*Gornik*, *Kremzar*.
*Kremzar.* Klanjam se blagorodje . . .
*Gornik.* Dober dan!
*Kremzar.* Prisel sem, blagorodje, da se razgovorim z Vami zaradi zelo
vazne in ob enem delikatne stvari.
*Gornik.* Prosim, sedite! --
*Kremzar* ({séde na levi}). Gotovo Vam je ze znano, kaksni zalostni casi
so napocili za nas ubogi narod. Nikjer pravega delovanja, nikjer
resnobe, nikjer nesebicnosti. Kamor se ozremo --
*Gornik.* Oprostite, gospod profesor, -- ali jaz Vas zagotavljam, da
nisem zakrivil tega. Popolnoma nedolzen sem v teh stvaréh.
*Kremzar.* Ne . . ne . . ne . . blagorodje, kako pridete do tega, da bi
Vas dolzil? Cisto narobe. Samo Vi ste nasa nada, Vi ste takorekoc edini
steber, na katerega se naslanja nase polrazpalo poslopje . . . Dovolite,
prosim, da govorim zaupno in povsem odkritosrcno. Nekoliko sem Vam bil
ze namignil v svojem pismu, -- samo nekoliko, zakaj delati se mora
oprezno . . oprezno . . oprezno . .
*Gornik* ({raztresen, zlovoljen}). Dà, dà . . oprezno . .
*Kremzar.* Vi ste torej popolnoma mojih nazorov; to me neskoncno veseli.
Ni lepsega kot ce se ljudje strinjajo med seboj. Ali da govoriva o
stvari sami. Doktor Grozd --
*Gornik.* O njem ste ze govorili . . .
*Kremzar.* Dà . . doktor Grozd je prava kazen bozja za nas narod! Kaksen
sebicnez! -- Ali mislite, da mu je res kaj sveto, -- narodov blagor na
priliko? ({Zanicljivo.}) Ah! -- On misli samo nase, na svoj trebuh, na
svoj nos.
*Gornik.* Mislite! Torej je zelo malovreden clovek.
*Kremzar.* Nenavadno! -- In doktor Gruden -- tudi on je takorekoc siba
bozja za narod. To je potuhnjenec, plazi se okoli in polni svoj zep. Za
gnilo hrusko bi prodal ves narod in njegov blagor . . In da pogledamo
dalje, -- kaksni ljudje so to? Sami potepuhi, vsi do zadnjega. Kricé in
se pehajo in se preganjajo, toda kurijo le zategadelj, da se grejejo
sami . . . Lahko si mislite, kakó je v takem casu postenemu cloveku pri
srcu. Kaj bo z narodom, prasam Vas?
*Gornik.* Jaz ne vem . . . res ne . . .
*Kremzar.* Vidite! -- Moj nacrt je tak . . . ali pred vsem: tajno, tiho,
polahko! Samo ne nobenega trusca! . . . Zdruzijo naj se vsi zmerni,
trezni, resnicnorodoljubni elementi -- z Vami na celu . . .
*Gornik.* Ah ne . . . ne . . . ne! . . . Jaz, oprostite, nisem bil se
nikoli na celu, ne maram tega . . .
*Kremzar.* Gotovo, gotovo, razumem Vas. Ne javno seveda, -- Vi stojite
zad, mocna opora, nas steber, takorekoc podlaga vsemu . . .
*Gornik.* Kaj niste Vi prijatelj Grozdov?
*Kremzar.* Seveda sem njegov prijatelj, -- in Grudnov tudi. Zakaj bi ne
bil njihov prijatelj? -- Toda . . .
*Gornik* ({osorno}). Kaj hocete od mene? Kratko!
*Kremzar* ({vstane}). Blagorodje?
*Gornik.* Kaj hocete od mene? . . . ({Se okrene.}) Peter! ({Sluga
vstopi.}) Ali si ze pospravil kovcege?
*Sluga.* Ne se.
*Gornik.* Pospravi jih! ({Sluga odide, sreca med vrati Scuko in
Kadivca.})