*Siratka*, pozneje *Grozd*.
*Siratka* ({gleda za obema}). Hm . . . Gornik bi bil lahko ljubosumen . . .
*Grozd* ({iz svoje sobe, oblecen in obut}). Dober dan, Siratka. Ali ste
se me spomnili?
*Siratka.* Gospod doktor, kedaj sem pozabil na Vas?
*Grozd.* Saj ste se najbolj izmed vseh drzali za Grudnov frak.
*Siratka.* Jaz? Nikakor ne. Jaz sem samo gledal, studiral.
*Grozd.* Vi literati uganjate torej nedostojnosti samó zaradi studij?
*Siratka.* Samo zaradi studij. --
*Grozd.* Srecni ljudje: kdo Vas more krizati? -- Pa ste spustili Grudnov
frak, je slabo sit?
*Siratka.* Zeló slabo; ze se mu je odtrgal . . . Takoj prvo uro sem
vedel, kakó se bo zgodilo. Gruden je premalo odlocen, premalo pretkàn.
Za majhne intrige je zeló sposoben, ali ce se loti kaj velikega, ne
opravi nic, -- bas ker je majhen in malenkosten . . .
*Grozd.* Takó ga torej sodite, -- po svojih studijah. A zdaj, ko ste
dovrsili svoje studije, -- kakó bo z njegovim listom?
*Siratka.* Z njegovim listom? Nimam nic opraviti z njegovim listom.
*Grozd.* Ah, to je imenitno, kako ga zatajujete. Mal vetrec je zapihal,
in siromak stoji sam. Vréden je socutja, boga mi . . .
*Siratka.* Zagotavljam Vas, da ni imel nikoli zvestih privrzencev; to je
bila samó epizoda brez pomena. Jaz na priliko --
*Grozd.* Vi ste samó studirali, da . . . A povejte mi, kaj Vas je tako
ostrasilo, zakaj ste pobegnili tako hitro, -- po komaj dovrsenih
studijah?
*Siratka.* To so bile razlicne zunanje okolnosti, ki so pricale jasno,
da Gruden ni ustvarjen za tako visoko nalogo, kakor si jo je stavil sam
in da ni vreden narodovega zaupanja v toliki meri -- -- --
*Grozd.* Dà, dà, -- in tako dalje. -- Prasal sem Vas, kaj je napótilo
ovce, da so ostavile pastirja?
*Siratka.* Pastir je bil preneumen, to je vse. -- Lahko bi bil spravil
Gornika pod svojo suknjo, ali bedaka je obsla ljubosumnost cisto na
lepem . . . Neverjetno! -- In pot je bila ze takó lepo posejana . . . Ce
bi bil pameten, bi ga Vi ne bili prehiteli . . .
*Grozd.* Ali glejte, jaz sem ga prehitel! Imenitno prehitel, -- ne?
({Gre v stran, zamisljen.}) Hm . . . Imenitno sem ga prehitel, seveda
. . . Glejte, takó se stvari spreminjajo . . . ({Smehljaje.}) Ali ste
mislili, da sem na tleh? Ali ste ze molili zadusnice? Hm? . . .
*Siratka* ({malodusno}). Ne, gospod doktor; . . . prosim Vas . . . jaz
nisem bil nikoli med Vasimi nasprotniki . . . .
*Grozd.* Samó studirali ste. -- Veste kaj, gospod Siratka, ostanite pri
meni. Scuka je namrec zblaznèl.
*Siratka.* Dà, gospod doktor, z veseljem. To, oprostite, je bil
pravzaprav povod --
*Grozd.* Ha, ha, ha . . . Vi ste res znacajen clovek; upam torej, da ste
dober zurnalist . . .
*Siratka.* Nisem mislil takó, . . . moje sveto prepricanje . . .
*Grozd.* Nà, nà . . .
*Siratka.* Ali kar se tice Scuke, -- je skoda tega cloveka. Kljub vsemu
socutju bo treba nastopiti odlocno proti njemu. Nikakor se ne sme
dovoliti, da bi taki nedostojni, samovoljni ljudje prodajali svoj strup
med narodom in rusili tiste svete ideale -- --
*Grozd.* Kaj ni bil Scuka Vas prijatelj?
*Siratka.* Dà, -- toda kadar gre za narodov blagor, neha vsako
prijateljstvo . . .