*Grozd*, *Matilda*.
*Grozd.* Napocil je slovesen dan. Ali si pripravljena?
*Matilda* ({se med vrati}). Na kaksno stvar, stricek?
*Grozd.* Danes se bo dopolnila tvoja usoda, Matilda! -- Sédi. -- Ali si
ze kdaj premisljevala o svojem zivljenju, o prihodnosti, o nalogah, ki
te cakajo? --
*Matilda* ({bojece}). Nikoli, stricek.
*Grozd.* To ni bilo lepó od tebe, zakaj cakajo te velike naloge.
Zivljenje, kakorsno si zivela doslej, je bilo zelo otrocje in povrsno.
Clovek ni na svetu samó, da zivi. -- Ali si mislila kdaj na mozitev?
*Matilda.* Dà, stricek.
*Grozd.* Ah, glej . . . Kedaj si mislila nanjo, na kaksen nacin?
*Matilda.* Samó tako, stricek . . . splosno . . .
*Grozd.* Hm! . . . Da govoriva o stvari. -- ({Hladno in odlocno.}) Danes
pride Gornik, -- pride namrec tebe snubit . . . ({Hipoma se necesa
domisli, zase, neodlocno.}) To se pravi . . . vrag vedi . . . ali meni
je slabo, zares slabo. Zakaj mi je zavezal cevelj na levi nogi! . . .
({Zamahne, -- trdo.}) Pride te snubit, na vsak nacin, nic drugega. In ti
mu bos odgovorila tole: »Dragi gospod Gornik, pocastili ste me nenavadno
in tako Vam torej s posebno radostjo« -- -- ah, neumnost! Odgovori mu,
kar mu hoces, ali dostojno, pametno, meni na veselje! . . .
*Matilda.* Ali stricek, on je tako neizmerno smesen.
*Grozd.* Gotovo. Ko bi ne bil smesen, bi te ne snubil . . . Jaz sem
napravil to rec z veliko skrbjo, kot tvoj drugi oce in varuh. Upam, da
si mi hvalezna, kakor se spodobi . . . Nocoj torej te zasnubi, -- jutri
pride potem v fraku in rokavicah. Hm . . . jutri . . . to je vsekakor
malo cudno . . . Vrag vedi, kaj mi je leglo na prsa . . .
*Matilda.* Ali Vam je slabo, stricek?
*Grozd.* Kdo je govoril o tem? -- In kadar te povprasa o tistih recéh,
ne povési oci; to je starinsko . . . Hm . . . cudno je kljub temu . . .
({Odhaja.})
*Matilda.* Jaz Vam recem, stricek, prosim, nikar se ne hudujte --
({Grozd odide.})