*Gornik* in njegov *sluga*.
*Gornik* ({sam, zamisljen}). Nekoc o mraku se je pridolgocasil k meni,
legel je na zofo ter zaspal. Prej ga nisem videl nikoli. -- Rad bi
vedel, kaj nameravajo z mano, zakaj me napadajo od vseh strani. Zdaj naj
se ozenim, ali jaz bi se ne ozenil rad . . . Zdi se mi, da so vsi ti
ljudje nenavadni kujoni . . . Peter! ({Sluga vstopi.}) Zacni
pospravljati, Peter. Vrnemo se na Korenovo. Ali ti ni dolgcas, Peter?
*Sluga.* Dolgcas; prevec ljudi je.
*Gornik.* Kar na tihem napravi, Peter. Ni treba, da bi kdo opazil.
Izgubimo se potihoma, naskrivoma . . .
*Sluga.* Prepozno je.
*Gornik.* Kakó prepozno?
*Sluga.* V procesiji pojdejo za Vami.
*Gornik.* Pospravi kovcege, Peter, in pusti drugo, kakor je. Ne pojdemo
na Korenovo, temvec na Dunaj.
*Sluga.* Na Dunaj?
*Gornik.* Ali v Pariz, ali v Moskvo, kamorkoli. Pospravi kovcege, Peter!
({Peter odide, a se takoj vrne.})
*Sluga.* Nekdo je prisel.
*Gornik.* Ze tako zgodaj? ({Sede resigniran k mizici v ozadju na levi.})