*Grozd*, *Katarina*.
*Grozd* ({gleda zacuden za Matildo}). Ah! . . . ({Hodi gor in dol,
sede.}) Cudno je to zivljenje . . . Nikoli mi se ni bilo prislo na
misel, da bi spal popoldne, na vecer. Ali danes me je obsla posebna
utrujenost.
*Katarina.* Ali si bolan, Anton?
*Grozd.* Bolan? . . . Ne. Samo leglo mi je nekaj na prsa, na róke, na
nóge . . . Ali je bil kdo tukaj? . . .
*Katarina.* Siratka je prisel.
*Grozd.* Bog z njim. ({Po odmoru.}) Cudno je to zivljenje, cisto neumno
mi je pri srcu . . . Pomisli, kaj se mi je sanjalo, ravnokar, pred pol
ure. ({V ospredju, govori pocasi in zamisljeno, bolj zase.}) Plezal sem
visoko, visoko, zmirom visje; vsi drugi so bili globoko pod mano; tisoc
glav, same svetle plesaste glave -- ves slovenski narod. In jaz plezam.
Ali kaksna budalost, -- plezal sem na strm stolp, -- z rokami in nogami
. . . Ko priplezam gor -- pomisli! -- ko priplezam gor, zapazim, da sem v
sami srajci. Drzim se z desnico, a z levico se zakrivam, tiscim srajco k
sebi; -- no zmirom so se videle moje nage noge in sram me je bilo . . . .
Ozrem se dol, naskrivoma, cez desno ramo. Tam doli so se grozno
smejali, impertinentno so se smejali. In celó Gornik je bil med njimi,
-- in jaz, pomisli, v sami srajci! Takrat huskne, Bog ve odkod, nekaj
mrzlega krog mojih nog. Stresem se, pobrcam na lahko, huskne drugic, cez
stegna . . . . brrr . . . cez ledja, po hrbtu navzgor, po hrbtu navzdol
. . . Slo je hitro, kakor mis . . . Ali mis je rasla, stopicalo je po
meni z mrzlimi podplati, in podplati so bili vecji in vecji. To ni bila
vec mis, -- bilo je, -- vrag vedi, kaj je bilo! . . . Primem z levo
roko, zagrabim, vlecem . . . toda pomisli, takrat se mi hipoma izvíje!
Ali je bila to mis? Ni bila mis, -- tisti blazni Scuka je bil! In me
gleda z velikimi ocmi in pravi: »Kaj pa delate tukaj gori, stricek?«
Gleda me naravnost v obraz in se smeje. »Kaj pa delate tukaj gori,
stricek?« -- pravi »saj Vi niste narod!« -- In me gleda in se smeje.
»Kako boste narod« -- pravi -- »ko ste v sami srajci!«
*Katarina.* Zakaj te to vznemirja?
*Grozd.* Leglo mi je na prsa . . . Ali ti nimas socutja z mano, v
najtezjih urah se ne brigas za moje skrbí . . . .
*Katarina.* Anton!
*Grozd.* Ti si mi bolj tuja od drugih . . .
*Katarina* ({zalostno}). Kdaj si mi dovolil, Anton, da bi skrbela zate? --
*Grozd.* Napravi mi gorkega vina. -- Obsla me je malodusnost, mraz me je
obsel. ({Katarina odide.})