*Kadivec* in *Matilda*.
({Kadivec in Matilda se oddahneta.})
*Matilda.* In stric?
*Kadivec.* Hm!
*Matilda.* To bo nekaj strasnega . . .
*Kadivec.* Ah, -- tega se je treba otresti; skrajni cas je. Cemu se
klativa tod okoli, po teh sobah, Matilda? Zakaj bi ne zivela zase, --
koga potrebujeva poleg sebe? Jaz sem sit tega zivljenja . . .
*Matilda.* In kaj mislis?
*Kadivec.* Nic posebnega. To je vendar smesno . . ({Vstane.}) Bóga mi,
sele zdaj, v tem trenotku mi je prislo na pamet, kako neizmerno neumno
je to. Zakaj ticiva pod nadzorstvom? Kdo je kaj storil zame in zate?
. . . Zakaj bi si ne izbrala drugega stanovanja? . . Stric naju vzgaja, --
kaksna vzgoja! Midva se tudi samá lahko vzgajava!
*Matilda.* Fran!
*Kadivec.* Preneumno je to! -- Ti zivis od denarja svojega oceta, jaz od
denarja svoje matere . . . Odvisna nisva od nikogar, -- in vendar
trepeceva pred tem clovekom. Neumno, sakrament!
*Matilda.* Ali Fran, ti si nehvalezen!
*Kadivec.* Ah, hvaleznost! . . . Kadar pride, mu porecem energicno:
»Gospod doktor, dajte mi racun o svojem gospodarstvu, o svojih stroskih,
o tisti neumni vzgoji. Jaz sem tega zivljenja sit!«