dunaj, stricek!