21. prizor.

*Grozd*, *Grudnovka*.

*Grozd* ({gleda molcé za njima, po prestanku}). Prisli ste me svarit?

*Grudnovka.* Dà . . . na Vaso in seveda tudi na svojo korist.

*Grozd.* Seveda, -- sedite prosim!

*Grudnovka.* Vi veste, da je ta razdor jako neumen.

*Grozd.* Kdo ga je provzrocil?

*Grudnovka.* To se ne prasa. -- Ali mislite, gospod doktor, da so sanse

na Vasi strani?

*Grozd.* Jaz mislim to.

*Grudnovka.* Torej se varate. Tehtnica je sedaj cisto ravnotezna, niti

za betvico niste boljsi. Ce se pametno ne okrenemo, pademo vsi skupaj.

*Grozd.* Prisli ste k meni v skrbéh . . Do mene Vam ni nic, to je

gotovo; -- kaj torej nameravate?

*Grudnovka.* Do Vas mi res ni veliko; vsak skrbi zase. Ali ravno

zategadelj sem prisla k Vam. Nasa rec je vzajemna . . . Prosim,

poslusajte: -- recimo, da se pricne boj na zivljenje in smrt. Doslej smo

se greli vsi skupaj pod enim plascem, in pod tem plascem se je godilo

precej nedelikatnih stvari. Ce se pricne boj na zivljenje in smrt, bodo

prihajale na dan te nedelikatne stvari; a v svetli luci se vidijo take

nedelikatnosti se bolj nedelikatne, kot so v resnici. Nam bi to ne bilo

prijetno, -- ali bi bilo prijetno Vam?

*Grozd.* Kdo mi more kaj ocitati?

*Grudnovka.* Dobro, -- tako bi lahko rekli z vsem ponosom, -- ko bi

imeli za sabo kakorsnokoli zaslombo. Ali glejte, tehtnica je ravnovésna

. . Tudi Vam se je izvil Gornik iz rok.

*Grozd* ({prestrasen}). Kakó, da se mi je izvil iz rok?

*Grudnovka* ({smejé}). Kaj res mislite --?

*Grozd* ({v zadregi}). Jaz ne mislim nic . . . ({Gre korak po sobi,

zamisljen, prepaden.}) Takó se mi je izvil iz rok . . .

*Grudnovka.* Treba se je tolaziti. Vi ste bili prav tako nerodni kakor

moj moz . . . Nekaj smesnega je bilo na tem razdoru, ali lahko bi se

blamirali se bolj . . . Zdaj je cas, da se stvar zakrije in pozabi . . .

*Grozd* ({pocasi}). Milostiva, jaz Vam nic ne zaupam. Ali ste prisli, da

bi spravili iz mene besedo, ali ste me prisli plasit? . . . Danes so

bili pri meni ljudje, ki ste jih se vceraj drzali na konopcu! . . .

*Grudnovka.* Ali, gospod doktor, kako govorite? Jutri bodo tisti ljudje

zopet pri meni, ce zapiha veter le nekoliko na mojo stran. Prisli so k

Vam, ker so se zmotili. Ti ljudje bi bili dober termometer, ko bi ne

bili tako neumni . . Nevarnost je cisto drugod. Ce hocemo ostati, kar

smo, namrec _narod_, je treba, da spravimo svoje stvari pod streho in da

se pripravimo . . . . Kaj ste storili Scuki?

*Grozd.* Kako ste vi vsi natanko zacutili, da me je nekdo ranil, da so

se mi zazibala tlà pod nogami. ({Razjarjen.}) Ali jaz vam recem, vam

vsem skupaj, da to ni moja poslednja ura. Varali ste se jako . . . Kakó

me hocete ponizati, kako hodite okoli mene, kakor okoli bolnega otroka!

. . . Ali jaz nisem slab, nisem bolan . . . Cemu prihajate s tistimi

strahovi? Tudi strahov se ne bojim . . . Kaj morem zato, ce mi je

zavezal cevelj na levi nogi? Ali sem mu zapovedal? . . . Tudi Vi ste se

zmotili! -- Kaj sem izgubil v tem casu, v teh kratkih dneh? Nicesar

nisem izgubil, niti trohice svoje moci . . . Vrnil se bo k meni, skesan

in majhen . . . Poznam te ljudi . . . Vrnil se bo goljufan, raztrgan in

slab. Jaz poznam te strahove! Mnogo jih je ze bilo in vsi so poginili,

jaz pa sem ostal . . . Zmotili ste se nad mano, milostiva! Tehtnica je

ravnovesna, sanse so enake? . . . Hej! . . . Jaz zaklicem, samó

pomignem, in narod hodi za mano . . . Dà, neumna je ta slabost; prisla

je samó slucajno, od obile vecerje . . . Tako ste se zmotili nad menoj,

ravno v tej uri, ko stojim visje nego sem stal kdaj prej . . . Gornik se

mi je izvil iz rok? . . . Varate se; on ne more iz mojih rok, privezal

sem ga z mocnimi jermeni . . . Obslo me je nekaj slabosti, in v tistih

trenotkih sem mislil tudi jaz, da drsam navzdol. Ali moja tla so trdna,

nenavadno trdna! --

*Grudnovka* ({vstane}). Torej pozneje, gospod doktor. Ce mislite, da se

ni zadnji cas, tedaj potrpimo. Na svidenje!

*Grozd.* Nisem mislil takó. Naj me pride Vas moz prosit oproscenja.

Lahko mu oprostim, ker nimam od njega ne skode, ne koristi . . .

*Grudnovka.* Dokler govorite o oproscenju, se o spravi ne more govoriti.

Pozneje torej. ({Mraci se.})

*Grozd.* Torej nikoli . . . ({Katarina pride.})

Za narodov blagor: Komedija v štirih dejanjih · 第 79 / 86 题