*Gornik*, *Gruden*.
*Gruden* ({neprijazno}). Klanjam se, blagorodje. ({Sede v ospredje na
desni.})
*Gornik.* Dobro jutro! ({Ostane na svojem stolu}).
*Gornik* ({vstane, gre proti ospredju, ne da bi se ozrl na Grudna}).
*Gruden* ({vstane, gre proti ozadju, hipoma}). Veste kaj, gospod Gornik,
stvar se mora razjasniti; drugace ne gre. Jaz ne pustim . . . na noben
nacin ne . . . bodite prepricani! . . .
*Gornik.* No prosim Vas, povejte mi vendar --
*Gruden.* Na noben nacin ne! . . . In prasam Vas, ali je bilo to lepo od
Vas, ali se je to spodobilo? Z razprtimi rokami sem Vam prisel naproti,
nobenega hinavstva ni bilo v mojem srcu in nobene sebicnosti. Poznal Vas
nisem natancneje, niti po obrazu niti po znacaju. Zame ste bili
popolnoma tuj clovek. Tudi mi niste nikoli nic koristili in lahko recem,
da nikoli nic od Vas pricakoval nisem. Ali vendar, glejte, sprejel sem
Vas kot svojega prijatelja; v svoji veliki zaupnosti in dobrodusnosti,
ki ne vidi zlega nikjer, sem Vam segel v roko ter razprostrl pred Vami
svoje srce. In kaj ste storili Vi? Kaj ste storili?!
*Gornik.* Prosim Vas, za Boga, gospod doktor, -- ne zavedam se nobenih
grehov.
*Gruden.* Jaz vem, da ste rekli to iz same mladinske lahkomiselnosti.
Ali tudi to je naposled dobro znamenje, kajti ce bi bili docela
pokvarjeni, bi ne tajili svojih hudobij . . . Znano Vam je najbrz,
gospod Gornik, da je druzinsko zivljenje nekaj svetega, nedotakljivega --
*Gornik.* O . . . gotovo!
*Gruden.* Dovolite! -- In kdor sega vanj s predrzno roko, je hudodelec,
to se pravi, ce sega vanj brez posebnega dovoljenja. Zakonski hram je
takorekoc tempelj ljubezni, vzvisen nad prózo vsakdanjega zivljenja. Vi,
gospod Gornik, ste porusili ta sveti hram! --
*Gornik.* Zagotavljam Vas, gospod Gruden, da nisem razrusil nicesar,
prav nicesar, jaz ne!
*Gruden.* Dobro! Uverjen sem, da spoznavate sami svojo krivdo, in da
zelite na kakorsenkoli nacin popraviti, kar ste zagresili. Jaz sam,
cetudi v prvi vrsti prizadet, Vam nudim roko, da Vas povedem na stezo
poboljsanja.
*Gornik.* Ali oprostite --
*Gruden.* Pri starih Rimljanih je bila navada, da so se pokorili
gresniki za svoje hudobije s prisilnim delovanjem za javni blagor. Ali
ce bi tudi to ne bila navada pri starih Rimljanih, Vasa dolznost je, da
zastavite vse svoje moci za koristi svojega naroda. Ta narod se je
razdelil, kakor veste, v dvoje taborov, in pravica je seveda na nasi
strani. Ali da zmaga pravica, je treba, da si ustvarimo svoje glasilo,
takorekoc orozje --
*Gornik* ({zacuden in razjarjen}). A v kaksni zvezi je vse to? Kaj
hocete od mene? Kaj vraga -- --? Jaz Vam nisem storil nicesar, nikogar
nisem pohujsal . . .
*Gruden.* Seveda ne, ker ste bili prenerodni. ({Hipoma resneje, s
spremenjenim glasom.}) Ta stvar ni tako lahka, gospod Gornik, nikakor ni
tako lahka! . . Vi ste me vscipnili, a jaz sem Vas zgrabil za roko . . .
Ali ste mi kaj dolzni? Cisto nic. In vendar sem Vas zgrabil za roko . . .
Ali ste mi kaj vzeli? Kaj se! In vendar ste moj dolznik . . .
*Gornik* ({vznemirjen}). Kaj zahtevate?
*Gruden.* Ne jezite se, gospod Gornik, -- in molciva odslej o teh
stvareh; molciva o njih ali pozabiti ni treba nanje. Ni treba pozabiti
nanje, gospod Gornik! . . . In kar se tice mojih zahtev, -- jaz ne
zahtevam nicesar . . . Zelim samó da ostanete moj prijatelj, vse drugo
pride potem samó ob sebi . . . .
*Gornik.* Jaz se zmirom ne razumem . . .
*Gruden.* Ej, seveda razumete. In ce bi tudi ne razumeli, bi ne bilo
nobene skode. Kakor me kdo rani, zahtevam odskodnino, zelo veliko
odskodnino! . . . Prijatelja ostaneva kljub temu.
*Gornik* ({resno}). Motite se, gospod doktor . . . stvari niso cisto
take. Povem Vam odkrito, da sem se takrat na nerazumljiv nacin
prenaglil. Govoriva kar naravnost. Rec je sicer delikatna, ali to nic ne
de; cim prej je pri kraju, tem boljse je. Torej -- --