*Gornik*, *Matilda*.
*Gornik.* Klanjam se, gospodicna Matilda! --
*Matilda.* Dober dan, gospod Gornik! --
*Gornik.* Gospodicna Matilda, razjasniti Vam moram neko stvar, prositi
Vas moram oproscenja --
*Matilda.* Zakaj pa se niste sli odtod?
*Gornik.* Pojdem takoj. -- Ali jaz ne bi rad, da bi se spominjali name z
grenkim srcem. Tukaj je tako malo dobrih ljudij, in Vi ste med njimi;
zato bi mi bilo zal, da bi se Vam zameril. Povem Vam odkrito in po
pravici, da nisem bil nikoli zaljubljen v Vas . . .
*Matilda* ({k durim na desni}). Zdaj torej slisis --
*Gornik.* Prosim?
*Matilda.* Duri so zaskripale . . . In potem?
*Gornik.* Potem?
*Matilda.* Odkod pa je potem prisla ta neumnost? Kdo pa je sploh govoril
o nji?
*Gornik.* Jaz sem nedolzen . . . ({Resno.}) Morda je kriva neka posebna
stran mojega znacaja. Premehak sem namrec. Ce mi kdo rece: »Ozeni se,
prijatelj, meni na veselje!« -- pa se ozenim . . . .
*Matilda.* No, prosim Vas, ali Vam je kdo rekel --?
*Gornik.* Sevéda. Saj v tem je vsa cudovitost te stvari. Gospod doktor
Grozd se je namenil, -- prijel me je za róko ter me potegnil za sabo . . .
In jaz sem hodil za njim . . . Cemu se je to zgodilo, sam Bog vedi! . . .
*Matilda.* Stric Vam je dejal, da se ozenite?
*Gornik.* Ali mi je dejal? . . . Nic mi ni dejal: prijel me je za roko
in jaz sem hodil za njim . . . O Bog, zalostno je moje zivljenje . . .
Jaz nimam veselja, ne mirú, ne prijateljev . . . Pridem, in vsujejo se
okoli mene, scipljejo me od vseh straní. Po mojem hrbtu bi lazili
navzgor; samó do mojega hrbta jim je . . . Ali jaz ne maram teh stvari.
Imam denarja in imam znancev na razlicnih stolicah in prestolih; za to
so me izbrali ljudjé za svojega hlapca, da bi jim sluzil s svojim
denarjem in da bi prosil zanje krog stolic in prestolov . . . Zalostno
je moje zivljenje . . .
*Matilda* ({mehkeje}). Gospod Gornik, zakaj se ne skrijete? Zakaj ne
pobegnete v samoto, v gozd? Jaz na Vasem mestu bi si napravila vilo
visoko gori, kje v gorovju, sredi jelk in skal . . . To bi bilo krasno
. . . imeli bi miru in veselja.
*Gornik.* To nameravam, gospodicna Matilda. Hotel sem samó pogledati
svet. Po ocetovi smrti sem stopil iz hise, da bi si malo ogledal. Ali
svet je strasen. Samó malo ljudij je dobrih in iskrenih, ali jaz se
zamerim vsem, postenim in nepostenim. Nikar se ne hudujte name,
gospodicna Matilda.
*Matilda.* Jaz se ne hudujem cisto nic, gospod Gornik. Samó . . . .
prisli ste takó neumno . . . . Zakaj niste rekli takoj, da ne marate
zame?
*Gornik.* Kakó bi mogel reci kaj takega? . . . Hotel sem, toda beseda mi
je ostala na jeziku . . . Tudi pobegniti sem hotel ze davno; sinoci,
predsinocnjem. Ali drzalo me je nekaj za suknjo . . . Ah, jaz sem takó
mehak, takó neumen, takó len. Ni ga na svetu nesrecnejsega cloveka.
*Matilda.* Ali zdaj vendar pojdete?
*Gornik.* Gotovo, zdaj pojdem! . . . Domá je pospravljeno vse. Peter je
pospravil kovcege; popotna suknja lezi na zofi, palica na mizi. Vse je
pripravljeno. In kadar pojdem, napravim ovinek . . . dalec na okoli
pojdem, da ne zaidem na Vase stopnice in da mi ne padejo kovcegi iz
rok . . .
*Matilda.* Prosim Vas, gospod Gornik, varujte se -- --
*Gornik.* Brez strahú, -- takó je zapisano . . . ({Vstane.}) Gospodicna
Matilda, ce se kedaj spomnite name, nikar se ne zgrazajte!
*Matilda.* Bog z Vami, gospod Gornik . . .
*Gornik* ({otozno}). Rad bi dal rokó gospodu Kadivcu. Prosim,
gospodicna, recite mu, da ga pozdravljam.
*Matilda* ({k durim}). Fran!