*Matilda*, *Kadivec* ({od leve iz sobe}).
*Matilda.* No zdaj si slisal.
*Kadivec* ({séde obupen}). Kaj je storiti?!
*Matilda* ({smejé}). Ali, saj pojde! -- Cisto nic se ne bo zgodilo . . .
Fran, ti si tako vznemirjen . . . in take malenkosti te vznemirjajo . . .
*Kadivec.* To niso malenkosti . . . Toda resnicno, Matilda, jaz sem zeló
nedostojen. ({Gre k nji, iskreno in prisrcno.}) Matilda, ti dusica, to
res niso malenkosti . . . Nic se ne bo zgodilo . . . Gotovo, zgodilo se
ne bo nic. Toda glej, Matilda, ti dusica moja: -- kolikor jih poznam, --
edino tvoje srce je posteno, dobro, neomadezevano . . . In kadar kdo
samó pomisli, kadar samó pomisli, da bi ranil tvoje cisto srce in da bi
ga omazal, je moje srce v resnici ze ranjeno. Ce kdo samó pomisli, da bi
se te dotaknil, -- jaz cutim, kot da bi se te bil dotaknil ze v resnici
. . . Dokler te ne objamem z obema rokama, trdno in tesno, z obema
mocnima rokama, -- bo moje srce nemirno in bal se bom zate. Jaz se
bojim, Matilda, ce se ozirajo ze na tvojo senco . . . Zakaj, Matilda,
dusica, ti ne ves, kakó te ljubim . . .
*Matilda.* Fran! . . . Saj me lahko poljubis, Fran! . . .
*Kadivec.* Ti! . . ({Jo poljubi.})
*Matilda.* A zdaj --
*Kadivec.* Zdaj je samó treba, da ta clovek izgine. Prej ne bo miru . . .
Ce le prag prestopi s svojimi nerodnimi nogami, ze je vse v neredu.
Treba je, da takoj izgine . . .
*Matilda.* Danes pride snubit.
*Kadivec.* Kaj mu bos odgovorila?
*Matilda* ({smejé}). Kaj mu bom odgovorila, Fran? .
*Kadivec.* Ah, dà, oprosti mi, Matilda . . .
*Matilda.* Kadar pride, prisloni malo vrata in . .
*Kadivec.* Ali prosim te, Matilda, kaj mislis o meni?
*Matilda.* Kaj nisi poslusal ravnokar?
*Kadivec.* Seveda sem poslusal, ali to je bilo cisto kaj drugega.
Poslusal sem le takó . . . . slucajno . . .
*Matilda.* Ker si bil ravno pri durih . . .